Sugar (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 120 minut,  Imdb
Režija:  Anna Boden, Ryan Fleck
Scenarij: Anna Boden, Ryan Fleck
Igrajo: Algenis Pérez Soto, Rayniel Rufino, Andre Holland, Michael Gaston, Jaime Tirelli, José Rijo, Ann Whitney, Richard Bull

Pot do uspeha, do statusa vrhunskega športnika, (kar v pravilu pomeni odlično plačanega športnika), je vedno težavna, naporna, posejana z ovirami, vzponi in padci. Marsikateri navadni smrtnik se ne zaveda, koliko stvari se mora uskladiti in koliko predpogojev mora biti izpolnjenih, da bi se dosegel uspeh. Vse se začne s talentom, to drži kot pribito, toda talent brez veliko dela skoraj vedno ne pomeni nič. Miguel Santos, a.k.a. Sugar, je mlad igralec baseballa, ki še vedno upa, da ga bodo izbrali. Da bo dobil svojo priložnost za odhod  v ZDA, kjer bo lahko dokazal, kako dober je. Že od otroštva je Sugar v trenažnem procesu, obiskuje trening kamp v rojstnem San Pedru, Dominikanska Republika. Že dejstvo, da lahko vadi v trening kampu in igra v domači ligi pomeni, da so ga opazili, da ga spremljajo. Vsak novi dan je novo dokazovanje, vedno ko se v kampu prikaže kakšen od skavtov, se igralci trudijo pokazati največ kar lahko. Dan, ki ga Sugar čaka celo življenje je le prišel. 19-letnika je je izbral Kansas City. Sugar odide v Kansas, nakar ga pošljejo na »kaljenje« v nižjo ligo. Igral bo v zvezni državi Iowa, za ekipo Bridgeporta, kjer bo pridobil prepotrebne izkušnje. Sugar kmalu dojame kaj »kaljenje« pomeni. V nižji ligi moraš vedno biti med najboljšimi, biti tisti ki odloča tekme, ki prispeva največ. Če to dosežeš, lahko upaš, da se boš prebil naprej, med »velike fante.« Miguelu na začetku kaže odlično, je med najboljšimi igralci in obeti so več kot dobri. Toda fant še ni prejel svojega »deleža nesreče«, ki ga doleti v obliki neugodne poškodbe. Po saniranju poškodbe se Miguel vrne na igrišča, toda nikakor ne pride do prave forme in njegovo mesto v prvi ekipi je pod čedalje večjim vprašajem.

Čeprav na prvi pogled dobimo vtis, da bomo gledali klasično športno dramo, je Sugar veliko več od klasične športne drame, zgodbe o uspehu, do katere glavni junak na koncu le pride. Veliko je spremljajočih motivov v  filmu, ki mu dodajo dodatno težo in ga naredijo bolj verodostojnega. Najprej je v ospredju socialni motiv, prizadevanje za odhod v obljubljeno deželo. Podpis pogodbe s profesionalno ekipo pomeni za marsikaterega mladeniča izhod iz revščine zanj in njegovo družino. Drugi bistven element filma je prikaz razvejane skavting mreže, ki jo imajo vsi večji ameriški klubi v deželah Latinske Amerike. Tako kot v Evropejcem veliko bližjem nogometu, je tudi tukaj postavljena zelo široka osnovna baza, ki pobira vse lokalne talente in jih privablja v lokalne trening kampe, kjer potem le resnično najboljši dobijo priložnost za odhod v tujino. Tako gledalec dobi vsaj približno občutek, skozi koliko filtrov se morajo prebiti mladi športniki, da pridejo na veliko sceno. Tretji najpomembnejši element je usoda glavnega  junaka (zelo dobro ga je odigral Algenis Perez Soto, ki se je tudi že preizkusil kot igralec baseballa), ki celo življenje sanjari le o tem, kako bo igral profesionalni baseball. Ko stvari v njegovi karieri krenejo navzdol, mladenič premore dovolj pameti in poguma, da svoje življenje usmeri na pravo pot in kljub nezavidljivi situaciji v kateri se je znašel, odkrije da so na svetu tudi druge stvari, ki ti lahko kakovostno zapolnijo življenje. Čeprav o baseballu pred ogledom nisem vedel nič in tudi po ogledu ne vem skoraj nič, me to niti malo ni oviralo, da na polno uživam v filmu.

Ocena: 7.5/10

Der Knochenmann (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Bone Man
Država: Avstrija
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Wolfgang Murnberger
Scenarij: Wolf Haas  
Igrajo: : Josef Hader, Josef Bierbichler, Simon Schwarz, Birgit Minichmayr, Pia Hierzegger, Stipe Erceg, Dorka Gryllus

The Bone Man se začne z vzporednimi zgodbami, za katere je jasno da se bodo kmalu združile v eno, ali so nekakšni povezavi, bistveni za razumevanje zgodbe. V prvi dva »vzhodnjaka« razpravljata o tem, koliko vode naj dodajo v hladilno tekočino. Moška sta mafijska zvodnika, ki pred neko hišo varujeta svoja dekleta. Zaradi vse glasnejšega kričanja, se eden odpravi v hišo, pogledati če je vse v redu z dekleti, a kmalu prileti ven, skozi okno v prvem nadstropju. Storilec je na begu in čeprav bi ga njegov pajdaš lahko ustavil, se ta zadovolji le s slikanjem registrske tablice storilca. Zakaj ni streljal izvemo v nadaljevanju …
Na drugem koncu zgodbe se srečamo z Brennerjem (Josef Hader), človekom, ki je nekoč bil policijski detektiv, danes priložnostno opravlja odvzem vozil neplačnikom, v vlogi predstavnika leasing hiše. Delo mu je zriktal znanec na vodilnem položaju v leasing hiši.  Čeprav mu takšna služba gre na živce, ga finančna stiska prisili na naslednjo nalogo.  Odšel naj bi v gore, v kraje ob slovenski meji in opravil zaplembo rumenega VW Beetla, za katerega leasingojemalec, g. Horvath ni poravnal vseh obrokov. Brenner se znajde v mrzlih krajih iz začetka zgodbe, že ob njegovem prihodu v gostilno "Löschenkohl" je jasno, da stvari ne bodo potekale prav gladko. Ob njegovem prihodu je pred gostilno parkiran  rumeni VW, ko začne spraševati o g. Horvathu,  mu lastnik gostilne in natakarica dokaj neprepričljivo zatrdita, da gospoda Horvatha ne poznata. A to ni vse. Rumeni hrošč je že izginil iz s parkirišča pred gostilno, kar v nekdanjem detektivu prebudi preiskovalno »žilico.«  Odloči se da bo prespal in se zjutraj posvetil iskanju skrivnostnega g. Horvatha. 

Suspenz, misterij, nasilje, humor, ljubezen, prevara, izsiljevanje … In lahko bi še našteval. Vse to najdete v tem odličnem avstrijskem filmu, ki vas bo že od prve minute potegnil v dogajanje, vas zavajal, namigoval na to in ono rešitev in vam na koncu s svojimi odgovori in razrešitvami pokazal, da za dober krimi-triler avtor ne potrebuje goro denarja, mogočne eksplozije, divje pregone in drago plačane hollywoodske zvezdnike. Dovolj je »le« prava ideja (Wolf Haas),  Murnbergerjeva režija im igra, ki nam jo prezentira  Josef Hader. Tisti »le«  lahko vzamete bolj z rezervo. Škoda je, da takšni izdelki, ki nastajajo v naši neposredni bližini, ne dobijo kakšno bolj odmevno prezentacijo v domačih medijih. Zdi se, da se zadnja leta vse začne in konča pri pompoznemu marketingu ameriških kino uspešnic, ki najdejo svoje mesto na sporedih velikih kino centrov. Zato sem še toliko bolj hvaležen za internet in zaklade, ki nam jih ta ponuja. To je tretji film ki ga je posnel trojec: Murnberger, Haas, Hader. Ostala dva bi tudi zelo rad videl (Komm, süsser Tod in Silentium), a je žal moje moja nemščina zanič, angleških podnapisov se ne dobi, tako da rešitve ni. Upam lahko le, da bodo naslednji filmi te trojke doživeli mednarodno distribucijo, kar posledično pomeni tudi angleške podnapise.

Ocena: 8.5/10

Talaye sorkh (2003)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Crimson Gold
Država: Iran
Leto: 2003
Žanri: Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Jafar Panahi
Scenarij: Abbas Kiarostami
Igrajo: Hossain Emadeddin, Kamyar Sheisi, Azita Rayeji, Shahram Vaziri, Ehsan Amani, Pourang Nakhael, Kaveh Najmabadi, Saber Safael

V tako široki izbiri filmov, ki je filmskim navdušencem dostopna na različne načine je zelo težko videti vse filme, ki bi si to zaslužili. Zato imam navado vsake toliko časa brskati po novejši ali starejši filmski zgodovini in iskati filme, ki utegnejo biti zanimivi. Jafar Panahi je iranski režiser, večkrat nagrajevan na priznanih filmskih festivalih, najodmevnejše med nagradami so tiste iz Berlina, Cannesa in Benetk. Lani sem videl Offside, ki mi je bil zelo všeč, zdaj je na vrsto prišel Talaye sorkh, ob priliki bo na sporedu tudi njegov tretji film z odmevno nagrado, Dayereh, ki ga je Iranec posnel leta 2000. Scenarij za film je napisal še eden znani in priznani Iranec Abbas Kiarostami, ki se poleg pisanja scenarijev ukvarja tudi z režijo. Na letošnjem Cannesu se je predstavil s Copie conforme (nagrada za najboljšo igralko za Juliette Binoche).

