nedelja, 21. marec 2010
Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte (2009)
Slovenski naslov: Beli trak
Drugi naslovi: The White Ribbon
Država: Avstrija, Nemčija, Italija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 144 minut, Imdb
Režija: Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo: Christian Friedel, Josef Bierbichler, Burghart Klaußner, Susanne Lothar, Ulrich Tukur, Wolfgang Böck, Leonie Benesch, Michael Kranz
Beli trak sem že dolgo imel pripravljen za ogled, a čakal se na pravi trenutek. Kajti vedel sem, da bo film zahteven, da ima temu primerno minutažo. Zaradi tega sem rabil vikend brez obveznosti in dve uri in pol miru. Na film sem vsekakor bil pripravljen, vedel sem, da pri Hankeju ne gre pričakovati enostavnih odgovorov na zastavljena vprašanja. In imel sem prav.
Dogajanje je postavljeno v čas pred prvo svetovno vojno, prikazuje vasico na severu Nemčije. Vasico v kateri je nesporni vladar baron, pri katerem si kruh služijo domala vsi vaščani. Vas, v kateri nič ne ostane skrito in vsi vedo vse. Na prvi pogled idilično atmosfero v vasi načne nenavadna nesreča vaškega zdravnika. Zdravnik je jahal in se na konju vračal domov, ko je naletel na skoraj nevidno vrv napeto med drevesi. Tenka, a zelo močna vrv je podrla konja in zdravnika, ta se je pri padcu hudo poškodoval. Ko je prizorišče preiskovala policija, vrvi ni bilo več, nekdo jo je odstranil. Več kot to ni bilo moč zaključiti. Nedvomno je bilo le to, da je vrv dejansko podrla zdravnika in njegovega konja. Dogodek je počasi šel v pozabo, nato je vas znova pretresla še ena nesreča. Med delom v žagi se je neka vaščanka smrtno ponesrečila. Do smrti je prišlo v nenavadni okoliščinah in so se pojavila ugibanja, da vendarle ne gre za povsem navadno nesrečo pri delu. Že druga nesreča v kratkem času, je vnesla nemir med vaščane in predvsem družino umrle, saj nekateri člani družine krivdo valijo na barona, lastnika žage. Pa tukaj vendarle ni konec zapletov. Približno desetletni baronov sin nek večer izgine. Baron sproži iskalno akcijo in fanta iščejo še dolgo v noč in ga tudi naposled najdejo v gozdu. Zvezanega za drevo, nagega in hudo pretepenega. Vzdušje v vasi je čedalje bolj napeto, nakar je hudo pretepen še eden otrok. Sin doktorjeve ljubice in vaške babice, otrok z Downowim sindromom, je bil hudo pretepen.
Skozi celo zgodbo nas vodi glas učitelja in glavnega detektiva, ki je nehote bil del dogajanja in je prav tako nehote vodil preiskavo, v katero ga je potegnilo samo dogajanje in splet okoliščin. Zgodbo, ki nam jo pripoveduje, po glasu sodeč, zdaj že starejši človek, je v času dogodkov bil na začetku tridesetih. Beli trak je zelo kompleksna zgodba, pravzaprav pravi pripovedni sklop zgodb, ki se medsebojno mešajo in prepletajo, ter tako ustvarjajo celoto, ki so jo Cannesu nagradili z Zlato palmo. Osnovni zaplet, ki se ukvarja z nenavadnimi dogodki je le okvir, za zelo poglobljeno analizo vaščanov in medčloveških odnosov. Hanke se intenzivno ukvarja s položajem žensk in otrok, ki so živeli pod zelo močno moško dominacijo, ki je do skrajnosti omejevala njihove svoboščine in v njih zatirala čustva in eventualno nepokorščino. Tak odnos se najbolj kaže v odnosu vaškega pastorja do žene in otrok, pa tudi v odnosu zdravnika, do svoje pomočnice oz ljubice. Ravno najvidnejši predstavniki skupnosti so ljudje z demonskimi obrazi. Učiteljevo odkritje resnice, ki je po eni strani šokantna, a vendarle dovolj razumljiva, v luči naših spoznanj kaj so preživljali tamkajšnji otroci in mladostniki, nam ponudi tudi nekoliko globlje sporočilo. Ravno ta generacija otrok (dogajanje postavljeno okrog leta 1913), bo nosila breme najtemnejše točke v nemški zgodovini. Breme nacizma, ki je pokazalo najtemnejše odtenke človeških duš in morijo ki ne bo nikoli pozabljena. Ja, lahko bi rekel, da je pomanjkanje ljubezni krivo za vse. All we need is love.
Ocena: 8.0/10
petek, 19. marec 2010
Aanrijding in Moscou (2008)
Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Moscow, Belgium
Država: Belgija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 102 minut, Imdb
Režija: Christophe Van Rompaey
Scenarij: Jean-Claude Van Rijckeghem, Pat van Beirs
Igrajo: Barbara Sarafian, Jurgen Delnaet, Johan Heldenbergh, Anemone Valcke
Christophe Van Rompaey je v Belgiji rojen režiser, ki je se je kot režiser najprej kalil z kratkimi filmi, nato je delal za televizijo in posnel nekaj mini-serij in nadaljevank. Aanrijding in Moscou ali "Moscow, Belgium" je njegov prvi igrani film, za katerega je prejel številne nagrade na različnih festivalih, vključujoč Canneskega.
41-letna Matty (Barbara Sarafian) zadnje čase nima ne vem kako srečnega življenja. Sama skrbi za tri otroke (no ja, ena je že skoraj odrasla punca), potem ko jo zapusti mož. Zapustil jo je zaradi veliko mlajšega dekleta, pravzaprav svoje študentke, saj ta predava slikarstvo na neki fakulteti. Matty je zagrenjena ženska na robu živčnega zloma, vse skupaj je še bolj komplicirano zato, ker še vedno ljubi svojega moža in si želi njegove vrnitve. Na parkirišču pred nakupovalnim središčem zakrivi manjšo prometno nezgodo, saj se zaleti v tovornjak, ki ga vozi 29-letni Johnny (Jurgen Delnaet). Ker je Johnny pripravljen za prepir, se tudi Matty ne brzda več in iz nje izbruhne vsa nakopičena jeza ki se je v njej akumulirala tako dolgo. In takrat, ko je videl obup v njenih očeh je Johnny spoznal, da je Matty njegova sorodna duša. In se je odločil, da jo bo poskušal osvojiti. Na vse možne načine. In ko se že zdi, da je v tem uspel, Mattyjin mož od katerega se ta še ni uradno ločila in ki bi se zdaj rad vrnil domov, izkoplje nekatere umazane podrobnosti iz Johnnyjeve preteklosti.
Romantično komična drama o nekoliko nenavadnih okoliščinah, v katerih lahko pride do nenavadnih a zato nič manj pristnih romantično-komičnih zapletov. Kajti Matty in Johnny sta nenavaden par, to je treba priznati. Matty je zapustil mož, Johnyja žena. Johnny vozi mednarodno špedicijo in je pogosto odsoten. To okoliščino je izkoristila njegova bivša, ga prevarala z odvetnikom in mu pobrala stanovanje. Zato jo je Johhny pod vplivom alkohola napadel. Zdaj je vse kar ima njegov tovornjak in novo upanje, ki mu ga ponuja Matty. Ta pa ne ve, oz. se ne more odločiti, koga naj izbere. Moža, ki bi rad prišel nazaj ali iskrenega Johnnyja, za katerega se zdi, da ima srce na pravem mestu. Evropski filmarji dostikrat dokažejo, da so sposobni narediti kakovostno romantično dramo. Takšno, ki se gledalca dotakne, z nekonvencionalnimi liki, ki zgodbi dajejo pristnost in drugačno dimenzijo, v primerjavi z hollywoodskimi filmi. Zelo prepričljiva je Barbara Sarafian (Matty) ki odlično upodobi zapuščeno mater in žensko na življenjski prelomnici.
Ocena: 7.5/10
New York, I Love You (2009)
Slovenski naslov: Ni nasloa
Država: Francija, ZDALeto: 2009
Žanri: Romantični, Drama
Dolžina: 103 minut, Imdb
Režija: Faith Akin, Yvan Attal, Allen Hughes, Shunji Iwai, Wen Jiang, Joshua Marston, Mira Nair, Brett Ratner, Randal Balsmeyer, Shekhar Kapur, Natalie Portman
Scenarij: Emmanuel Benbih,atih Akin, Yvan Attal, Alexandra Cassavetes, Hu Hong, Shunji Iwai, Olivier Lecot, Joshua Marston, Suketu Mehta, Yao Meng, Anthony Minghella, Jeff Nathanson, Natalie Portman, Stephen Winter, Andrei Zvyagintsev
Igrajo: Bradley Cooper, Natalie Portman, Blake Lively, Andy Garcia, Rachel Bilson, Shia LaBeouf, Ethan Hawke, Orlando Bloom, Justin Bartha, Anton Yelchin, Hayden Christensen, Christina Ricci, Eli Wallach, Cloris Leachman, John Hurt, Robin Wright Penn, James Caan, Eva Amurri, Maggie Q, Drea de Matteo, Julie Christie, Burth Young, Chris Cooper, Jacinda Barrett
Najprej je bil Paris, je t’aime (2006) in takrat se rodila ideja. Zakaj nebi podobne filme posneli tudi v drugih mestih? In seveda, ga ni primernejšega kraja, kot je New York, ki je na vrsto prišel tri leta pozneje. Recept je še vedno isti kot pri Paris, je t' aime, številna znana igralska imena in znani režiserji iz vseh koncev sveta.
Če sem pravilno štel, je New York , I Love You omnibus desetih zgodb. Zgodb ki več ali manj govorijo o ljubezni ali iskanju le te. V prvi zgodbici mlad tat poskuša starejšemu tatu (Andy Garcia) ukrasti žensko in denar, a je kot se izkaže še vedno zelen, saj starejši še zmeraj bolj obvlada. Kronolško se sicer več ne spomnim zaporedja, po katerem si zgodbice sledijo. Tu je zgodbica o paru v srednjih letih, ki poskuša obuditi izgubljeno strast (Chris Cooper in Robin Wright), zgodba o hendikepiranem hotelskem uslužbencu in ostareli glasbeni divi (Shia LaBeouf & Julie Christie). Ethan Hawke je mojster zapeljevanja in svoje trike preizkuša na Maggie Q, za katero se izkaže, da je prostitutka. Orlando Bloom je glasbenik ki mu pri pomanjkanjem inspiracije pomaga Christina Ricci ... Skratka, kratke zgodbice, v katerih nastopajo sami znani obrazi. Če pogledate casting, vam je itak vse jasno.
Največji problem filma je vsekakor prenatrpanost. Zgodbice so občutno prekratke in jih je odločno preveč. V tako kratkem času je skoraj nemogoče ustvariti nekaj, kar bi imelo kak poseben pomen. Dogajanje se omejuje na nizanje kratkih zgodb, ki gledalcu ne ponudijo veliko. Še najbolj nas zanima, kateri znani obraz se bo pojavil v naslednji zgodbi. In ko sem že mislil, da bo šlo za totalno izgubo časa, je na vrsto prišla zadnja zgodbica, v kateri spremljamo ostarela zakonca na sprehodu, ki gledalcu privabi nasmeh na obraz. Prvotno je film imel še dva segmenta, a je nato skrajšan. Bolje bi bilo, če bi še naprej krajšali, verjetno bi potem ustvarili kaj bolj užitnega. Anthony Minghella, zdaj že pokojni z oskarjem nagrajeni angleški režiser (The English Patient, Cold Mountain), je bil predviden za režijo ene zgodbe, a je žal malo pred snemanjem umrl. Zato tudi posvetilo na koncu. Prvič se je na režiserskem stolčku preizkusila Natalie Portman, ki je lastni segment tudi zrežirala. Če ne bi bilo parčka na koncu, bi film ocenil z nezadostno oceno 4, samo zaradi zadnjega segmenta mu bom podelil komaj zadostno petko.
