Despues de Lucia [After Lucia] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: After Lucia
Država: Mehika, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 93',  Imdb
Režija: Michel Franco
Scenarij: Michel Franco
Igrajo:  Tessa Ia, Gonzalo Vega Jr., Tamara Yazbek, Hernán Mendoza, Paloma Cervantes, Juan Carlos Barranco

Mladi mehiški režiser Michel Franco je že s prvencem Daniel in Ana (2009) pritegnil nemalo pozornosti v filmskem svetu. Med opazovalci so bili tudi canski selektorji, ki so potem Francov drugi celovečerec uvrstili v sekcijo Poseben pogled in mu ob koncu festivala celo podelili glavno nagrado. After Lucia je kasneje postal še uradni mehiški kandidat za tujejezičnega oskarja, kar je bilo več kot dovolj, da film konča na mojem seznamu nujnih ogledov. 

Franco zgodbo odpre s prevzemom popravljenega avtomobila iz avtomehanične delavnice. Avtomobila, ki je pripadal Luciji, soprogi in materi, ki je izgubila življenje v prometni nesreči. Toda življenje teče naprej in ovdoveli mož Roberto (Hernán Mendoza) in njegova 17-letna hčerka Alejandra (Tessa Ia) enostavno morata nadaljevati s svojimi življenji. Skleneta, da bo najbolje, če se preselita in začneta znova, zato se iz priobalnega mesta Puerto Vallarta preselita v mehiško prestolnico. Roberto je kuharski mojster, zato hitro najde novo službo v neki restavraciji, hčerka Alejandra pa v šoli spozna nekaj prijateljsko razpoloženih sovrstnikov, ob katerih bi prilagoditev na novo okolje morala biti bistveno lažja. Nato jo novi prijatelji povabijo, naj z njimi preživi vikend v luksuzni hiši enega izmed sošolcev in Alejandra povabilo sprejme. Hčerka spretno prikriva žalost, žura z novimi prijatelji in spotoma naredi nekaj (tipično najstniških) nepremišljenih potez, ki ji prinesejo nove skrbi in še dodatno zakomplicirajo njeno življenje. Med tem se depresivni oče nikakor ne more sprijazniti z ženino smrtjo in se vedno težje osredotoča na svoje delovne obveznosti. Se zapira vase in ne opazi, kaj se dogaja s hčerko, ki pred očetom zelo dobro skriva svojo stisko. Oba zaprta v svoja svetova premišljujeta, da življenje ne more biti bolj mizerno, kot je že, molk pa nad njiju privablja nove, še temnejše oblake.  

After Lucia je težek film. In ko rečem težek, v mislih nimam težav z razumevanjem filma, saj je ta v podajanju zgodbe zelo jasen in nedvoumen, ampak bolj ciljam na nelagodje, ki se z zaslona zelo intenzivno prenaša na gledalca. Franco prisega na opazovalno pripovedno tehniko, zavrača stilizacijo in se izogiba subjektivizmu in metaforam, rezultat teh odločitev pa je občutek  pristnega realizma, ki ga gledalec dobi med opazovanjem življenj njegovih protagonistov. Skozi dolge statične kadre gledalec postane t.i. muha na zidu in občutek da gledamo film počasi izginja, zato sem se v posameznih etapah pripovedi počutil kot nema priča, ujetnik podob na ekranu, ki nima niti najmanjše možnosti, da bi na kakršenkoli način vplival na potek zgodbe. Skratka, to je zgodba, ki ji ne moreš obrniti hrbta, ampak jo enostavno moraš gledati. In trpeti. Tako kot trpita naša osrednja protagonista. Mislim, da je Francu uspelo odlično izpostaviti pomembnost in nujnost komunikacije, še posebej med družinskimi člani in nas istočasno opozoriti, koliko stvari lahko gre narobe, ko komunikacije ni.

Drugi pomembnejši moment pripovedi je motiv nasilja med najstniki in zdi se, da danes skorajda ni države, ki bi bila imuna na ta skrb zbujajoči pojav. Človek se sprašuje, zakaj se mladi fantje in punce obnašajo tako kot se, od kod sploh izvira ta brezčutnost in zloba do sočloveka? Kaj se dogaja z moralnim kompasom prihajajočih generacij in kakšno vlogo v tej celi zgodbi igramo starši, ki s svojim obnašanje ponujamo zgled mladim? Vsa ta vprašanja se nekako navezujejo na Francovo (ne)prikrito kritiko srednjega višjega razreda (kot enega izmed nosilnih stebrov modernega kapitalizma), ki ob takšnem življenjskem stilu enostavno pozablja svojim potomcem vcepiti tiste temeljne človeške vrednote. Sprašujem se, ali je avtor s svojimi opažanji namiguje, da je nasilništvo med najstniki zgolj nezaželeni stranski učinek kapitalistične družbe? Kakorkoli, film očitno povzdiguje kar nekaj resnih vprašanj, na katera lahko vsak posameznik poišče svoje odgovore. After Lucia je poleg vseh teh zanimivih aspektov tudi dobro odigran film in moja edina resna pripomba se nanaša na držo glavne protagonistke, ki se mi vseeno zdi nekoliko preveč vdana v usodo. 

Ocena:

The Last Stand (2013)

Slovenski naslov: Zadnja bitka
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Kim Jee-woon
Scenarij: Andrew Knauer
Igrajo:  Arnold Schwarzenegger, Forest Whitaker, Eduardo Noriega, Luis Guzman, Johnny Knoxville, Jaimie Alexander, Rodrigo Santoro, Genesis Rodriguez

I'll be back, je rekel in obdržal obljubo. Schwarzi se je vrnil na edini pravilen način – kot polnokrvni akcijski junak v podobi Rayja Owensa, šerifa majhnega obmejnega mesteca Sommerton Junction. Ray je po dolgoletnem razburljivem službovanju v Los Angelesu prevzel službo šerifa zaspanega mesteca, v katerem je vrhunec policijskega dela pridržanje vinjenih razgrajačev do streznitve in reševanje hišnih ljubljenčkov iz drevesnih krošenj. A ne za dolgo, kajti v Sommerton prihaja Gabriel Cortez, vodja največjega mehiškega kartela, ki je na spektakularen način pobegnil iz zapora in s seboj za talko vzel agentko FBI-ja. Cortizov ego očitno ne pozna meja, saj ubežnik želi do mehiške meje priti kar z avtom, predelano tisočkonjsko corvetto, ki ji nič ne morejo policijske blokade in helikopterji. Ob majhni pomoči njegove do zob oborožene armade plačancev mu preboj proti meji odlično uspeva, istočasno pa njegovi možje nekaj milj izven Sommertona gradijo zasilni most, preko katerega bo Cortez prevozil globok kanjon in se odpeljal v Mehiko. Vse lepo in prav, če ga na njegovi poti nebi čakal Conan, Terminator, specialni agent  Harry Tasker in Dutch (ja, tisti, ki je zajebal Predatorja) in majhna četica njegovih namestnikov.    

