The Boys Are Back (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija, VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 104 minut, Imdb
Režija: Scott Hicks
Scenarij: Allan Cubitt po romanu Simona Carra
Igrajo: Clive Owen, Laura Fraser, Emma Booth, George MacKay, Nicholas McAnulty, Julia Blake

Ne vem zakaj, toda zadnje čase pogosto imam na sporedu filme ki temeljijo na resničnih zgodbah. Rekel sem si, da bom še tega videl, potem pa preidem na zgodbe zasnovane nekoliko drugače. Glavni adut tega filma je vsekakor Clive Owen, brez njega bi le stežka pritegnil pozornost filmoljubcev, čeprav tudi človek na režiserskem stolčku ni povsem neznan. Ravno nasprotno, Scott Hicks je pred štirinajstimi leti bil nominiran za oskarja za odlični Shine, pa še nekaj znanih naslovov bi se lahko našlo v njegovi filmografiji (Snow Falling on Cedars, Hearts in Atlantis, No Reservations).

Joe Warr (Clive Owen) je priznani športni novinar, ki si je dobro ime prigaral s trdnim delom in profesionalnostjo. Zaradi narave svojega dela je pogosto odsoten, zato žena Katy preživi večino časa doma, ob njihovem 7-letnem sinu Artiju. A ko Katy nenadoma zboli in kmalu tudi umre, Joe ostane sam s sedemletnim otrokom, za katerega mora skrbeti. Kmalu ugotovi, kako malo je poznal lastnega otroka, ter koliko stvari je zamudil. Za vse je skrbela Katy, toda zdaj ko jo ni več, se Joe bo moral naučiti kako vzgajati otroka. Artijeve muhe, njegovo soočanje z izgubo matere in bolečina ki jo čuti Joe, nekako zbližata očeta in sina, ki se čedalje bolj razumeta. Nato Joeja iz Anglije pokliče bivša žena. Njegov starejši sin, ki je doslej živel pri materi v Angliji, bi rad za nekaj časa prišel živeti pri očetu v Avstralijo. Joe je pred leti spoznal Avstralko Katy, zapustil prvo ženo, in se preselil v Avstralijo. Za sabo je pustil zdaj že najstniškega sina Harryja, ki potrebuje očeta bolj kot kdajkoli, saj se doma počuti odrinjeno in nezaželeno. Razlogi za njegovo počutje tičijo v dejstvu, da se njegova mama bo kmalu poročila z človekom, s katerim ne najde skupnega jezika. Pred leti bi Joe takšno prošnjo gladko zavrnil, a zdaj ko se je zavedel kaj pomeni skrbeti za otroka, nima srca zavrniti prošnjo starejšega sina. Zdaj bo Joe moral skrbeti za dva otroka, čeprav se je komaj navadil skrbeti za Artija.

Takih in podobnih zgodb je veliko, v resničnem življenju in na filmskem platnu. In zakaj se prav ta razlikuje od drugih? Stvari so lahko podobne, a ko jih gledamo od blizu ugotovimo, da se vendarle zelo razlikujejo. Sama zgodba ne mora ustvariti kakih kvalitativnih razlik, razlike nastopajo v izpeljavi in interpretaciji le-te. Tukaj na sceno stopijo režiserji, montažerji, igralci in vsi ostali. Owen je odličen v vlogi očeta, ki ga nenadoma doleti dvojno starševstvo, za katerega ni bili niti malo pripravljen. Film se spretno izogiba nekaterim klišejem, čeprav z njimi veliko koketira. Mlada mamica samohranilka (luštna mamica, da smo na jasnem)  je vedno nekje tukaj, tako da se včasih zdi, da se bo zgodba zasukala v posladkano smer, zaradi katere bo happy end neizogiben. A to vendarle nikoli ne zgodi. Tudi babica ni tista klasična, prijazna starka, ki bi naredila vse za vnuka in poskušala na vsak način pomagati. Letni kmetijski pridelek je treba pospraviti v shrambo, zato je varovanje otrok šele na drugem mestu. Režiser se bolj osredotoča na odnos očeta in sinov, ki premore veliko pristnosti in ravno ta sestavina obdrži ta filmček na pravem kurzu. Ne me narobe razumeti, tukaj ni tragičnega konca, pa tudi klasičnega srečnega, posladkanega zaključka ne. Resnica je nekje vmes. 