Ocena: 5/10
četrtek, 18. marec 2010
Sunshine Cleaning (2008)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Christine Jeffs
Scenarij: Megan Holley
Igrajo: Amy Adams, Emily Blunt, Alan Arkin, Jason Spevack, Steve Zahn, Mary Lynn Rajskub, Clifton Collins Jr.
Amy Adams je zelo dejavna zadnje čase. Pojavlja se v čedalje več filmih, trenutno je v domačih kinih na sporedu Leap Year (Prestopno leto). Lahko se pohvali z dvakratno oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo (Doubt 2008, Junebug 2005), zadnje čase pa čedalje več glavnih vlog dopolnjuje njeno filmografijo. Eden takih je nizkoproračunski Sunshine Cleaning, pod režijo se je podpisala dokaj neznana Novozelandčanka Christine Jeffs.
Rose Lorkowski (Amy Adams) je nekoč bila cheerleaderka številka ena. Hodila je s kapetanom nogometnega moštva, pred njo je bila svetla prihodnost. Deset let kasneje je Rose hišna pomočnica z izvenzakonskim otrokom Oscarjem. Še vedno hodi z nekdanjim kapetanom nogometnega moštva Macom (Steve Zahn), le da je ta zdaj poročeni policijski detektiv, Rose pa njegova ljubica. Sestra Norah (Emily Blunt), živi doma pri ovdovelem očetu Joeju (Alan Arkin), ki tudi v jeseni svojega življenja ne zanemarja podjetniško žilico in še vedno ima visokoleteče plane. Norah po drugi strani še vedno ne ve, kaj bi počela s svojim življenjem in se še vedno »išče«. Ker je Oscar nekoliko po svoje »nasajen« otrok, njegov mama Rose ima konstantne probleme s šolsko upravo. Po nizu incidentov odgovorni na šoli sporočijo naj raje poišče kakšno privatno šolo za svojega otroka, saj je po njihovem očitno da otrok potrebuje »specialno-strokovno« pozornost. Rose se pogleduje s službo, ki jo je predlagal Mac in sicer čiščenje prizorišč zločinov, pravzaprav umorov in posmrtnih ostankov. V angleščini na kratko »cleaner« je služba, ki bi zelo pomagala Rose, da se postavi na svoje noge. Ker je Norah pravkar bila odpuščena iz restavracije s hitro prehrano, ji Rose ponudi mesto pomočnice pri čiščenju »ostankov.«
Sunshine Cleaning je mali film o vsakdanjih življenjskih tegobah navadnih ljudi. Osredotoča se družino Lorkowski, ki se nekako vsak na svoj način ubadajo z izgubo žene in matere, ki je pred leti naredila samomor. Toplosrčen film, ki zadane prave note in nam postreže z zelo prepričljivo predstavitvijo likov. Ustvarjalci so se v pravi meri posvetili tudi graditvi stranskih likov, ter njihovih značajev. Odlično delo sta opravila tako Steve Zahn, kot Clifton Collins Jr. Še bolj sta me navdušile filmski sestri Adamsova in Bluntova, ki naravnost blestita v svojih vlogah. Letos so tudi kritiki prepoznali vrhunsko igralko v Emily Blunt in ji podelili Zlati globus za vlogo kraljice Victorie v filmu The Young Victoria. Nizkoproračunski film o resničnih čustvih, pomenu družine in čistilnem servisu Sonček, ki se ukvarja z nekoliko bolj zahtevnimi čiščenji, je nekaj za vse ki jim zapleteni trilerji in akcijske sekvence ne ležijo. Preprost in odkrit film, režiserka Christine Jeffs spretno krmari skozi potencialno težaven scenarij, ter z veliko občutka spretno meša komično in dramatično v pravih odmerkih.
Ocena: 7.5/10
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Christine Jeffs
Scenarij: Megan Holley
Igrajo: Amy Adams, Emily Blunt, Alan Arkin, Jason Spevack, Steve Zahn, Mary Lynn Rajskub, Clifton Collins Jr.
Amy Adams je zelo dejavna zadnje čase. Pojavlja se v čedalje več filmih, trenutno je v domačih kinih na sporedu Leap Year (Prestopno leto). Lahko se pohvali z dvakratno oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo (Doubt 2008, Junebug 2005), zadnje čase pa čedalje več glavnih vlog dopolnjuje njeno filmografijo. Eden takih je nizkoproračunski Sunshine Cleaning, pod režijo se je podpisala dokaj neznana Novozelandčanka Christine Jeffs.
Rose Lorkowski (Amy Adams) je nekoč bila cheerleaderka številka ena. Hodila je s kapetanom nogometnega moštva, pred njo je bila svetla prihodnost. Deset let kasneje je Rose hišna pomočnica z izvenzakonskim otrokom Oscarjem. Še vedno hodi z nekdanjim kapetanom nogometnega moštva Macom (Steve Zahn), le da je ta zdaj poročeni policijski detektiv, Rose pa njegova ljubica. Sestra Norah (Emily Blunt), živi doma pri ovdovelem očetu Joeju (Alan Arkin), ki tudi v jeseni svojega življenja ne zanemarja podjetniško žilico in še vedno ima visokoleteče plane. Norah po drugi strani še vedno ne ve, kaj bi počela s svojim življenjem in se še vedno »išče«. Ker je Oscar nekoliko po svoje »nasajen« otrok, njegov mama Rose ima konstantne probleme s šolsko upravo. Po nizu incidentov odgovorni na šoli sporočijo naj raje poišče kakšno privatno šolo za svojega otroka, saj je po njihovem očitno da otrok potrebuje »specialno-strokovno« pozornost. Rose se pogleduje s službo, ki jo je predlagal Mac in sicer čiščenje prizorišč zločinov, pravzaprav umorov in posmrtnih ostankov. V angleščini na kratko »cleaner« je služba, ki bi zelo pomagala Rose, da se postavi na svoje noge. Ker je Norah pravkar bila odpuščena iz restavracije s hitro prehrano, ji Rose ponudi mesto pomočnice pri čiščenju »ostankov.«
Sunshine Cleaning je mali film o vsakdanjih življenjskih tegobah navadnih ljudi. Osredotoča se družino Lorkowski, ki se nekako vsak na svoj način ubadajo z izgubo žene in matere, ki je pred leti naredila samomor. Toplosrčen film, ki zadane prave note in nam postreže z zelo prepričljivo predstavitvijo likov. Ustvarjalci so se v pravi meri posvetili tudi graditvi stranskih likov, ter njihovih značajev. Odlično delo sta opravila tako Steve Zahn, kot Clifton Collins Jr. Še bolj sta me navdušile filmski sestri Adamsova in Bluntova, ki naravnost blestita v svojih vlogah. Letos so tudi kritiki prepoznali vrhunsko igralko v Emily Blunt in ji podelili Zlati globus za vlogo kraljice Victorie v filmu The Young Victoria. Nizkoproračunski film o resničnih čustvih, pomenu družine in čistilnem servisu Sonček, ki se ukvarja z nekoliko bolj zahtevnimi čiščenji, je nekaj za vse ki jim zapleteni trilerji in akcijske sekvence ne ležijo. Preprost in odkrit film, režiserka Christine Jeffs spretno krmari skozi potencialno težaven scenarij, ter z veliko občutka spretno meša komično in dramatično v pravih odmerkih.
Ocena: 7.5/10
sreda, 17. marec 2010
Armored (2009)
Slovenski naslov: Oklepno vozilo
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 88 minut, Imdb
Režija: Nimród Antal
Scenarij: James V. Simpson
Igrajo: Columbus Short, Matt Dillon, Laurence Fishburne, Jean Reno, Skeet Ulrich, Amaury Nolasco, Andre Kinney, Milo Ventimiglia
Zgodba ameriškega režiserja madžarskih korenin Nimróda Antala je zelo zanimiva. Rodil se je v ZDA, natančneje v Los Anglesu, svetovni filmski prestolnici. Leta 1991 se je vrnil na Madžarsko, deželo svoji staršev in tam se vpisal na filmsko akademijo. Za svoj prvi igrani film, ki ga je posnel v madžarščini (Kontroll, 2003), je prejel nagrade na številnih festivalih. In takoj padel v oči ameriškim filmarjem. Poziv iz Hollywooda je bil preveč mikaven da bi ga odklonil, zato se je leta 2005 vrnil v ZDA in leta 2007 posnel solidno srhljivko Vacancy. Armored je njegov drugi film posnet na ameriških tleh, še letos pa mu bo sledil še eden in sicer Predators, za katerega zaenkrat še ni znano, ali gre za rimejk starega Predatorja, nadaljevanje ali samostojen film.
Preprosta zgodba je zastavljena nekako takole. Ty Hackett (Columbus Short) je povratnik iz Iraka. Vojsko je zapustil, ker je izgubil oba starša, doma je pa ostal sam mladoletni brat Jimmy, ki potrebuje skrbnika. A starši mu niso pustili le Jimmyja, ampak tudi hipoteko za hišo in lepo število neplačanih obrokov. Poveže se z starimi prijatelji, ki delajo kot varnostniki pri podjetju ki skrbi za prevoz večjih vsot denarja v svojih oklepnih vozilih. Ti mu priskrbijo službo in stvari vendarle kažejo na boljše. A kaj kmalu spozna, da njegovi prijatelji in sodelavci načrtujejo rop oklepnika, sodelovanje ponudijo tudi njemu. Sprva jih zavrne, a se potem vendarle odloči da bo šel zraven, saj za vratom ima banko ki mu grozi z odvzemom hiše. Vse gre po načrtu, dokler v zapuščenem skladišču ne spoznajo, da jih opazuje nek brezdomec, fantje ga preganjajo in kmalu padejo tudi prvi streli. Pa tudi prva žrtev, saj je brezdomec bil priča, ki bi lahko ogrozil njihove roparske načrte.
Matt Dillon, Columbus Short, Jean Reno, Laurence Fishburne, Skeet Ulrich, Milo Ventimiglia ... Vse po vrsti znana igralska imena. Obetavno ime na režiserskem stolčku in scenarij, jah... Lukenj in nelogičnosti v sami zgodbi se enostavno ne splača naštevati, saj jih je odločno preveč. Scenarij je glavna pomanjkljivost filma, ki je imel vse predpogoje, da postane velika uspešnica. Scenarij za katerega se je, kot sem nekje prebral, vodila prva mala vojna med studii. Na koncu je zmagal Sony, a verjamem, da bi zdaj raje videl da ni. Odgovornost za tak polom od filma je po mojem mnenju veliko bolj na strani studia, kot pri samih izvajalcih. A kljub temu bi režiser rekel, da po takem scenariju ne bo snemal. Tako bi verjetno razpizdil kako »vodilno« glavo pri Sonyju, a bi tako ohranil nekaj ugleda in dobrega imena. Tako lahko le upa, da ne bo znova naredil napako. Da bo tokrat dobil v roke nekaj, iz česa se bo dalo posneti dober film. Dva slaba filma v zaporedju so dostikrat pomenila konec kariere marsikaterega obetavnega avtorja.