Že sama Schwarzijeva vrnitev na velika platna je dovolj tehten razlog za ogled Zadnje bitke. Zato je dejstvo, da film režiserko podpisuje Južnokorejec Kim Jee-woon (A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life, I Saw the Devil), ki se je tako prvič preizkusil v ameriški produkciji, le dodaten plus. Akcijske puhlice niso ravno moja najljubša izbira, a vendar je tukaj treba potegniti črto in ločiti med tistimi filmi, ki se zavedajo dejstva, da so akcijske puhlice in onimi, ki se jemljejo smrtno resno. Tisto, kar Zadnjo bitko dela gledljivo, ali sprejemljivo če hočete, je prav to zavedanje in občutek za samoironijo. Ob znanih težavah ameriških obmejnih služb z mehiškimi emigranti se mi zdi zelo zanimivo, da ameriške oblasti v Zadnji bitki želijo nekemu Mehičanu preprečiti vrnitev v domovino. K boljšemu vtisu pomaga tudi očitna provokacija na račun ameriške ljubezni do strelnega orožja in igriva Kimova režija, ki v skladu s svojo reputacijo poskrbi za nekaj zanimivih strelskih obračunov, v katerih ne manjka zanimivih strelnih ran in odtrganih udov, ki letijo skozi zrak. Četudi sem med ogledom pogosto zvijal z očmi ob scenarističnih rešitvah Andrewa Knauerja, mu vseeno moram pripisati nekaj kredita za zanimive enovrstičnice tipa: You make us immigrants look bad, s katero Schwarzi ozmerja svojega nasprotnika. Drugo vprašanje je, koliko teh vložkov je zraslo na njegovem zeljniku in koliko teh domislic so skozi improvizacijo prispevali nastopajoči, a pustimo zdaj to. Skratka, Zadnja bitka je zabaven in živahen filmček, ki ne bo razočaral, če smo pripravljeni sprejeti njegovo lahkotnost in posvojiti njegovo ironičnost. (-3)       

Ocena:

The Place Beyond the Pines (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Derek Cianfrance
Scenarij: Derek Cianfrance, Ben Coccio
Igrajo:  Ryan Gosling, Bradley Cooper, Eva Mendes, Dane DeHaan,  Emory Cohen, Ben Mendelsohn, Rose Byrne, Ray Liotta

Tisti najbolj sistematični spremljevalci ameriške neodvisne produkcije so Dereka Cianfranca spoznali že leta 1998, ko je predstavil svoj prvenec Brother Tied, vsi ostali pa smo v njem prepoznali novega vznemirljivega filmarja šele ob izidu njegovega drugega celovečerca Otožno valentinovo (Blue Valentine,2010). The Place Beyond the Pines je Cianfrancov tretji film in njegov drugi projekt z Ryanom Goslingom v eni izmed glavnih vlog. Tokrat Gosling igra Luka Glantona, osamljenega akrobatskega motorista, ki se preživlja z nastopi v potujočem cirkusu. Luke je pred enim letom že nastopal v Schenectadyju (v jeziku Indijancev iz plemena Mohawk je to beseda, ki označuje mesto za borovci) in zdaj se je cirkus znova vrnil v mesto. Po nastopu ga pred šotorom pričaka Romina (Eva Mendes), dekle, ki jo je Luke spoznal med lanskim gostovanjem. Pove mu, da ga je prišla le pozdraviti, Luke pa upa, da se iz vsega lahko izcimi kaj več. A v drugo ne bo šlo tako enostavno, saj mu Romina pojasni, da je v njeno življenje že vstopil drugi moški. Nekaj v njenem nastopu mu vseeno ne da miru, zato se že naslednji večer ustavi pri Rominini hiši. Takoj ko zagleda fantka na vhodnih vratih, mu postane jasno, da je pred njim bitjece, ki je bilo spočeto v tisti strastni noči, ki jo je preživel z Romino. 

Luke  potrebuje nekaj ur, da si razbistri misli, a naslednje jutro že ve, kaj mora storiti. Sam je odraščal brez očeta, zato ne bo dovolil, da njegovega sina doleti enaka usoda. Toda pot do družinske idile je trnova, saj mati njegovega otroka že ima partnerja (povsem spodobnega za povrh), Luke pa je brezposeln akrobatski motorist, ki mora najti stalni vir prihodkov, da se lahko enakopravno vključi v boj za svojo družino. Nato spozna prijateljskega motorista Robina (Ben Mendelsohn), ki na obrobju mesta vodi manjšo mehanično delavnico. Ta mu ponudi streho nad glavo in slabo plačano službo in Luke in Robin postaneta prijatelja. A denarja je premalo za enega, kaj šele za dva, zato Robin predlaga Luku, da svoje motoristično spretnost izkoristi za kaj dobičkonosnega. Za ropanje bank denimo, s katerim Robin očitno ima kar nekaj izkušenj …  In ne, niste napačno prebrali, v filmu res nastopa tudi Bradley Cooper, ki v zgodbo vstopi v drugi tretjini, kot mladi policist Avery Cross, ki s svojim patruljnim vozilom zasleduje predrznega motorističnega roparja, ki na vesti ima več bančnih ropov.     

