četrtek, 4. november 2010

La nana (2009)


Slovenski naslov: Služkinja
Drugi naslovi: The Maid
Država: Čile, Mehika
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95',  Imdb 
Režija: Sebastián Silva
Scenarij: Sebastián Silva
Igrajo: Catalina Saavedra, Claudia Celedón, Mariana Loyola, Agustín Silva, Alejandro Goic, Andrea García-Huidobro

Služkinja je film, ki sem ga hotel videti že dolgo nazaj, a sem vedno nekako pozabil nanj. Vedno se je kaj drugega prerinilo v ospredje in potisnilo ta zelo zanimivi čilski film v ozadje. Kljub nominaciji za zlati globus in Sundance nagradi za najboljši tujejezični film. Režijo in scenarij je podpisal dokaj neznani Sebastian Silva, ki je do danes režiral tri filme,  La nana pa je definitivno njegov najuspešnejši produkt doslej.

Raquel že 23 let dela kot gospodinjska pomočnica pri isti družini. Po vseh teh letih v družini uživa nekakšen poseben položaj, na Raquel so navezani prav vsi, še najbolj pa otroci, ki so zrasli ob njej in jo imajo za drugo mater. Ob Raquelinem rojstnem dnevu družina pripravi za služkinjo presenečenje in ji organizira zabavo, prav vsak član družine ji kupi tudi darilo. Vendar je Raquel nekoliko zadržana in vedno poskuša ohraniti distanco in tako pokazati svojo ponižnost pred delodajalci. Raquel nikoli ne pozabi dejstva, da je služkinja, če pa že, jo na to spomni kakšen izmed otrok, v trenutkih ko trmasto poskuša vsiliti svojo voljo in se obnašati tako, kot se lahko obnaša le resnična mama. Takrat ji povedo: »Ti si le služkinja!« in jo opomnijo, da vendar nima takšne moč kot si misli. Zadnje časi ji nagaja tudi zdravje, zato gospa Pilar (delodajalka) želi angažirati še eno služkinjo, ki bi pomagala Raquel. Raquel se počuti ogroženo in takšno idejo vztrajno zavrača, a ko zaradi zdravstvenih težav pristane v bolnišnici, druge rešitve ni. Po vrnitvi v hišo jo pričaka nova mlada pomočnica. Ko se bo Raquel počutila bolje, bo vsa pomembnejša hišna opravila znova prevzela ona, mlada služkinja je tukaj le v funkciji njene pomočnice. Raquel se počuti ogroženo, zato takoj pokaže zobe novi pomočnici in jo kmalu tudi spodi stran. Podobno se zgodi tudi z drugo pomočnico, ki prav tako zelo hitro obupa in zapusti hišo. Nato pa Raquelini delodajalci najamejo Lucy, mlado, odprto, dobrosrčno deklino, ki je vendarle nekoliko bolj trdoživa, kot so bile njene predhodnice.

Preden sem videl ta film sem mislil, da bom gledal zgodbo, v kateri bo premožna družina obrnila hrbet in nagnala dolgoletno služkinjo, potem ko ta pride v leta, v katerih zdravstveno stanje in delovna dinamika pri zaposlenem gre le še navzdol. Že na začetku je jasno, da je Služkinja nekaj povsem drugega. Že res, da film med ostalim pokaže tipično južnoameriško zgodbo, v kateri revna domačinka s podeželja dela za premožno družino (navadno evropskih korenin), tako tudi Čile ni nobena izjema. Toda ta pripoved je predvsem portret ženske, ki je zelo mlada prišla delati za neko družino in ji podarila svoja najboljša leta. V teh letih se tako navezala na svoje delodajalce, da ima občutek, da je to njena edina družina. Raquel je odnose s pravo družino je porinila na stranski tir, celo ko jo pokliče mati zanjo nima časa in se je poskuša na hitro znebiti. Prihod nove pomočnice pri Raquel sproži obrambni mehanizem, naenkrat začuti, da je njena pozicija ogrožena, zato ne izbira sredstev, kako odstraniti vsiljivko. Najbolj zabaven del filma so njeni ukrepi, s katerimi želi odgnati nezaželeno konkurenco. Najlažje je poslati novinko ven in nato zakleniti vrata. Nato prižgati sesalec in ure in ure sesati, dokler konkurentka brezupno čaka pri vhodnih vratih. Spotoma se ji lahko pokažeš za nekaj trenutkov pri oknu in ji daš vedeti, da ne gre za pomoto. Da je v tej hiši nezaželena. Ko je Lucy kot tretja pomočnica prišla v hišo je Raquel začela izvajati ustaljene ukrepe, toda Lucy je drugačna, s prijaznostjo odgovarja na nesramnost, s svojo zbranostjo in smislom za humor  rešuje kočljive situacije. Ko je napetost na vrhuncu, Lucy Raquel ponudi prijateljstvo in tako podre vse zidove, ki jih je Raquele gradila okoli sebe tako dolgo. Silva je odlično pričaral Raquelino preobrazbo, naš odnos do glavne junakinje je  nekajkrat spreminjal in vsakič to naredil zelo prepričljivo. Mogoče je pri tem bil tako prepričljiv zato, ker tudi sam izvira iz družine, ki je imela hišno pomočnico. Veliko je bilo odvisno od Cataline Saavedra (Raquel), ki je s svojo vlogo ženske ujete med zidovi hiše premožne družine opravila z odliko. Tresoča kamera in ročno narejeni posnetki Raquel v notranjosti hiše so v sozvočju z notranjimi občutki ženske, ki čuti utesnjenost in konstanten pritisk. Nasploh so igralski prispevki prepričljivi, gledalec nima težav s sprejemanjem likov, ki so verjetni in pred kamero zelo naravni. Film vsebuje še nekaj zanimivih detajlov o katerih bi se dalo debatirati, vsega vseeno ne mislim odkriti. Končni izdelek je kombinacija socialne drame, psihološkega trilerja in komedije, ki na zelo zanimiv način kaže medčloveške odnose in značaje, dobra režija drži gledalca konstantno zainteresiranega in angažiranega, ter mu v dobrih 90-ih minutah ponudi filmsko izkušnjo, ki ostane še dolgo v spominu.

Ocena: 8.0/10

torek, 2. november 2010

The Good Heart (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska, Islandija, ZDA, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 99' ,  Imdb 
Režija: Dagur Kari
Scenarij: Dagur Kari
Igrajo: Brian Cox, Paul Dano, Bill Buell, Daniel Raymont, Isild Le Besco

Lucas (Paul Dano) je brezdomec, ki živi v kartonski škatli. Ker ne najde razlogov za življenje si prereže zapestje, a je pri tem početju nekoliko nevešč, zato bo dogodek v njegovem zdravstvenem kartonu ostal zapisan kot poizkus samomora. Lucas konča v bolnišnici, kjer mu oskrbijo vreznine in ga namestijo v bolniško sobo poleg neprijaznega, vase zagledanega in za sobivanje zelo neprijetnega Jacquesa (Brian Cox), ki je pravkar preživel še eden srčni napad. Lucas ima dobro srce, zaradi njegove dobrote ga hitro vzljubi celotno bolniško osebje. Tudi  Jacques, stari godrnjač strupenega jezika opazi fantovo skoraj neverjetno dobrosrčnost in do njega začuti zanj neznačilno naklonjenost do sočloveka. Prišel je dan, ko oba zapustita bolnišnico, Lucas se vrne v svoj kartonski dom, Jacques pa v svoj neugledni bar, v katerem streže neuglednim zgubam in alkoholikom, ki so njegovi stalni gostje. Strastni kadilec in ljubitelj žganja se zaveda, da se njegovo življenje bliža koncu, edino upanje zanj je presaditev srca, vendar so možnosti minimalne. Zato poišče Lucasa, prijaznega sostanovalca iz  bolniške sobe, ter mu ponudi službo in streho nad glavo. Jacques namreč nima sorodnikov, zato je pripravljen lokal po svoji smrti zapustiti Lucasu, pred tem ga še mora naučiti vsega kar zna. Zavoljo Lucasovega dobrega srca mu bo zapustil vse imetje, njegova edina želja je, da bi bar nadaljeval z obratovanjem tudi po njegovi smrti.
Islandec Dagur Kari (Noi the Albino, Dark Horse) svoj tretji samostojni projekt posnel večinoma v domovini, kljub temu, da je filmski kraj dogajanja New York. Vse prizore v zaprtih prostorih so posneli na Islandiji, le prizori na prostem so dejansko posneti v New Yorku. Izbira igralcev in jezika (angleščina) sta mu sigurno odprla dodatne možnosti in film približala širšem krogu gledalcev. Jacquesov bar zagotovo ni niti malo podoben lokalu iz priljubljene tv serije Cheers. Največ »zaslug« za takšno stanje ima odlični Brian Cox, ki s trdo roko vodi svoje posle, a dejstvo da ni več v tako dobri kondiciji bo nekoliko omajalo njegovo trdo srce. Ko v lokal vstopi stevardesa ki se boji letenja in s svojimi čari prevzame Lucasa, je prihodnost lokala postavljena pod velik vprašaj. The Good Heart ima nekaj pozitivnih elementov, a žal na koncu prevladajo slabe lastnosti. Najprej  nekaj dobrih kot so: vizualna podoba ki je s svojo izprano skoraj brezbarvno podobo dobro v soglasju z splošnim vzdušjem, odlični Brian Cox in solidni Paul Dano. Največja slabost je definitivno scenarij in liki, ki s svojimi postopki pogosto rinejo v absurd, kar v tem primeru nikakor ne povečuje njihove kredibilnosti. Moram priznati, da mi je film nekako še štimal do dela, ko  povedo, da Jacques potrebuje novo srce. Od takrat naprej se film usmeri v predvidljivo smer in postreže s koncem, ki bo malokoga presenetil. Tudi Jacquesova preobrazba na kocu je malo verjetna, zato konec učinkuje pretirano melodramatično in ponarejeno.

Ocena: 5.5/10

torek, 26. oktober 2010

Alamar (2009)


Slovenski naslov: Na morje!
Drugi naslovi: To the Sea
Država: Mehika
Leto: 2009
Žanri: Drama, Družinski
Dolžina: 73',  Imdb 
Režija: Pedro González-Rubio
Scenarij: Pedro González-Rubio
Igrajo: Natan Machado Palombini , Jorge Machado , Nestor Marin, Roberta Palombini

Jorge in Roberta sta se spoznala in zaljubila. Nekaj časa sta se imela lepo, Natanovo rojstvo je bilo krona njune ljubezni. Roberta je Italijanka, Jorge pa Mehičan majevskih korenin. Roberta  je vajena življenja v urbanem okolju in se ne želi odpovedati svojemu življenjskemu slogu, ne more si predstavljati  življenja v Mehiških Karibih, kraju ki je pravo nasprotje vsega, kar predstavlja moderna civilizacija. Po drugi strani je Jorge sredi urbane džungle nesrečen in hrepeni po domačem kraju, njegova čustva so pravo nasprotje vsega, kar si želi Roberta. Edino možna rešitev je ločitev, Roberta bo z Natanom odšla v Italijo, Jorge pa bo ostal. Preden petletni Natan zapusti Mehiko, bo preživel poletne počitnice v očetovem rojstnem kraju. Nekaj časa bo živel v odmaknjenem domovanju sredi neokrnjene narave. V majhni ribiški vasici živita oče in dedek Nestor, ki si vsakdanji kruh služita z ribarjenjem in nabiranjem drugih plodov.
Pedro Gonzalez-Rubio je režiser rojen v Belgiji (1976), sin mehiških staršev, ki je v svojih najstniških letih živel v Indiji, nato je študiral v Mehiki, svoje filmsko izobraževanje pa je končal v Londonu. V svojem drugem dolgometražnem filmu (debitiral je s klasičnim dokumentarcem Toro negro), ustvari celovečerec, ki svojo celostno podobo meji na dokumentarni film, čeprav je Alamar v osnovi igrani film.Čudovite snemalne lokacije na območju drugega največjega koralnega grebena na svetu Banco Chinchorro in amaterji pred kamero, ustvarijo neverjetno prepričljiv film o človeku, kot delu narave in njegovem sožitju z naravo, ki je danes skorajda pozabljen način življenja. Alamar je film ki  poleg nekajminutnega uvoda, ki razloži osnovna dejstva, nima zgodbe. Film se vrti okoli druženja očeta in njegovega potomca in prikazuje njihovo vsakdanje življenje. Oče sina uči potapljanja, kako uloviti ribo, poučuje ga o živalskih in rastlinskih vrstah in mu približuje tradicionalni  način življenja. Snemalna ekipa je baje štela le dve osebi (režiser je želel, da so njegovi liki karseda svobodni), zato je dogajanje zajeto s kamero, pristna interakcija  na relaciji sin-oče. Film se nas dotakne prav s tem odnosom, ki se tako naravno in spontano razvija pred našimi očmi. Vlogo dedka Nestorja je odigral kar lokalni ribič, če nebi poznal ozadja bi celo verjel, da je človek dejansko družinski član. Čarobnost tega filma izhaja iz detajlov, ki filmu dajejo poseben pečat pristnosti. Krokodil v plitvini zraven hiše, ki čaka na ribje ostanke, lesena hiška, ribja juha na štedilniku, skupno kosilo ... Lahko bi iskal tudi nekaj simbolike in razumel vlogo divje ptice Blanquite na katero se fant zelo naveže, kot napoved ločitve očeta in sina, ki se nezadržno približuje. Blanquita je selivka, ki je nekega dne enostavno morala odleteti drugam. Čudovito posnet film, bo všeč vsem, ki cenijo najbolj osnovne človeške nagone in dajejo prednost oddajam na National Geographicu pred političnimi. Po zapisih na koncu filma je jasno, da je Alamar v dobri meri tudi del ekoloških aktivističnih prizadevanj za uvrstitev Banco Chinchorra na seznam območij, ki sodijo v svetovno dediščino. Alamar bo moč videti tudi na letošnjem LIFFu, v sekciji perspektive ga bodo zavrteli v Ljubljani in Mariboru.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 25. oktober 2010

Animal Kingdom (2010)


Slovenski naslov: Živalsko kraljestvo
Država: Avstralija
Leto: 2010
Žanri: Krimi,Triler, Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb 
Režija: David Michod
Scenarij:David Michod 
Igrajo: James Frecheville, Ben Mendelsohn, Sullivan Stapleton, Joel Edgerton, Guy Pearce, Luke Ford, Jacki Weaver, Laura Wheelwright

Nekaj dni nazaj sem pisal o avstralskem The Squere in ob standardnem pregledu informacij o sodelujočih naletel na naziv Blue-Tongue Films, kar se je zgodilo spet, ko sem želel izvedeti kaj več o režiserju Davidu Michôdu. Ko se je na seznamu projektov povezanih z Blue-Tongue Films pojavil še Hesher, še eden film, ki ga nestrpno pričakujem, sem moral izvedeti več o tem filmskem združenju. Tako sem tudi prišel do članka v NY Timesu, ki me je poučil da je Blue-Tongue Films neodvisno filmsko združenje v katerem aktivno sodelujejo David Michod, Spencer Susser, Nash Edgerton, Luke Doolan in Joel Edgerton. Osnovni namen združenja je medsebojna pomoč pri realizaciji različnih filmskih projektov, saj med člani najdemo scenariste, režiserje, montažerje, kaskaderje in še kaj bi lahko dodal zraven. Skupina Avstralcev se je tako organizirala v skupino, ki ji je uspelo pridobiti pozornost filmske javnosti, glede na to, da gre za relativno mlade ustvarjalce verjamem, da od te ekipe v prihodnosti pričakujemo še več.

17-letni Josh stoji ob kavču v dnevni sobi in zelo prevzeto spremlja tv-kviz. Na kavču nepremično sedi ženska, njene oči so zaprte. Dobimo občutek, da Josh nekoga pričakuje, a je dogajanje na tv zaslonu še vedno v središču njegove pozornosti. Kmalu v sobo vstopi ekipa za nujno medicinsko pomoč, prišli so zaradi ženske na kavču. Ženska je Joshova mati, vzela prevelik odmerek mamil , ki je zanjo bil usoden. Reševalci so lahko le ugotovili, da je bila mrtva že ob njihovem prihodu. 17-letnik je zdaj ostal sam, zato pokliče babico Janine, ki pride in fanta odpelje v Melbourne. Babico in strice ni videl od otroštva, saj je pokojna mati pretrgala vse stike z družino. Eden izmed razlogov je bil tudi to, da je želela Josha obvarovati pred vplivom svoje družine, ki ima kriminal gen zapisan v svoji DNK. Kljub temu Josh ni nobena cvetka, rahlo odmaknjen in tih fant je bil zavoljo materine odvisnosti večino časa prepuščen samemu sebi. Kmalu po prihodu se Josh znajde sredi napete situacije, v kateri vsem družinskim članom za ovratnik diha policija. Najstarejši Pope se skriva pred policijsko enoto za oborožene rope, saj njegova ekipa v kateri sta še prijatelj Barry in najmlajši brat Darren ima na vesti kar nekaj ropov. Srednji hiperaktivni brat Craig je v poslu z mamili, nekaj sodelavcev pa ima celo na lokalni policiji. Glava družine je kljub razvpitosti najstarejšega sina Popa babica Janine, ki sinove v njihovih poslih podpira, jim stoji ob strani in svetuje v kritičnih trenutkih. Čeprav sprva Josh ni sodeloval v nečednih poslih, je jasno,da bo prej ali slej napočil čas, ko bo tudi sam moral potrditi pripadnost družini. To se tudi zgodi, ko mu Pope naroči krajo avtomobila, v katerem kasneje najdejo trupli dveh policistov.
Družina kot osnovna celica kriminalne organizacije je ideja,  ki je bila že nekajkrat uporabljena, Boter je vsekakor najbolj očitna asociacija. Režiser se je očitno zelo dobro zavedal prednosti, ki jih ponuja zgodba, v kateri v vlogo glavnih akterjev postaviš člane neke družine. V takšno zgodbo je potem veliko lažje zraven kriminalnega dogajanja dodajati družinske odnose in nekoliko bolj osebno karakterizacijo, kot če v takšen položaj postavimo tujce ali bežne znance. Kot vsaka družina, tudi Codyjevi imajo glavo družine, osebo ki je vse začela in usmerjala ostale v takšen življenjski slog. V družini Cody je to Janine (Jacki Weaver), mater in babica, pretkana ženska, ki je v najbolj kritičnih trenutkih dovolj zbrana, pripravljena na žrtvovanje nemočnih in slabih v korist močnih in pomembnih. Družina gor ali dol. Najhujši sovražniki družine Cody so policisti, ki so tako kot Codyjevi pripravljeni na marsikatero podlost, ki je v funkciji premagovanja sovražnika. Nekje vmes je obtičal Josh, ki bi se najraje preselil k svojemu dekletu Nicky. dvojni umor v pripoved vključi detektiva   Nathana Leckieja (Guy Pearce), ki je v relaciji slab-slabši glas razuma, človek ki poskuša stavari reševati bolj človeško in predvsem bolj zakonito. Leckie poskuša storiti vse kar je v njegovi moči, da bo obvaroval Josha. Fanta, za katerega je sprva mislil, da je tipičen predstavnik družine Cody, potem pa postopoma dojel, Da je Josh mladenič, ki enostavno ni imel izbire in jo še vedno nima. Odlična igra je pomemben adut Živalskega kraljestva, v katerem ne najdemo slabega nastopa. Jacki Weaver si za svojo predstavo po mojem mišljenju zasluži oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo, odličen je tudi  Ben Mendelsohn kot Pope, vodja roparjev, ki ga vedno bolj prevzemajo paranoični občutki. Tako močno, da je za večino gorja kriv sam. James Frecheville (Josh) s svojo prvo filmsko vlogo opravil zelo dobro, o igralskih potencialih Guyja Pearca itak ne gre izgubljati besed. Živalsko kraljestvo je lep primer odličnega neodvisnega filma, ki kljub finančni podhranjenosti v marsičem prekaša bogato hollywoodsko produkcijo. David Michod ne zanemarja svojih likov, vsakemu med njimi nameni dovolj pozornosti , oni pa ob pravšnji atmosferi zadihajo s polnimi pljuči. David Michod je po mojem občutku  posnel najboljši letošnji prvenec in pokazal, da tudi tam spodaj lahko posnamejo vrhunski mafijski film.

Ocena: 8.0/10

nedelja, 24. oktober 2010

Copie conforme (2010)


Slovenski naslov: Overjena kopija
Drugi naslovi: Certified Copy
Država: Francija, Italija, Iran
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb 
Režija: Abbas Kiarostami
Scenarij: Abbas Kiarostami
Igrajo: Juliette Binoche, William Shimell, Jean-Claude Carrière, Agathe Natanson

Elle (Juliette Binoche) je lastnica umetniške galerije, ki se udeleži promocije knjige Certified Copy, njenega italijanskega prevoda pravzaprav, ki jo je spisal angleški umetnostni zgodovinar James Miller (William Shimell). Knjiga govori o kopiranju v umetnosti oz. o izdelavi replik znanih umetniških del. Elle v svoji galeriji počne nekaj sorodnega, saj prodaja kakovostne replike različnih umetnin. Preko skupnega prijatelja Elle dogovori srečanje z Millerjem, potem ko se dobita, srečanje preraste v nekakšen neobvezen zmenek, na katerem bo Elle jamesu razkazala mesto in njegove kulturne znamenitosti. Pot ju pripelje v majhno toskansko vasico, kjer po naključju začneta nenavadno igro. Lastnica kavarne, kjer se ustavita na kavi predvideva, da sta Elle in James zakonca, obema pa takšna domneva kar ugaja. Zato se po izhodu iz kavarne začneta pretvarjati, da sta dolgoletna zakonca.
Abbas Kiarostami  v svojih filmih vedno govori o različnih aspektih človeških življenj. Tako tudi Overjena kopija ni nobene izjema,  tokrat je iranski režiser v žarišče postavil moškega in žensko, njihovo nekajurno druženje in nas na koncu pustil v dvomih. Posnel je film ki gledalcu dopušča lastno interpretacijo videnega in mu prepustil odločitev o tem, ali je to kar je videl bil original ali samo prepričljiva kopija. V uvodu nas Kiarostami pelje po toskanskih ulicah in nam na zelo zanimiv način razkazuje okolico. Opazujemo jo namreč v vetrobranskem steklu avtomobila, s katerim se iz mesta odpravita Elle in James. Priznam, da je film zahteval kar nekaj potrpežljivosti, preden je zgodba dosegla točko, v kateri gledalec ni več samo opazovalec zelo lepo posnetega filma. Nastopijo trenutki ko se začneš spraševati, ali je to kar opazujem res samo zelo prepričljiva igra, ali so moški in ženska res prvič skupaj. Jasnega odgovora nisem dobil, imam pa svojo teorijo o naravi odnosa glavnih akterjev. Če filma še niste videli, je bolje, če ne berete naslednjih vrstic.
Elle in James zagotovo imata skupno zgodovino, v preteklosti sta bila ali ljubimca ali celo zakonca, zdaj sta se srečala po dolgem času in ženska upa, da lahko obudi stara čustva, moški pa ne kaže interesa za kaj takega. Nekaj detajlov iz njegove knjige namiguje na to, da je žensko spoznal že dolgo nazaj, ali pa je ona sama detajl iz knjige predstavila kot del realnosti. Originala ali kopija, zaigrano ali pristno, resnica ali ponaredek resnice je motiv okoli katerega režiser vrti celo pripoved, z nekaj detajli celo pokaže, repliko v vlogi originala. Nekaj besed moram nameniti izjemni Juliette Binoche (nagrada za glavno žensko vlogo v Cannesu), ki je za vsakega režiserja darilo z nebes. Ženska z izjemno obrazno mimiko in neverjetno prepričljivostjo uprizarjanja različnih razpoloženjskih stanj in emocij, ki jih tako osupljivo pričara s svojo igro. Overjena kopija ni prvi film, ki postavi odnos med moškim in žensko v krajši časovni okvir (takole na prvo bi se spomnil še Richarda Linklaterja in njegovega Before Sunset). Konec koncev, overjena kopija vedno lahko zamenja original. Overjeno kopijo bo mogoče videti na letošnjem Liffu v sekciji predpremiere, kar pomeni, da so pravice za komercialno predvajanje že odkupljene.

Ocena: 7.5/10

petek, 22. oktober 2010

Cherry Tree Lane (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 77' ,  Imdb 
Režija: Paul Andrew Williams
Scenarij: Paul Andrew Williams
Igrajo: Rachael Blake, Tom Butcher, Jumayn Hunter, Ashley Chin, Sonny Muslim, Jennie Jacques