Ocena: 4/10
torek, 16. marec 2010
La teta asustada (2009)
Slovenski naslov: Mleko bridkosti
Drugi naslovi: The Milk of Sorrow
Država: Peru, Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Claudia Llosa
Scenarij: Claudia Llosa
Igrajo: Magaly Solier, Susi Sánchez, Efraín Solís, Marino Ballón
Letošnje leto bi lahko označil kot zelo uspešno, leto velikih dosežkov za perujski film. V glavnem programu zadnjega berlinskega filmskega festivala se je prvič uvrstil film iz Peruja. La teta asustada, ali po domače »Mleko bridkosti« (ki smo ga lahko videli tudi na LIFF-u), je odnesel glavno nagrado, berlinskega zlatega medveda 2009. Z mlado režiserko Claudio Lloso, je to drugi igrani film, nase je že opozorila z filmom Madeinusa iz leta 2006. Na koncu je film prejel tudi nominacijo za oskarja za tujejezični film, ki je letos šel v Argentino, za film El secreto de sus ojos.
V revnem predmestju perujskega glavnega mesta Lima, živi Fausta skupaj s svojo ostarelo materjo. V predmestje sta se preselile z vasi in prišle živeti k maminem bratu. Fausta boleha z zelo kompleksno boleznijo. Sama verjame da jo je nanjo prenesla njena mati z »mlekom bridkosti«, ko jo je dojila. Mleko bridkosti bi lahko označili za termin, ki so ga uporabljale številne posiljene ženske in matere, ki so bile posiljene med dolgotrajno perujsko vojno med maoistično gverilo in perujsko vojsko. Pravzaprav nam to dejstvo že v samem uvodu predstavi ostarela Faustina mama in sicer skozi pesem, značilnost, ki jo tako dobro obvlada tudi njena hčerka. V tistih časih so si ženske namreč v vagino natlačile krompir, kot eno izmed sredstev za preprečitev zlorabe. In prav to je naredila tudi Fausta, dekle živi v konstantnem strahu in brezupu, ki se še samo poveča z materino smrtjo. Fausta ime le eno željo. Umrlo mater želi odpeljati v rojstno vas in jo tam pokopati. Težava je v tem, da za to potrebuje denar, zato se zaposli pri belopolti glasbenici, kot hišna pomočnica. V službi le nekako naveže stike z starejši vrtnarjem, ki ji tudi pomaga in jo odpelje v bolnišnico, potem ko vaginalna infekcija terja svoj davek.
Zelo redkobesedna glavna junakinja večino svojih čustev izpove skozi pesmi, ki jih sproti sestavlja in poje. Režiserka predstavi posledice neke vojne, ki so tako globoko vrezane med lokalnim prebivalstvom. Čeprav je bila še v trebuhu, ko ji je mati bila zlorabljena, je ta čustva dodobra spoznala skozi skupno življenje z njo. Z materjo, ki ji je pomenila vse na svetu in ki je na njo prenesla svoje strahove v obliki »bolezni.« Gre predvsem za globoko zasidrano tesnobo in strah pred srečanjem z drugačnim, novim, ki jih povzroča boleča preteklost. Mleko bridkosti je film, ki veliko več pove s svojimi kadri in neizrečenimi besedami, kot z dialogom med glavnimi liki. Vse najbolj pomembne podrobnosti izvemo skozi pesmi, ki ji Fausta poje v Quechua jeziku. Glavna igralka je name naredila zelo dober vtis, ne toliko z igro, kot s svojo karizmo in energijo ki je prisotna v vsakem kadru v katerem je navzoča. Če k temu prištejem čudovito fotografijo in odlično glasbo, je jasno, da gre za celoto ki pusti več kot dober vtis.
Ocena: 7.5/10
Linha de Passe (2008)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Brazil
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Walter Salles in Daniela Thomas
Scenarij: George Moura in Daniela Thomas
Igrajo: Sandra Corveloni, Vinicius De Oliveira, Joao Baldasserini, José Geraldo Rodrigues, Kaique Jesus Santos
Walter Salles, priznani brazilski režiser, ki v svoji omari že ima nekatere prestižne nagrade, med katerimi najbolj izstopa nagrada BAFTA, ki jo je prejel kar dvakrat in sicer za odlične filme Central do Brasil (1998) aka Central Station (angleški naziv) in Diarios de motocicleta (2004) aka The Motorcycle Diaries (angleški naziv). Tokrat je avtorstvo podelil s svojo sonarodnjakinjo Danielo Thomas, s katero je že sodeloval v nekaterih mednarodnih (Paris, I Love You) in domačih (Foreign Land) projetih. Tokrat dvojec obravnava domače okolje in življenje prebivalcev Sao Paula, največjega brazilskega mesta.
V središče je postavljena revna družina. Cleuza (Sandra Corveloni) mati samohranilka je noseča, par mesecev je še do poroda. Oče še nerojenega otroka ostane neznan, vsaj nam gledalcem, prav tako nam ni znano kodo je (so) očetje ostalih otrok. Ima jih pa še štiri.
Najstarejši je približno 25-letni mladenič, ki dela na bencinski črpalki in je zelo aktiven v lokalni cerkvi. Je veliki vernik, ki je za sabo ima nemirna najstniška leta. Poleg matere ki dela kot hišna pomočnica, je edini ki zasluži kaj denarja v družini. Drugi brat, če gledamo po starosti, občasno dela kot kurir in dostavlja pošiljke po celem Sao Paulu. Tudi sam je oče majhnega otroka, ki živi skupaj z mamo v revni četrti. Še nekoliko mlajši brat je pravkar dopolnil 18 let in je družinski nogometni up, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, da se dokaže. Najmlajši družinski član, ki je obenem edini temnopolt v celi družini, si obupno prizadeva izvedeti kaj več o svojem črnskem očetu in je zelo navdušen nad vožnjo z mestnimi avtobusi.
