The Boys Are Back (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija, VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 104 minut, Imdb
Režija: Scott Hicks
Scenarij: Allan Cubitt po romanu Simona Carra
Igrajo: Clive Owen, Laura Fraser, Emma Booth, George MacKay, Nicholas McAnulty, Julia Blake

Ne vem zakaj, toda zadnje čase pogosto imam na sporedu filme ki temeljijo na resničnih zgodbah. Rekel sem si, da bom še tega videl, potem pa preidem na zgodbe zasnovane nekoliko drugače. Glavni adut tega filma je vsekakor Clive Owen, brez njega bi le stežka pritegnil pozornost filmoljubcev, čeprav tudi človek na režiserskem stolčku ni povsem neznan. Ravno nasprotno, Scott Hicks je pred štirinajstimi leti bil nominiran za oskarja za odlični Shine, pa še nekaj znanih naslovov bi se lahko našlo v njegovi filmografiji (Snow Falling on Cedars, Hearts in Atlantis, No Reservations).

Joe Warr (Clive Owen) je priznani športni novinar, ki si je dobro ime prigaral s trdnim delom in profesionalnostjo. Zaradi narave svojega dela je pogosto odsoten, zato žena Katy preživi večino časa doma, ob njihovem 7-letnem sinu Artiju. A ko Katy nenadoma zboli in kmalu tudi umre, Joe ostane sam s sedemletnim otrokom, za katerega mora skrbeti. Kmalu ugotovi, kako malo je poznal lastnega otroka, ter koliko stvari je zamudil. Za vse je skrbela Katy, toda zdaj ko jo ni več, se Joe bo moral naučiti kako vzgajati otroka. Artijeve muhe, njegovo soočanje z izgubo matere in bolečina ki jo čuti Joe, nekako zbližata očeta in sina, ki se čedalje bolj razumeta. Nato Joeja iz Anglije pokliče bivša žena. Njegov starejši sin, ki je doslej živel pri materi v Angliji, bi rad za nekaj časa prišel živeti pri očetu v Avstralijo. Joe je pred leti spoznal Avstralko Katy, zapustil prvo ženo, in se preselil v Avstralijo. Za sabo je pustil zdaj že najstniškega sina Harryja, ki potrebuje očeta bolj kot kdajkoli, saj se doma počuti odrinjeno in nezaželeno. Razlogi za njegovo počutje tičijo v dejstvu, da se njegova mama bo kmalu poročila z človekom, s katerim ne najde skupnega jezika. Pred leti bi Joe takšno prošnjo gladko zavrnil, a zdaj ko se je zavedel kaj pomeni skrbeti za otroka, nima srca zavrniti prošnjo starejšega sina. Zdaj bo Joe moral skrbeti za dva otroka, čeprav se je komaj navadil skrbeti za Artija.

Takih in podobnih zgodb je veliko, v resničnem življenju in na filmskem platnu. In zakaj se prav ta razlikuje od drugih? Stvari so lahko podobne, a ko jih gledamo od blizu ugotovimo, da se vendarle zelo razlikujejo. Sama zgodba ne mora ustvariti kakih kvalitativnih razlik, razlike nastopajo v izpeljavi in interpretaciji le-te. Tukaj na sceno stopijo režiserji, montažerji, igralci in vsi ostali. Owen je odličen v vlogi očeta, ki ga nenadoma doleti dvojno starševstvo, za katerega ni bili niti malo pripravljen. Film se spretno izogiba nekaterim klišejem, čeprav z njimi veliko koketira. Mlada mamica samohranilka (luštna mamica, da smo na jasnem)  je vedno nekje tukaj, tako da se včasih zdi, da se bo zgodba zasukala v posladkano smer, zaradi katere bo happy end neizogiben. A to vendarle nikoli ne zgodi. Tudi babica ni tista klasična, prijazna starka, ki bi naredila vse za vnuka in poskušala na vsak način pomagati. Letni kmetijski pridelek je treba pospraviti v shrambo, zato je varovanje otrok šele na drugem mestu. Režiser se bolj osredotoča na odnos očeta in sinov, ki premore veliko pristnosti in ravno ta sestavina obdrži ta filmček na pravem kurzu. Ne me narobe razumeti, tukaj ni tragičnega konca, pa tudi klasičnega srečnega, posladkanega zaključka ne. Resnica je nekje vmes. 

Ocena: 6.5/10