Inherent Vice (2014)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Leto: 2014

Žanri: Krimi, Drama, Misterij

Dolžina: 148',  Imdb 

Režija: Paul Thomas Anderson

Scenarij: Paul Thomas Anderson, Thomas Pynchon (knjiga)

Igrajo: Joaquin Phoenix, Josh Brolin, Benicio Del Toro, Katherine Waterston,Owen Wilson, Maya Rudolph, Reese Witherspoon

Inherent Vice  je najnovejši  film Paula Thomasa Andersona, o katerem se je v zadnjih nekaj mesecih pisalo in govorilo veliko manj, kot  bi, glede na režiserjev pedigre, pričakovali.  Film človeka, ki je vse od prvenca Hard Eight (filmu je kasneje vrnjen prvotni naslov Sydney, ki ga je Anderson zaradi studijskih pritiskov sprva moral spremeniti), snemal prave filmske mojstrovine, je tudi tokrat posnel zelo poseben film.  Film, ki iz moje perspektive verjetno nikoli ne bo krojil samega vrha njegovega ustvarjalnega opusa, a vseeno film, ki bo brez težav kljuboval zobu časa in obdržal trajno mesto v mojih  filmskih spominih. Anderson se je tokrat lotil zahtevne ekranizacije istoimenske knjižne uspešnice  Thomasa Pynchona, enega izmed velikanov ameriške sodobne književnosti in tako postal prvi režiser, ki je v igrani film (poznavalci pravijo, da dokaj zvesto) pretočil  kakšno izmed Pynchonovih del[1]. »Inherent Vice« v pričujočem primeru označuje tisti neizogibni element tveganja, prisoten v vsem kar počnemo. V poslovnih, življenjskih in vseh ostalih odločitvah, je ne glede na pomembnost le-teh vedno prisoten riziko, ki se mu ne moremo izogniti, torej, nekaj kar podzavestno sprejemamo. Malo sem zakompliciral, a verjemite mi, tudi filmska zgodba za tem naslovom je zelo zapletena. Tako zelo, da se je pri opisovanju vsebine brezpredmetno spuščati v podrobnosti. V najbolj grobih črtah povedano se zgodba vrti okoli privatnega detektiva Larryja "Doc" Sportella, ki se zaplete v preiskavo izginotja bivšega dekleta in premožnega nepremičninskega mogotca. Na poti pa mu stojijo lokalna policija, z  detektivom Christianom "Bigfoot" Bjornsenom na čeli, FBI, nacistična motoristična tolpa in še kdo.

Likov in novih zapletov je toliko, da sem  nekje na četrtem (ali petem, nisem več prepričan) scenarističnem ovinku prenehal z utrujanjem možganov in tuhtanjem o tem,  kaj je kdo storil, komu in po čigavem naročilu, s kakšnimi motivi... V meglici številnih džointov, ki jih pokadi Joaquin Phoenix stvari postanejo meglene do te mere, da tudi številna porajajoča se vprašanja začnejo izgubljati pomen. V ospredju več ni klasični whodunit motiv, saj se nekje v procesu začnemo spraševati, kaj sploh preiskuje glavni junak in počasi spoznavamo, da se vprašanje več ne glasi kdo in zakaj, ampak predvsem kako. V tej namerni narativni zmedi tudi gledalec postaja vedno bolj podoben zakajenemu glavnemu protagonistu, ki pri razpletanju teh zamršenih niti ravna intuitivno, saj njegovi scvrti možgani enostavno več ne ločujejo med z mamili izzvanimi halucinacijami in resničnimi dogodki. Glede na stanje stvari je uživanje v filmu odvisno predvsem od zmožnosti gledalca, da potekajočo detektivsko preiskavo obravnava sekundarno, oziroma kot  element, ki zgodbo resda vleče naprej, a za samo razumevanje filma nima ključnega pomena. Film sem videl enkrat, potem pa sem se še enkrat osredotočil na posamezne odseke, ki so dokončno utrdili moje prepričanje, da misteriji, ki jih rešuje naš hipi detektiv v sandalah le izgovor, da se glavnega junaka pošlje na pot polno zanimivih preobratov. Inherent Vice je film, pri katerem moramo odmisliti izhodišče in cilj, in se osredotočiti na vse, kar se dogaja vmes, uživati v samem potovanju in čim manj razmišljati o tem, kaj, oziroma kje je končna destinacija. Šele s tem spoznanjem se lahko v polni meri posvetimo vsem dobrotam, ki jih je P.T. Anderson zamaskiral v  to kvazidetektivsko zgodo. Potem postane Brolinovo zaužitje čokoladne banane še bolj zabavno, resen obraz pa je praktično nemogoče ohraniti  ob Phoenixovih pronicljivih beležkah v njegovem detektivskem notesu. Oba omenjena sta naravnost fantastična v svojih rolah, za oko »zapne« tudi relativno neznana Katherine Waterston. Izpostaviti velja duhovitost dialogov in za Andersona značilno vrhunsko rekonstrukcijo časovnega obdobja. Odlično glasbo je znova  prispeval kitarist skupine Radiohead Jonny Greenwood, ki je z režiserjem sodeloval že pri filmih Gospodar  in Tekla bo kri. Zame sta edina nekoliko moteča dejavnika povezovanje zgodbe z voice-over  tehniko in sama dolžina filma, ki je glede na Andersonovo dosedanjo prakso povsem pričakovana.

---

[1] Nemški režiser in scenarist Robert Bramkamp je leta 2002 posnel dokumentarno dramo Prüfstand VII, ki je delno navdihnjena s Pynchonovim romanom Gravity's Rainbow iz leta 1973.

Ocena:

May in the Summer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Jordan, Katar, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 99' ,  Imdb 
Režija: Cherien Dabis
Scenarij: Cherien Dabis
Igrajo: Hiam Abbass, Cherien Dabis, Nadine Malouf, Alia Shawkat, Bill Pullman

Dobra izkušnja s starejšimi deli avtorja je vedno najboljše priporočilo. Zato se v tem primeru nisem pretirano oziral na razmeroma nizke ocene; z optimizmom me je navdal prijeten spomin na Amreeko, celovečerni prvenec ameriško-palestinske režiserke Cherien Dabis. May in the Summer je njen drugi avtorski projekt, s katerim ta zanimiva filmarka ostaja na istih valovih: v njenem fokusu je ponovno družina z bližnjega vzhoda in znova so v ospredju vprašanja povezana s poreklom, religijo, identiteto… Tisti, ki ste Amreeko videli, se morda še spomnite, da je tam v ospredju bila palestinska katoliška družina, ki se poskuša adaptirati na življenje v Ameriki po 11. septembru, okolje polno predsodkov pa jim povzroča nemalo preglavic.

Režiserkin drugi film v tem smislu lahko obravnavamo tudi kot svojevrstno nadaljevanje, vendar brez direktne povezave z liki iz prvega filma. Tokrat je v ospredju arabska katoliška družina, ki se je že povsem adaptirala na življenje v ZDA. Oče Nadininih (Hiam Abbass) treh hčera je namreč Američan (Bill Pullman), ki je družino zapustil pred osmimi leti, ko je našel novo ljubezen v mladenki, ki je sovrstnica njegove najstarejše hčerke May. Najstarejša hčerka (igra jo režiserka) je uspešna ženska in avtorica mednarodne knjižne uspešnice, ki se bo v kratkem poročila s svojim muslimanskim izbrancem, uglednim profesorjem na neki ameriški univerzi. Vsa družina je zbrana v njihovi hiši v jordanski prestolnici Aman, kjer bo tudi poročna slovesnost, ki bo minila brez nevestine matere, ki se nikakor ne more sprijazniti s hčerkino odločitvijo, da se poroči z muslimanom. May takoj po prihodu deluje srečno, povsem prepričana v svojo odločitev, a nato se tudi v njeni glavi začnejo javljati prvi dvomi.

Cherien Dabis tokrat obrne ploščo in v vlogo neprilagojenih prišlekov postavi jordansko družino, ki se po dvajsetih letih življenja na zahodu v prvotni domovini več ne počuti tako domače. Sploh mlajši člani, ki so večji del življenja preživeli v novi domovini, kjer so povsem posvojili tamkajšnje standarde in običaje. Režiserka tudi v obratni smeri na zabaven način skicira kulturni prepad med modernim zahodom in konservativnim (Bližnjim) vzhodom, v drobnih stvareh, kot je denimo zahodnjaška zasvojenost s tekom. Prelepa May je na primer s seboj v Jordanijo prinesla zahodnjaško zasvojenost z rekreativnim tekom. Zdaj pa si predstavljajte mično črnolasko, med jutranjim džogingom na amanskih ulicah, v  tekaški opremi, s slušalkami v ušesih, in reakcije, ki jih takšen »pojav« sproža med tamkajšnjimi prebivalci. Podobnih situacij je na žalost premalo, saj Cherien tokrat več prostora nameni družinskim zadevam. Te niso nezanimive, vendar v osnovi vse preveč spominjajo na dobro znane vzorce in zaplete popularnih romantičnih komedij. Predvidevam, da bi se z večjim odmerkom komične drame in manjšim odmerkom romantične komedije dalo doseči več. Zadeva je simpatična, gledljiva, a vseeno ne doseže režiserkinega prvenca. Cherien Dabis je vseeno naredila nekaj pozitivnih premikov: iz moške perspektive ploskam predvsem odločitvi, da tudi sama stopi pred kamere in za to smo ji lahko le hvaležni.

Ocena:

Mommy (2014)

Slovenski naslov: Mamica
Država: Kanada
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 139' ,  Imdb
Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan
Igrajo: Anne Dorval, Antoine-Olivier Pilon, Suzanne Clement, Patrick Huard

Večina filmskih sladokuscev verjetno pozna zgodbo o bliskovitem vzponu Xavierja Dolana, ki je pri rosnih devetnajstih letih posnel prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tue ma mere, 2009), pet let kasneje pa je v Cannesu v rokah že držal nagrado žirije za svoj peti celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Kariero mladega Kanadčana že od samega začetka spremljajo pozitivni kritiški odzivi, v katerih so tisti bolj pronicljivi ocenjevalci izpostavljali naravni talent in nemalokrat omenjali rojstvo novega wunderkinda svetovnega formata. Moram pošteno priznati, da v Dolanu nisem videl takšnega potenciala, saj sta me prvi in drugi film pustila povsem hladnega. Njegov tretji film, V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways, 2012), je pri meni kotiral že nekoliko bolje, šele Tom na kmetiji (Tom a la ferme, 2013) pa je prinesel tisto prelomnico, po kateri sem tudi sam začel resno računati na njegove naslednje projekte.

In tako smo prišli do Mamice, njegovega najnovejšega filma, s katerim se Dolan še enkrat vrača k svoji najljubši temi — odnosu s svojo mamo. V središču pripovedi stoji težaven odnos med materjo Die (igra jo Anne Dorval, ki je nastopila v štirih od petih Dolanovih filmov) in njenim 15-letnim sinom Stevom (Antoine-Olivier Pilon), hiperaktivnim najstnikom z resno motnjo (ADHD sindrom): mladenič težko ohranja koncentracijo, pretirana aktivnost pa pogosto zna prerasti v kakšno nepremišljeno, ali celo nasilno dejanje. Po incidentu v šoli (zadnjem v nizu) pristojni predlagajo, da Die sina pošlje v ustanovo za duševno motene. Mati se upre tej ideji in sklene, da bo sina sama šolala doma. A ker sama ni najbolj primerna za takšno vlogo in ker za to nima najboljših pogojev, stanje v hiši postane skorajda nevzdržno. Nato v njuna življenja vstopi prijazna jecljajoča soseda Kyla (Suzanne Clement, še ena Dolanovih pogostih sodelavk), poklicna učiteljica, ki je zaradi težav z jecljanjem morala začasno opustiti delo v šoli. Kyla naveže prijateljske odnose z Dio, ter prevzame vlogo Stevove učiteljice in zdi se, da cvetoče prijateljstvo neobičajnega tria ima zdravilen učinek na vse  vpletene. 

Po krajšem razmisleku in sortiranju vtisov sem sklenil, da kot temeljno  vrednost filma velja izpostaviti predvsem barvite, neobičajne in originalne like, ki skozi medsebojno interakcijo izgradijo enega zanimivejših portretov disfunkcionalne družine, v katerega režiser lepo  vgradi motive iskrenega prijateljstva. Dolan največ pogonskega goriva najde v konfliktnih situacijah, ki jih sproža problematični najstnik, vendar istočasno uspeva to eksplozivno mešanico ljubezni in jeze podložiti s pravšnjo dozo iskrenih in prepričljivih čustev, v katerih ne zaznamo niti trohico ponarejenosti. Motivi in dejanja kljub nevsakdanjosti delujejo pristno in, v danih okoliščinah, logično. Prizor v katerem odlični Antoine-Olivier Pilon materi poje v nekem karaoke baru iz spomina prikličejo podoben prizor iz McQueenove Sramote, s katero bi se glede na prisotna incestna namigovanja dalo povleči marsikakšno vzporednico. Všečna montaža, energična igralska zasedba, skrbno izbran glasbeni miks, ki je povsem v funkciji zgodbe (in ne obratno)…, vse to so kvalitete, ki iz Mamice naredijo pravo filmsko poslastico. Za konec se bom ustavil pri nestandardnem razmerju slike (film je posnet v razmerju1:1), ki je v zadnjih letih vedno pogostejša izbira avtorjev v t.i. art produkciji. Poleg tistega standardnega sporočilnega motiva duševne utesnjenosti protagonistov Dolanu uspe iz te izbire izvleči dodatno vrednost, ko z majhnim trikom (deležni smo ga dvakrat) demonstrira kako se na gledalca s povsem tehničnim prejemom efektno prenese duševno počutje likov. 

Ocena:

Le meraviglie [The Wonders] (2014)

Slovenski naslov: Čudesa
Država: Italija, Švica, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Alice Rohrwacher
Scenarij: Alice Rohrwacher
Igrajo: Maria Alexandra Lungu, Sam Louwyck, Alba Rohrwacher, Sabine Timoteo, Agnese Graziani, Luis Huilca Logrono

Čudesa je film o družini. Pri filmih ki tematizirajo družino in družinske vezi je najpogosteje v ospredju disfunkcija, družinska razmerja nemalokrat igrajo pomembno vlogo tudi v zgodbah s kriminalno tematiko. Italijanska režiserka Alice Rohrwacher s svojim drugim celovečercem v središče postavlja družino, ki ni posebna zaradi disfunkcije ali vpletenosti v kriminalne posle. To je zgodba o družini, ki živi nekje na območju med Lacijem, Toskano in Umbrijo, na ruralnem območju, kjer človek dobi občutek, da se je čas ustavil. Tam pod eno streho živijo oče Wolfgang, mama Angelica, njune štiri hčerke in Coco, ženska, ki se je družini priključila v okoliščinah, ki do konca ostanejo nepojasnjene. Glava družine ni nihče izmed poimensko naštetih, temveč 12-letna Gelsomina, najstarejša izmed štirih hčera. Ona je tista, ki na očeta vrže odejo, ko ta zvečer zaspi pred televizijo in tista, ki se z njim od zgodnjih jutranjih ur posveča čebeljim panjem in čebelam. Lahko bi rekli, da se najstnica zelo dobro razume z medonosnimi žuželkami, ki pridno polnijo njihove posode za proizvodnjo medu. Prihodnost družine, ki se preživlja predvsem s čebelarstvom postane negotova, ko prejmejo odločbo, ki zelo poostruje pogoje za proizvodnjo medu. V izboljšanje proizvodnega procesa je potrebno vložiti zajeten kupček denarja, ki ga družina nima. In medtem ko Wolfgang lahko samo upa, da se bo vse na koncu nekako rešilo, Gelsominino pozornost pritegne televizijska ekipa, ki na tem območju snema resničnostno oddajo »Dežela čudes,« v kateri se za glavno denarno nagrado potegujejo tradicionalne kmečke družine. Čeprav je oče proti tej maškaradi in v njej ne želi sodelovati, Gelsomina na skrivaj izpolni prijavnico.

Velika nagrada canske žirije za film Alice Rohrwacher je za marsikoga bila pravo presenečenje. Žirija je v filmu videla nekaj posebnega in tudi po moji oceni so Čudesa prav posebna izkušnja. Posebno je že okolje, kamor režiserka postavi zgodbo, saj nam film predstavi zanimivo ruralno, delno močvirnato področje, kjer se ljudje še vedno upirajo modernemu načinu življenja in na svojih kmetijah poskušajo živeti od tistega, kar sami pridelajo. Posebni so tudi tamkajšnji prebivalci: v eni sami družini tako imamo ljudi, ki prihajajo iz različnih govornih področjih, v komunikaciji pa poleg italijanščine lahko slišimo tudi nemščino in francoščino. V multikulturnosti portretirane družine ni težko prepoznati avtobiografske elemente če vemo, da tudi režiserka izvira iz ene takih multikulturnih družin, ki se je ukvarjala s čebelarstvom. Gelsomina je v bistvu lik, ki ga je režiserka ukrojila po otroških  spominih na starejšo sestro, njeno mamo pa igra režiserkina starejša sestra, priznana italijanska igralka Alba Rohrwacher. Čudesa so film, ki dovzetnemu gledalcu lahko ponudi zelo veliko. Tako na čustvenem, kot na tematskem-sporočilnem nivoju. Prvi pomembnejši motiv je motiv odraščanja netipične 12-letnice,  ki s svojim delom na kmetiji in izjemno zrelostjo predstavlja enega izmed podpornih stebrov družine. A tudi Gelsomina je odraščajoča deklica, ki jo privlačijo moderne stvari kot so televizijski showi in življenje v kakšnem izmed italijanskih urbanih središč. Njene želje in sanjarjenja so obenem stvari, pred katerimi jo starši, predvsem oče, želijo obvarovati, v teh nesoglasjih pa prepoznavamo vedno očitnejši medgeneracijski prepad. Okoli te intimnejše motivike režiserka izrisuje portret zadnjih oaz tradicionalnega kmetijstva in učinke implementacije raznoraznih evropskih direktiv, zaradi katerih bo propadlo še tistih nekaj malih kmetij, ki še vedno vztrajajo. Duša filma so čudoviti, neobičajni liki in njihovi na videz kaotični odnosi. Čeprav potrebujemo nekaj časa, da razumemo vse te relacije in sprejmemo nekatere posebnosti, na neki točki preprosto začutimo, da so nam ti zlezli pod kožo. Tako močno, da razumemo kaj jih žene, razumemo njihove želje, strahove, napake… Čudesa so med ostalim tudi lep primer učinkovite in premišljene rabe snemalnih prizorišč in odlične selekcije igralskega kadra. Prepričajo prav vsi nastopajoči, v spomin pa se najbolj vtisne mlada Maria Alexandra Lungu kot Gelsomina in njen filmski oče Wolfgang, v interpretaciji belgijskega plesalca, koreografa, pevca in igralca Sama Louwycka. In čeprav neposredno po ogledu nisem čutil tako močnega navdušenja, v dneh po ogledu so se v moja razmišljanja večkrat prikradli liki iz Čudes, ki očitno ne bodo tako hitro izpuhteli iz mojega spomina. 

Ocena:

U-neun nam-ja [No Tears for the Dead] (2014)

Slovenski naslov: -
Država: J. Koreja
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Lee Jeong-Beom
Scenarij: Lee Jeong-Beom
Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Min-Hee, Brian Tee, Kim Min-Jae, Kim Joon-Sung

Lee Jeong-Beom je v mojih očeh bil prvi in najmočnejši adut južnokorejske uspešnice No Tears for the Dead (U-neun nam-ja), saj gre za človeka, ki je nekaj let nazaj »zakrivil« odličen akcijski triler The Man From Nowhere (Ajeossi, 2010). Pomagalo je tudi, ko sem na vrhu seznama sodelujočih zagledal ime Jang Dong-Guna, ki ga poznamo po vlogah v dveh odmevnih vojnih filmih (The Brotherhood of War in My Way), odveč pa ni bila niti informacija, da v glavni ženski vlogi nastopa Kim Min-Hee (Moby Dick, Helpless). Zgodbo v pogon spravi dogodek izven južnokorejskih meja. Nahajamo se v Ameriki. Prizorišče: nočni bar. Deklica sedi za mizo in srka milkšejk, medtem ko očka v posebni sobi v sklopu lokala sklepa posle s sumljivimi tipi. Prenosniki, usb ključki s pomembnimi informacijami in milijonski bančni transferji sugerirajo, da nevarnost ne more biti daleč. In med tem ko se možem v sobi zadaj oči svetijo ob pogledu na zneske, ki se izpisujejo na zaslonu, prijazen moški za sosednjo mizo zabava zdolgočaseno deklico. Isti človek že nekaj trenutkov kasneje v bliskoviti akciji pobije vse udeležence sestanka v sosednji sobi. A nato se zgodi nekaj nepredvidenega in krogla zadane nedolžno deklico, ki se mu je še nekaj trenutkov nazaj nasmihala. In ker smo videli že veliko podobnih filmov dobro vemo, da se nevarni morilec mehkega srca ne more kar tako sprijazniti s smrtjo nedolžnega bitjeca. Azijski filmarji očitno imajo neusahljivo potrebo, da v krvave kriminalke vpletajo simpatične deklice in fantke. Možna sta dva scenarija: po prvem morilec mehkega srca za vsako ceno poskuša otroka obvarovati pred hudodelci, po drugem, ki je izkoriščen v tem primeru, je prav on odgovoren za izgubo nedolžnega življenja in se potem do konca filma nekako poskuša oddolžiti za storjeno napako. 

V enačbo je v tem primeru potrebno dodati še kitajsko offshore podjetje (za katerim stoji japonska mafija), ki preko poslov z južnokorejskim podjetjem pere umazan denar. Trn v njihovi peti je mama nesrečne deklice, ki je sledeče ime na listi za odstrel, četudi še sama ne, da v posesti ima podatke, ki jo lahko stanejo življenja. Kitajci nalogo zaupajo njihovem elitnem likvidatorju, ki je za njih opravil že »ameriški« posel. A ta zaradi občutkov krivde posla ne dokonča in se na koncu preobrazi v edinega zaščitnika nemočne ženske. In ker njegovi nalogodajalci »na lagerju« vedno imajo dovolj nevarnih tipov,  našega pozitivnega negativca in njegovo varovanko kmalu išče ekipa izurjenih morilcev.  Lee Jeong-Beom je zagotovo glavni krivec za generičnost svojega izdelka; poleg režije je podpisal tudi scenarij in prav zato (ne)kakovost izhodiščnega gradiva ne more biti olajševalna okoliščina. Ni solz za mrtve je v seštevku predvidljiv akcijski triler, pri katerem so me zmotile tipične šibkosti južnokorejskih mainstream izdelkov: pretiravanje z melodramo in nepotrebno vpletanje (pre)velikega števila likov in pripovednih linij, ki zadevo preveč razvodenijo. Porabljeni čas bi gotovo bilo bolje investirati v boljšo karakterizacijo likov in (pod)krepitev njihove motivacije. Tehnična plat filma je na pričakovano visokem nivoju, svoj posel konkretno opravi tudi igralska zasedba. Fantastično režirani spopad v apartmajskem naselju me je še enkrat spomnil, kako dober je režiser akcijskih prizorov je Lee Jeong-Beom in res je škoda, da vse skupaj ni podkrepljeno z izvirnejšo zgodbo. Če pa želite videti dober film, ki se suče okoli profesionalnega morilca, ki se sooča s posledicami ponesrečenega posla, predlagam da poskusite z McDonaghovo krimi dramo Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008).

Ocena:

Respire [Breathe] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 91' , Imdb
Režija: Melanie Laurent
Scenarij: Melanie Laurent, Julien Lambroschini, Anne-Sophie Brasme (knjiga)
Igrajo: Josephine Japy, Lou de Laage, Isabelle Carre, Claire Keim, Radivoje Bukvić, Roxane Duran

Verjetno je nekoliko neprimerno igralko, ki je že pred Neslavnimi barabami imela respektabilno igralsko kariero, vedno znova povezovati s filmom Quentina Tarantina. Tudi zato, ker je Melanie Laurent po omenjenem sodelovanju zabeležila še nekaj odmevnih igralskih nastopov (Beginners, Enemy), predvsem pa zato, ker Francozinja danes za sabo ima že dva zanimiva samostojna režiserska projekta. Njen talent za režijo smo registrirali že ob prvencu The Adopted (Les adoptes, 2011), lanskoletni Teden kritike v Cannesu pa je prinesel še Respire, njeno drugo režisersko stvaritev. Laurentova je filmsko snov našla v knjižni uspešnici z identičnim naslovom, s katero se je svetu predstavila komaj 17-letna avtorica Anne-Sophie Brasme.

Pripoved v središče postavlja protagonistki v tistem turbulentnem obdobju na pragu polnoletnosti, ko so čustva kot sta ljubezen in prijateljstvo preveč intenzivna, da bi ju bilo mogoče tako enostavno kontrolirati. Charlie (Josephine Japy) je 17-letna dijakinja, ki navkljub slabem ozračju doma (mati je čustvena razvalina, odkar jo je zapustil njen oče) uspešno opravlja šolske obveznosti, težav ni niti na pogosto problematičnih področjih socializacije in komunikacijo s sovrstniki. Nato v razred pride nova sošolka Sarah (Lou de Laage), ki nemudoma pritegne njeno pozornost. Novinka je vse tisto, kar Charlie ni: energična, spontana in najstniško razuzdana punca, ki življenje grabi z veliko žlico. Charlie in Sarah hitro postaneta najboljši prijateljici in zdi se, da nič ne more zamajati njunega prijateljstva. A ko se skupaj odpravita na poletne počitnice, v na videz trdnem odnosu se začnejo kazati prve razpoke. Sarah postaja vedno bolj muhasta, odnos s Charlie več ni njena glavna prioriteta, vedno bolj izražena postajajo tudi njena razpoloženjska nihanja. Charlie zelo težko prenaša takšno stanje in počasi spoznava, da Sarah ne pozna tako dobro, kot bi si želela. Dejstvo, da ne ve niti kje živi, v njej prebudi detektivsko žilico, zato jo nekega dne začne zasledovati. 