Družina na na socialnem obrobju večmilijonskega mesta je osnovna okrog katere ustvarjalci gradijo zgodbo. Zgodbo ki nam počasi a suvereno leze pod kožo in ustvarja vez med gledalcem in liki na malih zaslonih. Zanimiva vzporednica med nogometom in vero, dodobra pričara občutke, ki ji vsak dan doživlja večina tamkajšnjih prebivalcev. Dolge vrste pred nogometnimi štadioni, ko nogometni klubi organizirajo preizkušnje, pomeni za veliko večino talentiranih igralcev izhod iz revščine in upanje v boljše življenje. Najvidnejši predstavniki brazilskega filma zadnjega časa, so mednarodno uveljavitev dosegli s prikazom kriminalnega življenja v brazilskih velemestih. Na ta kriminalni element se Linha de Passe, le bežno naslanja, ter se raje posveča navadnim ljudem in njihovimi vsakdanjimi problemi. Polnoletnost pomeni konec nogometnih sanj, iskanje očeta je poleg vožnje z avtobusom smisel življenja, vse nevšečnosti ki ti se pripetijo so le preizkus tvoje čvrstosti v veri in čeprav se na prvi pogled zdi zelo enostavno, nekateri enostavno nimajo razbojniškega srca. Pri tem filmu ne bomo dočakali srečnega zaključka. Namesto tega nam je ponujeno upanje in negotova usoda posamičnih likov. Negotovost, ki jo lahko sami peljemo v želeno smer. Odločitev je naša.
Ocena: 8.0/10
ponedeljek, 15. marec 2010
The Box (2009)
Slovenski naslov: Škatla
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 115 minut, Imdb
Režija: Richard Kelly
Scenarij: Richard Kelly po kratki zgodbi Richarda Mathesona
Igrajo: Cameron Diaz, Gillian Jacobs, James Marsden, Frank Langella, Michael Zegen, Celia Westonn, James Rebhorn
Režiser in scenarist Richard Kelly je posebnež. To je zdaj že jasno, po njegovem tretjem celovečercu The Box. Za tiste malo manj informirane, kronologija. Najprej je posnel zdaj že kultni Donnie Darko (2001), nato Southland Tales (2006) in nazadnje The Box (2009). Kelly se tudi v svojem tretjem filmu ne odpoveduje svojemu značilnem stilu, ki je njegov zaščitni znak.Dogajanje nameščeno v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, scenografsko zvesto sledi duhu takratnega časa, ob seveda značilni »Kellyjevski« atmosferi.
Zgodaj zjutraj družino Lewis zbudi zvonec. Nekdo je na vhodnih vratih, a ko Norma (Cameron Diaz) odpre, pred vrati najde le kartonsko škatlo. Opazi tudi avto, ki se počasi odpelje po ulici. Lewisovi so tričlanska družina, ob Normi je tu še njen mož Arthur (James Marsden) in približno desetletni sin. Družina se zbere okoli nenavadne nenaslovljene pošiljke. ko jo odprejo, v notranjosti najdejo črno leseno škatlo z rdečim gumbom. Zraven škatle je sporočilo, ki pravi, da se bo človek, ki je škatlo pustil pred vrati, v kratkem oglasil in razložil pomen nenavadnega zavitka pred vrati. In res se na vrati pojavi človek močno deformiranega obraza. Predstavi se kot Arlington Steward (Frank Langella) in Normi predstavi neverjetno ponudbo. Če je pripravljena pritisniti rdeči gumb na škatli, se bodo zgodile dve stvari. Kot prvo, če bo pritisnila gumb, dobila bo 1 milijon neobdavčenih dolarjev, kar je vsekakor mikavno. Druga stvar ki se bo zgodila, pa je nekoliko manj mikavna, pravzaprav je kar temačna. V trenutku, ko bo gumb pritisnjen, bo nekdo ki ga družina Lewis ne pozna umrl. Norma dobi 24 ur za premislek in 100 dolarjev za gostoljubje. Če gumba ne bo pritisnila, stotaka lahko obdrži, če gumb pritisne se bo g. Steward vrnil in ji izročil aktovko z denarjem.
Kelly je relativno mlad režiser, ki se je odločil za neko vizijo, ki jo je kot zaenkrat kaže pripravljen dosledno spoštovati. Vizijo, ki je prav zaradi svoje drugačnosti in izvirnosti vredno pozdraviti. Tudi tokrat so v filmu prisotni deli, ki jih povprečen gledalec (kamor štejem tudi sebe) ne razume. A nič zato, film zato premore dele ki so zelo razumljivi, logični i celoto ki zadovolji potrebo gledalca po odgovorih na zastavljena vprašanja. Film se začne zelo obetavno, s pravo dozo misterije in suspeza, ki pritegne gledalca. Cela zamisel škatel, ki lahko odloča o človeških usodah se mi zdi kar zanimiva. Glavna junakinja se itak odloči, da bo pritisnila rdeč gumb. Čeprav ji nebi bilo treba. Iz videnega je razvidno, da družina ne živi v pomanjkanju. A kot verjetno sami veste, denarja nikoli dovolj. Iz zanimivega zapleta se zgodba prelevi v futuristično-psihološko imaginacijo, ki vključuje vpletenost vlade in višjih sil, ter obupne poskuse zakoncev, da razrešijo misterij. A, kot nam je verjetno jasno, do tega ne bo prišlo. In takrat je na vrsti odličen zaključek, ki vse pojasni in postavi stvari na svoje mesto. Zaključek v katerem bi Arthur lahko skrivnostnemu mogočnežu, ki ga je upodobil odlični Frank Langella odpihnil možgane. Pa kar bo naj bo. Toda Arthur tega ne naredi. Kajti Arthur in Norma sta padla na izpitu že zdavnaj. Že na samem začetku filma. Takrat je bila zapisana njihova usoda. Če bi osrednji del filma bil nekoliko bolj po mojem okusu, bi končna ocena lahko bila precej višja. Tako je takšna kot je.