Teheran je sredi dneva podoben ostalim svetovnim metropolam. Živahen, preobremenjen s prometom in ljudmi. Nepopisna gneča, nervozni vozniki, so slike znane prebivalcem večjih evropskih mest. Takšne okoliščine so nagnale veliko ljudi na motorje. Na njih je premikanje iz enega kraja v drug veliko bolj priročno. Med motoristi najdemo Husseina in Alija, najboljša prijatelja, ki se preživljata z dostavo hrane na dom. Slabo plačana služba jima ponuja bore malo, zato premišljujeta o načinih za povečanje lastnih prihodkov. Ali Husseina napeljuje na krajo torbic, zelo priljubljeno početje med teheranskimi motoristi, toda Hussein je poštenjak, Alijeva ideja o kraji torbic je v nasprotju z njegovim značajem. Ali in Hussein sta se že dogovorila, da bo Hussein poročil Alijevo sestro, ta je tudi že privolila, zdaj je vse kar potrebuje Hussein prstan in nekaj zlatnine za svojo bodočo nevesto. Ko se skupaj z Alijem odpravita v neko luksuzno zlatarno, jih lastnik odžene, pravzaprav jih ne želi niti spustiti v trgovino, zaradi njihovega "nimam denarja" videza. To zelo razsrdi Husseina in porine v dejanje iz obupa …

Panahi je za vlogi Husseina in Alija angažiral popolne anonimuse, ljudi ki še nikoli niso igrali v filmu. Odločil se je za zelo realistično pripoved, zato je v središče postavil navadne ljudi in ne profesionalnih igralcev, kar je tudi sicer, glavna karakteristika njegovih filmov. Panahi nam približa socialne razmere in velike razlike, ki vladajo med sloji, skozi oči človeka, ki se preživlja z dostavo hrane na dom. Skupaj z Husseinom obtičimo v policijski raciji, opazujemo kako se zabavlja teheranska mladina in klavrn konec zabave, ki se konča s policijsko aretacijo. Ogledamo si bogate četrti, kraje kjer živijo bogataši in opazujemo kontrast med bedo in bliščem. Poleg teh globalnih zaznamkov iranske družbe, spremljamo tudi Husseinovo zgodbo na nekoliko bolj osebni ravni. Težko življenje in nezmožnost zagotovitve osnovnih življenjskih norm, vsakodnevo tarejo revnega človeka in ga potiskujejo v čedalje globlja, depresivna stanja. Večer v kateri Hussein dobi priložnost preživeti noč v neki luksuzni hiši, je le kaplja čez rob, dogodek, ki bo usmeril njegovo jezo v dejanje, ki ne obeta dobrega izida.

Ocena: 8.0/10

Tony (2009)

Slovenski naslov: Tony
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 76 minut,  Imdb 
Režija: Gerard Johnson 
Scenarij: Gerard Johnson
Igrajo: Peter Ferdinando, Frank Boyce, Lorenzo Camporese, Cyrus Desir, Francis Pope, Ricky Grover, Neil Maskell

Če bi Tonyja (Peter Ferdinando) srečali na cesti, bi vam se ta verjetno najprej smilil. Nato bi vam se mogoče zazdel nekoliko čuden, ampak ga verjetno nikoli nebi imeli za nevarnega. Občutek bi vas prevaral, kajti Tony je zelo nevaren. Mogoče ta teza ne drži, ko ga kamera spremlja na njegovih sprehodih skozi mesto. A ko enkrat pridete v njegovo stanovanje in če niste dovolj vljudni, če ste nekulturni ali nesramni, vas lahko doleti zelo kruta kazen. Mogoče sem strahopetec brez trohice poguma zunaj na cesti, toda tukaj, v mojem stanovanju, jaz postavljam pravila! Nekako tako Tony zagrozi narkomanu, ki noče umakniti nog z njegove mize. Tony že dolgo živi sam, preživlja se s socialno podporo. Kratkočasi se z gledanjem akcijskih B filmov in sprehodi, med katerimi poskuša najti kakšnega prijatelja, njegova merila niso ravno visoka, kar je glede na kraje kjer se zadržuje, povsem logično. Zadnje čase Tony ima ogromno težav, saj ga jezni nasilnež ima za pedofila, socialna služba mu želi ukiniti podporo in od njega zahteva, naj sprejem ponujeno službo, tudi z iskanjem prijateljev nima sreče. Kontrolor, ki mu želi odvzeti televizor zaradi neplačevanja RTV naročnine, je le vrh ledene gore.

Sprva sem mislil, da je Tony čistokrvna grozljivka, kar ni ravno moj priljubljeni žanr in zelo težko uživam v teh filmih, posebej če gre za tipične klišejske grozljivke, ki rastejo kot gobe po dežju (tukaj zraven pašejo tudi tiste, ki se na veliko oglašujejo in pobirajo velike denarce na kino blagajnah). Prava umetnost je najti kakšno, ki bi bila tako kakovostna, da bi na koncu lahko zatrdil, da si pogledal dober film. Na srečo ta film ni nič od tega. Tony je film o osamljenem človeku in njegovih »težavah v komunikaciji« z okoljem. Težko bi rekel, da Tony izbira svoje žrtve. Prej bi rekel, da se na kruti konec obsodijo kar same, s svojimi postopki. Režiserjev dokumentaristični pristop le krepi grozovitost in ustvarja turobno atmosfero Tonyjevega vsakdana. Ne moremo trditi da Tony uživa v svojem početju, tako kot večina serijskih morilcev. Ravno nasprotno, Tony takšno početje dojema kot nujno opravilo, ki bo zaščitilo njegovo integriteto. Udarec s kladivom po glavi je zanj nekaj povsem običajnega, nekaj takega, kot če bi vam recimo ponudil kozarec limonade. Surov, s kančkom črnega humorja in socialne drame, Tony je dovolj drugačen, da kakovostno izstopa iz povprečja.

Ocena: 7.0/10

Yip Man (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Ip Man
Država: Hong Kong
Leto: 2008
Žanri: Akcija, Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 106 minut,  Imdb
Režija: Wilson Yip
Scenarij: Edmond Wong
Igrajo: Donnie Yen, Simon Yam, Siu Wong Fan, Ka Tung Lam, Yu Xing, You-Nam Wong, Chen Zhi Hui, Hiroyuki Ikeuchi

V zadnjih mesecih sem večkrat zasledil debate na temo filma z naslovom Yip Man 2, kar je seveda pomenilo, da je prvi del že zgodovina, ter da je ta bil dovolj odmeven, da so se odločili posneti nadaljevanje, kar je spet bilo dovolj, da sem se malo pozanimal in nabavil prvi del filma. Sicer je kar dolgo čepel v čakalni vrsti, a sem  na koncu le naše čas zanj.

Yip man (Donnie Yen) je veliki mojster kung fuja, bolj natančno veščine ki je le ena od vej te tradicionalne borilne veščine, wing-chuna. Zelo spoštovan od vseh, tudi od tistih ki ga ne marajo, živi lagodno življenje z družino v mestu Fo Shan. Vedno je dovolj prijateljev, znancev, občudovalcev in učiteljev kung fuja , ki si želijo česa naučiti od velikega mojstra, ali celo preizkusiti svoje znanje kot njegov sparing partner. Fo Shan je veljal za mesto z največjo koncentracijo mojstrov borilnih veščin, kar je vedno magnet za nadebudne mojstre željne dokazovanja. Ko v mesto s podeželja pride zelo nasilni, brezobzirni kung fu mojster in zelo hitro premaga vse lokalne mojstre, se Yip man znajde v situaciji, v kateri se ne more izogniti spopadu s prišlekom. Yip man brez težav premaga nasilneža in tako postane mestni heroj, njegovo zmago slavi celo mesto.
Nato sledi časovni preskok,  po katerem izvemo da se je v Fo Shan marsikaj spremenilo. Zgodila se je japonska okupacija, veliko Kitajcev je bilo pobitih, v mestu vlada velik kriza in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin. V težkih pogojih živi tudi Yip manova družina, hrane je čedalje manj, zato je veliki mojster prvič v življenju prisiljen poiskati delo, ki ga je mimogrede zelo težko dobiti. A stara slava še ni zbledela, na ta račun dobi delo v premogovniku. Po nekaj dneh v novi službi se mora soočiti z novo težavo. V premogovnik pridejo japonski vojaki in iščejo kung fu mojstre, ki bi se bili pripravljeni boriti na turnirjih, ki jih organizira njihov poveljnik, mladi general, velik ljubitelj borilnih veščin.Vsak zmagovalec dvoboja bo nagrajen z vrečo riža, kar je neverjeten motiv za sestradane ljudi in njihove družine. Yip man se zaveda, kako tvegano je to početje in svojo udeležbo ostro zavrača, toda splet okoliščin ga bo prisilil, da bo moral sodelovati.

Z nekaj brskanja po internetu boste odkrili, kdo je bil Yip man. Njegovo ime še danes ima veliko veljavo, saj je Yip man po koncu obdobja ki ga obravnava film, postal učitelj kung fuja, njegov učenec je bil nihče drug kot Bruce Lee, človek, ki je verjetno najzaslužnejši za planetarno popularnost borilnih veščin. Film mi je bil všeč zaradi več dejavnikov. Drugačnost prikaza spopadov, v katerih ni prostora za skakanje po stavbah in desetmetrskih skokov v višino, je le ena od teh. Okoli kung fuja, ki je osrednja nit filma so prepričljivo vpletene tudi drugi elementi, ki filmsko dogajanje dodatno bogatijo. Družinski odnosi, japonska okupacija, motiv upora okupatorju in sodelovanje domačih pomagačev-izdajalcev (za katere avtor najde potreben čas in jih prikaže večdimenzionalno), so stvari ki dvigujejo na višji nivo in zaokrožujejo v prepričljivo celoto. Spopadi so res lepo posneti, Donnie Yen se je izkazal v akcijskih sekvencah, pa tudi sicer človek izžareva karizmo in zlahka pritegne gledalčevo pozornost. Čeprav gre za akcijski film, je Yip man dovolj večplasten, da bo všeč tudi gledalcem, ki jim akcija preveč ne diši.

Ocena: 8.0/10 

A Single Man (2009)

Slovenski naslov: Samski moški

Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 101 minut, Imdb
Režija: Tom Ford
Scenarij: Tom Ford, Christopher Isherwood (knjiga)
Igrajo: Colin Firth, Julianne Moore, Matthew Goode, Ginnifer Goodwin, Nicholas Hoult, Lee Pace, Jon Kortajarena

Moda, ne visoka, ne kakšna druga me nikoli ni zanimala, oz. nikoli nisem kazal interesa zanjo. Saj veste. Fantje raje občudujemo dogajanje na nogometnih zelenicah, kot kreacije na modnih pistah. Razen če gre za modno revijo z oznako Victoria's Secret. Takrat sem navadno nekoliko bolj pozoren. Že ob oskarjevski nominaciji za Colina Firtha sem obiskal IMDB in prečekiral ostale relevantne podatke. Predvsem zaznamek v vrstici režija. Tom Ford. Prvič slišim. Nato mi je Google povedal ostalo. Priznani modni oblikovalec, nekoč je delal za Gucci, zdaj dela samostojno. Tudi prav. Že zaradi Firthove nominacije si film moram ogledati.

George (Colin Firth) je učitelj angleščine, Anglež, ki je prišel v Los Angeles zato, ker je želel biti ob svoji ljubezni. Nek večer je George sedel v domačem fotelju, ko je prejel klic zaradi katerega se bo njegov svet podrl. Poklical ga je sorodnik njegovega partnerja Jima. Jim je mrtev, mu pove glas na drugi strani. Njegovi te niso želeli obvestiti, a ker vem koliko si mu pomenil, sem poklical. To je bil trenutek ko se je Georgevo življenje ustavilo, izgubilo pomen. V flashbackih izvemo, zakaj je George tako potrt. Pištola ob postelji, v predalu njegove nočne omarice ne kaže na srečen izid. Zadnje dejanje skrbno načrtuje, a zaradi tega ne izgubi niti malo vsakdanje rutine. Kljub načrtu ki vključuje tragičen konec, odide v službo in izpelje predavanja do konca. Po službi nabavi steklenico vina, potreboval jo bo zvečer, ko bo obiskal staro prijateljico Charley (Julianne Moore), ki je verjetno edina oseba, ki lahko vsaj delno razume Georgevo stanje.
Dva najpomembnejša dejavnika, ki opredeljujeta kvaliteto tega filma sta glavni igralec in režiser. Najprej se bom malo posvetil Firthu, ki mi roko na srce, nikoli ni bil ne vem kako ljub igralec. Mojo podcenjevalne občutke je nekoliko omilil v filmu Easy Virtue, v katerem je odigral zanimivo vlogo in pokazal da ne gre za tipa, ki vedno igra prijazne možakarje, neskončno zaljubljene v svoje filmske partnerke. Zdaj, ko sem videl film ki je tema tega prispevka, so vsi moji predsodki izgubili pomen, ob tako izjemni predstavi. Ford v svojem režiserskem debiju pokaže veliko občutka za estetiko in skrbno manipulira tudi najmanjše podrobnosti, rezultat takega pristopa je vizualno zelo prepričljiv film. Toda, vizualna lepota ni edina odlika Fordove stvaritve. Odlična je tudi graditev zgodbe in vzdušja, spretno posredovanje občutkov in strahov glavnega junaka, ki jih Ford zelo dobro usklajuje z ostalimi spremljajočimi elementi in tako kreira dobitno zmes. A Single Man dokazuje, da so na svetu ljudje, ki zlahka dosegajo odličnost na več področjih. Priznam, ko gre za filme z gay tematiko sem vedno nekoliko skeptičen. Kajti takšne filme gay populacija navadno zelo pozorno spremlja (beri ocenjuje, lobira, komentira na raznih forumih) in tako dostikrat neupravičeno precenjuje umetniško vrednost filma. A Single Man vsekakor ne sodi v to kategorijo.

Ocena: 8.0/10

Creation (2009)

Slovenski naslov: Stvaritev
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Jon Amiel
Scenarij: John Collee, Randal Keynes (biografija)
Igrajo: Paul Bettany, Jennifer Connelly, Martha West, Jeremy Northam, Toby Jones, Benedict Cumberbatch

Skoraj neverjetno je, da so filmski ustvarjalci Charlesu Darwinu, velikemu znanstveniku in očetu teorije o evoluciji doslej namenjali tako malo pozornosti. Lani je minilo 200 let od njegovega rojstva in 150 let od izida njegovega najpomembnejšega dela, knjige O izvoru vrst. Ta časovni mejnik je bil dovolj za drugo filmsko zgodbo, ki obravnava Darwinovo življenje, potem ko je prvi film leta 1972 režiral Američan Jack Couffer. Režije se je tokrat lotil Anglež Jon Amiel, podlaga za film je bila Darwinova biografija z naslovom Annie’s Box, ki jo je spisal Randal Keynes, človek ki ga z Darwinom vežejo krvne vezi.

Darwin (Paul Bettany) že leta dela na lastni teoriji, ki lahko razloži evolucijo in kar je najpomembnejše jo lahko znanstveno dokaže. Njegovi poskusi (v filmu se je večinoma ukvarjal z golobi) so jasno nakazovali, da so vse oblike življenja razvile sposobnost prilagoditve na okolje v katerem bivajo in hranilne snovi potrebne za njihovo preživetje. Tem elementu filma je posvečeno najmanj pozornosti, veliko več časa je posvečeno Darwinovemu bojevanju z demoni, njegovemu soočanju z izgubo hčerke Annie, ki jo je Darwin preboleval dolga leta. Njegova obsesija z Annie je šla tako daleč, da je njen duh bil vsakodnevni obiskovalec Darwinovega kabineta, kar je znanstvenika vleklo v čedalje globljo psihično in nato tudi zdravstveno krizo. Njegova soproga Emma (Jennifer Connelly) po drugi strani je prepotreben duševni mir in zatočišče po izgubi hčere našla v veri in je veliko časa posvečala duhovni plati življenja celotne družine. Seveda, Darwinove znanstvene teorije so bile v nasprotju s cerkvenim učenjem, zato je odnos med zakoncema postopoma postajal hladen in brezčuten, oba sta se čedalje umikala na svoje bregove, prepad med njimi je bil čedalje bolj globok. 

Darwin kot velika, zgodovinsko pomembna osebnost absolutno zasluži svoj filmski poklon. Creation je poskus v tej smeri, a ta poskus je žal slab, filmsko dogajanje niti približno ne sledi Darwinovi veličini. Nekaj krivde verjetno lahko pripišemo knjižni osnovi, ki ni dovolj kakovostno filmsko gradivo, nekaj odločitvi producentov, da za režiserja postavijo Jona Amiela, ki se doslej ni izkazal z ne vem kako odmevno filmografijo. Več prostora bi morala dobiti Connellyjeva, ki je vedno znova prepričljiva v svojih vlogah. Bettany, sicer mož Jennifer Connelly tudi v zasebnem življenju mi nekako ne sede. Ne bom rekel da je vlogo odigral tako slabo, toda enostavno mi ni paše za to vlogo. Najbolj moteča je minutaža, ki jo dobi Darwinova komunikacija s duhom pokojne hčere. Recimo le, da nisem ljubitelj te pripovedne tehnike. Lahko bi uporabili flashbacke in ravno tako učinkovito prikazali veliko ljubezen ki jo je Darwin čutil do Annie. Zato niti ni čudno, da je najbolj učinkovit del filma, zgodba o opici v ujetništvu.

Ocena: 5.0/10

Dare mo shiranai (2004)

Slovenski naslov: Nihče ne ve
Drugi naslovi: Nobody Knows
Država: Japonska
Leto: 2004
Žanri: Drama
Dolžina: 141 minut,  Imdb 
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Yagira Yuya, Kitauru Ayu, Kimura Hiei, Shimizu Momoko, You, Hanae Kan

Mama Keiko in njen 12-letni sinek Akira sta se pravkar preselila v novo stanovanje. V maniri dobrih sosedov se mama in sin odpravita do svojih najemodajalcev. Mama naveže stik z novimi sosedi. Razloži da živi sama s sinom, mož dela v tujini, zato sta večino časa sama. V naslednjih kadrih Akira z nenavadno pozornostjo najprej gleda velike potovalne kovčke na tovornjaku med ostalo selitveno kramo. Nato jih skupaj z mamo previdno nese po stopnicah v njihovo novo domovanje. Ko odpreta kovčka sledi prvo presenečenje. V kovčki sta otroka, deklica Yuki in fantek Shigeru, Akirina sestrica in mlajši brat. Mama naroči Akiri naj pohiti na železniško postajo. Tam bo pobral še eno sestro, ki je v Tokyo prispela ločeno od ostalih. Počasi sem si ustvaril sliko o veliki družini, materi samohranilki, ki si ne more privoščiti, da bi najemodajalcem prijavila vseh otrok. Potem tako majhnega stanovanja verjetno nebi niti dobila. Finančna stiska pač dovoljuje tudi takšne, lahko bi rekel skrajne ukrepe. Mati razlaga, da nobeden od otrok ne sme stopiti ven iz stanovanje, niti na balkon ne, saj si ne smejo privoščiti, da bi jih odkrili. To posledično pomeni, da nobeden od otrok ne hodi v šolo. Tudi Akira ne. Čeprav je edini ki lahko zapusti stanovanje in se zadržuje zunaj. Pooblaščen je za nabavo in druga nujna opravila. Vse doslej videno v kombinaciji z materinim čudaškim otroško-nezrelim obnašanjem da gledalcu slutiti, da ga pričakuje še kakšno neprijetno presenečenje. Ko bolje spoznamo mater izvemo, da gre za zasanjano žensko, z neizpolnjenimi sanjami o pevski karieri, ki jo ji je nekoč obljubil eden od njenih ljubimcev. Keiko je ženska ki težko moškemu reče ne, rezultat tega so vsi njeni otroci. Keiko otroke večino časa pušča same v stanovanju, včasih tudi pozno v noč. Akira je edini ki skrbi za svojo družino. Nekega jutra mati pove otrokom, da bo odšla za nekaj časa, v času njene odsotnosti bo glava družine Akira.

