Monsieur Lazhar

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Philippe Falardeau
Scenarij: Philippe Falardeau
Igrajo: Mohamed Fellag, Sophie Nélisse, Émilien Néron, Danielle Proulx, Brigitte Poupart

Z ogledom G. Lazharja sem črtal še tretji film s seznama oskarjevskih nominirancev za najboljši tujejezični film. Že vemo, zmagal je A Separation, o katerem sem že pisal tukaj, na dnevnem redu je bil tudi belgijski kandidat. Tako mi za kompletiranje finalne peterice manjkata le še poljski in izraelski kandidat. Monsieur Lazhar je torej kanadski predstavnik, ki se je na koncu znašel med finalno peterico in že iz naslova je najbrž jasno, da gre za film, ki prihaja iz francosko govorečega dela Kanade. Film je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad (Genie) prejel največ nagrad, od tiste namenjene najboljšemu filmu, do nagrade za režijo, glavnega  igralca, stransko igralko… Šele po ogledu sem dojel, da sva se z režiserjem in scenaristom Philippom Falardeaujem že »srečala .« Pred časom sem videl njegov četrti film, C'est pas moi, je le jure! (It's Not Me, I Swear!, 2008) in dejstvo, da ga imam še vedno v jasnem spominu priča o kakovosti samega izdelka, sploh ob številu filmov, ki se v dveh-treh letih  odvrtijo na mojem predvajalniku. Nenazadnje gre za film, nagrajen v Berlinu in Torontu, s katerim se je Philippe Falardeau prebil na mednarodno sceno in napovedal obetavno kariero. Tri leta kasneje je prišel Monsieur Lazhar, ki je potrdil njegov talent in napovedal, da od Falardeauja v prihodnje lahko pričakujemo še več zanimivih stvaritev.

Po tragični smrti učiteljice v neki montrealski šoli, se vodstvene strukture in šokirani sodelavci soočajo z resnimi težavami. Polne roke dela ima šolska psihologinja, ki se posveča prestrašenim učencem in poskuša omiliti posledice travmatičnega dogodka, ravnateljica želi karseda hitro najti ustrezno zamenjavo in jo postaviti na delovno mesto, ki ga ne bo lahko zapolniti. V njeni pisarni se zglasi alžirski emigrant Bachir Lazhar (Mohamed Fellag), ki ji ponudi soje usluge. Za sabo ima skoraj dvajset let izkušenj v alžirskih šolah, a v Kanadi še ni poučeval. Imigrantski učitelj je zares nenavadna izbira, toda nekaj pomirjujočega in prijetnega je na tem človeku. Ravnateljica se odloči, da mu bo ponudila priložnost, zavedajoč se, kako zelo tvegana je odločitev o Bachirjevi zaposlitvi. Kakorkoli, g. Lazhar dobi delo in takoj prevzame razred pokojne učiteljica.  Zgodba o zelo čustvenem spoznavanju učitelja iz povsem drugačnega okolja, z radovednimi mlajšimi osnovnošolci in njihovem soočanju s smrtjo priljubljene učiteljice, se lahko začne. Tisto kar nihče ne pozna je Bacihrjeva zgodba. Nihče ne ve za njegov osebno tragedijo in razloge, zaradi katerih se je sploh znašel v vlogi azilanta. Nihče ne ve, da mu grozi deportacija, nihče ne pozna tragične usode, ki je doletela njegove najbližje in bolečine, ki jo ta umirjeni možakar nosi s seboj.  

Monsieur Lazhar je razvit iz gledališke igre kanadske igralke in pisateljice Evelyne de la Cheneliere, ki v filmu tudi igra eno stranskih vlog in sicer mater enega izmed učencev. Režiser Philippe Falardeau je sam spisal scenarij, ki je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad razglašen za najboljši prirejeni scenarij. Filmi ki v precep vzamejo donos med učitelji in njihovimi učenci so vedno zanimivo gradivo in kar nekaj odličnih celovečercev v epicenter postavlja prav ta odnos. Od resnejšega Društva mrtvih pesnikov (Dead Poets Society, Peter Weir, 1989) in lahkotnejše Šole rocka (The School of Rock, Richard Linklater, 2003), do francosko govorečih Zboristov (Les choristes, Christophe Barratier, 2004) in Razreda (Entre les murs, Laurent Cantet, 2008). Zdaj v to skupino (kakovostno in tematsko), lahko dodamo tudi Falardeaujeva najnovejšo stvaritev, ki lepo združuje več zanimivih motivov in usod. Poleg toplosrčne zgodbe o odnosu učitelja in učencev, film premore tudi zelo zanimiv aspekt, ki se osredotoča na Bachirjevo imigrantsko usodo in njegovo prepričevanje kanadskih oblasti v legitimnost svoje prošnje za azil. V zgodbo je spretno vpleten misterij v obeh poglavitnih pripovednih linijah. V prvi režiser potrpežljivo in natančno sestavlja mozaik, ki bo v končnici razjasnil odnos med učenci in pokojno učiteljico, v drugem narativnem sklopu pa nam počasi razkriva Bachirjevo žalostno zgodbo.  Monsieur Lazhar je odlično odigran in režiran mali film in takšne imam najraje. Kljub pomanjkljivostim, ki jih lahko označim za, recimo temu, faktološke (zaposlitev brez ustrezne diplome), na celostno podobo filma nimam večjih pripomb. Že iz domačih zgodb, ki nam mimogrede pridejo na uho vemo, da zaposlitev brez prave diplome, ni misija nemogoče. 

Ocena: 

Like Crazy

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Drake Doremus
Scenarij: Drake Doremus, Ben York Jones
Igrajo: Felicity Jones, Anton Yelchin, Jennifer Lawrence, Charlie Bewley, Alex Kingston, Oliver Muirhead

Še sam ne vem, zakaj sem film s takšnim odličjem, kot je glavna nagrada na Sundance festivalu,  v katerem si je Felicity Jones prislužila nagrado za najboljšo igralko, tako dolgo pustil v čakalnici. Mogoče zaradi osnovne premise, mogoče zato, ker me romantične drame redkokdaj prepričajo in so zame, za romantičnim komedijam, še najmanj zaželen filmski žanr. A že sodelovanje na festivalu v Park Cityju bi moralo biti zadostno priporočilo in zagotovilo kakovostnega odklona od žanrskega povprečja. V pozitivni smeri, seveda. Režiserja in ko-scenarista Draka Doremusa ne poznam in tudi v tem segmentu je Like Crazy pot v neznano. Edina znana obraza sta bila Anton Yelchin in Jennifer Lawrence. Jacob (Yelchin) je Američan, ki pravkar končuje študij. Z Anno sta sošolca pri nekaterih predavanjih in na ta način sta se tudi spoznala. Anna je Angležinja, ki študij na kalifornijski univerzi končuje v sklopu programa za mednarodno izmenjavo študentov. Ob koncu študijskega leta se ji izteče vizum za bivanje in takrat mora zapustiti državo. Začela sta razmerje s polnim razumevanjem za omenjeno časovno omejitev, romanco sta dojemala kot eno od razmerij, ki bo nekoč samo še prijeten spomin. In se uštela. Ljubezen je bila iz dneva v dan močnejša, bolj strastna, skupaj sta preživela vsak prost trenutek. Nato je prišel čas za slovo. On bo ostal in postal oblikovalec pohištva, ona se bo vrnila v Anglijo in poskuša graditi novinarsko kariero. Vsaj takšen je bil načrt. Toda Anna ni ujela letala, s katerim bi državo zapustila v zakonskem roku. Svoje bivanje je podaljšala in se šele z nekajmesečno zamudo vrnila v domovino. In ker je ljubezen bila še vedno močna, sta skupaj z Jacobom sklenila dogovor. Vrnila se bo čez nekaj mesecev, počakati bo treba le toliko, da ji odobrijo turistični vizum. Vse lepo in prav, a le do prihoda na losangeleško letališče.  Ameriške oblasti ji ne dovolijo vstopa zaradi kršitve, ki je nastala z njenim podaljšanjem bivanja. Ker ob zadnjem obisku države ni zapustila v skladu z veljavnostjo vizuma, jo objokano posadijo na prvo letalo za London. In to še ni vse, kajti Anni so za pet let prepovedali vstop v državo. Razdalja od pet tisoč milj je huda preizkušnja in oba se zavedata, da je čas najhujši sovražnik ljubezni na daljavo.  

Narediti prepričljivo ljubezensko dramo vsekakor ni enostavna naloga. Ustvarjalci morajo najti pravo razmerje med romanco in dramo, pokazati iznajdljivost pri snovanju zapleta in se obenem čimbolj približati realnem, verjetnem. To je zelo težko doseči brez kakovostnih igralskih kreacij in dobre kemije med zaljubljencema in tukaj so ustvarjalci imeli zares srečno roko pri izbiri glavnih igralcev.  Felicity Jones je povsem zasluženo odnesla Sundance nagrado za najboljšo igralko, njen filmski partner Anton Yelchin prav tako ne zaostaja veliko. Kljub skromni minutaži in dejstvu, da njena vloga ni nikoli zares v fokusu, je Jennifer Lawrence čudovita v najpomembnejši stranski vlogi. Doremus precizno secira najpomembnejše aspekte razmerja na daljavo in zastavlja prava vprašanja, od likov zahteva tehten premislek. Iluzij o brezpogojni zvestobi ni, golobčka sta dovolj zrela, da poskušata ubrati alternativno pot in po liniji manjšega upora poiskati adekvatno zamenjavo. Oba poskušata najti srečo ob novih partnerjih, ki bi v drugačnih okoliščinah verjetno bila ustrezna izbira. A kaj ko tiste(ga), ki je tisoče kilometrov stran, nikoli zares ne pozabita. V tej situaciji režiser reče ne klišejem in nova partnerja celo nekoliko idealizira, ter tako še bolj poudari težavnost odločitve za oba. Tako kot v vsakem razmerju, tudi Ana in Jacob imata svoje vzpone in padce, a nikoli ne prideta do točke , v kateri rečeta, da je vseeno. Da ji/mu ni mar. Režiser je igralcem dovolil veliko improvizacije, večino medsebojnega dialoga sta prispevala kar glavna igralca. Mogoče je prav zato končni rezultat tako intimen, mogoče prav zato imamo občutek, da gledamo zgodbo, ki se je zares zgodila. Čeprav je Like Crazy zelo soliden film, so stvari, ki so me zmotile. Popolnoma mi je jasno, zakaj Anna ne more nazaj k svojemu ljubimcu. Toda razlogi, ki preprečujejo njegovo preselitev v London, so skorajda banalni. Če je ona pripravljena zapustiti ljubečo družino, da bi bila ob njem, zakaj ji on ne vrne z isto mero? Zakaj se o poroki govori kot o nujnem zlu? Sploh ob dejstvu, da o njegovi družini ne izvemo skoraj nič, razen informacije, da je oče že dolgo mrtev, ter da je odrasel ob materi. Torej, njegov poglavitni razlog za ostanek v Ameriki, je njegova mizarska obrt. Kot da v Londonu nebi mogel izdelovati  stolov.  Druga obrazložitev bi bila, da njegova čustva vendarle niso tako močna, da jo on ne ljubi tako močno, kot ona ljubi njega, kar spet nekoliko spodkopava drugo polovico filma in samo sklepno dejanje. Ta nedoslednost nekoliko bode v oči, a vseeno ne skazi dobrega končnega vtisa.(+3)

Ocena:

Parada

Slovenski naslov: Parada
Država: Srbija, Hrvaška, Slovenija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Srdjan Dragojević
Scenarij: Srdjan Dragojević
Igrajo: Nikola Kojo, Miloš Samolov, Hristina Popović, Goran Jevtić, Goran Navojec, Dejan Aćimović, Toni Mihajlovski, Nataša Marković