Ocena: 6,5/10
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 115 minut, Imdb
Režija: Richard Kelly
Scenarij: Richard Kelly po kratki zgodbi Richarda Mathesona
Igrajo: Cameron Diaz, Gillian Jacobs, James Marsden, Frank Langella, Michael Zegen, Celia Westonn, James Rebhorn
Režiser in scenarist Richard Kelly je posebnež. To je zdaj že jasno, po njegovem tretjem celovečercu The Box. Za tiste malo manj informirane, kronologija. Najprej je posnel zdaj že kultni Donnie Darko (2001), nato Southland Tales (2006) in nazadnje The Box (2009). Kelly se tudi v svojem tretjem filmu ne odpoveduje svojemu značilnem stilu, ki je njegov zaščitni znak.Dogajanje nameščeno v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, scenografsko zvesto sledi duhu takratnega časa, ob seveda značilni »Kellyjevski« atmosferi.
Zgodaj zjutraj družino Lewis zbudi zvonec. Nekdo je na vhodnih vratih, a ko Norma (Cameron Diaz) odpre, pred vrati najde le kartonsko škatlo. Opazi tudi avto, ki se počasi odpelje po ulici. Lewisovi so tričlanska družina, ob Normi je tu še njen mož Arthur (James Marsden) in približno desetletni sin. Družina se zbere okoli nenavadne nenaslovljene pošiljke. ko jo odprejo, v notranjosti najdejo črno leseno škatlo z rdečim gumbom. Zraven škatle je sporočilo, ki pravi, da se bo človek, ki je škatlo pustil pred vrati, v kratkem oglasil in razložil pomen nenavadnega zavitka pred vrati. In res se na vrati pojavi človek močno deformiranega obraza. Predstavi se kot Arlington Steward (Frank Langella) in Normi predstavi neverjetno ponudbo. Če je pripravljena pritisniti rdeči gumb na škatli, se bodo zgodile dve stvari. Kot prvo, če bo pritisnila gumb, dobila bo 1 milijon neobdavčenih dolarjev, kar je vsekakor mikavno. Druga stvar ki se bo zgodila, pa je nekoliko manj mikavna, pravzaprav je kar temačna. V trenutku, ko bo gumb pritisnjen, bo nekdo ki ga družina Lewis ne pozna umrl. Norma dobi 24 ur za premislek in 100 dolarjev za gostoljubje. Če gumba ne bo pritisnila, stotaka lahko obdrži, če gumb pritisne se bo g. Steward vrnil in ji izročil aktovko z denarjem.
Kelly je relativno mlad režiser, ki se je odločil za neko vizijo, ki jo je kot zaenkrat kaže pripravljen dosledno spoštovati. Vizijo, ki je prav zaradi svoje drugačnosti in izvirnosti vredno pozdraviti. Tudi tokrat so v filmu prisotni deli, ki jih povprečen gledalec (kamor štejem tudi sebe) ne razume. A nič zato, film zato premore dele ki so zelo razumljivi, logični i celoto ki zadovolji potrebo gledalca po odgovorih na zastavljena vprašanja. Film se začne zelo obetavno, s pravo dozo misterije in suspeza, ki pritegne gledalca. Cela zamisel škatel, ki lahko odloča o človeških usodah se mi zdi kar zanimiva. Glavna junakinja se itak odloči, da bo pritisnila rdeč gumb. Čeprav ji nebi bilo treba. Iz videnega je razvidno, da družina ne živi v pomanjkanju. A kot verjetno sami veste, denarja nikoli dovolj. Iz zanimivega zapleta se zgodba prelevi v futuristično-psihološko imaginacijo, ki vključuje vpletenost vlade in višjih sil, ter obupne poskuse zakoncev, da razrešijo misterij. A, kot nam je verjetno jasno, do tega ne bo prišlo. In takrat je na vrsti odličen zaključek, ki vse pojasni in postavi stvari na svoje mesto. Zaključek v katerem bi Arthur lahko skrivnostnemu mogočnežu, ki ga je upodobil odlični Frank Langella odpihnil možgane. Pa kar bo naj bo. Toda Arthur tega ne naredi. Kajti Arthur in Norma sta padla na izpitu že zdavnaj. Že na samem začetku filma. Takrat je bila zapisana njihova usoda. Če bi osrednji del filma bil nekoliko bolj po mojem okusu, bi končna ocena lahko bila precej višja. Tako je takšna kot je.
Ocena: 6,5/10
nedelja, 14. marec 2010
The Girlfriend Experience (2009)
Slovenski naslov: Romanca na poziv
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 77 minut, Imdb
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij: David Levien, Brian Koppelman
Igrajo: Sasha Grey, Chris Santos, Philip Eytan, Timothy Davis, David Levien, Glenn Kenny,
Steven Soderbergh je režiser, ki zelo rad eksperimentira in ustvarja različne filme. Je človek ki je posnel takšne mojstrovine kot so Sex, Lies, and Videotape (1989) in Traffic (2000) in nazadnje odlično zgodbo v dveh delih o največjem revolucionarjev modernega časa Che Guevari. Posnel je tudi nekatere komercialne uspešnice, ki mi v resnici nikoli niso bile všeč, pri tem pa mislim predvsem na vse tri »Oceanove« dele. Vmes pa Soderbergh posname kakšen mali eksperimentalni film, lahko bi temu rekli, samo zase. Eden takih je tudi The Girlfriend Experience.
V filmu spremljamo pet dni v življenju Chelsee, dekleta na poziv visokega cenovnega razreda. Chelsee je vrhunska kurba, ki kod takšna ima opravka z zelo premožnimi strankami.Chelsee ne ponuja le seks, ampak bolj pristno obravnavo strank, romanco na poziv če hočete.»Storitev ‘romanca na poziv’ navadno vključuje bolj oseben odnos od tistega, ki ga nudi klasično dekle na poziv ali poklicna spremljevalka.« (Wikipedia). Za vlogo Chelsee je Soderbergh izbral poklicno porno igralko Sasho Grey, ki za sabo ima lepo število porničev, zvezdo porno industrije. V petih dneh spoznamo njeno delo, način obravnavanja strank, njeno zasebno življenje, njena čustva in strahove. Izvemo da njene usluge vključujejo tudi stvari, ki jih počnejo navadni pari. Chelsee strankam ponuja tudi pogovor, sprehod, kramljanje ob kavi v kakem baru. Vse to sodi v »The Girlfriend Experience,« izkušnjo ki meji na občutke resnične zveze in resničnih čustev. Skrbi ji povzroča tudi pohotni in vplivni bloger, ki pogojuje dobro kritiko na svojem blogu z ustreznim »nadomestilom.« Slaba kritika vsekakor ni dobrodošla, saj je bloger ima velik vpliv pri njenih trenutnih in bodočih strankah.