The Place Beyond the Pines je strukturno razdeljen v tri pripovedne sklope, v katerih spremljamo dve generaciji dveh družin, zaznamovani z dogodkom iz preteklosti. Film skozi petnajstletno časovno obdobje raziskuje zgodbe štirih moških in trdnost neločljivih vezi, ki povezujejo očetje in sinove. Cianfrance je zgodbo postavil v skorajda epske okvirje in jo zapolnil s temami kot so družinska disfunkcija, iskanje ljubezni, odraščanje in s tem povezano idejo prevpraševanja  identitete … Če se analize lotim po posameznih sklopih, ugotavljam, da se mi najbolj dopade prav prvi sklop, v katerem glavno besedo vodi prepričljivi Gosling. Cianfrance tako kot v svojem prejšnjem filmu pokaže veliko smisla za vizualno interpretacijo notranjega počutja svojih junakov. V spomin sta mi se posebej vtisnila dva odlična prizora — prvi, iz uvodnih minutah, z Evo Mendes v izzivalni zeleni majčki, brez modrca, v katerem Cianfrance odlično povzame neizrečno obljubo sladkega življenja, ki jo Romina daje očetu njenega otroka skozi svoj podzavestno preračunljivi nastop. V teh nekaj minutah režiser položi trdne temelje Lukovih bodočih dejanj. V drugem prizoru Luke vstopi v cerkev, kjer se odvija krst njegovega sinčka. Vsi navzoči so v finih nedeljskih oblekah in Luke se prvič počuti kot popolni izobčenec. Usede se zadaj, v odmaknjeni kot, opazuje slovesnost in vse njegove prejšnje izbire se v tem trenutku zdijo napačne. 

Naslednji segment se vrti okoli Averyja Crossa, drugega očeta v naši zgodbi — mladega policista, ki se nikakor ne more sprijazniti s posledicami dogodka, ki je iz njega ustvaril heroja. Ta poskuša občutek krivice zatreti z bojem proti korupciji v policijskih vrstah, kar njegovo kariero zasuče v nepričakovano smer. Ta osrednji del je kljub dobri igri Bradleyja Cooperja in zadovoljstvu, ki mi ga prinaša prisotnost Rayja Liotte, najšibkejši del pripovedi, saj se mi zdi najmanj konsistenten z rdečo nitjo celotne pripovedi. Tretji sklop se osredotoča na sinova, ki v svojih genih nosita zapuščino svojih očetov. Ta sklepni del je že dosti boljši, saj režiserju uspe odlično ujeti dinamiko odnosa oče-sin, v katerem kraljujejo potlačena čustva in hrepenenje po očetovski ljubezni. Zanimiva kost za glodanje je razmislek  o okoliščinah, v katerih se srečata sinova obeh glavnih protagonistov. Končni vtis je vsekakor soliden, a se zavedam, da bi lahko bil še veliko boljši. Cianfrance je znova odličen analitik medčloveških odnosov in čustev, dober v režiji akcijskih prizorov in žal zgolj povprečen v osrednjem delu, ki funkcionira kot nekakšen politični krimi-triler. Veliko dobrih odsekov vseeno ne prinese kompaktne celote in zdi se, da je Cianfrance ob tej priložnosti v svoj lonec odvrgel kar nekaj nepotrebnih sestavin. Ta zapis bom zaključil s pohvalo na račun Bena Mendelsohna, ki je zabeležil še eno vrhunsko vlogico. Benova igra je zame čisti užitek in upam, da se bo našel kakšen junak, ki mu bo zaupal kvalitetno glavno vlogo.  (+3)

Ocena:

Upstream Color (2013)

Slovenski naslov: Laboratorij groze
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Shane Carruth
Scenarij: Shane Carruth
Igrajo: Amy Seimetz, Shane Carruth, Andrew Sensenig, Thiago Martins 

Shane Carruth, ki se je v mojo zavest trajno vtisnil po zaslugi odličnega prvenca Primer (2004), je potreboval skoraj celo desetletje za dokončanje svojega naslednjega filma. Ko nekdo debitira s tako zanimivim prvim filmom, potem se upravičeno sprašujemo, ali nam avtor lahko tudi v drugo lahko ponudi podobno zanimiv in izviren film. Čeprav smo na odgovor morali čakati zelo dolgo, smo ga na koncu vendarle dobili. Z naslovnim filmom Carruth ni le znova ustvaril unikaten filmski izdelek, ampak mu je v nekaterih točkah celo uspelo izboljšati dobre občutke, ki jih je pri meni (in verjamem, še kom), sprožil njegov prvenec. Upstream Color je tako kot Primer film, pri katerem ni enostavno na zadovoljiv način predstaviti zgodbo in strniti vtise, zato se bom potrudil čim bolj enostavno predstaviti osnovni zaplet.

V uvodu spremljamo neznanca, ki se posveča rastlinam v rastlinjaku, pregleduje listje in zbira vzorce. Naposled se odloči za nakup več istovrstnih lončkov, v katerih rastejo enake rastline. Malce kasneje uvidimo, da neznanca ne zanimajo rože, temveč prst v lončkih, oziroma mali beli črvi, ki so v teh lončkih našli svoj dom. Po previdnem in natančnem odstranjevanju črvov iz prsti, se zdravi primerki znajdejo v pijači, ki jo kasneje spijejo mladostniki, ki jih neznanec(?) uporabi kot nekakšne testne subjekte. Njihova reakcija na pijačo je nenavadna, v njihovem obnašanju pa je moč zaznati telepatske sposobnosti. Malce kasneje se taisti neznanec z nekaj črvičkov v žepu odpravi v mesto. Na parkirišču ugrabi Kris (Amy Seimetz) in jo prisili pogoltniti tekočino, v kateri plava eden izmed njegovih malih prijateljev. Malce kasneje smo že v stanovanju nesrečne ženske, ki se očitno nahaja pod nerazložljivo hipnotično kontrolo svojega ugrabitelja. Ta žrtvi lahko zgolj z besedami vsiljuje svojo voljo, manipulira z njenim spominom, upravlja z njenimi telesnimi funkcijami in ji celo sugerira, kako naj se počuti (lačno, žejno, zaspano, utrujeno, energično). Malce kasneje postane jasno, kaj ugrabitelj sploh želi doseči, ko hipnotizirana žrtev začne prazniti svoje bančne račune … Nekaj dni kasneje je Kris končno svobodna, a finančno uničena ženska, v kateri še vedno živi vsiljivec, ki ga je morala pogoltniti.