Ocena: 6.5/10

Kynodontas (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Dogtooth
Država: Grčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 94 minut, Imdb
Režija: Giorgos Lanthimos
Scenarij: Giorgos Lanthimos, Efthymis Filippou 
Igrajo: Christos Stergioglou, Michelle Valley, Aggeliki Papoulia, Mary Tsoni, Hristos Passalis

Oče je uspešen poslovnež, ki očitno zasluži dovolj denarja, da je lahko kupil odmaknjeno posest na kateri je zgradil čudovito hišo zase, ženo in tri otroke. Vse lepo in prav… To hišo je opasal z visokimi zidovi in ograjami, ki varujejo zasebnost družine. Tudi prav. Družina  pač ljubi mirno življenje. Če spremljamo očetovo pot iz službe do doma, opazimo da do hiše vodi neugledna makadamska pot, ki ima na mestu kjer zavije iz glavne ceste nameščeno zapornico. Takšno z verigo. Tukaj se pa lahko vprašamo, zakaj vse to? Najbrž lastnik želi nekaj prikriti, ali odgnati radovedneže. Ko spoznamo družinsko hierarhijo, dobimo vse odgovore. Oče je  nesporni vladar, tiran, ki skoraj nikoli ne povzdigne glasu. Podrejeni so vsi: žena (ki sicer ima nekaj pooblastil), sin in obe hčeri. Živijo po strogih pravil, ki jih določa oče. Ta je edini, ki lahko zapusti posest, ostalim je izhod prepovedan. Otroci nikoli niso prišli v stik z zunanjim svetom in so celo življenje prebili za visokimi zidovi, izolirani od vsega, kar bi jim lahko škodilo. To prepričanje zagovarjata starša, pravzaprav oče, ki je tako dominantna figura,  da bi lahko zatrdil, da sta on in žena ena oseba. Toda, otroci niso več otroci, so že odrasle spolno zrele osebe, ki imajo svoje potrebe in kljub vsemu čutijo normalen raziskovalni nagon. Oče poskuša potešiti sinovo spolno slo, tako da mu vsake toliko časa pripelje kurbo, s katero mladenič opravi »posel.« Kurba je edina oseba ki  jo otroci poznajo poleg staršev, zato so čustveno navezani nanjo. Ta to naklonjenost izkorišča za potešitev svojih lezbeičnih fantazij, ki posledično v hišo pripeljejo videokasete in nekaj filmov, v katerih starejša hčerka prvič lahko vidi zunanji svet.

Že u uvodnih kadrih, ko mamica na trak posnema poimenovanje nekaterih stvari, ki v realnem svetu imajo običajna imena, v besednjaku družine pa pomenijo nekaj povsem drugega, nam je jasno, da bomo gledali nekoliko čudaški film. Nekoliko čudaški je v resnici preblaga beseda, saj gre za pravi »freak show«, v katerem vidimo stvari, za katere sicer vemo da obstajajo, tam nekje zunaj, a nas obstoj le-teh ne gane. Sprevržena pošast v vlogi očeta na vsak način poskuša ohraniti oblast, a življenjska dob, v kateri se njegovi otroci znajdejo v času ki ga obravnava film, je sila težka naloga. Z otroci je relativno enostavno manipulirati, a ko ti postanejo odrasle osebe, je to zahtevno početje. Film lahko razumemo kot kritiko družbe in družbenih anomalij ki jih pooseblja oče, pa tudi kot kritiko sodobne socialne države, v kateri je kaj takega mogoče. Nihče ne bi smel imeti pravice, preprečevati stike med otroci in zunanjim svetom, čeprav zelo dobro vemo, da je kaj takega možno in izvedljivo. Srhljiv, tragičen, čudaški, na trenutke zelo komičen in lahko bi še našteval … Oznake ki pašejo zraven, a vendarle menim, da je glavna ideja tega filma neuničljivost človeškega duha, saj nam to zelo jasno dokaže in pokaže starejša hčerka. Sama si je spulila zob in odšla v neznano. Zakaj? Zato ker ji je tako povedalo srce. Oče pa lahko še naprej uživa v moralno neoporečnih porničih in nato poriva pimpeka v ženino »tipkovnico.« Zadnji stavek ima smisel le, če ste film že videli.

Ocena: 8.0/10

The Book of Eli (2010)

Slovenski naslov: Knjiga odrešitve
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina: 118 minut, Imdb
Režija: Albert Hughes, Allen Hughes
Scenarij: Gary Whitta
Igrajo: Denzel Washington, Mila Kunis, Gary Oldman, Michael Gambon, Malcolm McDowell, Jennifer Beals, Ray Stevenson

V bližnji prihodnosti, recimo kakih 30 let naprej, srečamo Elija (Denzel Washington), njegov videz daje vtis  človeka, ki je veliko prestal. Elija pot vodi skozi uničene, opustošene in zapuščene kraje. Sivina je prevladujoči barvni odtenek, ljudi je zelo malo. Priča smo postapokaliptičnim podobam, preživeli so le redki, ki so imeli srečo znajti se globoko pod zemeljskim površjem, ko se je zgodilo. Njegova pot je prežeta z nevarnostmi, saj na naključne potnike prežijo organizirane tolpe, ki jim človeško življenje ne pomeni nič. Čeprav se Eli najraje izogiba odprtem spopadu in raje ubere drugačno pot, spopadi in srečanja z drugimi ljudmi so neizbežna. Eli se ustavi v naselbini, v kateri glavno besedo vodi Carnegie (Gary Oldman). Po njegovih notah igrajo vse okoliške tolpe. Carnegie je samooklicani župan mesteca, v katerem vendarle veljajo nekatera pravila (njegova seveda). Že dolgo zaman išče sveto knjigo, s pomočjo katere želi povečati svoj vpliv in moč, postati nekakšen mogočni glasnik, saj se zaveda, da knjiga ki jo išče ima izjemno moč, ki bi jo zlahka lahko obrnil sebi v prid. Ko se razve, da Eli v nahrbtniku nosi skrivnostno knjigo, se stvari začnejo odvijati v predvidljivi smeri. Carnegie želi Eliju odvzeti knjigo, a ta odprtem spopadu premaga njegove ljudi. Takrat je že jasno, da Elija varuje višja sila. Na poti iz mesta mu se pridruži tudi Solara (Mila Kunis), za petami jima je z knjigo obsedeni Carnegie.

Knjiga odrešitve (slovenski naslov) je film ki name ni pustil kakšen poseben vtis. Kot vsak, tudi ta film ima svoje pluse in minuse, a so ti le redko kdaj tako izraziti. Če se osredotočimo na formo in pustimo vsebino po strani, gre za zelo lepo posnet film bratov Hughes. Všeč mi je bilo delo s kamero, zorni koti, osvetlitev, uporabljene barve in filtri. Avtorja sta zajela veliko čudovitih odtenkov, podobe zajete s kamero krasi kinetična lepota. Denzel je korektno opravil s svojo vlogo, Oldmana itak imam zelo rad, tako da je bilo izpolnjenih kar nekaj pogojev za dober film. Osrednja pripoved je del s katerim nisem zadovoljen,  in sicer ne toliko s sporočilnostjo same zgodbe in glavno idejo, koliko s samo postavitvijo in kasnejšo gradnjo v neprepričljivi smeri. Čeprav sem že rekel, da mi je Oldman všeč, je njegov karakter obupen, še posebej način, kako sta avtorja zaključila njegovo poglavje. Mila Kunis služi bolj za okras, kot za kaj drugega. Njena vloga bi morala biti veliko bolj izkoriščena, predimenzionirana, takšna kot je samo zapolnjuje prostor znotraj kadrov. Pa ne bom trdil, da je ona kriva za to. Ta film  bi lahko ponudil veliko več, tako je pa le malo boljši od sivega povprečja. 

Ocena: 6.0/10

Extraordinary Measures (2010)

Slovenski naslov: Izredni ukrepi
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106 minut, Imdb
Režija: Tom Vaughan
Scenarij: Robert Nelson Jacobs po knjigi Geete Ananda
Igrajo: Harrison Ford, Brendan Fraser, Keri Russell, Meredith Droeger, Diego Velazquez, Sam Hall, Jared Harris

Zakonca Crowley (Brendan Fraser in Keri Russell) sta imela dvojo nesrečo. Od treh otrok,  dva bolehata z zelo redko boleznijo, za katero ne obstaja zdravilo. Otroci rojeni s takšno okvara lahko živijo komaj 10 let. Zaradi povečanja vitalnih organov in mišic, najprej izgubijo motorične sposobnosti in nato umrejo. Brat in sestra, Megan in Patrick Crowley sta že zdaj na vozičku, njihovo zdravstveno stanje je alarmantno. Toda kaj, ko pomoči ni. Oče John se ne želi sprijazniti s tem dejstvom in na lastno pest raziskuje možnosti za zdravljenje. Tako je tudi našel dr. Roberta Stonehilla (Harrison Ford), vodilnega strokovnjaka na tem področju. Po številnih neuspešnih poskusih, da bi priklical dr. Stonehilla, se John odpravi na pot. Srečanje z zdravnikom, mu ne ponudi veliko upanja v uspeh. DR. Stonehill je predvsem raziskovalni znanstvenik, ki mu kronično primanjkuje denarja, da bi svoje ideje in teorije uresničil v praksi.  Teoretično je že dokazal, da je izdelava zdravilo za težko bolezen možna. Primanjkuje mu le denar in nekaj več posluha pri investitorjih. Tukaj na sceno stopi John, ki najprej ustanovi fundacijo za podporo obolelih in nato skupaj z Stonehillom tudi podjetje, ki bo delalo na razvoju in izdelavi pomembnega zdravila.

Brendan Fraser mi nikoli ni bil všeč, ali če drugače formuliram to izjavo, niso mi bili všeč filmi v katerih je igral (nekaj izjem vendarle obstaja.) Po drugi strani Harrison Ford mi je bil vedno všeč (nekaj izjem vendarle obstaja), plus Keri Russell in imamo že respektabilno igralska zasedbo. Začetek ni bil obetaven (za osnovo je vzeta resnična zgodba), v podobnem slogu se je tudi nadaljevalo in tudi končalo s smešnim dvigovanjem suspenza v končnici, ko farmacevtsko podjetje zavrne dostop do zdravila človeku, ki je bil eden od vodij celotnega projekta. Lahko bi se zmenil z vratarjem ali Fordom, da mu prešvercajo tistih nekaj flašk zdravila, ki ga je tako nujno potreboval. Ceneno, klišejsko, dolgočasno. Edina svetla točka je Harrisonova rock'n'roll podoba in njegova »fuck off« drža. Njemu gredo vse zasluge za  oceno 4, drugače bi bilo kar 3. Žal mi je ko vidim, da se Indy odloči posneti takšen film, potem ko je že bil na pravem kurzu z zelo solidnim Crossing Over.

Ocena: 4.0/10

Cannes 2010 (nagrajenci)

Zmagovalec Cannesa je "Lung Boonmee Raluek Chat", tajskega režiserja Apichatponga Weerasethakula, ki je za svoj film prejel Zlato palmo. Grand prix ali Velika nagrada je šla v roke Francoza Xavierja Beauvoisa za film Des hommes et des dieux. Poglejmo seznam nagrajencev v najpomembnejših kategorijah.

-Zlata palma-

*Uncle Boonmee Who Can Recall His Past Lives (Lung Boonmee Raluek Chat): Režija: Apichatpong Weerasethaku.

-Velika nagrada-

*Les Hommes et des Dieux (Of Gods and Men); Režija Xavier Beauvois

-Nagrada za režijo-

*Mathieu Amalric - Tournee (On Tour)

-Nagrada za scenarij-

*Lee Chang-dong - Poetry

-Najboljša igralka-

*Juliet Binoche - Copie Conforme (Certified Copy); Režija: Abbas Kiarostami

-Najboljši igralec-

*Javier Bardem - Biutiful; Režija: Alejandro González Iñárritu
*Elio Germano - La nostra vita (Our Life);  Režija: Daniele Luchetti

-Nagrada žirije-

*Un homme qui crie (A screaming man); Režija: Mahamat-Saleh Haroun

-Un Certain Regard-

*Hahaha; Režija: HONG Sangsoo

In the Electric Mist (2009)

Slovenski naslov: Naelektrena meglica
Država: ZDA, Francija
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Drama, Triler, Misterij
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Bertrand Tavernier
Scenarij: Jerzy Kromolowski, Mary Olson-Kromolowski (po romanu Jamesa Leeja Burka)
Igrajo: Tommy Lee Jones, John Goodman, Peter Sarsgaard, Mary Steenburgen, Ned Beatty, Kelly Macdonald, James Gammon, Pruitt Taylor Vince