Upoštevajoč ves medijski pomp, dobre »regijske« rezultate na kino blagajnah in uvrstitev v  tekmovalno sekcijo Panorama na berlinskem filmskem festivalu, so pričakovanja bila zastavljena kar visoko. Srđan Dragojević ima na vesti nekaj najodmevnejših srbskih filmov v novejši zgodovini, od prvenca Mi nismo anđeli (1992), pa do Lepe vasi lepo gorijo (1996) in Ran (1998), ki so zame osebno, njegov najboljši film. Tudi sicer mi je Dragojević bolj leži v filmih, v katerih v ospredju ni izključno komedija, zato mi tudi Anđeli nikoli niso bili ne vem kako pri srcu. V svoji zadnji pogruntavščini, posneti po lastnem scenariju, se Dragojević, na nekoliko nenavaden način, loteva problematike nestrpnosti do gay populacije in se spotoma dotakne tudi ostalih oblik nestrpnosti. Zgodbo gradi okoli Limuna (režiserjev stalni sodelavec Nikola Kojo), bivšega kriminalca, ki je deloval po številnih evropskih državah, bil zraven pri vseh balkanskih vojnah novejšega datuma in se na koncu transformiral v podjetnika, ki v lasti ima agencijo za varovanje in manjši judo klub. Limun se pripravlja na poroko z dolgoletno punco Biserko, ki se želi poročiti v stilu. Zato obišče načrtovalca porok, ki je obenem homoseksualec in borec za pravice gayov, ki načrtuje prvo beograjsko Parado ponosa. Zaradi pripetljajev z najboljšim štirinožnim prijateljem, Limun obišče kliniko za živali in zaposlenega veterinarja Radmila motivira z orožjem, naj pri reševanju psa, da vse od sebe. Na njegovo nesrečo je Radmilo gay, ki deli posteljo z prej omenjenim načrtovalcem porok. Vsi skupaj se srečajo v agenciji Radmilovega fanta. Po začetnih nesporazumih in težkih besedah vendarle pride do dogovora. V zameno za organizacijo poroke, bo Limun in njegova varnostna služba prevzela varovanje Parade ponosa. Limun se je sicer močno upiral, toda Biserka je v njunem internem dvoboju imela močnejše adute.

Parada je film za širše družbene mase, do potankosti premišljena filmska stvaritev, ki želi ugajati karseda večjemu številu potencialnih gledalcev. In če se želiš dobro odrezati, izvajaš strategijo, ki ustreza večini. Ponujaš štose, ki jih razume večina in pri tem paziš, da se pomembnejši liki ne oddaljijo od sterotipnih predstav širokih množic. Ko delaš takšen film se moraš zavedati, kdo je tvoja ciljna publika in tisto kar želiš povedati prilagodiš okusu povprečnega (beri homofobičnega) prebivalca Balkanskega polotoka. Tako so pedri pomehkužene tetice, ki ljubijo roza barvo in delajo tipične poteze, ko nagibajo kozarček z žganjem, ljubijo rjuhe s cvetličnim vzorcem, krasi jih pretiran humanizem - v najširšem pomenu besede. A tu se Parada ne ustavi in nadaljuje s kalupljenjem  svojih likov. Tako vsak pravi Srb ima na telesu vtetovirano sliko četniškega ideologa in vsak pošten Hrvat ustaško znamenje. Albanec se v skladu s poročili mednarodnih preiskovalnih uradov najraje posveča prekupčevanju z mamili, povprečen upokojeni mafijc iz bošnjaških vrst izgleda kot vehabit. Pot osrednjega protagonista od Vardarja pa do Triglava in nazaj, v nekdanjo skupno prestolnico, deluje ponarejeno in nepotrebno in pink Mini Moris niti malo ne prispeva k boljšemu vtisu. Kemije na relaciji Limun - zaročenka sploh ni in človek se sprašuje, kaj je pravzaprav tisto, kar Limuna drži ob njej. In ko sem že pri zaročenki, moram ugotoviti, da gre za izjemno nedosleden lik. Enkrat je domina, zaradi katere Kojo stisne rep med nogama in ponižno uboga svojo gospodarico, ob naslednji priložnosti pa uboga ženica, ki jo prestraši že povišani ton njenega zaročenca. Tipičen primer manipulacije z likom, ki ga režiser izrabi za graditev komičnega zapleta, a potem več ne ve, kaj naj  naredi z njim. Vse našteto tvori zajeten kup stvari, zaradi katerih Parado ne uvrščam med boljše izdelke srbske kinematografije. Mogoče sem nekoliko preveč kritičen, kajti, ni vse  tako slabo. Dragojević vzpostavi dober ritem in ga brez težav ohranja od uvodnih minut do zaključnega reza, veliko dobrega opravi tudi igralska zasedba na čelu s prepričljivim Kojom in nič slabšim Navojcem, simpatično vlogo odigra tudi Toni Mihajlovski in njegov Azem je vsekakor lik, ki zasluži pohvalo. Največ kvalitetne komedije izvira iz zanimivih dialogov in tukaj se Dragojević-scenarist odreže povsem solidno. Škoda, da se je odločil za tako populističen pristop, saj je osnovni motiv hvaležen material za stvaritev z veliko več ostrine. Morda ob kakšni drugi priložnosti. Tokrat je Dragojević ustvarjal hit za široke množice, a mogoče že v naslednjem poskusu prevzame nekaj več rizika in se vrne v formo, kakršno je že kazal v Ranah.   

Ocena:

Uhmmaneun Changnyeoda

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Mother is a Whore
Država: J.Koreja
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Lee Sang-woo
Scenarij: Lee Sang-woo
Igrajo: Lee Sang-woo, Lee Yong-nyeo, Kwon Beom-taek, Yoo Ae-kyeong

Danes predstavljam enega najbolj nenavadnih filmov, kar sem jih videl v zadnjem času. Mother is a Whore izhaja iz južnokorejske neodvisne produkcije in mogoče je prav to razlog, da je film skoraj dve leti čakal na distribucijo. Konec 2011 je film vendarle izšel na DVD ploščku in tako postal dostopen vsem, ki kažejo zanimanje za korejsko neodvisno produkcijo. In če ste pomislili, da se za naslovom skriva kašen preneseni pomen ali zvijača, vas moram razočarati in povedati, da naslov ne odstopa od dejanske vsebine. Ko prvič srečamo Sang-wooja, se ta prereka z neko starejšo gospo in ji teži, ker za svojega invalidnega sina ni nabavila invalidskega vozička. Nato ga naloži na hrbet in ga ob konstantnem preklinjanju nese v barakarsko naselje v bližini. Odloži ga na vhodu v leseno hišico in mu celo pomaga pri slačenju. V hiši je njegova 60-letna mati in Sang-Woo je njen zvodnik. Zgroženi? Počakajte še malo, tu še ni konec šokov, kajti v naslednjih minutah opazujemo 38-letnega Sang-Wooja pri raznašanju letakov po okoliškem slumu. Vsebina plakata se glasi nekako takole: 

"Najcenejša kurba v celi Koreji.

Ekstaza zagotovljena.

7$  za 15 minut.

Dodatnih 15 minut - samo $5 ."

A to še ni vse. Sang-Woo boleha za aidsom. Potem ko je oče odšel in se poročil z veliko mlajšo žensko, je ostal ob materi. Pravzaprav je mati najpomembnejša oseba v njegovem življenju, edina ki mu nekaj pomeni. Želi si, da bi  se nehala ukvarjati z najstarejšo obrtjo. Strah ga je, da se bo tudi sama inficirala z virusom HIV, ali kakšno drugo spolno boleznijo. Ona ga ne posluša in mu pojasnjuje, kako srečna je, ko so ob njej in v njej, moški. Kako zadovoljna je, ker s svojim delom prinaša kruh na mizo. Sin nasprotuje, a vseeno spoštuje materino voljo. Knjigo ne gre soditi po platnicah, pravijo. Kasneje spoznamo tudi novo družino Sang-woojevega očeta. Žena je religiozni fanatik, pastorka je zmedena najstnica, ki pogosto prijateljuje s Sang-woojem; druži ju iskreno prijateljstvo. Njen mlajši brat je asocialni  najstnik, ki redkokdaj zapušča zavetje svoje sobe. Zdi se, da je oče edina normalna oseba v celi zgodbi. A spet pridemo na tisto znano – knjigo ne gre soditi po platnicah.

Pri svojem drugem filmu se je vsestranski Sang-woo Lee vodil z idejo, da je najbolje narejeno tisto, kar narediš sam. Lotil se je režije, sam je spisal scenarij, prevzel vlogo producenta in odigral glavno vlogo. In se v vsaki posamezni vlogi znašel zelo dobro. Če sodite med tiste, ki ne marajo filmov o grdem in umazanem, potem vas z vso resnostjo opozarjam, da Mother is a Whore ni lahkotno gradivo. Prej film, ki nas v nekaterih prizorih prisili, da obrnemo glavo stran, a zato že v naslednjem hipu vneto zremo nazaj v ekran. In če po naslovu sklepate, da v mislih imam seksualno eksplicitne prizore, potem ste na napačni sledi. Skoraj vsi prizori seksa se odvijejo izven dosega kamere, dogajanje je zgolj nakazano, ali ga doživljamo preko zvočnega zapisa. Torej, tisti grdi vrhunci tičijo drugje, a na vam je (seveda, če se odločite za ogled) , da odkrijete kje. In kljub vsej opisani grdoti je Leejev film stvaritev z dušo in srcem na pravem mestu. Avtor se odločil, da nam zgodbo o človeški nesreči, ljubezni, dvoličnosti in neverjetni požrtvovalnosti servira v neugledni embalaži. Pripoved inštalira na korejsko družbeno margino in se loti seciranja najpomembnejše družbene celice – družine. Lee je zelo dober v zavajanju, saj nam najprej predstavi sredino in ljudi, od katerih ne pričakujemo nič humanega, toplega, prijetnega in nam potem pod temi sloji umazanije počasi razkriva zgodbo, ki človeku ogreje srce. Na drugi strani stori ravno nasprotno, ko nam pod spolirano zunanjo podobo urejene družine, ki tako vneto obsoja Sang-wooja in njegovo mater, razkrije  umazanijo in temačne skrivnosti. Lee pokaže toplino pod navidezno grdoto in umazanijo, moralno dvoličnost in gnusnost, ki se skriva za fasado urejene družine, tako izpostavi vso relativnost naše percepcije. Mother is a Whore je film, ki zaradi šokantnega realizma ostane še dolgo z nami in si zagotovo zasluži priložnost, a se obenem zavedam, da je njegovo sporočilo zaprto v kapsuli, ki jo številni ne bodo mogli pogoltniti.

Ocena:

Napovedi - Safety Not Guaranteed

Te dni sem opazil zanimiv plakat za to ameriško neodvisno produkcijo in se spomnil vseh  pozitivnih odzivov po zadnjem Sundanceu. V središče so postavljeni trije novinarji, ki želijo razkriti zgodbo za nenavadnim oglasom. V oglasu se išče sopotnik za potovanje skozi čas in novinarji želijo priti do osebe, ki je oglas objavila. To je nekakšna osnovna premisa prvenca Colina Trevorrowa, ki ga v izbranih ameriških kino dvoranah začnejo vrteti nekje na začetku junija. K nam ga skoraj zagotovo ne bo in po vsej verjetnosti bomo morali počakati na izid dvd/bluray ploščka in upati, da se nam ne zgodi Acta.

IMDB

Režija: Colin Trevorrow

Scenarij:  Derek Connolly

Igrajo: Aubrey Plaza, Jake M. Johnson, Karan Soni, Kristen Bell

The Hunter

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstralija
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: Daniel Nettheim
Scenarij: Julia Leigh (knjiga), Alice Addison, Wain Fimeri 
Igrajo: Willem Dafoe, Frances O’Connor, Sam Neill, Callan Mulvey, Morgana Davies, Finn Woodlock

Moja prva asociacija ob omenitvi avstralske zvezne države Tasmanije je Tasmanski vrag. Največ zaslug za takšno povezavo ima divja živalca, ki se v risanki vrti kot tornado, saj je Tasmanski vrag še v mojih rosnih letih bil del Looney Tunes ansambla, ki je skupaj z Zajčkom Dolgouščkom in ostalimi risanimi junaki ostal trajno zasidran v spominu. Ob tej priložnosti je v ospredju večja in bolj eksotična žival, ki danes sodi med izumrle vrste. Tasmanskega tigra je tamkajšnja vlada uradno razglasila za izumrlega leta 1986, zadnji tiger pa je umrl pol stoletja prej, v nekem avstralskem živalskem vrtu. Sicer je Tasmanija otoška dežela, z nekaj manj kot 500 tisoč prebivalci, znana po lepoti neokrnjene narave, okoli 40 procentov države zavzemajo nacionalni parki, številna področja imajo status svetovne dediščine. Torej, čudovita narava in Willem Dafoe, ki se potika po tasmanskih brezpotjih je kombinacija, ki bi morala prepričati. Pa poglejmo. 

