Young Adult

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Jason Reitman
Scenarij: Diablo Cody
Igrajo: Charlize Theron, Patrick Wilson, Patton Oswalt, Elizabeth Reaser, Collette Wolfe

Zgodba o jezikavi najstnici Juno (2005), je bila prvo, izjemno uspešno sodelovanje tandema Reitman-Cody. Codyjeva je, med drugim, snela tudi oskarja za najboljši izvirni scenarij in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta režiser in scenaristka lotila novega skupnega projekta. Jason Reitman je vmes bil nekoliko uspešnejši, saj mu je z Georgeom Clooneyjem in Vero Farmiga uspelo posneti V Zraku (Up in the Air, 2009), ki je tisto leto letel kar visoko in našel mesto na številnih lestvicah, ob inventuri takratne filmske letine. Sam nisem bil tako močno navdušen in za moj okus je njegov prvenec Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005), še vedno njegov najboljši film. Kakorkoli, moram priznati, da nobeden izmed Reitmanovih filmov ni slab. Mogoče je njegov četrti celovečerec, o katerem pišem danes, še najšibkejši del njegovega filmografije, čeprav o njem večina kritikov razmišlja zelo pozitivno. Diablo Cody, ki je po Junu spisala scenarij za Telo lepe Jennifer (Jennifer's Body, 2009) in tv serijo Tarin svet (United States of Tara, 2009-2011), se znova vrača k temam povezanim z adolescenco,  čeprav v ospredje postavi like, ki so adolescenco že zdavnaj pustili za sabo. No, vsaj večina, kajti Mavis Gary (Charlize Theron) je ena takih, ki še vedno živi v preteklosti. 37-letna pisateljica v senci je nekaj let delala na knjižni franšizi za mladostnike, ki je v nekem trenutku bila izjemno popularna. Zdaj, ko končuje zadnjo knjigo je že jasno, da novih nadaljevanj ne bo. Franšiza je preživeta, iztekel se ji je rok uporabnosti in Mavis v resnici ve, da piše knjigo, ki jo ne bo nihče bral. Tudi v zasebnem življenju ji ne gre najbolje, za sabo ima propadel zakon in nikoli pozabljeno srednješolsko  ljubezen. Dovolj razlogov za vse pogostejše nočne izlete, zaznamovane z izdatno količino alkohola, ki se navadno končajo z obrazom v blazini in hudim mačkom naslednjega dne. Nato Mavis preko skupnih prijateljev prejeme e-pošto. Buddy Slade, njena nikoli pozabljena ljubezen, je pravkar postal očka. In ker je Mavis v marsikakšnem pogledu nekonvencionalna ženska, je tudi njena reakcija, odločitev pravzaprav, izven meja racionalnega razmišljanja. Odloči se, da je napočil čas, da znova osvoji Budyjevo srce. Da vzame nazaj tisto, kar ji je nekoč že pripadalo. Zato spakira kovčke in se odpravi v Mercury, njeno rojstno mesto, odločna, da bo »ujetega« Buddyja osvobodila, rešila iz nesrečnega zakona in ga končno imela samo zase.  

Z vzpostavitvijo nenavadnega, čudaškega lika kakršen je Mavis Gary, sta Codyjeva in Reitman očitno poskušala ponoviti vajo in uporabiti Juno recept. Osrednji ženski lik, s takšno karakterno linijo je vedno tvegana odločitev, saj se ustvarjalci v resnici odpovedujejo simpatiziranju in sočustvovanju občinstva z glavno osebo. Pri Juno je zadeva v resnici bila veliko manj tvegana, saj osrednji lik - Juno, kljub svoji nenavadnosti, ima delujoči moralni kompas, ki v Mavisinem primeru potrebuje temeljito kalibracijo. Tisto kar nam ostane je črni humor, ki je v resnici premalo kakovosten, da bi lahko nadomestil karakterne pomanjkljivosti glavne protagonistke. Vem, da je humor zelo subjektivna kategorija, ki jo vsi dojemamo po svoje, toda nizanje kombinacij nerodnega, čudaškega in mestoma celo psihopatskega, nekako ni moja stvar. Če se osredotočim zgolj na del zgodbe, v kateri spremljamo poskuse Theronove, da bi pridobila bivšega nazaj, ugotavljam, da tukaj nisem našel skoraj nič zanimivega. Kljub dejstvu, da nas Mavis s svojim početjem drži zainteresirane, je predmet našega zanimanja predvsem njen naslednji eksces in nikoli skrb za njeno usodo. Na srečo, film ima še eno komponento, v kateri naša anti-junakinja sreča debelušnega sošolca Matta (Patton Oswalt), ki je na nek način simbolizira njeno trčenje z resničnim svetom. Ko gledamo interakcijo na relaciji Theron-Oswalt, dobimo občutek, da gledamo nek drug film, v katerem so dejanja veliko bolj smiselna, dialogi veliko bolj zanimivi in ostri. V nekem trenutku Mavis v napadu samopomilovanja vpraša Matta, ali jo ljubi. Približek njegovega odgovora se glasi nekako takole: »Moški, kot sem jaz, se rodijo z ljubeznijo do žensk, kakršna si ti.« Njegov odgovor razkrije vse razsežnosti scenarističnega pretiravanja in v nebo štrlečih nasprotij. Finančno neodvisna, čudovita ženska (kar Charlize nedvomno je), pisateljica povrh, lahko ima težave z alkoholom, lahko še vedno ljubi moškega, s katerim se je razšla več kot 15 let nazaj, toda takšno pomanjkanje razsodnosti, kot ga kaže Mavis, mi vseeno deluje povsem izven konteksta. Film pred popolnim mrkom rešujeta Charlize Theron in Patton Oswalt in mogoče bi končni vtis bil še boljši, če ustvarjalci v končnici nebi znova obudili Mavis, kakršno smo gledali v večjem delu filma.

Ocena: