Casa de Areia (2005)

Slovenski naslov: Hiša na sipini
Drugi naslovi: The House of Sand
Država: Brazil
Leto: 2005
Žanri: Drama
Dolžina: 115 minut, Imdb
Režija: Andrucha Waddington
Scenarij: Elena Soarez, Luiz Carlos Barreto
Igrajo: Fernanda Montenegro, Fernanda Torres, Ruy Guerra, Seu Jorge

Casa de Areia (domači naslov je  Hiša na sipini) je brazilski film v režiji Andrucha Waddingtona (Eu Tu Eles). Filmje pred leti bilo moč videti na ljubljanskem Liffu, sam sem ga imel že zelo dolgo na nekem DVD-ju, a sem potreboval kar veliko časa, da sem se spravil k ogledu.

Na začetku 20. stoletje, se je Vasco de Sá, premožen človek, ki je bil nekoliko »premaknjen« preselil v peščeno puščavo, pravzaprav na njeno obrobje, ter je tam nameraval osnovati naselje ob lagunah, kjer je vode vedno dovolj, na obrobju peščenih sipin. S seboj je po večdnevnem mukotrpnem potovanju pripeljal nosečo ženo in njeno mater, ter obilne zaloge hrane in pijače, ter orodja za izgradnjo hiš, ki so jih pripeljali na mulah ob pomoči najete delovne sile. Toda, kmalu so jih vsi delavci zapustili, ko so videli, na kako neprijazen kraj so prišli. Žena se zelo upira ostanku v peščenem peklu, toda mož vztraja, saj je kupil veliko zemljišča okoli lagune. Ko v delovni nesreči mož umre, žena ostane sam z materjo. Zdaj bi se lahko vrnila v civilizacijo, ampak visoka nosečnost ji to preprečuje. Zato se odloči, da bo najprej rodila otroka in počakala nekaj časa, da bo otrok dovolj močen za zelo zahtevno pot. Časovni preskok. Otrok, pravzaprav deklica se je že rodila in je stara približno 8 let. Dekličina mati bi rada odšla, toda zdaj njena mati zavrača odhod, ki ji je življenje daleč od ljudi zlezlo pod kožo, zato se ne želi vrniti. Hčerka seveda nima srca zapustiti ostarelo mater, zato se odloči ostati.

Nekoliko prazen film, ki ne ponudi prav veliko vsebine, stavi na druge filmske vrednote. Izjemna lepota bele peščene pokrajine in odlična igra glavnih igralk, Fernanda Montenegro in Fernanda Torres so njegove prednosti. Priznam, vsebinsko se mi je nekoliko vlekel, saj celotno zgodbo lahko povzamemo v nekaj stavkih. Hiša na sipini je zgodba o ženski, ki se prizadevala zapustiti nek kraj, a ga je na koncu zares vzljubila in ga nikoli ni zapustila. To je več ali manj vse. Seveda, nekaj vsebine vzame tudi romantičen zaplet med mlado vdovo in temnopoltim domačinom, ter njena kratkotrajna romanca z vojakom ki je spremljal znanstvenike na obisku tega odročnega kraja. Film sem gledal pozno zvečer in čeprav sem pogosto bil na robu »dežele sanj«, je odlična igra hipnotične Fernande Torres, v kombinaciji z lepo fotografijo preprečila, da bi zares zaspal. Dovolj dober film, se glasi moja končna ocena.

Ocena: 6.5/10