Zavedam se, kako zelo nenavadno zveni ta povzetek vsebine, ki v resnici predstavlja zgolj 15-minutni uvod v kasnejše dogajanje. A to še ni vse, kajti nadaljevanje prinaša še več čudaških in težko razumljivih dogodkov in dejanj. Vse te informacije vam vseeno ne bodo kaj dosti pomagale pri razumevanju prave narave Carruthovega filma. Zato je najbolje, če se na lastne oči prepričate, zakaj je tako težko opredeliti in razvozlati vse tisto, kar je avtor želel povedati. Prepričan sem, da kaj takega zagotovo niste videli še nikoli, čeprav obstaja dokaj velika možnost, da z videnim ne boste preveč zadovoljni. Iz moje perspektive je že sama inovativnost Carruthovega filmskega izraza dovolj dober razlog za ogled. Upstream Color je zagotovo grenka pilula za mainstream občinstvo, navajeno jasnih resolucij in enostavnih odgovorov. Struktura pripovedi je namreč takšna, da že sami montažni prejemi utegnejo zmotiti marsikoga - naracija je na določenih mestih povsem razdrobljena, kar povzroča dodatno zmedo, vendar se vsi ti na videz nepovezani drobci na koncu zlijejo v skladno celoto. Celoto, ki v svoji esenci ne želi biti pojasnjevalna in nam pusti veliko stvari, ki potem še lep čas okupirajo naše misli. Po premlevanju videnega nam ostane konstatacija, da si zgodbo lahko razlagamo na veliko različnih načinov in nobena izmed teh interpretacij se ne zdi zgrešena. Lahko rečemo, da film raziskuje načine, s katerimi je človek povezan z  naravo, s tem povezane nagone, ki človeka silijo v graditev lastne identitete in tisto univerzalno potrebo, po iskanjem smisla v naših življenjih. Dopade se mi tudi ideja, o ljubezni, tej neustavljivi sili, ki človeku daje moč za premagovanje največjih ovir. Ljubezen kot univerzalno zdravilo, protistrup za človekovo zlobo in istočasno zavedanje, da je prav pomanjkanje ljubezni generator vseh negativnosti. To je zgolj ena od možnih interpretacij, s katero, upam, nisem udaril povsem mimo. Veliko večino filmov vidim le enkrat. Malo je takih, ki sem jih videl dvakrat in še manj tistih, ki sem jih videl več kot dvakrat. Mislim, da je ponovni ogled pravzaprav največji kompliment, ki ga gledalec lahko nameni avtorju in Upstream Color je eden izmed tistih filmov, ki ga bom zagotovo videl vsaj še enkrat. In povem vam, z ogledom ne bom prav dolgo odlašal. (+4)

Ocena:

Side Effects (2013)

Slovenski naslov: Stranski učinki
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 106' ,  Imdb 
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij: Scott Z. Burns
Igrajo: Jude Law, Rooney Mara, Channing Tatum, Catherine Zeta-Jones, Vladimi Versailles, Michelle Vergara Moore

Med čakanjem na napovedano upokojitev Stevena Soderbergha smo dobili film, s katerim je oskarjevec (Traffic, 2000) in dobitnik canske zlate palme (Sex, Lies, and Videotape, 1989),  še enkrat demantiral govorice o koncu kariere. Soderberg se s Stranski učinki loteva (ameriške) odvisnosti od različnih tabletk za boljše počutje, ki jih svojim pacientom tako veselo predpisujejo ameriški psihoterapevti. Med njimi je tudi psihiater Jonathan Banks (Jude Law),  ki je pred leti zapustiti rodno Anglijo in odšel čez lužo, v deželo z izjemno velikim povpraševanjem po kadrih iz njegove branše. Ko srečamo dr. Banksa, je ta že uveljavljen psihiater in eden izmed solastnikov ugledne newyorške psihiatrične ordinacije. Banks nekega dne prevzame zdravljenje Emily Taylor (Rooney Mara), 28-letnice, ki je v preteklosti že bila zdravljena zaradi hude depresije. Emily je poskušala storiti samomor, toda zdaj, ko je preživela, se zaveda, da je storila napako in se želi zdraviti. Njen mož Martin (Channing Tatum), ki je zaradi goljufije z vrednostnimi papirji preživel štiri leta za rešetkami, se je pravkar vrnil domov in breme novega začetka je za Emily očitno bilo preveč stresno. Martin je ljubeč in skrben mož, ki bo storil vse, da Emily pomagati prebroditi krizo, zato se prizadeva povrniti izgubljene pozicije v poslovnem svetu. Naloga bi bila veliko enostavnejša, če bi se Emilyjino stanje izboljšalo, toda terapije in zdravila, ki jih predpisuje dr. Banks, enostavno ne delujejo. Zato se Banks po posvetu s kolegico (Catherine Zeta-Jones), ki je v preteklosti že zdravila Emily, odloči poskusiti z novim čudežnim zdravilom. Že nekaj dni po spremembi zdravil se Emily počuti veliko bolje in vsi so zadovoljni z doseženim napredkom. Novo zdravilo bi bilo idealno, če ne bi sprožalo motečega stranskega učinka, saj Emily pod vplivom zdravila začne hoditi v spanju. Stranski učinek ni zanemarljiv, toda pacientka se vseeno ne želi odpovedati zdravilu, ki ji zelo pomaga, zato se Banks, kljub tveganju, odloči nadaljevati s terapijo. A že čez nekaj tednov dojame, da je storil napako, ki jo bo še dolgo obžaloval.   