Kot ideja se mi zdi The Girlfriend Experience zanimiva izkušnja, čeprav se ne morem znebiti občutka, da bi veliko boljši efekt film dosegel v dokumentarni obliki. Če filma nebi podpisal Soderbergh, zanj verjetno nebi niti slišal, kaj šele videl. Če bi film omejil le na študijo nekega poklica, bi ga lahko označil za zanimivega. A režiser v film vpleta tudi čustva strank dekleta na poziv, v katerih je večinoma čutiti strah in negotovost premožnih ljudi pred ekonomsko krizo. Nekoliko manj se film posveča privatnemu življenju dekleta, kar bi verjetno bilo bolje. Jamranje nekega bogataša, zato ker je letos zaslužil le dva milijona $, kar je porazno v primerjavi z lanskih 10 milijonov, me prav nič ne zanima. Soderbergh je tokrat ustvaril le delno zanimiv film, ki le v nekaterih elementih zadovolji moja merila za dober film. Povprečno in na trenutke dolgočasno.
Ocena: 5,0/10
sobota, 13. marec 2010
Everybody's Fine (2009)
Slovenski naslov: Vsi so v redu
Država: ZDA, Italija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Kirk Jones
Scenarij: Kirk Jones, Massimo De Rita
Igrajo: Robert De Niro, Drew Barrymore, Kate Beckinsale, Sam Rockwell
Anglež Kirk Jones je doslej posnel tri filme. Najprej Waking Ned (1998), nato megauspešni Nanny McPhee (2005) in lani Everybody's Fine, tenkočutno drama, ki je v resnici rimejk italijanskega filma Stanno tutti bene (1990), ki ga je režiral priznani italijanski mojster režije Giuseppe Tornatore (Nuovo cinema Paradiso, Malèna, La sconosciuta). Jones, ki je postal svetovno znan kot avtor uspešnih tv oglasov, ne snema prav veliko, kar je razvidno iz letnic doslej posnetih filmov.
Frank Goode (De Niro) je penzionist, ki ostane sam, potem ko umre njegova življenjska sopotnica. Brezhibno urejena hiša, v »nulo« urejena trata pred hišo in okolica hiše so vedno bili njegova strast. Je oče štirih otrok, s katerimi se je vedno ukvarjala njegova ženaa. Tudi potem, ko so odrasli in ubrali vsak svojo pot. Zdaj ko matere in soproge več ni, se Frank čuti dolžnega prevzeti ženino vlogo. Delno zaradi tega ker svojo družino ima resnično rad, delno zato ker mu primanjkuje pristnih človeških odnosov in komunikacija znotraj družine. Zato Frank organizira družinsko srečanje, na katero naj bi prišli vsi njegovi otroci in njihove družine. Potem ko je vse pripravil (napihnil mini bazenček za otroke, kupil meso, čisto nov žar in najboljše vino), se odpovedi udeležbe kar vrstijo. Na koncu obisk odpovejo prav vsi, zato se Frank odloči ,da se kljub slabem zdravstvenem stanju odpravi na pot in obišče otroke razsute po celi Ameriki, enega za drugim. Frank se najprej odpraviv New York, na nenapovedan obisk k sinu Davidu, a ga kljub dvodnevnem čakanju ne najde na njegovi adresi. Zato se odpravi naprej, obiskati poročeno hčerko Amy (Kate Beckinsale), ki je solastnica oglaševalske agencije.
Kljub temu da poster ki napoveduje Everybody's Fine daje vtis, da gre za romantično komedijo, je film pravzaprav čistokrvna drama. Drama v kateri vdovec De Niro poskuša ohraniti stike z družino in navezati pristnejši odnos z njimi. Nekoč je za to področje bila zadolžena soproga, a zdaj ko jo več ni, Frank čuti osamljenost in pomanjkanje družinskih vezi. Šele zdaj se zaveda, da po tolikih letih še vedno ne ve kako komunicirati z lastnimi otroci, saj tega nikoli ni počel. Kot sam priznava, njegova naloga pri njihovem odraščanju je bil konstanten pritisk in spodbujanje otrok k višjim ciljem. Njegov moto je vedno bil, da je le najboljše dovolj dobro. Zdaj se odpravi na pot, na kateri bo spoznal, v kakšne ljudi so odrasli njegovi otroci, kaj so dosegli in kako živijo. Treba je priznati da film očitno igra na sentimentalno noto, a je pri tem pristen in prepričljiv, zato se poistovetimo z liki in sočustvujemo z njimi. Igralske kreacije so prepričljive. Če sem iskren, jezame le De Nirov nastop dovolj dober, da si film zasluži pozitivno oceno. Vse dodatni plusi ki jih film premore, le izboljšajo končni vtis. Oče ki bo le spoznal svoje otroke, ne samo kot otročičke iz peskovnika, ampak tudi kot odrasle osebe, je tudi kritika današnjega življenjskega ritma, ki pušča premalo prostora za negovanje družinskih vezi in vrednot. In čeprav oče izve, da je situacija v njegovi družina pravo nasprotje naslovu filma, so njegova spoznanja tako človeška in osebna, takšna ki jih poznata samo oče ali mati. Boleča čustva, ki se jih kljub temu nikoli nebi odrekel. Everybody's Fine je čustvena drama, ki jo bodo znali ceniti nekoliko starejši gledalci.
Ocena: 7,5/10
Naročite se na:
Objave (Atom)



