Pripoved začnemo v Parizu, kjer se izkušeni plačanec in lovec Martin David (Dafoe) sreča z naročnikom, oz. posrednikom, ki mu razloži, kaj se od njega pričakuje. Biotehnološka korporacija je prišla do poročil, ki omenjajo izumrlega tasmanskega tigra. Opazili naj bi ga v tasmanski divjini, kamor se kmalu po sestanku napoti tudi Martin. Njegova naloga je izslediti žival, jo pokončati in naročnikom prinesti različne vzorce, seveda, če poročila o zadnjem živečem  tasmanskem tigru držijo vodo. Martin, ki bo delal pod krinko znanstvenika, najame sobo pri lokalni družini. Njegova soba je, tako kot nova stanodajalka, v precej slabem stanju. Ženska večino časa preživi v postelji, mladoletna otroka sta več ali manj, prepuščena sama sebi. Povod za takšno stanje je izginotje moža/očeta, ki je izginil pred osmimi meseci, prav nekje na območju, ki ga Martin ima namen preiskati. Še pred odhodom v naravo Martin poskuša najti boljšo namestitev in hitro občuti ves antagonizem lokalnih prebivalcev, ki do različnih znanstvenikov in aktivistov za zaščito okolja, imajo zelo sovražen odnos. Med večdnevnim bivanjem v naravi Martin počasi spoznava okolico in odnose na tem prelepem delu sveta, med bivanjem pri najemodajalcih pa naveže zelo iskren odnos z otrokoma izginulega znanstvenika in njegovo obubožano ženo. 

Film je navdihnil istoimenski roman avstralske pisateljice in scenaristke Julije Leigh, ki sta ga adaptirala Wain Fimeri in Alice Addison. Na režiserski stolček se je usedel izkušeni televizijec Daniel Nettheim, The Hunter je njegov drugi dolgometražni film. V drugem poskusu mu je uspelo ustvariti zelo zanimiv film, nekakšno mešanico drame, avanture, trilerja in ekološkega filma. Pravzaprav bi nekatere dele filma tasmanska turistična skupnost lahko celo izrabila v promocijske namene. Lovec je počasen film, pri katerem si režiser vzame čas za pokrajino, a obenem ne zanemarja človeške komponente in se izkaže za spretnega opazovalca obrazne kartografije. Na drugi strani so nekoliko manj uspešno speljani redki akcijski prizori. Film je v najboljši formi, ko opazujemo Dafoja med iskalno akcijo v divjini in kasneje, ko se fokus prenese na interakcijo med  osrednjim protagonistom in otrokoma, medtem ko njuna, z antidepresivi zadrogirana mati, nekako ne prepriča (lik). Zato me veseli, da se ustvarjalci niso odločili za bolj intenzivno eksploatacijo potencialne  romance. Odlični Dafoe in oba otroka so glavne zvezde filma, ob naravi seveda, nekoliko manj posrečena/izkoriščena sta Sam Neill in Frances O'Connor. Čeprav o prejšnjem življenju glavnega protagonista ne izvemo skoraj nič,  nam že nekaj uvodnih prizorov v letališkem hotelu približa Martinovo zgodbo. Samotar na meji depresije je prišel do točke v življenju, ko so razmišljanja o življenjskih perspektivah in razlogih obstoja samoumevna. Njegova naloga, oz. izvršitev le-te, na nek način simbolizira njegovo usodo, saj se brez družine in otrok tudi sam počuti kot ogrožena vrsta. Nato sreča otroka, ki v njem zbudita starševsko-zaščitniška nagnjenja in njegovo življenje počasi začne dobivati smisel. Čeprav je proti koncu kazalo na pesimističen konec, Nettheimu uspe zgodbo zaključiti optimistično. Zadnji prizor v filmu je žalosten in vesel obenem, poln upanja v boljše jutri.  (-4)

Ocena:

Intouchables

Slovenski naslov: Prijatelja
Drugi naslovi: Untouchable
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Olivier Nakache, Eric Toledano
Scenarij: Olivier Nakache, Eric Toledano
Igrajo: François Cluzet, Omar Sy, Anne Le Ny, Audrey Fleurot, Clotilde Mollet, Clotilde Mollet

Konkurenca na letošnjih cesarjih (francoski oskarji) je bila izjemno močna. Med tistimi z največ nominacijami se je znašel Intouchables, ki je na koncu v večini kategorij ostal kratkih rokavov. Vseeno mu je uspelo vknjižiti eno pomembno nagrado in sicer tisto namenjeno najboljšem igralcu. Relativno neznani Omar Sy je popolnoma upravičeno premagal glavnega favorita Jeana Dujardina (Umetnik).  Intouchables je živel izjemno uspešno na francoskih kino blagajnah, z izkupičkom 166 milijonov ameriških dolarjev je drugi najdobičkonosnejši film v zadnjih desetih letih. Za sabo je pustil celo internacionalno megauspešnico Avatar, najbližji zasledovalec v lanski sezoni, Rien à déclarer (Nothing to Declare, Dany Boon, 2010), je zaslužil skoraj sto milijonov manj. Sicer je v zadnjem desetletju največ zaslužil Bienvenue chez les Ch'tis (Welcome to the Sticks, 2008), še ena uspešnica francoskega kralja komičnih zapletov, Danyja Boona, ki je ustvarjalcem prinesla slabih 200 milijonov dolarjev.  Ni kaj, Francija je ogromen trg, ki v mošnjičke producentov prinaša enormne vsote, tudi v svetovnem merilu. Te podatke omenjam zgolj kot zanimivost, saj zaslužek filma ni nikoli merilo kakovosti samega izdelka, a recimo da sta tokrat zaslužek in kvaliteta samega izdelka vsaj približno usklajena.