Pravijo, da so vse zgodbe že povedane. Mogoče res, a ne glede na ponavljajoče se vzorce občasno srečamo pripovedovalce, ki znajo dobro znane motive povezati na poseben način. Respire v prvi tretjini ni ponudil nič revolucionarnega in počasi sem že začel dvomiti v končni domet novega izdelka Melanie Laurent, a po približno 30-ih minutah je podoba vendarle začela dobivati bolj ostro in vznemirljivo podobo. Režiserka nas v tem času vpelje v mladostniški svet, v katerem dozorevanje in iskanje odgovorov povezanih z identiteto postaneta ključna dejavnika na mladostnikovi poti v odraslost. Na krilih subtilno dozirane seksualne napetosti med Charlie in Sarah, ter enigmatičnosti slednje, zgodba zadiha s polnimi pljuči, mi pred zasloni pa se popolnoma potopimo v dogajanje. V odnosu med dekletoma se vedno bolj jasno in odločno pojavljajo destruktivni elementi, Laurentova pa zgodbo še bolj usmeri proti teritoriju psihološke drame. Pozornejši gledalec bo že v nekaterih zgodnjih namigih, kot sta šolska razprava o škodljivosti pretirano strastnega življenjskega stila in lekcija o rastlini, ki za preživetje izrablja življenjske sokove druge, prepoznal smer, v kateri se bo zgodba razvijala. Režiserka v atmosfero že od samega začetka postopno dodaja vedno večji odmerek tesnobe, ki se najbolj očitno manifestira v naraščajoči težavah z dihanjem (Charlie je astmatičarka), in se mojstrsko stopnjuje vse do s simboliko nabitega finalnega dejanja. Poleg odlične atmosfere in občutka za majhne, a pomembne detajle, preko katerih začutimo dimenzije najstniške mizerije ob čustveni prizadetosti, velja pohvaliti tako odličen občutek za casting, kot prispevek obeh mladih igralk. Čeprav film s sklepnim dejanjem za moj okus po nepotrebnem gre v ekstrem (ne vem koliko zvesto režiserka sledi knjižni predlogi), sem pod črto več kot zadovoljen. Melanie Laurent bo še naprej na mojem radarju in z velikim zanimanjem bom spremljal nadaljnji razvoj njene režiserske (in igralske) kariere. 

Ocena:

Mesečnik - Marec 2015

The Retrieval (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92' ,  Imdb

Režija: Chris Eska

Igrajo: Ashton Sanders, Tishuan Scott, Keston John

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

On the outskirts of the U.S. Civil War, a boy is sent north by his bounty hunter gang to retrieve a wanted man.

Han Gong ju (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112' ,  Imdb

Režija: Lee Su-Jin

Igrajo: Chun Woo-Hee, Jung In-Sun, Kim So-Young

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Han Gong-Ju is taken to a home in an unfamiliar area. The home belongs to her former high school teacher's mother. The mother wants to know why her son is leaving Han Gong-Ju there, even if he promises she will be there for only a week. An investigation is ongoing back in Han Gong-Ju's hometown. Can Han Gong-Ju escape from her past?

The Humbling (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Barry Levinson

Igrajo: Al Pacino, Kyra Sedgwick, Greta Gerwig

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A stage actor who is slowly losing his mind engages in a relationship with a sexually confused younger woman.

Honeymoon (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 87',  Imdb

Režija:Leigh Janiak

Igrajo: Rose Leslie, Harry Treadaway, Ben Huber

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A newlywed couple finds their lake-country honeymoon descend into chaos after Paul finds Bea wandering and disoriented in the middle of their first night.

Laggies (2014)

Slo naslov: Večna najstnica

Dolžina: 99' ,  Imdb

Režija: Lynn Shelton

Igrajo: Keira Knightley, Chloë Grace Moretz, Sam Rockwell

Ocena: 3

Slo recenzija: Delo, Mladina

Sinopsis (slo):

28-letna Megan na srednješolskem srečanju spozna, kako malo se je v enajstih letih spremenilo v njenem življenju. Kaplja čez rob je nepričakovana ženitna ponudba dolgoletnega fanta, zato se Megan odloči, da bo vzela teden dni časa za razmislek o svojem življenju. Skrije se pri 16-letni Anniki, ki jo spozna po naključju, življenje v družbi razposajenih najstnikov pa ji omogoči novo razumevanje življenjskih prioritet. Za dodaten zaplet poskrbi Annikin samski oče, ki v Megan vzbudi nepričakovane občutke ljubezni. (vir:Kolosej)

Spies & Glistrup [Sex, Drugs & Taxation] (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 110',  Imdb

Režija: Christoffer Boe

Igrajo: Pilou Asbæk, Nicolas Bro, Jesper Christensen

Ocena: 3

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

Based on true events, two notorious and provocative figures of modern Danish history, Spies and Glistrup, provide a radical view on liberty through money, sex and drugs.

Grand Central (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 94',  Imdb

Režija: Rebecca Zlotowski

Igrajo: Tahar Rahim, Léa Seydoux, Olivier Gourmet

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Gary, an unskilled young man, lands a job as a decontamination sub-contractor at a nuclear power plant in the lower valley of the Rhone. Inducted into the workforce by supervisor Gilles and veteran Toni, Gary discovers that radiation contamination is not just a risk factor but an everyday hazard. At the same time, he begins an illicit affair with Karole, the fiancée of Toni. 

Uklad zamkniety [The Closed Circuit] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 120',  Imdb

Režija: Ryszard Bugajski

Igrajo: Janusz Gajos, Kazimierz Kaczor, Wojciech Zoladkowicz 

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Compelling political thriller that reveals the dark world of European corruption and corporate in-fighting. What happens when dirty politicians work together with unethical businessmen.

Rudderless (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 105', Imdb

Režija: William H. Macy

Igrajo: Billy Crudup, Anton Yelchin, Felicity Huffman

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A grieving father in a downward spiral stumbles across a box of his recently deceased son's demo tapes and lyrics. Shocked by the discovery of this unknown talent, he forms a band in the hope of finding some catharsis.

Rectify (2013– ) (Season 2)

Slo naslov: Popravljena krivica

Dolžina: 10x45',  Imdb

Avtor: Ray McKinnon

Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne punce Hanne Dean. Po zaslugi novo odkritih dokazov in s trudom sestre Amanthe ter odvetnika Jona Sterna, je bila njegova kazen prekinjena in vrnil se je domov, v mesto Paulie v zvezni državi Georgii. Vendar vsi niso prepričani o Danielovi nedolžnosti in njegovo življenje na svobodi je polno preizkušenj. (vir: http://www.rtvslo.si/)

Exhibition (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' , Imdb

Režija: Joanna Hogg

Igrajo:Viviane Albertine, Liam Gillick, Tom Hiddleston

Ocena: +2

Slo recenzija: - 

Sinopsis (eng):

An intimate examination of a contemporary artist couple, whose living and working patterns are threatened by the imminent sale of their home.

Varvari (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 87' , Imdb

Režija: Ivan Ikić

Igrajo: Željko Marković, Nenad Petrović, Jasna Djuričić

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

"Barbarians" is a teenage drama about coming of age in a world where there is no opportunity. A portrait of a young generation growing up in a society of lost values. Luka is a young man on the verge of adulthood who leads a group of local second league football supporters, with his best friend Flash. Troubled by his parole, family problems and a secret relationship with a girlfriend of one of the football players, Luka desperately tries to fit in.

The Voices (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 103', Imdb

Režija: Marjane Satrapi

Igrajo: Ryan Reynolds, Gemma Arterton, Anna Kendrick

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

A likable guy pursues his office crush with the help of his evil talking pets, but things turn sinister when she stands him up for a date.

Otok ljubavi (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' , Imdb

Režija: Jasmila Žbanić 

Igrajo: Ermin Bravo, Ariane Labed, Ada Condeescu

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Grebo in njegova noseča žena Liliane se odpravita na zaslužen dopust v priljubljeno jadransko letovišče. Zdi se, da bi na takšnih idiličnih počitnicah težko šlo kaj narobe. Toda na večerni zabavi Grebo očara navzoče občinstvo, kar njegovo francosko soprogo spomni na sarajevskega rockerja, v katerega se je zaljubila. Ko mlada zakonca spoznata še privlačno Floro, postane jasno, da je njun zakon postavljen na preizkušnjo. Minulih skrivnosti na otoku ljubezni pač ni mogoče skriti. (vir:http://www.liffe.si/)

The Cobbler (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99', Imdb

Režija: Thomas McCarthy

Igrajo: Dan Stevens, Adam Sandler, Steve Buscemi 

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Max Simkin repairs shoes in the same New York shop that has been in his family for generations. Disenchanted with the grind of daily life, Max stumbles upon a magical heirloom that allows him to step into the lives of his customers and see the world in a new way. Sometimes walking in another man's shoes is the only way one can discover who they really are.

A Girl Walks Home Alone at Night (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka, Romantični, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Ana Lily Amirpour
Scenarij: Ana Lily Amirpour
Igrajo: Sheila Vand, Arash Marandi, Marshall Manesh, Rome Shadanloo, Dominic Rains

Po koncu vampiromanije, ki je pripeljala do tega, da so nekateri  začeli že v povsem običajnih darkerjih prepoznavati die-hard oboževalce franšize Somrak in ostalih spremljajočih derivatov, se je filmska ponudba s tovrstno tematiko vrnila v ustaljene tirnice. Vampirji več ne gredo v promet kot vroče žemljice, ustvarjalci, ki se odločajo za vampirsko tematiko, to počnejo iz povsem drugačnih pobud in tako krvosesom na nek način vračajo spoštovanje v očeh netrendovske publike. Jarmuschova Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) sta pošteno ogrela številna filmofilska srca, med izjemno zabavne izkušnje velja prišteti tudi  novozelandsko vampirsko mokumentarno komedijo Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014). Zdaj je tu še A Girl Walks Home Alone at Night (2014), ki po kritiških odzivih sodeč sodi na podoben kakovostni nivo. Že informacija, da gre za prvi iranski vampirski vestern v črno-beli tehniki, ki ga je posnela režiserka-debitantka, je prebudil tisti prijeten občutek, da odrivam nekaj novega in razburljivega.

Bad City. Mesto duhov. Na ulici lahko le občasno srečate kakšnega izmed prebivalcev te urbane oaze sredi puščavske. Mladega fanta, ki v poznih urah na svojem skejtu križari po pustih ulicah in pločnikih. Mogoče zato, ker beži pred nasiljem, ki ga čaka za vrati njegovega doma, mogoče pa nikomur preprosto ni mar zanj. Opazimo lahko tudi lokalno prostitutko, ki se sooča z negotovo prihodnostjo ob spoznanju, da so mlada leta, ko je bila polna upanja v boljše življenje, le še oddaljen spomin. Brezčutnega lokalnega dilerja, ki se prizadeva izterjati denar od svojih dolžnikov. Z mastnimi obrestmi vred. Mladeniča, ki bo na račun očetovih dolgov taistem dilerju kmalu moral predati ključe svojega ljubega jeklenega konjička. A njegova jeza hitro izpuhti, ko na neki zabavi pod maskami spozna najzanimivejšo akterko te zgodbe. Nekaj je posebnega na dekletu v dolgem črnem čadorju (Sheila Vand), ki brez besed opazuje dogajanje na zabavi. Mladenič ji zagotovo ne bi  pristopil, če bi vedel, da pred njim stoji čisto prava vampirka, ki  pri selekcioniranju žrtev poskuša slediti načelu pravičnosti.    

Hmm. To je bila moja prva reakcija, po ogledu debitantske stvaritve Ane Lily Amirpour, v Angliji rojene iransko-ameriške režiserke, ki je že v otroštvu skupaj z družino odšla čez lužo in deževno otoško  državo zamenjala za  soncem obsijano Kalifornijo.  Hmm zato, ker definitivno nisem bil navdušen nad tistim kar sem videl in tudi zato, ker sem še vedno premleval videno in poskušal ugotoviti ali sem kaj spregledal, oziroma, če zgodbo lahko postavim v kakšen drug kontekst. Ob številnih pohvalah, ki jih je film bil deležen od Sundance premiere dalje, sem se še enkrat znašel v poziciji, ko se človek začne spraševati ali je dojel sporočilnost in simboliko, oziroma, ali je film pravilno razumel. Tudi takšno pojasnilo ob branju teh vrstic zagotovo ne gre zanemariti, a vseeno sem prepričan, da film ne bi bil deležen tako toplega sprejema, če bi isto zgodbo posneli v angleščini, z ameriškimi igralci/protagonisti. Film je konec koncev posnet v majhnem mestecu v južni Kaliforniji, ki je ponudilo kulise filmskemu Bad Cityju, zato se ne morem znebiti občutka, da dober del navdušenja nad filmom gre pripisati dejstvih, ki sem jih omenil že v uvodu. V prvi vrsti temu, da govorimo o prvem iranskem vampirskem filmu, ki dobi dodatno težo tudi zato, ker ga je posnela ženska. Dodatna aduta v očeh arthouse občinstva sta nedvomno črno-bele tehnika in zanimiv soundtrack. In tu bi se kar strinjal, saj je prav jarmuschevska vizualizacija, v kombinaciji z angleško-perzijskim alter pop-rockom, najbolj blagodejno vplivala na moje razpoloženje. Režiserka očitno ima oko za kompozicijo vizualno privlačnih kadrov, v katerih posebej spretno in posrečeno rabi dolgi črni čador. Film šepa predvsem na vsebinskem nivoju, saj v nič kaj prepričljivo osrednjo ljubezensko zgodbo med pravičniško vampirko in čutnim mladeničem vpne še več površno razvitih podzgodb. Ob predpostavki, da je zgodba umeščena v čas pred iransko islamsko revolucijo, je pripoved mogoče zanimivo opazovati skozi prizmo položaja ženske v tej družbi, a vseeno menim, da film Lily Amirpour gledalcu ne pove nič substancialnega. 