Tommy Lee Jones (Dave Robicheaux) je še enkrat človek z značko, detektiv v lovu na malopridneže. Tokrat to počne na ameriškem jugu, bolj natančno v Novi Iberiji, v zvezni državi Louisiana. Opravka ima s serijskim morilcem ki na zelo surov način mori mlada dekleta. Dave je na poti domov, pravkar je bil na prizorišču zločina, ko po naključju sreča redeči športni avto, ki ga nato tudi ustavi zaradi nevarne in nepremišljene vožnje. V avtu sta filmski zvezdi Elrod Sykes in Kelly Drummond, Sykes je že pošteno okajen. Dave ne kaže razumevanja za muhastega zvezdnika, zato ga pelje v pripor. Ta mu zaupa, da je med snemanjem filma, ki ravnokar poteka v teh krajih, v močvirju opazil razpadajoče truplo ovito v verige. Ta informacija Robicheauxa preseneti in mu pred oči prikliče dogodek iz davne preteklosti. Dave je bil priča umora, ko je nekaj oboroženih belcev neusmiljeno ustrelilo v verige vklenjenega črnca. Zgodilo se je na istem kraju, kjer je Sykes opazil razpadajoče truplo. V času umora je Dave bil še mladenič, opazil je storilce, toda, zaradi strahu je pobegnil. Dave naenkrat ima dva umora, ki jih mora raziskati, čeprav je med umori skoraj 40 let preskoka. Njegov šesti čut mu pravi, da sta umora nekako povezana, zato začne raziskovati, a ne mine veliko, ko se pojavi naslednje truplo.

Film je posnet po istoimenskem romanu ki ga je spisal James Lee Burke. Lik detektiva Dava Robicheauxa se je že pojavil v filmu Heaven's Prisoners, kakih 15 let nazaj, takrat je Robicheauxa igral Alec Baldwin. Tommy Lee se spusti v raziskavo starega zločina, s kričečo rasno etiketo, ter tako pritegne pozornost lokalnih veljakov in nekaterih oblastnikov. Dejstvo je, da se stvari na jugu ZDA niso kaj prida spremenile.
Še posebej če se vzamejo pod drobnogled majhni kraji kot je Nova Iberija. Rasizem lahko občutite v zraku. Dave se zaveda, da so pred njim številne ovire, a ne želi odnehati, ko se začnejo pojavljati prvi pritiski naj in njegovo družino. Daleč od tega, da je Dave rožica. Če je treba, je pripravljen osumljencu podtakniti nož ali pištolo. Zaveda se, da z umazanci mora igrati umazano. V depresivno postakatarinsko atmosfero francoskega režiserja Bertranda Tavernierja Jonesova igra odlično sede. To je Jonesov prvi film po oskarjevski niominaciji (In the Valley of Elah) in človek je znova odličen. Takšen, da ga je užitek gledati. Na splošno je igralska zasedba opravila dobro delo (John Goodmanm, Peter Sarsgaard, Kelly Macdonald), dejstvo da Dave zločince išče med lokalnimi veljaki, policisti in lokalnimi mobsterji , čeprav gre za kliše, ni preveč moteče. Bolj me je motila zmedenost in nepovezanost zgodbe, zaradi česa mora gledalec sam iskati zaključke, da bi lahko smiselno sledil zgodbi. Vsi so do neke mere vpleteni in vsi nekoliko delajo na svojo roko. Človek dobi občutek, da skrivnosti morilec enkrat dela na lastno pest, enkrat po navedbah drugih, kar zgodbo rine v nesmiselni smeri. Pozitivni elementi so vsekakor prisotni (igra, dobro ujeto južnjaško vzdušje), a je to kar sem videl premalo, da bi film označil za dober, ali celo odličen. Soliden je najbližje resnici.

Ocena: 6.0/10

Celda 211 (2009)

Slovenski naslov: Celica 211
Drugi naslovi: Cell 211
Država: Španija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Triler, Drama
Dolžina: 113 minut, Imdb
Režija: Daniel Monzón
Scenarij: Jorge Guerricaechevarría, Daniel Monzón
Igrajo: Luis Tosar, Alberto Ammann, Marta Etura, Carlos Bardem, Félix Cubero, Antonio Resines, Luis Zahera

Juan Oliver je mladenič, ki se pripravlja na novo službo. Je človek z univerzitetno izobrazbo, a je v kriznih časih, ko je zelo težko dobiti dobro službo pripravljen delati karkoli. Zato je tudi sprejel delo paznika v bližnjem zaporu. Dan preden bi moral začeti z delom, se odpravi na informativni obisk, s katerim se bo seznanil z okoliščinami in delovnimi pogoji v zaporu. Kmalu bo postal očka, njegovo nosečo ženo loči le nekaj mesecev do poroda, zato zelo resno jemlje službo, ki bo finančno oskrbela njegovo družino. Ko pride v zapor, ga izkušena paznika odpeljeta na spoznavalno turo, mu razkažeta zapor in pomembna pravila službovanja. Naslednji kadri nas opozorijo da se nekaj pripravlja … Sledi navidez naključna nesreča v kateri je Juan rahlo poškodovan. Toda naključja ni. Gre za sabotažo, v kateri Malamadre, vodja zapornikov, nekronani kralj zapornikov v bliskoviti akciji premaga svojega paznika in sproži neustavljivo serijo dogodkov. V nekaj trenutkih je veliko število najbolj zloglasnih zapornikov osvobojeno iz celic, prestrašeni pazniki nezavestnega Juana porinejo v prazno celico št. 211 in pobegnejo na varno, v naslednji zaporniški blok, ki ga vstaja še ni zajela.Iz minute v minuto je situacija v zaporu bolj napeta, Juan se počasi prebuja iz nezavesti, ko ga pazi eden od Malamadreovih pomočnikov. Kmalu bo mrtev, če zaporniki izvedo, da je novi čuvar. Zato reagira hitro, poročni prstan dol, pas, vezalke, denarnica … Hitro delujoči možgančki mu rešijo življenje, saj se predstavi za pravkar prispelega obsojenca, ki je zaprt zaradi umora. 

Celda 211 ne porabi veliko časa za uvod, graditev zgodbe in likov. Že po 10-ih minutah smo sredi akcije, ko zaporniki prevzamejo nadzor v enem od blokov strogo varovanega zapora Zamora. Če sem na začetku pomislil, da ključna ideja celotnega filma Juanovo preživetje med nevarnimi zaporniki sem se zmotil. V zgodbo se vpletejo tudi trije politični zaporniki. Baski so pripadniki ETE in njihovo začasno bivanje v zaporu, naj bi bila skrivnost. Toda Malamadre je nekako izvohal informacijo o »političnih« in jih spretno izrabil za dosego svojih ciljev. Zdaj je vstaja v zaporu ne le varnostni, ampak tudi politični problem. In kako se v vsem tem znajde Juan? Več kot dobro. S svojimi pronicljivimi opažanji in nekaj pravimi potezami hitro pridobi Malmadreovo zaupanje. Celda 211 se začne z zelo obetavnim zapletom, ki se sprevrže v nekoliko klišejsko dogajanje, ko se v zgodbo začne zapletati noseča Elena (Juanova žena). Po nepotrebnem, saj je suspenza več kot dovolj, Juanovo usodo bi lahko definirali tudi drugače. Juan je prehitro postane pomembna figura med zaporniki.  Sicer mi je nastop Alberta Ammanna (Juan), bil kar všeč v kombinaciji z  Malamadrejevo (odlični Luis Tosar) pojavo in značajem. Film ki je pobral največ goy (španske filmske nagrade) je doživel velik uspeh v domačih kinematografih, neopažen ni ostal niti na mednarodni ravni. Kljub zgoraj naštetim stvarem ki mi niso bile všeč, je Celda 211 dober zaporniško-akcijski-triler, ki s konstantnim dogajanje prisili gledalca, naj mu sledi. Svoje minuse film kompenzira z dinamičnim dogajanjem in dobro igro.

Ocena: 7.0/10

Antichrist (2009)

Slovenski naslov: Antichrist
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Willem Dafoe, Charlotte Gainsbourg

Nekaj časa nazaj sem ne vem več kje prebral intervju z Von Trierjem. Da gre za filmskega posebneža najbrž ni potrebno omenjati. Na novinarjevo vprašanje, koga bi lahko označil za najboljšega živečega režiserja je brez dlake na jeziku zatrdil: »Jaz sem najboljši.« Razkril je tudi, da pogosto ima težave z dolgotrajnimi depresijami, ter zatrdil, da je to takšno psihično stanj zanj najbolj produktivno. Ko je depresiven, je pripravljen za velike stvari. Produkt ene od njegovih depresivnih faz je tudi Antichrist.

V uvodu brezimen zakonski par opazujemo sredi zelo energičnega strastnega seksa, ki se začne v kopalnici in nadaljuje v dnevni sobi. Dveletni otrok se igra v otroški postelji. Ker je že dovolj velik, vzame plišano živalco in spleza čez ograjico. Odkoraka do okna in s pomočjo stola spleza na okensko polico. Par se še naprej  predaja strastem in se ne zaveda nevarnosti. Nesreča nikoli ne počiva, pravijo … Rez. Pogreb. V globoki bolečini starša spremljata mrliški voz. Za žensko je to preveč … Noge in glava odpovedo. Zato konča v psihiatrični ustanovi. Ko zdravljenje ne doseže efekta, se mož (tudi sam je psiholog) odloči stvari vzeti v svoje roke. Zakonca se odpravita v osamljeno kočo, na odročnem kraju sredi gozda. Mož je prepričan, da ženi lahko pomaga. Kraj, kjer so nekoč zahajali kot srečna tričlanska družina, je po njegovem prepričanju idealen kraj, ker se bo uničena žensko soočila z svojo bolečino.

Ko vidiš da je film režiral Lars von Trier, potem veš, da boš gledal nekaj drugačnega, nevsakdanjega, nekonvencionalnega. Že uvod v film (prolog) je posnet na zelo prefinjen način, v zelo počasnem slow-motionu von Trier kombinira eksplicitne seksualne prizore in nedolžno otroško igrivost. Od tod naprej je vse samo še depresija, ki jo Dafoe poskuša pregnati iz Gainsbourgove, čeprav se gledalec zaveda, da iz te moke ne bo kruha. V dialoško zelo pustem filmu, se gledalcu zdi, da se tudi sam sprehaja po skritih kotičkih možganov blazne ženske, ki edino zdravilo za svojo bolečino najde v seksualnosti. Seks na filmu me nikoli ni motil (dokler prikaz teh prizorov ima namen in pomen). Tudi tukaj me ne, a ko je dogajanje postalo krvavo, sem že bil na rahli distanci. Ko se je še stopnjevalo, pa še nekoliko bolj. Iskanje motivov in vzrokov za te dogodke, trpinčenje in samodestrukcija niso stvari ki bi me pretirano zanimale. Moje zadovoljstvo z videnim se je zmanjševalo sorazmerno s preteklim časom. Na koncu se vprašaš, ali ni ženska bila zmešana že pred tragičnim dogodkom? Tudi Dafoe se ne izakže z ne vem kakšno razsodnostjo, kar na koncu izzveni kot spremljanje dubioz zamaknjenih zakoncev. Lars je za moj okus tokrat nekoliko preveč zabluzil. Seveda, režiser bo še vedno na mojem radarju, ki bo spremljal njegove prihajajoče filme (Melancholia, 2011), saj je dobil tako velik kredit za Dogville, Lom valov in Plesalko v temi, da bo vse kar bo počel, vedno pod drobnogledom.

Ocena: 5.0/10

My One and Only (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Richard Loncraine
Scenarij: Charlie Peters
Igrajo: Renée Zellweger, Logan Lerman, Kevin Bacon, Mark Rendall, Troy Garity, Eric McCormack, David Koechner, Nick Stahl

Če ima film ki ga zasledim oznako LIMITED, je že pritegnil mojo pozornost. Prav to se je zgodilo z My One and Only, potem sem preveril še igralsko zasedbo in režiserja, ki je doslej režiral nekaj, ne bom rekel odmevnih, ampak znanih filmskih naslovov in to je bilo dovolj za ogled.

George (Logan Lerman) je odraščajoči najstnik, ki živi v New Yorku skupaj z očetom in materjo. Starša ne  posvečata veliko pozornosti Georgu in njegovemu polbratu Robbiju, veliko več skupnega fanta imata s hišno pomočnico. Oče Dan Devereaux (Kevin Bacon) je glasbenik, mama Anne Deveraux (Renée Zellweger) pa uživaška ženska, ki ji glamur in življenje na visoki nogi pomenijo največ. Zato je pogosto pripravljena zamižati na eno oko, ko gre za moževo nezvestobo, toda tokrat je Dan šel predaleč. Žensko je pripeljal kar domov v njihovo spalnico in za Anne je to bilo preveč. Pobrala je gotovino iz banke, Georgu naročila naj kupi nov avto, vzela fanta s sabo in se odpravila na pot. Prepričana v svoje sposobnosti, ne dvomi, da bo kmalu našla novega, dovolj premožnega moža, ki bo poskrbel zanjo in fanta. Kar bi moral biti kratek izlet, se spremeni v dolgo pot skozi Ameriko.

Čeprav je zgodba posvečena Georgeovi mami, nas skozi zgodbo pelje Georgeov glas, ki povezuje dogajanje in nam razloži nekatere stvari. V resnici je film avtobiografska zgodba znanega filmskega obraza Georga Hamiltona, ki je igralsko kariero začel v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Danes igra bolj malo, večinoma nastopa na televiziji. Road-trip in zgodba o odraščanju, ki nam pokaže kako je George Hamilton postal George Hamilton. Sicer Hamilton ni oseba, ki bi pritegnila pozornost širše publike, roko na srce, njegovi igralski dosežki ne kotirajo tako visoko, a to pravzaprav nima nobenega vpliva na film. Sama zgodba je dovolj zanimiva, drži gledalca zainteresiranega, dobro se je odrezala tudi Renée Zellweger, ki ji zadnje čase ne cvetijo rože. Tokrat je dejansko vdahnila življenje svojemu liku in suvereno opravila z vlogo. Disfunkcionalna družina iz začetka zgodbe se bo na popotovanju in iskanju ustreznega moža-očeta-sponzorja, naučila živeti in skrbeti sama zase. Ravno čas ki ga preživijo skupaj je bil odločilni faktor, ki je odtujeno družino zbližal in naredil močnejšo in veliko bolj samozavestno.

Ocena: 6.0/10

Casa de Areia (2005)

Slovenski naslov: Hiša na sipini
Drugi naslovi: The House of Sand
Država: Brazil
Leto: 2005
Žanri: Drama
Dolžina: 115 minut, Imdb
Režija: Andrucha Waddington
Scenarij: Elena Soarez, Luiz Carlos Barreto
Igrajo: Fernanda Montenegro, Fernanda Torres, Ruy Guerra, Seu Jorge

Casa de Areia (domači naslov je  Hiša na sipini) je brazilski film v režiji Andrucha Waddingtona (Eu Tu Eles). Filmje pred leti bilo moč videti na ljubljanskem Liffu, sam sem ga imel že zelo dolgo na nekem DVD-ju, a sem potreboval kar veliko časa, da sem se spravil k ogledu.

Na začetku 20. stoletje, se je Vasco de Sá, premožen človek, ki je bil nekoliko »premaknjen« preselil v peščeno puščavo, pravzaprav na njeno obrobje, ter je tam nameraval osnovati naselje ob lagunah, kjer je vode vedno dovolj, na obrobju peščenih sipin. S seboj je po večdnevnem mukotrpnem potovanju pripeljal nosečo ženo in njeno mater, ter obilne zaloge hrane in pijače, ter orodja za izgradnjo hiš, ki so jih pripeljali na mulah ob pomoči najete delovne sile. Toda, kmalu so jih vsi delavci zapustili, ko so videli, na kako neprijazen kraj so prišli. Žena se zelo upira ostanku v peščenem peklu, toda mož vztraja, saj je kupil veliko zemljišča okoli lagune. Ko v delovni nesreči mož umre, žena ostane sam z materjo. Zdaj bi se lahko vrnila v civilizacijo, ampak visoka nosečnost ji to preprečuje. Zato se odloči, da bo najprej rodila otroka in počakala nekaj časa, da bo otrok dovolj močen za zelo zahtevno pot. Časovni preskok. Otrok, pravzaprav deklica se je že rodila in je stara približno 8 let. Dekličina mati bi rada odšla, toda zdaj njena mati zavrača odhod, ki ji je življenje daleč od ljudi zlezlo pod kožo, zato se ne želi vrniti. Hčerka seveda nima srca zapustiti ostarelo mater, zato se odloči ostati.

Nekoliko prazen film, ki ne ponudi prav veliko vsebine, stavi na druge filmske vrednote. Izjemna lepota bele peščene pokrajine in odlična igra glavnih igralk, Fernanda Montenegro in Fernanda Torres so njegove prednosti. Priznam, vsebinsko se mi je nekoliko vlekel, saj celotno zgodbo lahko povzamemo v nekaj stavkih. Hiša na sipini je zgodba o ženski, ki se prizadevala zapustiti nek kraj, a ga je na koncu zares vzljubila in ga nikoli ni zapustila. To je več ali manj vse. Seveda, nekaj vsebine vzame tudi romantičen zaplet med mlado vdovo in temnopoltim domačinom, ter njena kratkotrajna romanca z vojakom ki je spremljal znanstvenike na obisku tega odročnega kraja. Film sem gledal pozno zvečer in čeprav sem pogosto bil na robu »dežele sanj«, je odlična igra hipnotične Fernande Torres, v kombinaciji z lepo fotografijo preprečila, da bi zares zaspal. Dovolj dober film, se glasi moja končna ocena.

Ocena: 6.5/10