ponedeljek, 25. oktober 2010

Animal Kingdom (2010)


Slovenski naslov: Živalsko kraljestvo
Država: Avstralija
Leto: 2010
Žanri: Krimi,Triler, Drama
Dolžina: 113'Imdb 
Režija: David Michod
Scenarij:David Michod 
Igrajo: James Frecheville, Ben Mendelsohn, Sullivan Stapleton, Joel Edgerton, Guy Pearce, Luke Ford, Jacki Weaver, Laura Wheelwright

Nekaj dni nazaj sem pisal o avstralskem The Squere in ob standardnem pregledu informacij o sodelujočih naletel na naziv Blue-Tongue Films, kar se je zgodilo spet, ko sem želel izvedeti kaj več o režiserju Davidu Michôdu. Ko se je na seznamu projektov povezanih z Blue-Tongue Films pojavil še Hesher, še eden film, ki ga nestrpno pričakujem, sem moral izvedeti več o tem filmskem združenju. Tako sem tudi prišel do članka v NY Timesu, ki me je poučil da je Blue-Tongue Films neodvisno filmsko združenje v katerem aktivno sodelujejo David Michod, Spencer Susser, Nash Edgerton, Luke Doolan in Joel Edgerton. Osnovni namen združenja je medsebojna pomoč pri realizaciji različnih filmskih projektov, saj med člani najdemo scenariste, režiserje, montažerje, kaskaderje in še kaj bi lahko dodal zraven. Skupina Avstralcev se je tako organizirala v skupino, ki ji je uspelo pridobiti pozornost filmske javnosti, glede na to, da gre za relativno mlade ustvarjalce verjamem, da od te ekipe v prihodnosti pričakujemo še več.

17-letni Josh stoji ob kavču v dnevni sobi in zelo prevzeto spremlja tv-kviz. Na kavču nepremično sedi ženska, njene oči so zaprte. Dobimo občutek, da Josh nekoga pričakuje, a je dogajanje na tv zaslonu še vedno v središču njegove pozornosti. Kmalu v sobo vstopi ekipa za nujno medicinsko pomoč, prišli so zaradi ženske na kavču. Ženska je Joshova mati, vzela prevelik odmerek mamil , ki je zanjo bil usoden. Reševalci so lahko le ugotovili, da je bila mrtva že ob njihovem prihodu. 17-letnik je zdaj ostal sam, zato pokliče babico Janine, ki pride in fanta odpelje v Melbourne. Babico in strice ni videl od otroštva, saj je pokojna mati pretrgala vse stike z družino. Eden izmed razlogov je bil tudi to, da je želela Josha obvarovati pred vplivom svoje družine, ki ima kriminal gen zapisan v svoji DNK. Kljub temu Josh ni nobena cvetka, rahlo odmaknjen in tih fant je bil zavoljo materine odvisnosti večino časa prepuščen samemu sebi. Kmalu po prihodu se Josh znajde sredi napete situacije, v kateri vsem družinskim članom za ovratnik diha policija. Najstarejši Pope se skriva pred policijsko enoto za oborožene rope, saj njegova ekipa v kateri sta še prijatelj Barry in najmlajši brat Darren ima na vesti kar nekaj ropov. Srednji hiperaktivni brat Craig je v poslu z mamili, nekaj sodelavcev pa ima celo na lokalni policiji. Glava družine je kljub razvpitosti najstarejšega sina Popa babica Janine, ki sinove v njihovih poslih podpira, jim stoji ob strani in svetuje v kritičnih trenutkih. Čeprav sprva Josh ni sodeloval v nečednih poslih, je jasno,da bo prej ali slej napočil čas, ko bo tudi sam moral potrditi pripadnost družini. To se tudi zgodi, ko mu Pope naroči krajo avtomobila, v katerem kasneje najdejo trupli dveh policistov.
Družina kot osnovna celica kriminalne organizacije je ideja,  ki je bila že nekajkrat uporabljena, Boter je vsekakor najbolj očitna asociacija. Režiser se je očitno zelo dobro zavedal prednosti, ki jih ponuja zgodba, v kateri v vlogo glavnih akterjev postaviš člane neke družine. V takšno zgodbo je potem veliko lažje zraven kriminalnega dogajanja dodajati družinske odnose in nekoliko bolj osebno karakterizacijo, kot če v takšen položaj postavimo tujce ali bežne znance. Kot vsaka družina, tudi Codyjevi imajo glavo družine, osebo ki je vse začela in usmerjala ostale v takšen življenjski slog. V družini Cody je to Janine (Jacki Weaver), mater in babica, pretkana ženska, ki je v najbolj kritičnih trenutkih dovolj zbrana, pripravljena na žrtvovanje nemočnih in slabih v korist močnih in pomembnih. Družina gor ali dol. Najhujši sovražniki družine Cody so policisti, ki so tako kot Codyjevi pripravljeni na marsikatero podlost, ki je v funkciji premagovanja sovražnika. Nekje vmes je obtičal Josh, ki bi se najraje preselil k svojemu dekletu Nicky. dvojni umor v pripoved vključi detektiva   Nathana Leckieja (Guy Pearce), ki je v relaciji slab-slabši glas razuma, človek ki poskuša stavari reševati bolj človeško in predvsem bolj zakonito. Leckie poskuša storiti vse kar je v njegovi moči, da bo obvaroval Josha. Fanta, za katerega je sprva mislil, da je tipičen predstavnik družine Cody, potem pa postopoma dojel, Da je Josh mladenič, ki enostavno ni imel izbire in jo še vedno nima. Odlična igra je pomemben adut Živalskega kraljestva, v katerem ne najdemo slabega nastopa. Jacki Weaver si za svojo predstavo po mojem mišljenju zasluži oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo, odličen je tudi  Ben Mendelsohn kot Pope, vodja roparjev, ki ga vedno bolj prevzemajo paranoični občutki. Tako močno, da je za večino gorja kriv sam. James Frecheville (Josh) s svojo prvo filmsko vlogo opravil zelo dobro, o igralskih potencialih Guyja Pearca itak ne gre izgubljati besed. Živalsko kraljestvo je lep primer odličnega neodvisnega filma, ki kljub finančni podhranjenosti v marsičem prekaša bogato hollywoodsko produkcijo. David Michod ne zanemarja svojih likov, vsakemu med njimi nameni dovolj pozornosti , oni pa ob pravšnji atmosferi zadihajo s polnimi pljuči. David Michod je po mojem občutku  posnel najboljši letošnji prvenec in pokazal, da tudi tam spodaj lahko posnamejo vrhunski mafijski film.

Ocena: 8.0/10

2 komentarja:

  1. Zelo zanimivo, za tega sem že slišal, bom prečekiral ob prvi priložnosti in mogoče še sam kaj napišem. Tudi mene pri vseh mafijskih filmih (vključno z Botrom, seveda) najbolj pritegne prikaz družine, osnovnega predpogoja in najpomembnejšega elementa vseh oblik mafije, od ruske do albanske in sicilijanske. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je bil posebej všeč sam nastavek zgodbe, kako se začne, v resnici z družino bivših roparjev, njihov čas je za njimi, šlo bo samo še navzdol. To gledamo in kaj so pripravljeni narediti proti temu, kaj se domislijo. Navzdol za večino, ta fant, ki krmari med Scilo in Karibdo, pa si še poskuša izboriti svoj prostor pod soncem. Kar je mene edino motilo, je za moje pojme že kar mučna počasnost, vlečenje kadrov in razni poetični prijemi kamere, fokusiranje, slow motion (čeprav tisti prvi, izstop iz restavracije, je preprosto odlično na mestu). Samo to.

    OdgovoriIzbriši