Soderberghu je znova uspelo posneti film, ki je toplo sprejet od publike in kritike. Pred dvema letoma mu je nekaj podobnega uspelo z akcijsko dramo Kužna nevarnost (Contagion), ki je, tako kot naslovni, plod sodelovanja s scenaristom Scottom Z. Burnsom. Nadebudni scenarist si je s svojim delom na Soderberghovih filmih odprl številna vrata in postal človek, s katerim želijo delati mnogi, zato ne preseneča, da pravkar sodeluje pri dveh odmevnih projektih: novemu filmu Matta Reevesa (Cloverfield, Let Me In) in naslednjem projektu Guyja Ritchieja. A vrnimo se raje k Soderberghu in njegovem domnevno zadnjem filmu narejenem za velika platna, ki tudi tokrat v vizualnem smislu deluje zelo soderberghovsko, z zanj značilno rabo rumenkastih barvnih filtrov in kamero, ki jo znova vodi režiserjev alter ego Peter Andrews. Soderbergh se s Stranskimi učinki spusti v raziskavo odvisnosti ameriške nacije od antidepresivov in sicer tako, da okoli hrbtenice zgodbe, ki jo sestavlja zgodba o usodi mlade pacientke, obloži zanimivo zgodbo o ameriškem zdravstvenem sistemu ujetem v okovje farmacevtskih gigantov, ki v boju za primat na tržišču ne izbirajo sredstev, za dosego zastavljenih ciljev. Ustvarjalcem uspe na kakovosten in razumljiv način orisati mehanizme, s katerimi te družbe izvajajo večnivojske kampanje, ki vključujejo finančno stimulacijo zdravnikov na mikro ravni (beri korupcija) in nekoliko zahtevnejše in praviloma bolj umazane dejavnosti na makro nivoju. 

Ob analiziranju dejanj vseh pomembnejših protagonistov (tudi tistih, ki jih pogojno lahko označimo za pozitivne), prepoznamo hlastanje po finančni koristi, ki ni nič drugega, kakor nekoliko globlje v subtekst zakopana kritika sodobne kapitalistično družbe in z njo ozko povezane potrošniške miselnosti. To so vse pomožne snovi, ki bogatijo tisto osnovno triler premiso, ki funkcionira na principu strateškega prikrivanja in zadrževanja informacij, ki ob postopnem razkrivanju zamolčanih dejstev skrbijo za napeto vzdušje in gledalčevo zainteresiranost. V tem segmentu se skriva tudi prva večja pomanjkljivost, saj menim, da so ustvarjalci v procesu zapletanja zgodbe večkrat preočitno namignili, kam merijo s takšnim razvojem dogodkov. Neizkušen gledalec tega verjetno ne bo registriral, toda tisti z nekaj več kilometrine bodo zagotovo dokaj hitro predvideli tisti prvi, največji preobrat. In ko sem že pri preobratih imam občutek, da bi film funkcioniral bolje, če bi se ustvarjalci izognili vsaj enemu twistu, v finalnih 15-ih minutah. Stranski učinki so po moji oceni zelo soliden triler, z dobrimi igralskimi nastopi in dobro, dinamično zgodbo, ki mu primanjkuje nekaj domišljije v snovanju zapleta, da bi se lahko nekoliko odločneje dvignil iznad žanrskega povprečja.  (+3)

Ocena:

Naključni trojček št. 16

Atanarjuat

Kanada, severnozahodna obala otoka Baffin, kjer vladata večni led in sneg. Na otoku živi le nekaj več kot tisoč prebivalcev, tradicija je močno prisotna. V mali inuitski (eskimski) skupnosti živita dva brata, starejši in močnejši Amayjuag ter mlajši in spretnejši Atanarjuat. Vaški poglavar Oki ju skuša spreti, saj se mu je dekle, ki mu je bilo obljubljeno, zaradi tradicionalnih pravil izmuznilo iz rok. Poglavar s svojim početjem vnaša nemir in razdira harmonijo, ki je nekoč vladala v mali skupnosti.  (Vir: Napovednik.com) 

SLO: Atanarjuat: hitri tekač

DRUGI NASLOVI: Atanarjuat: The Fast Runner

IMDB 

ŽANR: Drama, Fantazijski

DRŽAVA:  Kanada

IGRAJO: Natar Ungalaaq, Sylvia Ivalu, Peter-Henry Arnatsiaq, Lucy Tulugarjuk

REŽIJA: Zacharias Kunuk

Secrets & Lies

Temnopolta posvojenka želi odkriti, kdo je njena resnična mati. Ugotovi, da je to Cynthia, neporočena belka srednjih let, ki živi v zanemarjeni hiši v predmestju. Nepričakovan telefonski klic Cynthiji odpre stare rane, a končno le privoli v srečanje. Izgubljena hči ji prinese svežino in nekaj sreče v njeno sivo življenje, zato jo želi predstaviti svojim najbližjim. (Vir: Gremovkino.si)

SLO: Skrivnosti in laži

IMDB 

ŽANR: Drama

DRŽAVA: VB  

IGRAJO: Marianne Jean-Baptiste, Brenda Blethyn, Timothy Spall, Phyllis Logan

REŽIJA: Mike Leigh

13 Tzameti

Sébastien je mlad priseljenec, ki z družino živi v revnem mestecu v zakotnem delu Francije. Po naključju v roke dobi pismo, naslovljeno na pravkar umrlega soseda, v njem pa so skrivnostna navodila, ki bi ga lahko pripeljala do pravega bogastva. Zaradi neskončne želje po begu iz revščine Sébastien prevzame identiteto mrtveca in sledi navodilom, ki ga pripeljejo v odročno zapuščeno vilo, kjer mrgoli bogatašev. Čeprav se mu ne sanja, kaj naj bi tam počel, je kmalu prisiljen sodelovati v igri, v kateri bogataši stavijo ogromne zneske, medtem ko Sébastien in drugi v želji po velikem zaslužku skušajo svojo usodo v nenavadni izvedbi ruske rulete … (Vir: Premiera.si)

SLO: 13

IMDB 

ŽANR: Krimi, Drama, Triler 

DRŽAVA: Francija 

IGRAJO: George Babluani, Aurélien Recoing, Pascal Bongard, Fred Ulysse

REŽIJA: Géla Babluani

Mer eller mindre mann [The Almost Man] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Almost Man
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Martin Lund
Scenarij: Martin Lund
Igrajo:  Henrik Rafaelsen, Janne Heltberg, Solvei Grimen Fosse, Per Kjerstad, Tore Sagen

The Almost Man je prejel glavno nagrado na najuglednejšem vzhodnoevropskem festivalu v Karlovy Varih. Dobitnik kristalnega globusa je navadno deležen večje mednarodne pozornosti, vendar se je o norveškem zmagovalcu po koncu festivala pisalo bolj malo. To je že bil prvi signal, da tukaj presežka ne gre pričakovati, a naslovnega vseeno nisem želel spustiti zaradi prijazna minutaže in dobrih izkušenj s podobni skandinavskimi izdelki.

35-letni Henrik (Henrik Rafaelsen) je po vseh merilih zelo srečen moški. Pravkar je dobil novo, dobro plačano službo in se z boljšo polovico preselil v novo hišo. Njegova izbranka Tone (Janne Heltberg) ga iskreno ljubi, v njenem trebuhu pa se že razvija novo življenje, ki bo v njuni življenji prineslo novo dimenzijo in nove obveznosti. Povprečen moški bi pri takšni starosti težko ubral idealnejšo življenjsko pot, toda Henrik se v svoji koži vseeno ne počuti sproščeno. Ali natančneje, ne počuti se sproščeno takrat, ko se sooča s stvarmi in nalogami, ki zahtevajo resnost in koncentracijo. Njegove muhe najbolj pridejo do izraza v službi, saj se nikakor ne more prilagoditi na novo delovno okolje in nove sodelavce, ali takrat, ko mora igrati prijaznega domačina na večerji, ki jo za svoje sodelavce organizira njegova žena. Henrik se na takšne situacije in naloge navadno odzove neprimerno in Tone počasi začenja izgubljati potrpljenje in razumevanje za njegovo nezrelost. 

Debitantski celovečerec norveškega režiserja Martina Lunda, ki je prispeval tudi scenarij, je v osnovi komična drama, ki se napaja iz posameznikovega straha pred odraščanjem in odgovornostjo. Ob opazovanju neracionalnih in nerazumljivih potez glavnega junaka spoznavamo, da gledamo človeka, ki se podaja na dolgo in težavno pot. Pot z nedefinirano dolžino, ki se bo končala šele takrat, ko bo Henrik (in sodniki, ki ocenjujejo njegov napor), zagledal ciljno ravnino, na kateri ga namesto napisa cilj, čaka napis zrelost. Henrik je človek, ki bi storil vse, da ohrani iluzijo lastne mladosti in če to vključuje uriniranje v avtomobilu ženine sodelavke, med katerim se za usmeritev curka uporablja otroška slikanica, tudi prav. Paravan, ki zakriva njegove strahove, je stkan iz ironije in zafrkancije, neprimerno vedenje pa je le eden izmed načinov za odvračanje pozornosti in negiranje lastne negotovosti. Tuj bom končal z iskanjem pomenov in se posvetil razvedrilni vrednosti filma, ki je po moji oceni kar solidna. Rafaelsen v svoji pojavi združuje pravšnjo mero nerodnosti in šarma, ki se lepo sklada z likom, ki ga igra. Čeprav nekateri komični vložki ne funkcionirajo najbolje, film premore ravno dovolj zabavnih trenutkov, da upraviči eno izmed dveh žanrskih značk. Tudi takrat, ko nisem vedel, kaj naj si mislim o dejanjih glavnega protagonista, me ta ni dolgočasil, ravno nasprotno. Tisto pravo odkritje je debitantka Janne Heltberg, ki je odlično odigrala glavno žensko vlogo in prepričan sem, da njen nastop ni ostal neopažen. The Almost Man je film, ki uspešno popestri dolgočasen popoldan, četudi ne bo ostal prav dolgo zasidran v spominu.           

Ocena:

Can (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Turčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Rasit Çelikezer
Scenarij: Nuans Celikezer, Rasit Çelikezer 
Igrajo: Selen Uçer, Serdar Orçin, Yusuf Berkan Demirbag, Erkan Avci, Zeynep Yalcin

Med nagrajenci lanske izdaje festivala Sundance se je znašel tudi Can, drugi celovečerni film turškega režiserja Rasita Celikezerja, ki mu je pripadla posebna nagrada žirije. Zgodba govori o zakoncema Ajši in Cemalu, ki že nekaj časa brezuspešno poskušata zanositi. Zato poiščeta zdravniško pomoč in opravita potrebne teste. Rezultati nedvomno pokažejo, da je problem na Cemalovi strani, kar je močan udarec za njegovo moško samozavest. Ona je pripravljena sprejeti življenjem brez otrok, on pa je kmalu zatem začel govoriti o posvojitvi. Uradna posvojitev je dolgotrajen in mukotrpen proces, vendar Cemal pozna človeka, ki pozna človeka, ki mu lahko priskrbi novorojenčka. In Cemal je iz dneva v dan bolj zagret za takšen scenarij. Ajša bi lahko nekaj mesecev hlinila nosečnost in otroka rodila doma, s tem bi pa dosegli dvoje: na ta način bi veliko lažje obšli zakonske ovire in kar je za Cemala še bolj pomembno, njegov moški ponos bi v očeh zunanjega sveta ostal nedotaknjen. Ajša se nikoli ni povsem sprijaznila s to idejo, a je na koncu, iz ljubezni do moža,  vendarle privolila. Nekaj mesecev kasneje je mož domov prinesel otroka. Zdaj bodo lahko končno postali družina, je razmišljal Cemal, Ajša pa ni vedela kaj naj čuti, ob pogledu na bitjece v njenih rokah. Zdaj, ko ga je držala v rokah, je bolj kot kdajkoli čutila, da je storila napako. Po nekaj mesecih je postalo jasno, da od družinske idile ne bo nič. Ona je postajala vedno bolj depresivna in odbojna do otroka, on je sprva poskušal pomagati, a na koncu tudi sam obupal. Njegovo razočaranje je bilo tako močno, da je nekega dne enostavno odšel in zapustil Ajšo in otroka. A tu se zgodba ne konča. 

