The Hunter

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstralija
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: Daniel Nettheim
Scenarij: Julia Leigh (knjiga), Alice Addison, Wain Fimeri 
Igrajo: Willem Dafoe, Frances O’Connor, Sam Neill, Callan Mulvey, Morgana Davies, Finn Woodlock

Moja prva asociacija ob omenitvi avstralske zvezne države Tasmanije je Tasmanski vrag. Največ zaslug za takšno povezavo ima divja živalca, ki se v risanki vrti kot tornado, saj je Tasmanski vrag še v mojih rosnih letih bil del Looney Tunes ansambla, ki je skupaj z Zajčkom Dolgouščkom in ostalimi risanimi junaki ostal trajno zasidran v spominu. Ob tej priložnosti je v ospredju večja in bolj eksotična žival, ki danes sodi med izumrle vrste. Tasmanskega tigra je tamkajšnja vlada uradno razglasila za izumrlega leta 1986, zadnji tiger pa je umrl pol stoletja prej, v nekem avstralskem živalskem vrtu. Sicer je Tasmanija otoška dežela, z nekaj manj kot 500 tisoč prebivalci, znana po lepoti neokrnjene narave, okoli 40 procentov države zavzemajo nacionalni parki, številna področja imajo status svetovne dediščine. Torej, čudovita narava in Willem Dafoe, ki se potika po tasmanskih brezpotjih je kombinacija, ki bi morala prepričati. Pa poglejmo. 

Pripoved začnemo v Parizu, kjer se izkušeni plačanec in lovec Martin David (Dafoe) sreča z naročnikom, oz. posrednikom, ki mu razloži, kaj se od njega pričakuje. Biotehnološka korporacija je prišla do poročil, ki omenjajo izumrlega tasmanskega tigra. Opazili naj bi ga v tasmanski divjini, kamor se kmalu po sestanku napoti tudi Martin. Njegova naloga je izslediti žival, jo pokončati in naročnikom prinesti različne vzorce, seveda, če poročila o zadnjem živečem  tasmanskem tigru držijo vodo. Martin, ki bo delal pod krinko znanstvenika, najame sobo pri lokalni družini. Njegova soba je, tako kot nova stanodajalka, v precej slabem stanju. Ženska večino časa preživi v postelji, mladoletna otroka sta več ali manj, prepuščena sama sebi. Povod za takšno stanje je izginotje moža/očeta, ki je izginil pred osmimi meseci, prav nekje na območju, ki ga Martin ima namen preiskati. Še pred odhodom v naravo Martin poskuša najti boljšo namestitev in hitro občuti ves antagonizem lokalnih prebivalcev, ki do različnih znanstvenikov in aktivistov za zaščito okolja, imajo zelo sovražen odnos. Med večdnevnim bivanjem v naravi Martin počasi spoznava okolico in odnose na tem prelepem delu sveta, med bivanjem pri najemodajalcih pa naveže zelo iskren odnos z otrokoma izginulega znanstvenika in njegovo obubožano ženo. 

Film je navdihnil istoimenski roman avstralske pisateljice in scenaristke Julije Leigh, ki sta ga adaptirala Wain Fimeri in Alice Addison. Na režiserski stolček se je usedel izkušeni televizijec Daniel Nettheim, The Hunter je njegov drugi dolgometražni film. V drugem poskusu mu je uspelo ustvariti zelo zanimiv film, nekakšno mešanico drame, avanture, trilerja in ekološkega filma. Pravzaprav bi nekatere dele filma tasmanska turistična skupnost lahko celo izrabila v promocijske namene. Lovec je počasen film, pri katerem si režiser vzame čas za pokrajino, a obenem ne zanemarja človeške komponente in se izkaže za spretnega opazovalca obrazne kartografije. Na drugi strani so nekoliko manj uspešno speljani redki akcijski prizori. Film je v najboljši formi, ko opazujemo Dafoja med iskalno akcijo v divjini in kasneje, ko se fokus prenese na interakcijo med  osrednjim protagonistom in otrokoma, medtem ko njuna, z antidepresivi zadrogirana mati, nekako ne prepriča (lik). Zato me veseli, da se ustvarjalci niso odločili za bolj intenzivno eksploatacijo potencialne  romance. Odlični Dafoe in oba otroka so glavne zvezde filma, ob naravi seveda, nekoliko manj posrečena/izkoriščena sta Sam Neill in Frances O'Connor. Čeprav o prejšnjem življenju glavnega protagonista ne izvemo skoraj nič,  nam že nekaj uvodnih prizorov v letališkem hotelu približa Martinovo zgodbo. Samotar na meji depresije je prišel do točke v življenju, ko so razmišljanja o življenjskih perspektivah in razlogih obstoja samoumevna. Njegova naloga, oz. izvršitev le-te, na nek način simbolizira njegovo usodo, saj se brez družine in otrok tudi sam počuti kot ogrožena vrsta. Nato sreča otroka, ki v njem zbudita starševsko-zaščitniška nagnjenja in njegovo življenje počasi začne dobivati smisel. Čeprav je proti koncu kazalo na pesimističen konec, Nettheimu uspe zgodbo zaključiti optimistično. Zadnji prizor v filmu je žalosten in vesel obenem, poln upanja v boljše jutri.  (-4)

Ocena: