Antichrist (2009)

Slovenski naslov: Antichrist
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Willem Dafoe, Charlotte Gainsbourg

Nekaj časa nazaj sem ne vem več kje prebral intervju z Von Trierjem. Da gre za filmskega posebneža najbrž ni potrebno omenjati. Na novinarjevo vprašanje, koga bi lahko označil za najboljšega živečega režiserja je brez dlake na jeziku zatrdil: »Jaz sem najboljši.« Razkril je tudi, da pogosto ima težave z dolgotrajnimi depresijami, ter zatrdil, da je to takšno psihično stanj zanj najbolj produktivno. Ko je depresiven, je pripravljen za velike stvari. Produkt ene od njegovih depresivnih faz je tudi Antichrist.

V uvodu brezimen zakonski par opazujemo sredi zelo energičnega strastnega seksa, ki se začne v kopalnici in nadaljuje v dnevni sobi. Dveletni otrok se igra v otroški postelji. Ker je že dovolj velik, vzame plišano živalco in spleza čez ograjico. Odkoraka do okna in s pomočjo stola spleza na okensko polico. Par se še naprej  predaja strastem in se ne zaveda nevarnosti. Nesreča nikoli ne počiva, pravijo … Rez. Pogreb. V globoki bolečini starša spremljata mrliški voz. Za žensko je to preveč … Noge in glava odpovedo. Zato konča v psihiatrični ustanovi. Ko zdravljenje ne doseže efekta, se mož (tudi sam je psiholog) odloči stvari vzeti v svoje roke. Zakonca se odpravita v osamljeno kočo, na odročnem kraju sredi gozda. Mož je prepričan, da ženi lahko pomaga. Kraj, kjer so nekoč zahajali kot srečna tričlanska družina, je po njegovem prepričanju idealen kraj, ker se bo uničena žensko soočila z svojo bolečino.

Ko vidiš da je film režiral Lars von Trier, potem veš, da boš gledal nekaj drugačnega, nevsakdanjega, nekonvencionalnega. Že uvod v film (prolog) je posnet na zelo prefinjen način, v zelo počasnem slow-motionu von Trier kombinira eksplicitne seksualne prizore in nedolžno otroško igrivost. Od tod naprej je vse samo še depresija, ki jo Dafoe poskuša pregnati iz Gainsbourgove, čeprav se gledalec zaveda, da iz te moke ne bo kruha. V dialoško zelo pustem filmu, se gledalcu zdi, da se tudi sam sprehaja po skritih kotičkih možganov blazne ženske, ki edino zdravilo za svojo bolečino najde v seksualnosti. Seks na filmu me nikoli ni motil (dokler prikaz teh prizorov ima namen in pomen). Tudi tukaj me ne, a ko je dogajanje postalo krvavo, sem že bil na rahli distanci. Ko se je še stopnjevalo, pa še nekoliko bolj. Iskanje motivov in vzrokov za te dogodke, trpinčenje in samodestrukcija niso stvari ki bi me pretirano zanimale. Moje zadovoljstvo z videnim se je zmanjševalo sorazmerno s preteklim časom. Na koncu se vprašaš, ali ni ženska bila zmešana že pred tragičnim dogodkom? Tudi Dafoe se ne izakže z ne vem kakšno razsodnostjo, kar na koncu izzveni kot spremljanje dubioz zamaknjenih zakoncev. Lars je za moj okus tokrat nekoliko preveč zabluzil. Seveda, režiser bo še vedno na mojem radarju, ki bo spremljal njegove prihajajoče filme (Melancholia, 2011), saj je dobil tako velik kredit za Dogville, Lom valov in Plesalko v temi, da bo vse kar bo počel, vedno pod drobnogledom.

Ocena: 5.0/10