Rasit Celikezer se je odločil za zanimiv narativni trik - zgodbo je razdelil na dva pripovedna sklopa, ki se razvijata vzporedno, prvi v preteklosti, drugi, pogojno povedano, v sedanjosti. Zgodbi stojita sedem let na razen,  režiser pa nas pusti kar nekaj časa tavati v temi, preden razkrije bistvo, ki povezuje obe zgodbi. Ugankarsko podajanje zgodbe je eden izmed načinov, s katerim se lahko pritegne pozornost in ohranja zainteresiranost gledalca in Can je po moji oceni v tem dokaj uspešen. Koščki mozaika se počasi zlagajo v jasno celoto, med tem procesom pa nam avtor ponuja nekaj zanimivih opažanj. V žarišču njegovega zanimanja je položaj ženske v zakonu in družbi, nazadnjaška prepričanja njegovih rojakov o tem, kaj pomeni biti pravi moški, socialne razlike… To so neke splošne ugotovitve, ki so podane razmeroma uspešno in prepričljivo. Na drugi, bolj osebni ravni, je Can pravzaprav zgodbo o nesrečni ljubezni. Mislim, da v tej smeri velja razmišljati tudi, ko vrednotimo Ajšin odnos do posvojenega otroka. Njena ljubezen do moža je zelo močna, zakaj bi ga sicer iskala tako dolgo, potem ko jo je zapustil? Temelj vsake prave ljubezni je medsebojno spoštovanje in to je nekaj, kar je Cemal tako grobo zanemarjal, ko je trmasto vztrajal na posvojitvi in nekje na tej poti se je rodila Ajšina odbojnost do otroka, ki na nek način pooseblja začetek konca njene zakonske sreče. Ta odbojnost izvira iz njene čustvene disfunkcije, ki glavno protagonistko spremlja vse dokler ponovno ne sreča moža in enkrat z vselej razčisti sama s seboj. Šele ko postavi piko na zgodbo o propadlem zakonu, je pripravljena kreniti naprej in odpreti svoje srce drugemu (otroku). To je tisti moment pripovedi, ki se mi zdi zelo zanimiv in v katerem istočasno opažam največ pomanjkljivosti. Menim, da bi se nenaklonjenost otroku lahko prikazala tudi na drugačen, prepričljivejši način (puščanje otroka na klopci, v parku, mi deluje povsem zgrešeno) in tudi sicer bi Ajšin odnos z otrokom moral biti manj mehanski in bolj človeški. Še bolj me je zmotil dodatek, ki spremlja usodo moža, ki funkcionira kot epizoda kakšne telenovele in obenem prinaša motečo nekosistentnost v orisu njegovega značaja. Vseeno bom zaključil pozitivno: s pohvalo izjemno simpatičnega najmlajšega protagonista in dela s kamero, ki iz filma naredi očem prijetno izkušnjo.  

Ocena:

El infierno [El Narco] (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: El Narco, Hell
Država: Mehika
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Krimi, Drama
Dolžina:145 ' ,  Imdb
Režija: Luis Estrada
Scenarij: Luis Estrada, Jaime Sampietro
Igrajo: Damián Alcázar, Joaquín Cosio, Ernesto Gómez Cruz, Elizabeth Cervantes,María Rojo, Kristian Ferrer

V otvoritvenih kadrih se naš glavni junak Benny (Damian Alcazar) poslavlja od matere in mlajšega brata in se odpravlja proti mehiško-ameriški meji. Bratcu obljubi, da se mu bo lahko pridružil takoj, ko zaslužil nekaj denarja in se ustalil v obljubljeni deželi. Dvajset let kasneje je Benny deportiran nazaj v domovino, z majhno potovalko na ramenu in brez prebite pare v žepu. V normalni deželi bi povratnik po dvajsetih letih odsotnosti zagotovo opazili vsaj majhen napredek in izboljšanje, toda v Mehiki stvari funkcionirajo drugače. Tam se stanje spreminja iz slabega na slabše: razpadajoče hiše še bolj razpadajo, luknje v cestah so večje kot kdajkoli, korupcija je globoko zasidrana v vseh porah družbenega življenja, narko karteli so praktično vsemogočni... Kmalu po prihodu izve, da se je mlajši brat po njegovem odhodu priključil kartelu in postal nevaren kriminalec, se  poročil, dobil otroka in na koncu končal na prašni cesti, prerešetan s svincem. Benny želi raziskati okoliščine bratove smrti, zato poišče njegovo vdovo Lupito, mično natakarico/prostitutko, ki dela v lokalni gostilni/bordelu. Dolgovi so bratovo vdovo prisilili v prostitucijo, zato se Benny čuti dolžnega in ji želi pomagati pri odplačilu dolgov. Malo zaradi sočutja in obveze do pokojnega brata, predvsem pa zato, ker je Lupita greha vredna ženska. In ker je v teh krajih edini donosen biznis narko-biznis, se Benny s pomočjo starega znanca (Joaquin Cosio) priključi kartelu, ki ga vodi lokalni močnik don Reyes. Zanj je delal tudi njegov pokojni brat, zato Benny hitro pridobi zaupanje velikega šefa in začne izkoriščati številne prednosti, ki jih s seboj prinaša kartelska izkaznica. Toda članstvo v kartelu vključuje tudi tiste manj prijetne delovne obveznosti, za katere Benny nima potrebnih kvalifikacij.  

El Infierno (Pekel) je sklepni del trilogije, ki jo je mehiški režiser Luis Estrada začel z La ley de Herodes (Herod's Law, 1999) in nadaljeval z Un mundo maravilloso (A Wonderful World, 2006). Vse filme v trilogiji poleg kritiškega seciranja mehiškega družbe odlikuje še izrazito črnohumorno naravnano vzdušje. Skupni imenovalec trilogije je tudi Damian Alcazar, ki je v vseh filmih odigral glavno vlogo. Pekel je tiste vrste film, ki ga, tako kot glavnega protagonista, sprva ne jemljemo pretirano resno. Komično  podajanje zgodbe, podkrepljeno s sramežljivim, rahlo nerodnim glavnim protagonistom, deluje nekoliko zavajajoče in moram priznati, da po uvodnih minutah nisem pričakoval tistega, kar sem na koncu dobil. Estrada je po mojem mnenju želel doseči dvoje: prikazati dekadenco mehiške družbe na vseh nivojih družbenega življenja in obenem ustvariti verodostojen portret posameznika ujetega v neustavljivi proces razkroja vseh načel in norm, ki neko skupnost opredeljujejo kot civilizirano, moralno, človeško. V takšnih okoliščinah heroji odraščajočih generacij postajajo narko-dileri, vodje kartelov pa vplivni in spoštovani meščani z visokoletečimi političnimi ambicijami. Večina glavnih likov je kljub izgubljenem moralnem kompasu presenetljivo všečna in ta občutek ostane z nami tudi takrat, ko se ti vpletajo v moralno nesprejemljiva dejanja. Dobrosrčni Benny sicer postane del kriminalne združbe, a se kljub temu nikoli ne sprijazni s svojim novim življenjskim slogom. Še več, pripravljen je pritisniti na petelina le takrat, ko je ogroženo njegovo življenje in življenja tistih, ki so mu blizu. Pot glavnega junaka je za Estrado bolj ko ne izgovor, za podrobno in presenetljivo natančno analizo mehiške stvarnosti, zaznamovane s korupcijo in kriminalom. Njegova opažanja so mogoče preveč poenostavljena, a zato trdo zasidrana v realnosti in to je tisto, kar njegovim observacijam daje kredibilnost. Pravijo, da je v vsaki šali je nekaj resnice. Tej devizi sledi tudi Estrada, le da njegova šala vsebuje nenavadno velik odmerek resnice. (-4) 

Ocena:

Everyday, On the Ice, The Forgiveness of Blood

Everyday

Režija: Michael Winterbottom

Scenarij: Laurence Coriat, Michael Winterbottom

Igrajo: Shirley Henderson, John Simm, Shaun Kirk, Darren Tighe

Leto: 2012

Trajanje: 106 minut

Žanr: Drama

Država: VB

V čakanju na Winterbottomov najnovejši celovečerec, komično biografsko dramo The Look of Love, sem si za ogrevanje ogledal Everyday, tv-film, ki ga je Anglež posnel v produkciji britanske televizijske hiše Channel 4. Raznolikost je z leti postala ena glavnih značilnosti Winterbottomovega ustvarjanja in Everyday je še en zanimiv korak, narejen v skladu z njegovo avtorsko filozofijo. Glavni akterji zgodbe so člani šestčlanske družine, ki jih spremljamo skozi težavno petletno obdobje. Ian (John Simm) je prišel v navzkriž z zakonom, bil obsojen na petletno zaporno kazen in žena Karen (Shirley Henderson), ki dela kot natakarica v vaškem pubu, je ostala sama s štirimi majhnimi otroci. Zgodba kronološko pokriva nekaj prednovoletnih dni posameznega leta in nam približa vse razsežnosti moževega/očetovega nespametnega vedenja, ki ga je spravilo za zapahe. Film je bil posnet v realnem času – ekipa se je vsako leto zbrala in posnela nekaj materiala, ter na ta način povsem avtentično ujela staranje vseh družinskih članov, za otroške vloge pa so angažirali resnične brate in sestre. Film od gledalca resda zahteva nekaj potrpljenja, ki je poplačano s pristnimi emocijami in odlično igro.  (+3)

On the Ice

Režija in scenarij:  Andrew Okpeaha MacLean

Igrajo: Josiah Patkotak, Frank Qutuq Irelan, Teddy Kyle Smith, Adamina Kerr

Leto: 2011 

Trajanje: 96 minut

Žanr: Drama, Triler

Država: ZDA

Qalli in Aivaaq sta najboljša prijatelja, odrasla v majhnem aljaškem mestecu Barrow, ki ju po končani srednji šoli čakajo prve resnejše odločitve. Brezbrižno mladostniško življenje se počasi izteka in tehten razmislek o prihodnosti je nujen. Qalli prihaja iz urejene družine in je odličen učenec, zato je nadaljevanje šolanja pričakovana pot, med tem ko Aivaaqova prihodnost ni tako rožnata, saj je njegov učni uspeh bistveno skromnejši. Delno tudi zato, ker prihaja iz problematične družine, zaznamovane z materinim alkoholizmom in očetovo odsotnostjo. Zdaj je tu še nenačrtovana nosečnost njegove punce in Aivaaq bo moral (pre)hitro odrasti, sprejeti odgovornost in si poiskati službo. Še pred tem je čas za nekaj dobrih žurov s prijatelji, nekaj dvobojev v freestyle rapanju in odhod na skupni lov na tjulnje. In če lovu na tjulnje prištejemo alkohol, nekaj starih zamer in orožje, imamo vse sestavine, iz katerih lahko nastane tragedija.  

The Forgiveness of Blood

Režija: Joshua Marston

Scenarij: Joshua Marston, Andamion Murataj

Igrajo: Tristan Halilaj, Refet Abazi, Sindi Lacej, Zana Hasaj

Leto: 2011

Trajanje: 109 minut

Žanr: Drama

Država: ZDA, Albanija

Predvidevam, da ste že slišali za krvno maščevanje. Verjeli ali ne, v Albaniji še danes veliko moških in fantov zaradi groženj s smrtjo ne sme zapustiti zavetja svojega doma. Pričajoči film se, kot sugerira že sam naslov, ukvarja prav s to tematiko. Nik in njegov mlajša sestra Rudina nista odraščala v izobilju, a sta vseeno bila zadovoljna in srečna najstnika. Vse dokler se njun oče ni zapletel v spor glede služnostne poti, ki je naenkrat prešla v last vplivne vaške družine. Začelo se je z grdimi besedami in grožnjami, končalo z umorom pohlepnega soseda. Moškega je pokončal Nikov stric, ki je končal za zapahi, a to družini umorjenega ni prineslo zadoščanja. V vasici namreč še vedno veljajo srednjeveški zakoni, ki zapovedujejo krvno maščevanje, zato Nikov oče pobegne in se začne skrivati v okoliških gozdovih, Nik pa je prisiljen pustiti šolo in se skrivati v domači hiši. Breme vzdrževanja družine pade na materina in sestrina pleča. Mati vsakodnevno hodi v službo, Rudina pa pusti šolo in prevzame očetov posel dostave kruha s konjsko vprego. Situacija je iz dneva v dan težja, a se Nik nikakor ne želi sprijazniti s takšnim stanjem in ko dojame, da se stvari ne bodo same rešile, stori dejanje iz obupa. The Forgiveness of Blood je drugi celovečerec Joshue Marstona, ki nam je pred leti ponudil odlično krimi-dramo Maria Full of Grace (2004).  (+3)