V zgodi zasnovani na resničnih dogodkih, ki so jih nato nekoliko spremenili in dodelali za potrebe filma, japonski režiser Hirokazu Koreeda uporablja dokumentaristični pristop, ter na tako gledalcu v duhu realistične ideje prikaže dogajanje pred kamero. Režiser bi zgodbo o zapuščenih otrocih verjetno lahko prikazal nekoliko drugače. Lahko bi uporabil bolj temačen in  v končni fazi tudi bolj dramatičen pristop, ter na ta način še bolj »pritisnil« na čustva gledalcev. Ampak Koreeda se je odločil za drugačen pristop, v katerem otroška igrivost in nedolžnost, iskanje sreče v malih stvareh, brezpogojni ljubezni med otroci, pri gledalcu nalašč zbujajo optimizem. Gledalec se skupaj z otroci prebija iz dneva v dan, ob igrivi glasbeni podlagi in pristnemu humorju, ki je tako značilen za otroke. Otroški obrazi v velikem planu so tako prepričljivi, da jim moramo verjeti. Včasih kamera kar obtiči na neki podrobnosti, roki stopalu in nam pušča čas za razmislek. Nekajminutni prizor, v katerem otroci le poležavajo v stanovanju in se borijo z lakoto odlično služi svojemu namenu. Taka pripovedna tehnika resnično prepriča. Gledalec ves čas ohranja upanje, da se bo vse dobro izteklo, želi si »happyend« za od matere pozabljene otroke, a vseeno nekako čuti, da tudi ko bo minil zaključni kader zgodbe ne bo konec. In res nas Koreeda na koncu pusti v takšen vzdušju. Zgodbo nam je pripovedoval zaradi zgodbe same. lahko jo razumemo na več načinov. Lahko jo analiziramo skozi prizmo družbene ali osebne odgovornosti. Po mojem mnenju je režiser pripadnike okoliške skupnosti vendarle prikazal v prevladujoče pozitivni luči in kazalec bolj usmeril na mater, ki je dokaz, da človeška sposobnost reprodukcije, katero nam je podarila mati narava, ne pomeni avtomatične kvalifikacije za starševsko vlogo. Mimogrede naj omenim, da je Yûya Yagira ki je odlično odigral Akiro, za vlogo prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu v Cannesu.

Ocena: 8.5/10

Black Dynamite (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Krimi, Akcija
Dolžina: 84 minut, Imdb
Režija: Scott Sanders
Scenarij: Michael Jai White, Byron Minns 
Igrajo: Michael Jai White, Arsenio Hall, Tommy Davidson, Kevin Chapman, Richard Edson, Darrel Heath, Buddy Lewis

Kdo je Black Dynamite? Najboljšo predstavo dobimo, če si ga predstavljamo kot mešanico Shafta in Bruce Leeja. Le da je  Black Dynamite še veliko večji mačo, veliko bolje obvlada kung fu, njegova pronicljivost pri reševanju zapletenih primerov je takšna, da bi lahko celo Sherlocka Holmesa naredil ljubosumnega. Black Dynamite je strup za punce. Kjerkoli se pojavi, vsem prisotnim pripadnicam nežnejšega spola klecajo kolena. Vse zapisano so zgolj grobe črte, Črni Dinamit premore še marsikatero kvaliteto, a zapis le teh bi mi vzel preveč časa. Zato se bom posvetil kratkemu povzetku dogajanja.

Nekje v 70-in je Črni Dinamit dobro znana legenda. Poznajo ga vsi, policaji, uradniki, mafijci, zvodniki, revolucionarji in kurbe. Služil je v 'Nam-u in pozneje bil agent CIE. To je zapustil zaradi osebni zamer. Zdaj, ko je neznani storilec ubil njegovega edinega brata je Črni dinamit odločen, da bo našel odgovorne za njegovo smrt. Kmalu izve, da je brat bil agent pod krinko, delal za CIO in je bil na sledi zelo pomembnega odkritja. Zato so ga ubili. Toda, malopridneži so se ušteli. Niso upoštevali dejstva, da so ubili človeka, ki je bil brat Črnemu Dinamitu. Tako so nevede sprožili svojo najhujšo moro, ki se ne bo nehala, dokler ne bodo kaznovani vsi vpleteni.

V duhu najboljših parodij je narejen ta simpatičen filmček, ki karikira gibanje iz 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je nastala kopica filmov, ki jim je skupinski imenovalec bil glavni junak, ki je nujno moral biti Afroameričan. Njegovi pokvarjeni nasprotniki so navadno bili belci, ali pripadniki drugih ras, glavni junak je praviloma bil nepremagljiv. V tem obdobju je t.i. črnska kinematografija doživela velikansko ekspanzijo, iz katere je nastalo malo morje podobnih filmov. Filmov v katerih so nastopali zanič igralci, ki so bili slabo posneti in  v katerih je zgodba bila na stranskem tiru. Prav takšen izdelek je posnel Scott Sanders in pri tem se odlično odrezal. Črni Dinamit v začetku deluje resda nekoliko nenavadno, a ko razumete glavno misel filma, je zabava zagotovljena. Smejali se boste rdečem mikrofonu, ki kar sili v kader, »mojsterskimi«rezi in prehodi med kadri in prizori, spoznali kako istočasno seksati s tremi dekleti, naučili se umetnosti izpeljevanja zelo natančnih zaključkov in še marsikaj drugega.  

Ocena: 7.0/10

Agora (2009)

Slovenski naslov: Agora
Država: Španija
Leto: 2009
Žanri: Zgodovinski, Drama, Romantični
Dolžina: 127 minut, Imdb
Režija: Alejandro Amenábar
Scenarij: Alejandro Amenábar, Mateo Gil
Igrajo: Rachel Weisz, Max Minghella, Oscar Isaac, Ashraf Barhom, Michael Lonsdale, Rupert Evans, Homayoun Ershadi, Sami Samir

Španski režiser Alejandro Amenábar  ne snema prav veliko filmov. Doslej je poleg dveh kratkih filmov posnel le pet celovečercev v zadnjih štirinajstih letih. Njegov zadnji film je zgodovinska drama, ki obravnava dogodke ki so se zgodili v Aleksandriji na koncu četrtega stoletja.

Zgodba je zgrajena okoli usode velike učenjakinje Hypatije. Bila je prva ženska, ki je dosegla pomembne rezultate na področju matematike, učila je tudi filozofijo in astronomijo. Njeno življenje je bilo povsem usmerjeno v znanost in učenje. Na ta način tudi spoznamo vse glavne protagoniste, ki so vsi tako ali drugače povezani z Hypatijo.  Zbrani okoli nje, so z veliko veselja poslušali njena predavanja in debatirajo o znanstvenih vprašanjih. Med njenimi študenti je bil tudi Orestes, človek, ki ga je poleg znanstvene odličnosti krasila tudi velika hrabrost in spretnost v vojskovanju. Kot tak je ljubljenec mestnih oblasti in Hypatijinega očeta Theona, a Hypatija se na njegovo žalost veliko raje posveča znanosti, kot moškim oboževalcem. Toda Orestes ni bil edini, ki je podlegel Hypatijinim čarom. Suženj Davus je zrasel ob Hypatiji, poslušal njena predavanja in je bil neskončno zaljubljen vanjo. V času ko je krščanstvo bilo v veliki ekspanziji, se je Hypatija kot zaprisežena ateistka ostro postavila po robu krščanskim veljakom in tako izzvala njihov prezir in sovraštvo. Večinoma prebivalcev Aleksandrije je takrat verjela v več božanstev, a je krščanstvo z veliko hitrostjo pridobivalo privržence. Najprej je novo vero sprejelo revno prebivalstvo in sužnji. Tudi Davus je bil med njimi, saj je tako kot ostali sužnji v krščanstvu videl možnost za svobodo in enakopravnost. Mestne oblasti in učenjaki zbrani okoli Hypatijinega očeta Theona se upirajo čedalje močnejšim krščanskim pritiskom, toda čez čas je vsem jasno, da je spopad neizogiben.

Amenábarjevo Agoro lahko razdelimo na dva poglavitna elementa ki se medsebojno prepletata. Prvi je Hypatijino zasebno življenje, zaznamovano z ljubeznijo dveh moških, ki sta vsak na svoj način razpeta med čustvi do nje in odločitvami ki jih morata sprejeti. Odločitvami in dejanji, ki se tako močno kosajo z njihovimi čustvi. Drugi element je njeno znanstveno udejstvovanje, ki je predstavljeno skozi prizmo pomembnih zgodovinskih dogodkov, ko je hitro rastoča religija neustavljivo prevzemala primat med populacijo. Hypatijino učenje, ki je v veliki meri nasprotovalo takratnem krščanskim prepričanju, je bilo trn v peti krščanskih voditeljev, ki so želeli širjenje takšnih idej čimprej ustaviti. Hypatija je bila postavljena pred izbiro. Sprejeti krščanstvo in se odpovedati znanosti, v nasprotnem jo bodo razglasili za čarovnico. Agora je film ki zahteva potrpljenje. Priznam, skozi prvo polovico filma sem se rahlo dolgočasil, a je zato druga polovic filma veliko boljša, ko dogajanje potegne gledalca, ki z vedno več zanimanja spremlja usodo glavnih protagonistov.Set za Agoro je bil zgrajen na istem mestu kjer so posneli dva velika zgodovinska spektakla, Trojo in Gladiatorja (Fort Ricasoli na Malti), a je dogajanje potisnjeno med mestno ozidje, v katerem poteka celotno dogajanje. Kljub temu nam Amenábar servira nekaj čudovitih posnetkov iz zraka, za kaj več bi verjetno potreboval veliko več sredstev. Jasno je namreč, da so zgodovinski spektakli finančno najbolj potraten filmski žanr. Agora je soliden film, toda Amenábar je že dokazal, da zmore veliko več.

Ocena: 6.5/10