Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Brazil
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Walter Salles in Daniela Thomas
Scenarij: George Moura in Daniela Thomas
Igrajo: Sandra Corveloni, Vinicius De Oliveira, Joao Baldasserini, José Geraldo Rodrigues, Kaique Jesus Santos
Walter Salles, priznani brazilski režiser, ki v svoji omari že ima nekatere prestižne nagrade, med katerimi najbolj izstopa nagrada BAFTA, ki jo je prejel kar dvakrat in sicer za odlične filme Central do Brasil (1998) aka Central Station (angleški naziv) in Diarios de motocicleta (2004) aka The Motorcycle Diaries (angleški naziv). Tokrat je avtorstvo podelil s svojo sonarodnjakinjo Danielo Thomas, s katero je že sodeloval v nekaterih mednarodnih (Paris, I Love You) in domačih (Foreign Land) projetih. Tokrat dvojec obravnava domače okolje in življenje prebivalcev Sao Paula, največjega brazilskega mesta.
V središče je postavljena revna družina. Cleuza (Sandra Corveloni) mati samohranilka je noseča, par mesecev je še do poroda. Oče še nerojenega otroka ostane neznan, vsaj nam gledalcem, prav tako nam ni znano kodo je (so) očetje ostalih otrok. Ima jih pa še štiri.
Najstarejši je približno 25-letni mladenič, ki dela na bencinski črpalki in je zelo aktiven v lokalni cerkvi. Je veliki vernik, ki je za sabo ima nemirna najstniška leta. Poleg matere ki dela kot hišna pomočnica, je edini ki zasluži kaj denarja v družini. Drugi brat, če gledamo po starosti, občasno dela kot kurir in dostavlja pošiljke po celem Sao Paulu. Tudi sam je oče majhnega otroka, ki živi skupaj z mamo v revni četrti. Še nekoliko mlajši brat je pravkar dopolnil 18 let in je družinski nogometni up, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, da se dokaže. Najmlajši družinski član, ki je obenem edini temnopolt v celi družini, si obupno prizadeva izvedeti kaj več o svojem črnskem očetu in je zelo navdušen nad vožnjo z mestnimi avtobusi.
Družina na na socialnem obrobju večmilijonskega mesta je osnovna okrog katere ustvarjalci gradijo zgodbo. Zgodbo ki nam počasi a suvereno leze pod kožo in ustvarja vez med gledalcem in liki na malih zaslonih. Zanimiva vzporednica med nogometom in vero, dodobra pričara občutke, ki ji vsak dan doživlja večina tamkajšnjih prebivalcev. Dolge vrste pred nogometnimi štadioni, ko nogometni klubi organizirajo preizkušnje, pomeni za veliko večino talentiranih igralcev izhod iz revščine in upanje v boljše življenje. Najvidnejši predstavniki brazilskega filma zadnjega časa, so mednarodno uveljavitev dosegli s prikazom kriminalnega življenja v brazilskih velemestih. Na ta kriminalni element se Linha de Passe, le bežno naslanja, ter se raje posveča navadnim ljudem in njihovimi vsakdanjimi problemi. Polnoletnost pomeni konec nogometnih sanj, iskanje očeta je poleg vožnje z avtobusom smisel življenja, vse nevšečnosti ki ti se pripetijo so le preizkus tvoje čvrstosti v veri in čeprav se na prvi pogled zdi zelo enostavno, nekateri enostavno nimajo razbojniškega srca. Pri tem filmu ne bomo dočakali srečnega zaključka. Namesto tega nam je ponujeno upanje in negotova usoda posamičnih likov. Negotovost, ki jo lahko sami peljemo v želeno smer. Odločitev je naša.
Ocena: 8.0/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar