Cherry Tree Lane (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 77' ,  Imdb 
Režija: Paul Andrew Williams
Scenarij: Paul Andrew Williams
Igrajo: Rachael Blake, Tom Butcher, Jumayn Hunter, Ashley Chin, Sonny Muslim, Jennie Jacques

Michael in Christine sta zakonca, ki se ob večerji pogovarjata o vsakdanjih stvareh, ko ju zmoti zvonec pri vhodnih vratih. Christine se odpravi proti vhodu, nekaj trenutkov zatem, Michael iz hodnika zasliši krike, ki ne obetajo nič dobrega. Preden uspe narediti karkoli, v dnevno sobo vpadejo trije vsiljivci, eden med njimi ga z udarcem v glavo spravi na tla, rezilo na Christininem vratu pa brzda Michaelovo željo po uporu. V nekaj minutah sta zakonca v brezupnem položaju, zvezana in utišana, brez spoznanja kaj napadalci sploh želijo. Čez čas izvesta, da o nasilneži prišli zaradi njunega najstniškega sina Sebastiana, s katerim imajo nekaj neporavnanih računov. Vodja napadalcev pove Christine, da je Sebastian naredil napako, ki jo bo drago plačal. »Tekla bo kri! Zabodel ga bom!« ji s pretečo grožnjo v očeh pove mladi gangster. Starša se vedno bolj zavedata brezizhodnosti njunega položaja, vedno bližje je tudi čas, ko se bo Sebastian vrnil domov, kjer ga čaka zelo neprijetno presenečenje.

Ob podobnih filmih, kot je Cherry Tree Lane je vedno prva asociacija Michael Haneke in njegov Funny Games. Tudi tukaj imamo opravka z idejo vpada vsiljivcev v dom povsem običajnega zakonskega para, ki tako nepričakovano postane tarča brutalnega napada.  Po dobro sprejetem prvencu London to Brighton je P.A. Williams posnel razmeroma uspešno komično grozljivko Cottage, film o katerem pišem danes je njegov tretji celovečerec. Celoten film je posnet na eni sami lokaciji, v družinski hiši, nekje v londonskem predmestju, večina dogajanja pa se odvije v dnevni sobi žrtev napada. Po dobrem, napetem uvodu ki zelo dobro opravi svojo funkcijo pridobivanja pozornosti in koncentracije na samo zgodbo, sledi najslabši osrednji del filma, v katerem izvemo razloge, ki so botrovali trenutnim dogodkom. Maščevanje najstniškemu sinu zakoncev, ki ju zraven vzameš za talca je blago povedano, nepremišljena poteza. Mladeniča bi veliko lažje »naučili pameti« zunaj, nekje na prostem in se tako izognili nepotrebnim komplikacijam. prihod dveh deklet in mladega fanta na kraj zločina bi verjetno moral ponazarjati izgubljenost in moralno otopelost neke generacije, toda takšen pristop enostavno ne učinkuje tako, kot bi moral. Cela ekipa se obnaša tako, kot da je prizor zvezanega, okrvavljenega človeka na tleh nekaj vsakdanjega, nekaj česar so vajeni do te mere, da to sploh več ne opazijo. Režiser bi lahko nastalo situacijo izrabil za obujanje teme razrednih razlik, mogoče bi lahko vključil socialno noto, a tega ne naredi. Liki kriminalcev so za gledalca povsem brezosebni, njihovi postopki pa nerazumljivi. P.A. Williams se je odločil, da prizorov nasilja ne bo kazal, skoraj vsi nasilni prizori ostanejo skriti za kamero. Verjetno je računal na logiko, da je tisto kar ne vidimo lahko še bolj grozljivo in  po moje se ni uštel. Po bledem srednjem delu sledi prepričljiv zaključek, še posebej mi je všeč prizor na stopnicah, v katerem oče z železno palico v rokah vendarle nekoliko omahuje, preden pohiti na pomoč sinu. Cherry Tree Lane je gledljiv, a vseeno je končni vtis zelo daleč od dobrega filma.

Ocena: 5.5/10