Uvod v film je policijski pregon črnega Maseratija. Za volanom je temnopolti mladenič, na sovoznikovem sedežu sedi belec, mož v petdesetih, ki dirkanje pa ulicah francoske prestolnice prenaša nenavadno mirno. Ko policiji vendarle uspe ustaviti »podivjanega« voznika, se vrnemo v preteklost, ki nam razloži tisto, kar smo pravkar videli. Driss (Omar Sy) je pravkar odslužil nekajmesečno zaporno kazen zaradi manjše tatvine. Če želi prejemati podporo za socialno ogrožene, mora upoštevati navodila nadležnih inštitucij in se udeleževati  razgovorov za službo. Zanj je to zgolj formalnost, po katerih dobi potrdilo o udeležbi in s tem zagotovljeno podporo za tekoči mesec. Nekaj podobnega je Driss pričakoval tudi od razgovora na domu premožnega tetraplegika Philippa (François Cluzet), ki išče novega pomočnika, ki bi mu pomagal pri vsakdanjih opravilih. Upoštevajoč dejstvo, da je Philippe paraliziran od vratu navzdol, je vloga njegovega negovalca/pomočnika kar zahtevno delo, ki zahteva izkušnje, znanje in veliko potrpežljivosti. Driss nima nič od tega, toda ima nekaj prednosti, ki se na koncu izkažejo za odločilne. Med intervjujem se obnaša ravnodušno, možnost, da bi dobil službo je zanj opcija v domeni znanstvene fantastike. Z bodočim delodajalcem se pogovarja odkrito, brez zaigranih vljudnostnih fraz in kar je najpomembnejše, v njegovih beseda ni zaslediti pomilovanja zaradi Philippovega stanja. Philippe v Drissu vidi kvalitete, ki jih drugi ne opazijo, zato mu ponudi službo. Po petnajstih dneh se bosta oba odločila, ali bo njuno sodelovanje preraslo v trajnejše razmerje.

Že obraz Françoisa Cluzeta na plakatu in visoka ocena na priljubljenem filmskem portalu sta dovolj dobro priporočilo, vse nominacije, omenjene v uvodu pa dodaten motiv.  V kategoriji režiserskih duetov zaenkrat še nisem registriral imen Olivierja Nakacha in Erica Toledana, a po ogledu njunega najnovejšega filma je nujen zaznamek v rubriki – pozorno spremljaj. Intouchables je njun četrti celovečerec,  za katerega sta sama spisala scenarij, navdihnjen z resničnimi dogodki in osebami. Nekaj sprememb je bilo narejenih (temnopolti Driss je v resničnem življenju Arabec), a to niti ni tako pomembno. Pripoved je tematsko najbližje t.i. buddy - buddy komediji, ki jo ustvarjalci mešajo s fish-out-of-water zapletom. Torej, v osnovi gre za film o prijateljstvu, kombiniran z motivi junaka, ki se znajde v zanj netipičnem oz. nenavadnem okolju. Kot riba na suhem, bi lahko rekli in prav ta moment je izrabljen za nizanje večine komičnih zapletov. Glavna junaka pravzaprav nebi mogla biti bolj nekompatibilna v večini značajskih lastnostih. Odkritost in smisel za humor sta edini stični točki med premožnim tetraplegikom in simpatičnim revežem, a na koncu je tudi toliko dovolj, za nastanek pristnega prijateljstva. Osnovni cilj vsake komedije je kakovosten humor in potemtakem, nasmejan gledalec in prav v tem segmentu Intouchables svoje poslanstvo opravi z odliko. Ustvarjalci so se odlično zavedali, da je pretiravanje s komičnimi vrhunci lahko dvorezi meč, zato so se raje odločili za kombinacijo simpatičnega in komičnega. V takšni strukturi zares dobri štosi imajo še boljši učinek, tisto vezivo vmes je dobro izkoriščeno za karakterno profiliranje in nekaj manjših pomožnih zgodbic. Režiserja odlično ohranjata fokus na cvetočem prijateljstvu in se spretno izogibata narativnih mašil, ki bi zgodbo po nepotrebnem ohromila in otopila ostrino glavne pripovedne linije. Obenem sta v zgodbo vključila ravno pravšnjo mero ozadja za glavnimi liki, ter se tako izognili enodimenzionalni predstavitvi le-teh. Pika na i so dobre igralske kreacije, ob katerih velja izpostaviti neverjetno energijo in svežino, ki jo v pripoved prenaša Omar Sy. Intouchables je pravi generator dobre volje, ki lahko polepša dan in po potrebi,  prežene slabo voljo.

Ocena:

The Awakening

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB
Leto: 2011 
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 107', Imdb
Režija: Nick Murphy
Scenarij: Stephen Volk, Nick Murphy 
Igrajo: Rebecca Hall, Dominic West, Imelda Staunton, Isaac Hempstead Wright, Shaun Dooley 

Upoštevajoč dejstvo, da na režiserskem stolčku sedi Nick Murphy, debitant v svetu celovečernega filma, ki je doslej večinoma delal na televizijskih projektih, sem moral svoj zmerni optimizem graditi na zanimivi igralski zasedbi. Rebecca Hall že nekaj časa sodi med igralke, ki zaradi dobre igre in zelo prijetne pojave, predstavljajo tisti pozitivni moment, na pro et contra tehtnici. Opazili smo jo v Nolanovi Skrivnosti sledi (The Prestige,2006)  in od takrat je Hallova nanizala kar nekaj zanimivih nastopov, ki jih tukaj ne bom našteval. Njen soigralec Dominc West je tudi stari znanec, ki se mi je prikupil s svojim nastopom v izjemnem serijalu Skrivna naveza (The Wire, 2002-2008). Zanimivo igralsko zasedbo z nastopom v najpomembnejši stranski vlogi kakovostno okrepi vedno prepričljiva Imelda Staunton. V kontekstu filmov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z duhovi, velja omeniti tudi ko-scenarista Stephena Volka, ki scenaristično podpisuje tv film Ghostwatch (Lesley Manning, 1992). Film je nastal v produkciji BBC-ja in danes na Otoku, pa tudi izven Britanije, uživa skorajda kultni status. V resnici gre za mockumentarec, ki je na gledalce pred malimi zasloni imel učinek podoben tistemu, ki ga je dosegel Orson Welles z radijsko igro Vojna svetov. 

Smo v  letu 1921, v postvojni Angliji, samo tri leta po koncu prve svetovne vojne. Veliko družin je izgubilo najbližje, različni sleparji in šarlatani v tem vidijo priložnost za dober zaslužek. Komunikacija z onstranstvom in klicanje duhov je v tistih letih bilo zelo razširjeno. Marsikdo je bil pripravljen plačati lepo vsoto, za nekaj trenutkov v družbi najbližjih. Florence Cathcart (Rebecca Hall) je pisateljica, z nekaj objavljenih knjig , ki tematizirajo prevare na nadnaravnem področju. Florence tesno sodeluje s policijo in pomaga pri razkrinkanju prevarantov. Pravzaprav jo prvič spoznamo med eno izmed takšnih akcij. V nadaljevanju se Florence sreča z Robertom Maloryjem (Dominic West), upravnikom nekega dijaškega  internata. Ta potrebuje njeno pomoč pri preiskavi nedavne smrti enega izmed tamkajšnjih dijakov. Številni učenci omenjajo duh otroka, ki straši po internatu in upravnik prosi Florence naj razišče, ali je smrt dijaka v kakršnikoli povezavi s trditvami učencev. Florence prispe v internat in se takoj loti dela. Njena preiskava pokaže, da je nadnaravni pojav v resnici potegavščina, ki si jo je omislil eden izmed študentov. In ravno ko želi zaključiti zgodbo, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Odloči se, da bo ostala še nekaj dni in zadevi prišla do dna. Šolo kmalu zaradi počitnic zapustijo vsi učenci in Florence ostane v družbi upravnika Maloryja, gospodinje Maud (Imelda Staunton), čudaškega hišnika in Toma, fanta, ki je brez družine in zato nima kam oditi.

Komedija in horor sta žanra, v katera ni prav enostavno prinesti svežino, zato so tudi filmi, ki predstavljajo žanrski presežek razmeroma redki. Vsako leto se sproducira malo morje obupno slabih grozljivk, nekaj je tudi takih, ki se lahko pohvalijo z dobro izvedbo in povsem spodobno celostno podobo, a ju navzdol potiska uporaba ustaljenih obrazcev, ki smo jih že videli, doživeli, pričakovali. V to kategorijo uvrščam tudi naslovnega, ki premore kar nekaj kvalitetnih aspektov, toda ključna narativna vodila razkrivajo preveliko količino konvencionalnega, ki sta ga Stephen Volk in Nick Murphy stlačila v svoj scenarij. Tako imamo Florence, ki je tipičen skeptik na poti proti razsvetljenju, dogodek iz preteklosti, ki ga še vedno čaka finalno dejanje, hišo z »zgodovino« in kletnimi prostori, ki dolga leta počivajo v pozabi in ustaljeno uganko iskanja glavnega osumljenca, v peščici navzočih. Če k tem motivom dodamo še klasična it's all in your head  namigovanja, potem je jasno, da tukaj ne gre pričakovati presežka. Torej, dodane vrednosti ni, a kljub temu The Awakening ne morem povsem prekrižati. Najprej zaradi zelo solidnih igralskih kreacij po celi črti, zanimivo deluje tudi epizoda, v kateri glavna junakinja v slogu Sherlocka Holmesa analizira in pojasnjuje potegavščino, zraslo na zeljniku enega od študentov. Takrat, v tistem skeptičnem načinu, zgodba funkcionira dobro, všečen je tudi trik s hišo z lutkami. Verjetno bi se dalo marsikaj popraviti z uporabo bolj drznega, temačnejšega vzdušja. Buu efekti so zadovoljivi, a hitro pozabljivi, zaključni šok pričakovan, končna razlaga komajda ustrezna. Murphyjev prvenec je nekaj takega, kot juha iz vrečke. Vemo kakšnega je okusa, vemo, da nas bo okrepčala, a o tistem pravem gurmanskem užitku vendarle ne moremo govoriti. (-3)

Ocena: 

Young Adult

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Jason Reitman
Scenarij: Diablo Cody
Igrajo: Charlize Theron, Patrick Wilson, Patton Oswalt, Elizabeth Reaser, Collette Wolfe

Zgodba o jezikavi najstnici Juno (2005), je bila prvo, izjemno uspešno sodelovanje tandema Reitman-Cody. Codyjeva je, med drugim, snela tudi oskarja za najboljši izvirni scenarij in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta režiser in scenaristka lotila novega skupnega projekta. Jason Reitman je vmes bil nekoliko uspešnejši, saj mu je z Georgeom Clooneyjem in Vero Farmiga uspelo posneti V Zraku (Up in the Air, 2009), ki je tisto leto letel kar visoko in našel mesto na številnih lestvicah, ob inventuri takratne filmske letine. Sam nisem bil tako močno navdušen in za moj okus je njegov prvenec Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005), še vedno njegov najboljši film. Kakorkoli, moram priznati, da nobeden izmed Reitmanovih filmov ni slab. Mogoče je njegov četrti celovečerec, o katerem pišem danes, še najšibkejši del njegovega filmografije, čeprav o njem večina kritikov razmišlja zelo pozitivno. Diablo Cody, ki je po Junu spisala scenarij za Telo lepe Jennifer (Jennifer's Body, 2009) in tv serijo Tarin svet (United States of Tara, 2009-2011), se znova vrača k temam povezanim z adolescenco,  čeprav v ospredje postavi like, ki so adolescenco že zdavnaj pustili za sabo. No, vsaj večina, kajti Mavis Gary (Charlize Theron) je ena takih, ki še vedno živi v preteklosti. 37-letna pisateljica v senci je nekaj let delala na knjižni franšizi za mladostnike, ki je v nekem trenutku bila izjemno popularna. Zdaj, ko končuje zadnjo knjigo je že jasno, da novih nadaljevanj ne bo. Franšiza je preživeta, iztekel se ji je rok uporabnosti in Mavis v resnici ve, da piše knjigo, ki jo ne bo nihče bral. Tudi v zasebnem življenju ji ne gre najbolje, za sabo ima propadel zakon in nikoli pozabljeno srednješolsko  ljubezen. Dovolj razlogov za vse pogostejše nočne izlete, zaznamovane z izdatno količino alkohola, ki se navadno končajo z obrazom v blazini in hudim mačkom naslednjega dne. Nato Mavis preko skupnih prijateljev prejeme e-pošto. Buddy Slade, njena nikoli pozabljena ljubezen, je pravkar postal očka. In ker je Mavis v marsikakšnem pogledu nekonvencionalna ženska, je tudi njena reakcija, odločitev pravzaprav, izven meja racionalnega razmišljanja. Odloči se, da je napočil čas, da znova osvoji Budyjevo srce. Da vzame nazaj tisto, kar ji je nekoč že pripadalo. Zato spakira kovčke in se odpravi v Mercury, njeno rojstno mesto, odločna, da bo »ujetega« Buddyja osvobodila, rešila iz nesrečnega zakona in ga končno imela samo zase.  

Z vzpostavitvijo nenavadnega, čudaškega lika kakršen je Mavis Gary, sta Codyjeva in Reitman očitno poskušala ponoviti vajo in uporabiti Juno recept. Osrednji ženski lik, s takšno karakterno linijo je vedno tvegana odločitev, saj se ustvarjalci v resnici odpovedujejo simpatiziranju in sočustvovanju občinstva z glavno osebo. Pri Juno je zadeva v resnici bila veliko manj tvegana, saj osrednji lik - Juno, kljub svoji nenavadnosti, ima delujoči moralni kompas, ki v Mavisinem primeru potrebuje temeljito kalibracijo. Tisto kar nam ostane je črni humor, ki je v resnici premalo kakovosten, da bi lahko nadomestil karakterne pomanjkljivosti glavne protagonistke. Vem, da je humor zelo subjektivna kategorija, ki jo vsi dojemamo po svoje, toda nizanje kombinacij nerodnega, čudaškega in mestoma celo psihopatskega, nekako ni moja stvar. Če se osredotočim zgolj na del zgodbe, v kateri spremljamo poskuse Theronove, da bi pridobila bivšega nazaj, ugotavljam, da tukaj nisem našel skoraj nič zanimivega. Kljub dejstvu, da nas Mavis s svojim početjem drži zainteresirane, je predmet našega zanimanja predvsem njen naslednji eksces in nikoli skrb za njeno usodo. Na srečo, film ima še eno komponento, v kateri naša anti-junakinja sreča debelušnega sošolca Matta (Patton Oswalt), ki je na nek način simbolizira njeno trčenje z resničnim svetom. Ko gledamo interakcijo na relaciji Theron-Oswalt, dobimo občutek, da gledamo nek drug film, v katerem so dejanja veliko bolj smiselna, dialogi veliko bolj zanimivi in ostri. V nekem trenutku Mavis v napadu samopomilovanja vpraša Matta, ali jo ljubi. Približek njegovega odgovora se glasi nekako takole: »Moški, kot sem jaz, se rodijo z ljubeznijo do žensk, kakršna si ti.« Njegov odgovor razkrije vse razsežnosti scenarističnega pretiravanja in v nebo štrlečih nasprotij. Finančno neodvisna, čudovita ženska (kar Charlize nedvomno je), pisateljica povrh, lahko ima težave z alkoholom, lahko še vedno ljubi moškega, s katerim se je razšla več kot 15 let nazaj, toda takšno pomanjkanje razsodnosti, kot ga kaže Mavis, mi vseeno deluje povsem izven konteksta. Film pred popolnim mrkom rešujeta Charlize Theron in Patton Oswalt in mogoče bi končni vtis bil še boljši, če ustvarjalci v končnici nebi znova obudili Mavis, kakršno smo gledali v večjem delu filma.

Ocena: 

V pripravi - Stoker

Chan-wook Park je filmar, ki ga poznajo tudi tisti, ki s korejskim filmom niso v ne vem kako intimnih odnosih. Skoraj nemogoče je spregledati številne lestvice najboljših, na katerih se je znašel Stari (Oldboy, 2003), sicer drugi film v trilogiji, katere rdeča nit je motiv maščevanja.  Mogoče naslov  prihajajočega filma, zaradi očitne asociacije na Brama Stokerja, deluje celo nekoliko zavajajoče, sploh če vemo, da je Park v Žeji (Bakjwi, 2009) predstavil zares nenavadnega vampirja. A vsem, ki poznajo njegovo dosedanje ustvarjanje  je najbrž jasno, da klasične grozljivke ne gre pričakovati. Prej film z elementi grozljivega, kakor je nekem intervjuju  izjavil eden izmed glavnih igralcev, Anglež Matthew Goode. Če sodim po kratkem opisu, ki sem ga našel na spletu, sta najpomembnejša lika zaupana Goodeu in Mii Wasikowski, ki po smrti očeta ostane sama z psihično nestabilno materjo, ki jo igra Nicole Kidman. Na dan pogreba se od nikoder prikaže pokojnikov brat in dekličin stric Charlie, ki ga celih 25 let ni bilo na spregled. Ta se odloči, da bo ostal ob bratovi ženi in mladi nečakinji, ki kmalu začne dvomiti v resnične motive njegovega prihoda, a kljub dvomom vedno bolj pada, pod njegov vpliv. Scenarij je spisal Wentworth Miller, zvezda priljubljene tv serije Beg iz zapora. Njegov scenarij je še pred ekranizacijo veljal za enega najobetavnejših skript v Hollywoodu, iz ust sodelujočih je slišati same pohvale na račun njegovega dela. Moram priznati, da sem bil nekoliko skeptičen, glede kombinacije Park-Hollywood, toda prvi obrisi Stokerja so me nekoliko pomirili. Če držijo informacije o kakovosti scenarija, potem razočaranja ne bo. Park že ve, kako se stvari streže. Šušlja se, da bo film, ki je trenutno v post-produkciji, premierno predvajan na bližajočem se canskem festivalu.

Imdb

Režija: Chan-wook Park

Scenarij: Wentworth Miller

Žanr: Drama, Grozljivka, Triler

Igrajo: Nicole Kidman, Dermot Mulroney, Mia Wasikowska, Matthew Goode, Jacki Weaver, Lucas Till