Michael in Christine sta zakonca, ki se ob večerji pogovarjata o vsakdanjih stvareh, ko ju zmoti zvonec pri vhodnih vratih. Christine se odpravi proti vhodu, nekaj trenutkov zatem, Michael iz hodnika zasliši krike, ki ne obetajo nič dobrega. Preden uspe narediti karkoli, v dnevno sobo vpadejo trije vsiljivci, eden med njimi ga z udarcem v glavo spravi na tla, rezilo na Christininem vratu pa brzda Michaelovo željo po uporu. V nekaj minutah sta zakonca v brezupnem položaju, zvezana in utišana, brez spoznanja kaj napadalci sploh želijo. Čez čas izvesta, da o nasilneži prišli zaradi njunega najstniškega sina Sebastiana, s katerim imajo nekaj neporavnanih računov. Vodja napadalcev pove Christine, da je Sebastian naredil napako, ki jo bo drago plačal. »Tekla bo kri! Zabodel ga bom!« ji s pretečo grožnjo v očeh pove mladi gangster. Starša se vedno bolj zavedata brezizhodnosti njunega položaja, vedno bližje je tudi čas, ko se bo Sebastian vrnil domov, kjer ga čaka zelo neprijetno presenečenje.
Ob podobnih filmih, kot je Cherry Tree Lane je vedno prva asociacija Michael Haneke in njegov Funny Games. Tudi tukaj imamo opravka z idejo vpada vsiljivcev v dom povsem običajnega zakonskega para, ki tako nepričakovano postane tarča brutalnega napada.  Po dobro sprejetem prvencu London to Brighton je P.A. Williams posnel razmeroma uspešno komično grozljivko Cottage, film o katerem pišem danes je njegov tretji celovečerec. Celoten film je posnet na eni sami lokaciji, v družinski hiši, nekje v londonskem predmestju, večina dogajanja pa se odvije v dnevni sobi žrtev napada. Po dobrem, napetem uvodu ki zelo dobro opravi svojo funkcijo pridobivanja pozornosti in koncentracije na samo zgodbo, sledi najslabši osrednji del filma, v katerem izvemo razloge, ki so botrovali trenutnim dogodkom. Maščevanje najstniškemu sinu zakoncev, ki ju zraven vzameš za talca je blago povedano, nepremišljena poteza. Mladeniča bi veliko lažje »naučili pameti« zunaj, nekje na prostem in se tako izognili nepotrebnim komplikacijam. prihod dveh deklet in mladega fanta na kraj zločina bi verjetno moral ponazarjati izgubljenost in moralno otopelost neke generacije, toda takšen pristop enostavno ne učinkuje tako, kot bi moral. Cela ekipa se obnaša tako, kot da je prizor zvezanega, okrvavljenega človeka na tleh nekaj vsakdanjega, nekaj česar so vajeni do te mere, da to sploh več ne opazijo. Režiser bi lahko nastalo situacijo izrabil za obujanje teme razrednih razlik, mogoče bi lahko vključil socialno noto, a tega ne naredi. Liki kriminalcev so za gledalca povsem brezosebni, njihovi postopki pa nerazumljivi. P.A. Williams se je odločil, da prizorov nasilja ne bo kazal, skoraj vsi nasilni prizori ostanejo skriti za kamero. Verjetno je računal na logiko, da je tisto kar ne vidimo lahko še bolj grozljivo in  po moje se ni uštel. Po bledem srednjem delu sledi prepričljiv zaključek, še posebej mi je všeč prizor na stopnicah, v katerem oče z železno palico v rokah vendarle nekoliko omahuje, preden pohiti na pomoč sinu. Cherry Tree Lane je gledljiv, a vseeno je končni vtis zelo daleč od dobrega filma.

Ocena: 5.5/10

četrtek, 21. oktober 2010

Red (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Komedija
Dolžina: 111',  Imdb 
Režija: Robert Schwentke
Scenarij: Jon Hoeber, Erich Hoeber
Igrajo: Bruce Willis, Mary-Louise Parker, Helen Mirren, John Malkovich, Morgan Freeman, Richard Dreyfuss, Ernest Borgnine, Brian Cox

Nemec Robert Schwentke je po dveh komercialno uspešnih projektih, Pogrešana na letalu (Flightplan) in Žena popotnika v času (The Time Traveler's Wife), v roke dobil doslej najbolj ambiciozen projekt, proračun težek skoraj 60 milijonov zelencev in zvezdniško igralsko zasedbo, v kateri ne manjka velikih igralskih kalibrov. Schwentke se je doslej preizkusil v različnih žanrih, a klasične akcijske komedije doslej ni snemal. Ko sem videl imeni scenarističnega dvojca, bratov Jona in Ericha Hoeberja, sem bil nekoliko skeptičen, kajti prav ta dvojec je spisal scenarij za lanskoletno polomijo Ledena smrt (Whiteout). Scenarij je nastal na podlagi istoimenskega grafičnega romana (ali bolj enostavno stripa) Warrena Ellisa in Cullyja Hamnerja, ki govori o pustolovščinah operativca CIE Paula Mosesa (v filmu Frank). Grafični roman sem zapisal namenoma, kajti zadnje čase se za raznorazne ekranizacije  vedno bolj uporabljajo stripovski junaki, vir po katerem napišejo scenarij pa v angleški terminologiji navadno označujejo z graphic novel. Nekoliko sem brskal po domačih forumih in prišel do spoznanja, da je grafični roman daljši samostojni strip, ki navadno obravnava teme namenjene starejšim in nekoliko zrelejšim bralcem.

Upokojeni agent CIE Frank Moses (Bruce Willis) živi umirjeno penzionersko življenje, v katerem se ne dogaja prav veliko. Frank je samski moški, ki se je navezal na glas referentke na pokojninskem uradu do te mere, da je trganje pokojninskih čekov postala mesečna rutina, ki mu ponuja izgovor, da lahko pokliče Sarah (Mary-Louise Parker) in z njo malo pokramlja. Sarah mu je tako všeč, da planira pot v Kansas City, kjer naj bi se srečala v živo. Nenapovedan obisk skupine do zob oboroženih mož, ki pridejo pred Frankovo hišo z očitnim namenom, da ga ubijejo, stvari nekoliko pospeši. Frank prelisiči napadalce in potem ko uide smrti mu je jasno, da je njegova identiteta razkrita. Jasno mu je tudi, da so ogrožena življenja vseh, kar mu nekaj pomenijo, olajševalna okoliščina je le to, da takih ni veliko. Pravzaprav je to samo Sarah in če so napadalci prisluškovali njegovemu telefonu, potem ...  Frank hitro razmišlja in ugrabi Sarah, svoje nenavadne metode pa lahko razloži kasneje, ko bosta skupaj poskušala izvedeti, kdo ga želi ubiti in zakaj.

Red nam že od samega začetka da vedeti, da ga ne smemo jemati preveč resno. Kako drugače razumeti nagajiv nasmešek na obrazu Bruca Willisa aka Franka Mosesa, potem ko pokonča celo ekipo najetih egzekutorjev, ki njegovo domovanje spremenijo v ruševino. Frankova telefonska romanca preraste v prvi zmenek, prej kot je to bilo načrtovano. Ugrabitev je prav tisto, kar je Sarah potrebovala, pobeg od monotonega življenja referentke zavoda za pokojninsko zavarovanje. Ob Franku in s CIO za petami, se ji obeta avantura na kvadrat. Frank se zaveda, da brez prave pomoči ne more priti zadevi do dna, zato poišče stare znance in sestavi senior-ekipo, s katero želi razkriti zaroto, ki sega zelo visoko. Zakaj je Red tako zabaven in gledljiv? Zato ker ustvarjalci pravočasno začutijo eventualni padec koncentracije  pri gledalcu in v tistih trenutkih servirajo nove obraze in vratolomno akcijo. Tako najprej spoznamo Morgana Freemana, nato paranoičnega Johna Malkovicha, elegantno ljubiteljico orožja Helen Mirren, njenega velikega oboževalca Briana Coxa in na koncu tudi človeka, ki je celo zadevo zakuhal, mafijca s političnimi ambicijami v podobi Richarda Dreyfussa. Poleg vrhunske zasedbe nivo simpatičnosti dvigujejo dobro tempirani, duhoviti dialogi, ki gledalca hkrati sproščajo in zabavajo. Schwentkeju je uspelo posneti nekaj lepih prizorov, kot je tisti, ko Willis izstopa iz vrtečega se taksija, ali recimo prizor Helen Mirren za težkokalibersko strojnico (tega ne vidimo prav pogosto). Kemija na relaciji Willis-Parker je zelo dobra, prisotnost drugih zvenečih imen pa lahko samo ugaja. Red ni presežek, lahko bi celo rekel, da ga ne bom imel prav dolgo v spominu, a film kljub temu opravi svoje poslanstvo in nam ponudi lahkotno akcijsko komedijo, ob kateri se sprostimo in nasmejimo, zato čas porabljen nanj ni šel v nič.

Ocena: 7.0/10

torek, 19. oktober 2010

21. LIFFe

Danes je izšel katalog, ki napoveduje spored 21. LIFFa. Za začetek bom navedel filme iz tekmovalnega programa Perspektive, nato pa ob priliki še dopolnil ta zapis s filmi iz drugih zanimivejših sklopov kot so: Predpremiere, Panorama svetovnega filma, Kralji in kraljice in Ekstravaganca. Vse podatke o sporedu in podrobno predstavitev vseh filmov najdete na uradni strani 21.LIFFa na tej POVEZAVI.

PERSPEKTIVE (tekmovalni program)

Ljubimca na begu


Originalni naslov: Au Voleur
Slovenski naslov: Ljubimca na begu
Drugi naslovi: A Real Life
Država: Francija
Leto: 2009
Trajanje: 100'
Jezik: francoščina, nemščina
Režija: Sarah Leonor
Scenarij: Sarah Leonor, Emanuelle Jacob
IMDB
LIFFe


Na morje!

Originalni naslov: Alamar
Slovenski naslov: Na morje
Drugi naslovi: To the Sea
Država: Mehika
Trajanje: 73'
Leto: 2009
Jezik: španščina
Režija: Pedro Gonzalez-Rubio
Scenarij: Pedro Gonzalez-Rubio
IMDB
LIFFe


Na sledi očetu

Originalni naslov: Winter's Bone
Slovenski naslov: Na sledi očetu
Drugi naslovi:
Država: ZDA
Trajanje: 100'
Leto: 2010
Jezik: angleščina
Režija: Debra Granik
Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Daniel Woodrell
IMDB
LIFFe

Neljubljena

Originalni naslov: The Unloved
Slovenski naslov: Neljubljena
Drugi naslovi:
Država: VB
Trajanje: 106'
Leto: 2009
Jezik: angleščina
Režija: Samantha Morton
Scenarij: Tony Grisoni, Samantha Morton
IMDB
LIFFe


Oča


Originalni naslov: Oča
Slovenski naslov: Oča
Drugi naslovi: Dad
Država: Slovenija
Trajanje: 70'
Leto: 2010
Jezik: slovenščina
Režija: Vlado Škafar
Scenarij: Vlado Škafar
IMDB (ni podatka)
LIFFe

Paradiž



Originalni naslov: Paraiso
Slovenski naslov: Paradiž
Drugi naslovi: Paradise
Država: Peru, Španija, Nemčija
Trajanje: 87'
Leto: 2009
Jezik: španščina (brez podnapisov)
Režija: Hector Galvez
Scenarij: Hector Galvez
IMDB
LIFFe

Podočnik


Originalni naslov: Kynodontas
Slovenski naslov: Podočnik
Drugi naslovi: Dogtooth
Država: Grčija
Trajanje: 94'
Leto: 2009
Jezik: grščina
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthymis Filippou
IMDB
LIFFe



Potovanja vetra


Originalni naslov: Los viajes del viento
Slovenski naslov: Potovanja vetra
Drugi naslovi: The Wind Journeys
Država: Kolumbija, Nemčija, Nizozemska, Argentina
Trajanje: 120'
Leto: 2009
Jezik: španščina
Režija: Ciro Guerra
Scenarij: Ciro Guerra
IMDB
LIFFe

Proti severu

Originalni naslov: Norteado
Slovenski naslov: Proti severu
Drugi naslovi: Northless
Država: Mehika, Španija
Trajanje: 95'
Leto: 2009
Jezik: španščina
Režija: Rigoberto Perezcano
Scenarij: Edgar San Juan, Rigoberto Perezcano
IMDB 
LIFFe


Vsak dan je fešta


Originalni naslov: Chaque jour est une fete
Slovenski naslov: Vsak dan je fešta
Drugi naslovi: Everyday Is a Holiday
Država: Francija, Libanon, Nemčija
Trajanje: 87'
Leto: 2009
Jezik: arabščina, francoščina
Režija: Dima El-Horr
Scenarij: Dima El-Horr, Rabih Mroue
IMDB
LIFFe



PREDPREMIERE

Adžami
 
Originalni naslov: Ajami
Slovenski naslov: Adžami
Drugi naslovi:
Država: Nemčija, Izrael
Trajanje: 120'
Leto: 2009
Jezik: arabščina, hebrejščina
Režija: Scandar Copti
Scenarij: Scandar Copti, Yaron Shani
IMDB
LIFFe


Ču do vi to

Originalni naslov: Biutiful
Slovenski naslov: Ču do vi to
Drugi naslovi:
Država: Španija, Mehika
Trajanje: 138'
Leto: 2010
Jezik: španščina
Režija: Alejandro González Iñárritu
Scenarij: Alejandro González Iñárritu, Armando Bo, Nicilás Giacobone
IMDB
LIFFe

Draquila

Originalni naslov: Draquila - L'Italia che trema
Slovenski naslov: Draquila
Drugi naslovi: Draquila - Italy Ttrembles
Država: Italija
Trajanje: 93'
Leto: 2010
Jezik: italijanščina
Režija: Sabina Guzzanti
Scenarij: Sabina Guzzanti
IMDB
LIFFe



Jaz bi tudi



Originalni naslov: Yo, tambien
Slovenski naslov: Jaz bi tudi
Drugi naslovi: Me Too
Država: Španija
Trajanje: 103'
Leto: 2009
Jezik: španščina
Režija: Antonio Naharro
Scenarij: Alvaro Pastor, Antonio Naharro
IMDB
LIFFe

Kako sem preživel to poletje




Originalni naslov: Kak ya provyol etim letom
Slovenski naslov: Kako sem preživel to poletje
Drugi naslovi: How I Ended This Summer
Država: Rusija
Trajanje: 124'
Leto: 2010
Jezik: ruščina
Režija: Aleksei Popogrebsky
Scenarij: Aleksej Popogrebski
IMDB
LIFFe

Libanon 


Originalni naslov: Lebanon
Slovenski naslov: Libanon
Drugi naslovi:
Država: Libanon, Francija, Nemčija, Izrael
Trajanje: 93'
Leto: 2009
Jezik: arabščina, hebrejščina, francoščina, angleščina
Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
IMDB
LIFFe


Lurd

Originalni naslov: Lourdes
Slovenski naslov: Lurd
Drugi naslovi:
Država: Avstrija, Francija, Nemčija
Trajanje: 96'
Leto: 2009
Jezik: nemščina, francoščina, italijanščina, angleščina
Režija: Jessica Hausner
Scenarij: Jessica Hausner
IMDB
LIFFe


Mammuth

Originalni naslov: Mammuth
Slovenski naslov: Mammuth
Drugi naslovi:
Država: Francija
Trajanje: 92'
Leto: 2010
Jezik: francoščina
Režija: Gustave de Kervern
Scenarij: Benoît Delépine, Gustave Kervern
IMDB
LIFFe



Med

Originalni naslov: Bal
Slovenski naslov: Med
Drugi naslovi: Honey
Država: Turčija, Nemčija
Trajanje: 103'
Leto: 2010
Jezik: turščina
Režija: Semih Kaplanoglu
Scenarij: Semih Kaplanoglu, Orcun Köksal
IMDB
LIFFe


Namišljene ljubezni

Originalni naslov: Les amours imaginaires
Slovenski naslov: Namišljene ljubezni
Drugi naslovi: Heartbeats
Država: Kanada
Trajanje: 95'
Leto: 2010
Jezik: francoščina
Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan
IMDB
LIFFe


Ondine

Originalni naslov: Ondine
Slovenski naslov: Ondine
Drugi naslovi:
Država: Irska, ZDA
Trajanje: 111'
Leto: 2009
Jezik: angleščina
Režija: Neil Jordan
Scenarij: Neil Jordan
IMDB
LIFFe


Overjena kopija

Originalni naslov: Copie conforme
Slovenski naslov: Overjena kopija
Drugi naslovi: Certified Copy
Država: Francija, Italija, IranTrajanje: 106'
Leto: 2010
Jezik: angleščina,francoščina,italijanščina
Režija: Abbas Kiarostami
Scenarij: Abbas Kiarostami
IMDB
LIFFe




Še eno leto

Originalni naslov: Another Year
Slovenski naslov: Še eno leto
Drugi naslovi:
Država: VB
Trajanje: 129'
Leto: 2010
Jezik: angleščina
Režija: Mike Leigh
Scenarij: Mike Leigh
IMDB
LIFFe


Skrivnost njihovih oči

Originalni naslov: El secreto de sus ojos
Slovenski naslov: Skrivnost njihovih oči
Drugi naslovi: The Secret in Their Eyes
Država: Argentina, Španija
Trajanje: 129'
Leto: 2009
Jezik: španščina
Režija: Juan José Campanella
Scenarij: Juan José Campanella, Eduardo Sacheri
IMDB
LIFFe


Stric Boonmee se spominja

Originalni naslov: Loong Boonmee raleuk chat
Slovenski naslov: Stric Boonmee se spominja
Drugi naslovi: Uncle Boonmee Who Can Recall His Past Lives
Država: Tajska, VB, Nemčija, Francija, Španija, Nizozemska
Trajanje: 114'
Leto: 2010
Jezik: tajščina
Režija: Apichatpong Weerasethakul
Scenarij: Apichatpong Weerasethakul
IMDB
LIFFe


Tam nekje

Originalni naslov: Somewhere
slovenski naslov: Tam nekje
Drugi naslovi:
Država: ZDA
Trajanje: 98'
Leto: 2010
Jezik: angleščina
Režija: Sofia Coppola
Scenarij: Sofia Coppola
IMDB
LIFFe


Tamara Drewe 

Originalni naslov: Tamara Drewe
slovenski naslov: Tamara Drewe
Drugi naslovi:
Država: VB
Trajanje: 109'
Leto: 2010
Jezik: angleščina
Režija: Stephen Frears
Scenarij: Moira Buffini
IMDB
LIFFe

ponedeljek, 18. oktober 2010

Piranha (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Grozljivka, Triler
Dolžina: 88' ,  Imdb 
Režija: Alexandre Aja
Scenarij: Pete Goldfinger, Josh Stolberg
Igrajo: Richard Dreyfuss, Ving Rhames, Elisabeth Shue, Christopher Lloyd, Eli Roth, Jerry O'Connell, Steven R. McQueen, Jessica Szohr, Kelly Brook

Vsako leto med poletnimi počitnicami zaspano mestece ob jezeru Victorija obišče veliko število razuzdanih študentov željnih zabave. Razgaljene mladenke, alkohol, mamila in številne glasbene prireditve ob čudovitem jezeru, v katerem vedno lahko poiščeš osvežitev so  argumenti, zaradi katerih število obiskovalcev iz leta v leto vztrajno narašča. Nekaj dni pred invazijo študentov, globoko na dnu jezera potresni sunek ustvari velikansko razpoko, in tako sprosti prehod do podzemnega sveta, tisočletja nedostopnega človeku. Tektonski premiki privabijo ekipo seizmologov, ki želi preiskati nova področja. Na ogled jih s čolnom odpelje lokalni šerif Julie Forester (Elisabeth Shue), ki tudi brez seizmologov ima polne roke dela, saj je mesto že polno razuzdane mladine. Preiskava podzemnega sveta se za seizmologe ne konča dobro, ko jih napadejo krvoločne piranhe, ki so bile stoletja ujete globoko pod zemljo, dokler jim potresni sunek ni odprl poti v jezero. Jezero je zdaj polno zelo velikih, lačnih piranh, ki plavajo proti mestni obali, kjer na vodi že od jutra brezskrbno žurirajo trume študentov. Foresterjeva ve, v kakšni so nevarnosti kopalci v mestni marini, zato poskuša z evakuacijo, a kaj ko je nihče ne posluša. Množica je enostavno prevelika, policija pa maloštevilčna.
Odzivi na najnovejši film o krvoločnih ribicah so bili v povprečju pozitivni, uvod z Richardom Dreyfussom je moja pozitivna pričakovanja le še nekoliko podkrepil. Za silo sprejemljiv zaplet in kakih dvajset minut z razgaljenimi mladenkami nabitega uvoda, mine zelo hitro. Večina grozljivk poskuša pri gledalcu zbuditi občutke simpatije in sočutje do žrtev, Alexandre Aja pa s tem filmom dela prav nasprotno. Francoz stavi na karto sadističnega zadoščanja pri gledalcu, ki po tihem zahteva kaznovanje neodgovornih, nepremišljeno- butastih žrtev. Zadevo lahko zastaviš tudi tako, toda Piranha bi potrebovala veliko boljši scenarij, brez gromozanskih lukenj o katerih tukaj niti ne bom razpredal, da bi stvar bila vsaj solidna. Še bolj moteča je predvidljivost, zaradi katere z veliko gotovostjo predvidimo kdo je naslednji na listi za odstrel. Ignoriranje osnovnih fizikalnih zakonov od gledalca pogosto zahteva izklop možganov, kajti kako drugače bi sicer sploh spremljal plezanje štirih oseb po isti vrvi naenkrat. Kot kljubovanje gravitaciji ali trenutno pomanjkanje razsodnosti, odločitev je naša. Uvod z  Richardom Dreyfussom je zgolj spomin na nek drugi film, v katerem smrt prav tako preži iz vode, le da so v tistem ribice nekoliko večje. Alexandre Aja je že posnel nekaj zanimivega (Haute Tension), zato sem filmu tudi ponudil priložnost, a je to kar sem videl premalo užitno. Če pa uživate v razgaljenih telesih in krvavih prizorih, ali sinhronizirani kombinaciji obeh, vam utegne ta film biti celo všeč. Le pozabite na logiko in se prepustite doživetju.

Ocena: 4.5/10

nedelja, 17. oktober 2010

Efter brylluppet (2006)


Slovenski naslov: Po poroki
Drugi naslovi: After the Wedding
Država: Danska
Leto: 2006
Žanri: Drama
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Susanne Bier
Scenarij: Anders Thomas Jensen, Susanne Bier
Igrajo: Mads Mikkelsen, Rolf Lassgard, Sidse Babett Knudsen, Kristian Gullits Ernst, Frederik Gullits Ernst, Stine Fischer Christensen

Jacob Petersen (Mads Mikkelsen) je tako dolgo odsoten od doma, da v resnici ne čuti nobene potrebe po vrnitvi. Življenje je posvetil človekoljubnemu delu, pomoči zapuščenim otrokom in sirotam v indijski sirotišnici, ki jo sam tudi vodi. Denarja je seveda vedno premalo, sirotišnica je pred zaprtjem, saj sredstva ki so na voljo, ne zadovoljijo niti za najbolj osnovnih potreb. Nato pa na naslov sirotišnice pride večmilijonska ponudba milijonarja iz Jacobove domovine, ki se je pripravljen vključiti v financiranje delovanja sirotišnice. Pogoj za pridobitev sredstev je Jacobov prihod na Dansko, kjer bo bogatemu dobrotniku predstavil svoj projekt in podpisal dokumente o financiranju, kar bi morala biti le formalnost. Toda že ob prvem stiku z Jorgenom Hannsonom Jacob dobi občutek, da nad odobritvijo finančnih sredstev vendarle stoji vprašaj. Jorgen želi Jacoba bolje spoznati, zato ga povabi hčerkino poroko, po koncu slovesnosti mu obljubi podpis dokumentov o financiranju. Že ob prihodu na poročno slovesnost Jacoba čaka veliko presenečenje. Jorgenova žena je nekoč bila Jacobova velika ljubezen, ki ga je zapustila zaradi nezvestobe. Jacob je nato zapustil Dansko in odšel v Indijo, kjer je preživel zadnjih dvajset let. Jacobu je zdaj jasno, da Jorgenovo dobrodelstvo ima tudi drugo plat. 
Susanne Brier v svojih filmih najraje obravnava medčloveške odnose, družinske vrednote in seveda ljubezen, kot nepogrešljivo substanco, ki ustvarja najmočnejše vezi med ljudmi.  Scenarij za film je spisal eden najvidnejših danskih scenaristov Anders Thomas Jensen (The Duchess, Wilbur Wants to Kill Himself, Brothers, Open Hearts, Skagerrak), s katerim je Bierjeva že večkrat uspešno sodelovala. Nominacija za tujejezičnega oskarja je le eno izmed  priznanj, ki ga je prejel  Po poroki. Jacob je humanitarec, človek ki se mu upirajo zahodnjaške vrednote in še posebej bogataši, ki poosebljajo takšen življenjski stil. Čeprav mu druženje s takšnimi ljudmi ne godi, je pripravljen preživeti nekaj dni z Jorgenom, kajti denar ki ga ta obljublja je nekaj, kar ne more zavrniti. Misel na lačne otroke ga ohranja koncentriranega in mirnega. Prvi stik z Jorgenom zanj ni presenečenje, njegova pričakovanja so na mestu, kajti Jorgen je aroganten, vase zagledan človek, nekoliko nenavadno je le njegovo prekomerno uživanje alkohola. Toda, to je le uvod, po katerem like spoznamo v drugačni luči. Na prvi pogled dva nezdružljiva tipa vendar imata nekaj skupnega, Jorgen počasi dobiva bolj človeški obraz, Jacob pa počasi spoznava, da so tudi bogataši ljudje iz krvi in mesa. Najpomembnejša kvaliteta tega filma je zelo uspešno kreiranje likov in resničnih čustev, ki nikoli ne delujejo ponarejeno ali pretirano posladkano. Po poroki je film, ki uporablja vrhunske sestavine, zato končni rezultat ne more nič manj, kot odličen. Dokazana režiserka v kombinaciji z odličnim scenarijem, ponuja zgodbo z dovolj neznankami, na katere potem skupaj z odlično igralsko zasedbo iščemo odgovore.V pričakovanju odgovorov nas Bierjeva sooči z dodelanimi večplastnimi liki, ki pritegnejo našo pozornost in nam ponudijo zelo intenzivno, z emocijami nabito doživetje.

Ocena: 8.0/10