Talaye sorkh (2003)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Crimson Gold
Država: Iran
Leto: 2003
Žanri: Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Jafar Panahi
Scenarij: Abbas Kiarostami
Igrajo: Hossain Emadeddin, Kamyar Sheisi, Azita Rayeji, Shahram Vaziri, Ehsan Amani, Pourang Nakhael, Kaveh Najmabadi, Saber Safael

V tako široki izbiri filmov, ki je filmskim navdušencem dostopna na različne načine je zelo težko videti vse filme, ki bi si to zaslužili. Zato imam navado vsake toliko časa brskati po novejši ali starejši filmski zgodovini in iskati filme, ki utegnejo biti zanimivi. Jafar Panahi je iranski režiser, večkrat nagrajevan na priznanih filmskih festivalih, najodmevnejše med nagradami so tiste iz Berlina, Cannesa in Benetk. Lani sem videl Offside, ki mi je bil zelo všeč, zdaj je na vrsto prišel Talaye sorkh, ob priliki bo na sporedu tudi njegov tretji film z odmevno nagrado, Dayereh, ki ga je Iranec posnel leta 2000. Scenarij za film je napisal še eden znani in priznani Iranec Abbas Kiarostami, ki se poleg pisanja scenarijev ukvarja tudi z režijo. Na letošnjem Cannesu se je predstavil s Copie conforme (nagrada za najboljšo igralko za Juliette Binoche).

Teheran je sredi dneva podoben ostalim svetovnim metropolam. Živahen, preobremenjen s prometom in ljudmi. Nepopisna gneča, nervozni vozniki, so slike znane prebivalcem večjih evropskih mest. Takšne okoliščine so nagnale veliko ljudi na motorje. Na njih je premikanje iz enega kraja v drug veliko bolj priročno. Med motoristi najdemo Husseina in Alija, najboljša prijatelja, ki se preživljata z dostavo hrane na dom. Slabo plačana služba jima ponuja bore malo, zato premišljujeta o načinih za povečanje lastnih prihodkov. Ali Husseina napeljuje na krajo torbic, zelo priljubljeno početje med teheranskimi motoristi, toda Hussein je poštenjak, Alijeva ideja o kraji torbic je v nasprotju z njegovim značajem. Ali in Hussein sta se že dogovorila, da bo Hussein poročil Alijevo sestro, ta je tudi že privolila, zdaj je vse kar potrebuje Hussein prstan in nekaj zlatnine za svojo bodočo nevesto. Ko se skupaj z Alijem odpravita v neko luksuzno zlatarno, jih lastnik odžene, pravzaprav jih ne želi niti spustiti v trgovino, zaradi njihovega "nimam denarja" videza. To zelo razsrdi Husseina in porine v dejanje iz obupa …

Panahi je za vlogi Husseina in Alija angažiral popolne anonimuse, ljudi ki še nikoli niso igrali v filmu. Odločil se je za zelo realistično pripoved, zato je v središče postavil navadne ljudi in ne profesionalnih igralcev, kar je tudi sicer, glavna karakteristika njegovih filmov. Panahi nam približa socialne razmere in velike razlike, ki vladajo med sloji, skozi oči človeka, ki se preživlja z dostavo hrane na dom. Skupaj z Husseinom obtičimo v policijski raciji, opazujemo kako se zabavlja teheranska mladina in klavrn konec zabave, ki se konča s policijsko aretacijo. Ogledamo si bogate četrti, kraje kjer živijo bogataši in opazujemo kontrast med bedo in bliščem. Poleg teh globalnih zaznamkov iranske družbe, spremljamo tudi Husseinovo zgodbo na nekoliko bolj osebni ravni. Težko življenje in nezmožnost zagotovitve osnovnih življenjskih norm, vsakodnevo tarejo revnega človeka in ga potiskujejo v čedalje globlja, depresivna stanja. Večer v kateri Hussein dobi priložnost preživeti noč v neki luksuzni hiši, je le kaplja čez rob, dogodek, ki bo usmeril njegovo jezo v dejanje, ki ne obeta dobrega izida.

Ocena: 8.0/10