Ocena: 

The Fall (2013– )

Slovenski naslov: Padec
Država: VB
Leto: (2013– )
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 60'x10, 1x90' (2 sezoni) Imdb
Režija: Jakob Verbruggen, Allan Cubitt
Scenarij: Allan Cubitt
Igrajo: Gillian Anderson, Jamie Dornan, John Lynch, Bronagh Waugh, Niamh McGrady, Archie Panjabi, Aisling Franciosi, Emmett J Scanlan

Uspešni televizijski projekti so v zadnjih nekaj letih globalni fenomen, ki pred male zaslone privabljajo vedno večje število gledalcev. Serije danes predstavljajo pomemben programski segment v izložbi ponudnikov videa na zahtevo, ki uporabniku omogočajo instanten dostop do celotnih sezon, s takšnim modelom trženja pa je odpravljeno tudi nadležno enotedensko čakanje naslednje epizode, ki izkušnjo razvleče na več mesecev in posledično razbije ne samo gledalčev ritem, ampak tudi ritem samega izdelka. Z možnostjo neprekinjenega gledanja in dvigom kvalitete produkcije na vseh nivojih (boljši igralci, scenografija, fotografija…), smo priča transformaciji tv serij v nekakšne mega filme, ki ustvarjalcem omogočajo veliko boljše pogoje za razvoj likov in scenaristično piljenje izdelka. V preteklosti sem o tv projektih pisal izjemoma, le če me je zadeva zares navdušila, a v zadnjem obdobju so med mojimi prispevki vedno pogostejši članki, s katerimi želim potencialne kandidate opozoriti na zanimive produkte iz tv produkcije. Menim, da bo takšnih prispevkov še več, saj je bol ko ne jasno, da prihodnosti prinaša še več kvalitetnih tv vsebin. 

The Fall je najbolje ocenjena BBC-jevi serija v zadnjem obdobju, ki je na Otoku pritegnila veliko pozornosti. Izpod peresa scenarista Allana Cubitta, ki je v drugi sezoni serije prevzel režiserski stolček od režiserja prve sezone Jakoba Verbruggena, prihaja napeta kriminalna drama, ki v fokus postavlja lov na serijskega morilca. V podobnih primerih se avtorji praviloma odločijo skriti identiteto storilca, iskanje zvitega zločinca pa postane gonilna moč pripovedi. V tem primeru so ustvarjalci ubrali drugačen pristop, saj gledalec od samega začetka pozna identiteto storilca. Zgodba je namreč podana iz dveh perspektiv: perspektive morilca in gledišča policijskih preiskovalcev, ki ga poskušajo ustaviti. V zgodbo postavljeno v severnoirsko prestolnico Belfast vstopimo v trenutku, ko iz Londona tja prispe specialna preiskovalka Stella Gibson (Gillian Anderson). Njena naloga je pomagati lokalni policiji, ki že nekaj časa tava v temi, v odmevnem primeru umora ženske, ki izhaja iz politično vplivne družine. Stella najprej odkrije določene podobnosti s še enim umorom, ki je doslej obravnavan ločeno, poglobljena preiskava pa potrdi domnevo, da za zločinoma stoji isti storilec. Po pomembnem odkritju Stella prevzame položaj vodje preiskave, ki je zdaj tudi uradno prekvalificirana v lov na serijskega morilca. Njihova naloga je toliko težja, ker iščejo človeka, ki ni tipičen sociopatski morilec. Paul Spector (Jamie Dornan) je na videz povsem običajen družinski človek. Srečno poročen, oče dveh otrok, ki je, ironično, zaposlen v ustanovi, v kateri s strokovnim svetovanjem pomagajo posameznikom in družinam, ki so izgubili koga od svojih bližnjih. Skratka nekdo, ki si ga težko predstavljamo v takšni vlogi. Perspektiva morilca postopno razkriva zelo metodičnega zločinca, ki skrbno izbira žrtve (uspešne, samske črnolaske v tridesetih), z napredkom zgodbe pa smo priča evoluciji njegovih temačnih fantazij. 

Po ogledu prve sezone sem načrtoval prispevek, s katerim bi pod drobnogled vzel predvsem prvo sezono. A ob dosegljivosti celotne druge sezone je zadeva enostavno bila preveč mična, da bo odlašal z ogledom. Čeprav pri Padcu od samega  začetka vemo kdo je kdo in v bistvu spremljamo zgodbo brez nekega osrednjega misterija, ki bi dogajanje gnal naprej, zadeva na račun tega ne izgubi na napetosti in zanimivosti. Vse prvine klasičnega krimi trilerja so tu in v teh okvirjih funkcionirajo dobro, toda resnična kvaliteta nadaljevanke je drugje. Gledalca v zgodbo posrka predvsem odlična temačna atmosfera in dobro zastavljeni in interpretirani  liki. A gremo lepo po vrsti in se najprej ustavimo pri Gillian Anderson, ki je po slovesu Dosjejev X (pre)dolgo čakala na pravo priložnost. V Ameriki rojena igralka angleško-nemško-irskih korenin, ki že nekaj časa živi v Londonu, je po koncu popularne serije dolgo čakala na naslednji veliki korak v njeni karieri. Seveda smo jo opazili v zanimivih manjših rolah, predvsem v evropskih filmih (Zadnji škotski kralj, Plesalka v senci, Otrok iz zgornjega nadstropja), a šele Padec je prinesel glavno vlogo, ki ji je pisana na kožo. »Zakaj so ženske emotivno in duhovno toliko močnejše od moških?«  jo v trenutku lastne šibkosti vpraša nadrejeni. »Zato, ker je ženska osnovna človeška forma. Moškost je… anomalija pri rojstvu.« mu mirno odvrne vprašana. V Stelli Gibson smo torej končno dobili inteligentno žensko junakinjo, ki obrača vzorce in v žep zlahka spravi večino mačističnih junakov. Junakinjo, ki ne skriva svojega feminizma, nasprotuje tradicionalni delitev spolnih vlog in nikoli ne ostane tiho, ko zavoha moški šovinizem. 

Stella je nedvomno najbolj markanten lik v tej zgodbi, a vseeno ne gre spregledati pomembnega prispevka Jamieja Dornana, ki te dni razveseljuje trume razvnetih oboževalk s Petdesetimi odtenki sive. "Odtenkov" nisem videl in jih verjetno ne bom, vendar to ne spremeni dejstva, da se je rojeni Belfastčan zelo dobro znašel v vlogi atipičnega psycho-killerja. Svoje prispevek dodajo tudi nastopajoči v stranskih vlogah; med njimi izstopajo predvsem John Lynch, kot policijski komisar Jim Burns, Niamh McGrady kot neizkušena uniformirana policistka in Stellina pomočnica, ter izkušena Archie Panjabi, ki igra glavno patologinjo pri belfastski policiji. Še enkrat se bom vrnil na tesnobno, mračnjaško atmosfero, ki skozi počasno graditev suspenza vse te like, njihove strahove, potisnjena čustva, osebno prizadetost in kamuflirano jezo, poveže v izjemno intrigantno zgodbo. Edini segment, ki nekoliko šepa je scenarij, najbolj očitno v zadnjih dveh epizodah druge sezone, ko gledamo proceduralno ponavljanje faktov, oziroma reinterpretacijo vsega, kar smo videli pred tem. Pričakovano soočenje med Stello in Spectorjem ne ponudi pravega zadoščanja. O vzrokih, ki so iz Spectorja naredili to kar je, ne izvemo skoraj nič, zato definicija njegove zlobe in potemtakem tudi sam Spector ostaneta le skopo popisan list. A ko Stella v zadnjem prizoru v naročje vzame »napačnega« ranjenca, hitro pozabiš omenjene slabosti in že nestrpno čakaš novo sezono.  It's all about Stella anyway!

Ocena:

I Origins (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 106', Imdb
Režija: Mike Cahill
Scenarij: Mike Cahill
Igrajo: Michael Pitt, Steven Yeun, Brit Marling, Astrid Berges-Frisbey

Sundance je od nekdaj bil inkubator, iz katerega preboj na veliko sceno začenjajo mnogi nadebudni avtorji.  Mike Cahill je ime, ki se je v letu 2011, po dobrem sprejemu prvenca Another Earth, pogosto pojavljalo na različnih seznamih mladih avtorjev, na katere gre resno računati tudi v prihodnosti. In prihodnost je naposled prišla in prinesla I Origin, Cahillov drugi celovečerec, ki ga spremljajo pretežno pozitivni odzivi, čeprav velja poudariti, da je naklonjenost ocenjevalcev tokrat nekoliko manj izražena. Cahill je eno pomembnejših vlog ponovno dodelil svoji dolgoletni prijateljici in stalni sodelavki Brit Marling (spoznala sta se v študentskih letih), glavno vlogo pa je zaupal Michaelu Pittu, ki igra z očmi obsedenega molekularnega biologa Iana Grayja, ki s pomočjo prijatelja Kennyja in bistre praktikantke Karen poskuša dokazati, da je oko produkt evolucije, oziroma, da se je formiranje funkcionalnost očesa kakršno poznamo danes v resnici začelo iz točke nič — torej, popolne slepote. Ali drugače, znanstvenik želi  dokazati, da za tako kompleksnim organom kot je oko ne stoji višja sila, ampak evolucija. Ianova navada je, da v prostem času fotografira očesne šarenice neznancev in prav njegov konjiček ga na neki študentski zabavi pod maskami pripelje do Sofie (Astrid Bergès-Frisbey). Čeprav Ian o neznanki s čudovitimi očmi ne ve nič, ga splet nenavadnih okoliščin pripelje do reklamnega panoja, s katerega vanj zre par oči, ki jih je ped nekaj dnevi fotografiral na zabavi. Z malce detektivskega dela mu uspe izslediti neznanko z zabave in v naslednjih nekaj mesecih  se vse spremeni: v  njegovem življenju prvič obstaja nekdo, ki je pomembnejši od njegovega dela v laboratoriju. Čeprav sta Ian in Sofi človeka z zelo različnimi pogledi na življenje, ljubezen cveti in golobčka se nekega dne spontano odločita za poroko. Poroko, ki se nikoli ne zgodi, saj ju prst usode še istega dne loči za vekomaj.

Mike Cahill po prvencu Druga Zemlja ostaja pri sorodnem temah, saj tudi v drugo kombinira motive osebne drame, ki so tako ali drugače vpeti v znanstveno(fantastične) okvirje. V njegovi debitantski stvaritvi je Brit Marling igrala talentirano astrofizičarko, v naslovnem primeru pa je osrednja vloga pripadla znanstveniku, ki preučuje evolucijo organa za vid. Skozi njegovo zgodbo nam Cahill ponudi zanimivo variacijo na temo soočanja različnih, izključno znanstvenih pogledov na svet, z bolj spiritualnim dojemanjem življenja in obstoja nasploh. Ta osrednji konflikt se združi v romantični komponenti filma, v kateri opazujemo razvoj in dinamiko odnosa med moškim in žensko, ki v teh pogledih ne bi mogla biti bolj različna. Romantično nit zgodbe prekine nepričakovani dogodek, po katerem sledi časovni skok v prihodnost. Znanstvenik je dokazal svojo teorijo in zdi se, da so njegovi dvomi o vlogi neotipljive duhovne komponente na razvoj sveta in človeka povsem izginili. A nato se rodi njegov prvi potomec; identificiranje s pomočjo očesne šarenice počasi postaja mednarodni standard, baza biometričnih podatkov je iz dneva v dan obsežnejša. Ianovo pozornost pritegne nekaj, kar bi lahko bila zgolj anomalija, oziroma sistemska napaka v bazi podatkov. Od tu naprej pripoved počasi dobiva obrise znanstvenega trilerja, ob katerih gledalec brez težav ohranja koncentracijo. Atlas oblakov (Cloud Atlas,2012) je eden izmed odmevnejših naslovov zadnjega obdobja, ki se je konkretno ukvarjal z neumrljivostjo duše in zdaj imamo še I Origins, kot še eno pozornosti vredno variacijo na to temo. Ob filmih, ki se tako ali drugače spogledujejo z metafizičnimi idejami so mnenja navadno deljena in zato v teh primerih po navadi prihaja do večje polarizacije. Po moji oceni Cahill  uspešno zoperstavi znanstveno-duhovna nasprotja in jih subtilno vgradi v pomenljive detajle in na videz običajne utrinke, ki v seštevku kumulativno dosegajo želeni učinek. Razumem, da takšen pristop k stvari ne prepriča vsakogar, a zame je  vse skupaj bilo dovolj toplosrčno in simpatično, da film lahko priporočim v ogled.

Ocena: