Mistress America (2015)

Slovenski naslov: - 
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija 
Dolžina: 84',  Imdb  
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach, Greta Gerwig
Igrajo: Greta Gerwig, Lola Kirke, Matthew Shear, Jasmine Cephas-Jones, Heather Lind, Michael Chernus, Cindy Cheung, Kathryn Erbe, Dean Wareham

Noah Baumbach je v zadnjih treh od štirih igranih filmih (letos je posnel še dokumentarec  o Brianu De Palmi) eno izmed glavnih vlog zaupal Greti Gerwig. Igralka in režiser sta po Greenbergu (2010) partnerja tudi v zasebnem življenju, Greta pa je poleg nalog pred kamero prevzela vlogo ko-scenaristke; prvič v Frances Ha (2012) in zdaj še v Mistress America. Baumbach je vmes dokončal Dokler sva mlada (While We're Young, 2014), solidno komično dramo o krizi srednjih let, pri kateri je znova sodeloval z Benom Stillerjem. Njegove zgodbe največkrat govorijo o likih, ki ne želijo odrasti in so na nek način obtičali v tem procesu, na nejasno določenem teritoriju med zrelostjo in brezskrbno mladostjo. Z Mistress Amerika nam tandem Baumbach-Gerwig  servira še eno variacijo na to temo, pomembno vlogo v zgodbi pa podobno kot pri Frances Ha igra motiv ženskega prijateljstva.

To je tista manjkajoča komponenta v življenju Tracy Fishko (Lola Kirke), ki po vpisu na eno izmed newyorških univerz gre skozi težavno prilagajanje na novo okolje. Za mladenko bi adaptacija bila veliko lažja, če bi spoznala kakšnega fanta ali prijateljico, njeno počutje bi popravil tudi sprejem v prestižni študentski literarni klub. Vendar Tracy ni na isti valovni dolžini z večino sovrstnic, fant, s katerim se je začela zbliževati, konča v objemu druge punce, za arogantneže iz literarnega kluba pa so njene kratke zgodbe premalo kakovostne, da bi jo povabili v svoje vrste. Njena mati, ki se bo v kratkem ponovno poročila, predlaga srečanje s hčerko njenega bodočega moža, ki živi v New Yorku. Po dolgotrajnem obotavljanju se Tracy naposled sreča z vihravo Brooke (Gerwig), ki jo takoj prevzame s svojo drznostjo in energičnostjo. Dekleti se kljub  razliki v letih (Brooke je ženska v zgodnjih 30-ih) odlično ujameta.

Brooke pod svoje okrilje vzame bodočo polsestro, ki ob svoji novi vzornici hitro spoznava zabavnejšo plat življenja v New Yorku. Zdi se, da v mestu ni človeka, ko ne bi poznal Brooke: z njo lahko vstopiš  v koncertno zaodrje in spoznaš člane benda, obiskuješ "cool" privatne zabave in vpijaš življenjske modrosti, ki jih ta kontinuirano stresa iz rokava. Greta Gerwig je z Baumbachom ustvarila še en  lik, v katerem lahko maksimalno izkoristi svoje igralske sposobnosti. Obleka, ki sta jo skupaj ukrojila, se izvrstno prilega njeni igralski personi in nekje do polovice filma sem imel občutek, da Brooke ima celo večji potencial od njenega lika v Frances Ha. Prav vsak Gretin kader izžareva neko nalezljivo energijo, ki prijetno vpliva na počutje, zato se gledalci na nek način počutimo podobno kot Tracy. Skupaj z njo občudujemo Brooke, njeno brezbrižno lahkotnost bivanja in na videz neusahljivo inspiracijo, čeprav ves čas vemo, da življenje enostavno ne more biti tako preprosto. Sprva sem še optimistično verjel, da bo Baumbachu v nadaljevanju uspelo karakterno oplemeniti ključne like in zgraditi sporočilno tehtnejši film, a na koncu se je izkazalo, da se je avtorski tandem načrtno osredotočil na humor, globino pa zavestno potisnil na stranski tir. Sploh v zadnji tretjini filma, ko film preraste v mešanico gledališke igre in "screwball" komedije, s kopico likov na enem samem prizorišču, ki se prepirajo, govorijo eni čez druge in prozorno poskušajo prikriti svoje dejanske namene. Iz dialogov postopoma izpuhti svežina, tisto, kar je prej bilo zabavno postane utrujajoče. In ko enkrat Mistress Amerika začnemo doživljati in vrednotiti po standardih čistokrvne komedije, se njegov končni domet bistveno zmanjša. V teh okvirjih pač ni dovolj, da si zabaven; zraven moraš biti tudi smešen in to je po moji oceni tista glavna pomanjkljivost filma.    

Ocena:

Applesauce (2015)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija 
Dolžina: 91' , Imdb 
Režija: Onur Tukel
Scenarij: Onur Tukel
Igrajo: Onur Tukel, Max Casella, Trieste Kelly Dunn, Jennifer Prediger, Dylan Baker, Karl Jacob

Moram priznati, da nikoli nisem bil nor na jabolčno čežano, podobno velja za pogovorne radijske oddaje. Toda gost, pretlačen kompot iz kuhinje ameriškega neodvisnega filmarja, igralca in slikarja Onurja Tukela je nekaj posebnega. Vlogo sladice boste morali odkriti sami, nekaj več pa vam lahko povem o vlogi, ki jo v zapletu ima pogovorna radijska oddaja, ki jo v večernih urah vodi kontroverzni voditelj Stevie Bricks. Ta vsak torek povabi svoje poslušalce, da z njim in ostalimi poslušalci podelijo skrivnost: v živem programu morajo razkriti najhujšo stvar, ki so jo storili v življenju. 

Za srednješolskega učitelja Rona Welza (Tukel) je to trenutek, ki iz spomina prikliče prepir, v katerega se zapletel še v študentskih letih. Še isti večer ga s soprogo Nicki (Trieste Kelly Dunn) čaka večerja z Lesom (Max Casella) in Kate (Jennifer Prediger), zakonskim parom, s katerim prijateljujeta že vrsto let. Ronu misel na najhujšo stvar, ki jo je storil v življenju ne da miru, zato med večerjo načne pogovor na to temo in se tudi izpove: v mladih letih je prišlo do spora med njim in neznancem, v katerem je krajšo potegnil neznanec. Ron je med begom z vso silo zaloputnil težka kovinska vrata in njegov zasledovalec je izgubil nekaj prstov desne roke. Njegovo izpoved sproži verigo dogodkov, ki bodo pošteno zakomplicirali življenja vseh vpletenih. Seveda, tudi Les in Kate kasneje v intimi njune spalnice začneta pogovor o grdih skrivnostih, Ron pa čez nekaj dni dobi paketek s čisto pravim odrezanim človeškim prstom. 

Onur Tukel je avtor, ki v relativni anonimnosti mumblecore scene že vrsto let snema svoje ultra low budget filme. Iz indie podtalja se je prebil šele lani, s horor komedijo Summer of Blood (ogled me še čaka), zgodbo o mizantropu in vampirskem luzerju z romantičnimi nagnjenji. V svojih delih najraje prepleta grozo in humor in tudi Applesauce je ena izmed variacij tega preizkušenega recepta, vendar je njegove filme težko uvrstiti v zgolj eno ali dve žanrski niši. Njegov najnovejši izdelek je istočasno tudi drama, ki na resno-komičen način secira razmerja med partnerji, eden izmed osrednjih motivov je tudi maščevanje, oziroma človekova nagnjenost, da ob čustveni ali telesni prizadetosti izvaja povračilne ukrepe ali o njih vsaj fantazira.  

Tukel se tu ne ustavi: v zgodbo preko osrednjega lika srednješolskega učitelja vpne debato o ameriški zunanji politiki in ameriškem odnosu do sveta pred in po 11. septembru, ter jo na interesanten način poveže z vsem, kar se junaku dogaja v njegovem zasebnem življenju. Učitelj, ki v svojih učencih poskuša obuditi pozabljene občutke empatije in razumevanja za težave drugih, ter opozoriti na nepotrebno vzbujanje strahu in paranoje, se kmalu tudi sam začne počuti enako, ko mu skrivnostni maščevalec na nepričakovanih mestih začne »nastavljati« nove kose človeškega trupla.

Applesauce je eden tistih filmov, ki mu kljub širni načetih vprašanj in odsotnosti otipljivejše idejno-sporočilne osredotočenosti uspeva vse skupaj povezati v smiselno, in, kar je še bolj pomembno, izjemno zabavno celoto. Nekateri deli zgodbe morda nimajo prave teže (npr. vloga radijskega voditelja), toda jedro še vedno tvori odlična študija partnersko-prijateljskih razmerij, dobri nastopi glavnih igralcev in štirje zanimivi karakterji, ob katerih se nikoli ne dolgočasimo. Prebral sem nekaj intervjujev z režiserjem, v katerih je ta povedal nekaj več o svojem ustvarjalnem procesu. Med drugim je razložil, da v njegovih filmih določene karakterne lastnosti, situacije in zapleti pogosto preslikavajo dejanske dogodke in osebe. Ti elementi so včasih avtobiografski, včasih temeljijo na izkušnjah prijateljev in znancev. V Tukelu vidim nekonvencionalnega avtorja, ki zna te fragmente oseb, dogodkov in stališč združiti v štorijo z visoko razvedrilno vrednostjo. Zato z veseljem čakam na njegov naslednji projekt, vmesni čas pa je kot naročen ogled njegovih starejših stvaritev.        

Ocena:

Mesečnik - November 2015

Macbeth (2015)

Slo naslov: Macbeth 
Dolžina: 113',  Imdb
Režija: Justin Kurzel
Igrajo: Michael Fassbender, Marion Cotillard, Sean Harris
Ocena: +3
Slo recenzija: MMC RTV SLO, MAF, Filmstart
Sinopsis (slo):
Macbeth, zvesti general vojske kralja Duncana, v silovitih bojih pri Ellonu na Škotskem porazi Macdonwalda, izdajalca in voditelja uporniških sil. Po bitki skupaj s sovojakom Banquom naletita na tri ženske, ki Macbethu prerokujejo, da bo postal kralj. Vojaka sprva ne verjameta vznemirljivim napovedim. V oddaljenem Invernessu Lady Macbeth po dolgih letih moževe odsotnosti še vedno žaluje za izgubo njunega edinega otroka. Novica o nenavadni prerokbi v njenih mislih zaseje seme vznemirljive ideje in načrtovati začne umor kralja Duncana, da bi skupaj z možem lahko zasedla prestol. (vir:www.liffe.si)


Bé omid é didar [Goodbye] (2011)

Slo naslov: -
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: Mohammad Rasoulof
Igrajo: Leyla Zareh, Fereshteh Sadre Orafaiy, Shahab Hosseini
Ocena: +3 
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Story of a young lawyer in Tehran in search of a visa to leave the country, which is what Mohammad Rasoulof did during the winter of 2010/11.


Narcos (2015– ) (1.sezona)

Slo naslov: -
Dolžina: 10 x 50' ,  Imdb
Avtorji: Carlo Bernard, Chris Brancato, Doug Miro
Igrajo: Wagner Moura, Boyd Holbrook, Pedro Pascal
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A chronicled look at the criminal exploits of Colombian drug lord Pablo Escobar.


Everest (2015)

Slo naslov: Everest
Dolžina: 121',  Imdb
Režija: Baltasar Kormákur
Igrajo: Jason Clarke, John Hawkes, Ang Phula Sherpa
Ocena: 3
Slo recenzija: MMC RTV SLO, Mladina, Siol
Sinopsis (eng):
Everest je presunljiva resnična zgodba o tretjem najbolj smrtonosnem dnevu v zgodovini mogočne gore, ki je terjal osem življenj. Tragedija, ki je v svetovni javnosti sprožila prvi val polemik o komercializaciji vzponov, se je na najvišji točki sveta odvijala 10. in 11. maja leta 1996. Takrat sta namreč dve različni ekspediciji padli v milost in nemilost enemu najhujših snežnih viharjev, kar jih je kadarkoli zabeležila človeška rasa. EVEREST nam bo ob pomoči osupljivih posnetkov v 3D tehnologiji in izjemne igralske zasedbe približal agonijo alpinistov, ki so bili v krutem okolju, kjer človeška telesa dobesedno umirajo, soočeni z nemogočimi ovirami. V primežu smrtnega strahu se je njihova vseživljenjska obsedenost po osvojitvi te veličastne gore preobrazila v nepredstavljiv boj za golo preživetje. (vir: www.kolosej.si)

X+Y (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 111',  Imdb
Režija: Morgan Matthews
Igrajo: Asa Butterfield, Rafe Spall, Sally Hawkins
Ocena: 3 
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

A socially awkward teenage math prodigy finds new confidence and new friendships when he lands a spot on the British squad at the International Mathematics Olympiad.


Lagerfeuer [West] (2013)

Slo naslov: -
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Christian Schwochow
Igrajo: Jördis Triebel, Tristan Göbel, Alexander Scheer
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

East Germany. Summer, late 70's. Three years after her boyfriend Wassilij's apparent death, Nelly Senff decides to escape from behind the Berlin wall with her son Alexej, leaving her traumatic memories and past behind. Pretending to marry a West German, she crosses the border to start a new life in the West. But soon her past starts to haunt her as the Allied Secret Service begin to question Wassilij's mysterious disappearance. Is he still alive? Was he a spy? Plagued by her past and fraught with paranoia, Nelly is forced to choose between discovering the truth about her former lover and her hopes for a better tomorrow.



The Forbidden Room (2015)

Slo naslov: Prepovedana soba
Dolžina: 130',  Imdb
Režija: Guy Maddin, Evan Johnson 
Igrajo: Roy Dupuis, Clara Furey, Louis Negin
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (slo):
Kanadski režiser Guy Maddin se v obliki filmske babuške odpravi na hiperaktiven potep po freudovskem sanjskem svetu. Ultimativna oda izgubljenim filmom in pozabljenim žanrom. 
Marv, moški v zrelih letih, nas v satenastem kopalnem plašču poduči o zgodovini in pomembnosti kopanja ter nas povabi v toplo kad. Še preden se zavemo, smo prestavljeni v podmornico, v kateri se obupani mornarji spopadajo z zadnjimi zalogami kisika. Tam se od nikoder pojavi gozdar, ki pove svojo zgodbo o pobegu iz krempljev klana jamskih ljudi. Od tu naprej se vinjete, motivirane s prigodami iz Maddinovega lastnega življenja, s hitrim tempom pretakajo iz ene v drugo, ob tem pa gledalca vseskozi presenečajo, begajo, nemalokrat pa tudi nasmejejo. (vir:www.liffe.si)

Tui na [Blind Massage] (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 114',  Imdb
Režija: Ye Lou
Igrajo: Xiaodong Guo, Lu Huang, Xuan Huang
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A drama centered around the employees of a Nanjing massage parlor who share a common trait: they are all blind.


The Final Girls (2015)

Slo naslov: -
Dolžina: 88',  Imdb
Režija: Todd Strauss-Schulson
Igrajo: Taissa Farmiga, Malin Akerman, Adam DeVine
Ocena: 3
Slo recenzija: Filmoljub
Sinopsis (eng):

A young woman grieving the loss of her mother, a famous scream queen from the 1980s, finds herself pulled into the world of her mom's most famous movie. Reunited, the women must fight off the film's maniacal killer.

Zeit der Kannibalen [Age of Cannibals] (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Johannes Naber
Igrajo: Devid Striesow, Sebastian Blomberg, Katharina Schüttler
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Öllers and Niederländer have everything under control. For the past six years, the two successful business consultants have been traveling through some of the seediest countries around the world in order to satisfy their clients' greed.

We Are Still Here (2015)

Slo naslov: -

Dolžina: 84' ,  Imdb

Režija: Ted Geoghegan

Igrajo: Barbara Crampton, Andrew Sensenig, Lisa Marie

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

In the cold, wintery fields of New England, a lonely old house wakes up every thirty years - and demands a sacrifice.


Ant-Man (2015)

Slo naslov: Ant-Man 
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Peyton Reed
Igrajo: Paul Rudd, Michael Douglas, Corey Stoll 
Ocena: +2
Slo recenzija: Filmoljub
Sinopsis (slo):
Naslednja stopnja Marvelovega kinematografskega vesolja bo v filmu Studia Marvel "Ant-Man" na velikem platnu prvič predstavila ustanovnega člana Maščevalcev. S svojo neverjetno sposobnostjo, da se pomanjša a hkrati poveča svojo moč, mora mojstrski tat Scott Lang zaobjeti svojega notranjega heroja in pomagati svojemu mentorju, Dr Hanku Pymu, zaščititi skrivnost njegove super Ant-Man obleke pred novo generacijo groženj. (vir: cineplexx.si)

American Ultra (2015)

Slo naslov: -
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Nima Nourizadeh
Igrajo: Jesse Eisenberg, Kristen Stewart, Connie Britton
Ocena: +2
Slo recenzija: Filmoljub
Sinopsis (eng):
A stoner - who is in fact a government agent - is marked as a liability and targeted for extermination. But he's too well-trained and too high for them to handle.

Deathgasm (2015)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Jason Lei Howden

Igrajo: Milo Cawthorne, James Blake, Kimberley Crossman

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Two teenage boys unwittingly summon an ancient evil entity known as The Blind One by delving into black magic while trying to escape their mundane lives.


Knock Knock (2015)

Slo naslov: -
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Eli Roth
Igrajo: Keanu Reeves, Lorenza Izzo, Ana de Armas
Ocena: +2
Slo recenzija: Filmoljub, Filmstart
Sinopsis (eng):
When a devoted husband and father is left home alone for the weekend, two stranded young women unexpectedly knock on his door for help. What starts out as a kind gesture results in a dangerous seduction and a deadly game of cat and mouse.

Suburban Gothic (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Richard Bates Jr.
Igrajo: Matthew Gray Gubler, Kat Dennings, Ray Wise 
Ocena: 2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Raymond has a prestigious MBA, but he can't find work. He can channel the paranormal, but chatting with a cute girl mystifies him. Kicked out of his big city apartment, Raymond returns home to his overbearing mother, ex-jock father, and beer-bellied classmates. But when a vengeful ghost terrorizes the small town, the city-boy recruits Becca, a badass local bartender, to solve the mystery of the spirit threatening everyone's lives.

No Men Beyond This Point (2015)

Slovenski naslov: Ni prostora za moške
Država: Kanada
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama, ZF 
Dolžina: 80' ,  Imdb 
Režija: Mark Sawers 
Scenarij: Mark Sawers 
Igrajo: Kristine Cofsky, Patrick Gilmore, Rekha Sharma, Tara Pratt, Cameron McDonald, Ali Skovbye, Victoria Bidewell

Kako bi se počutil moški, ki bi po nekem čudnem scenariju (p)ostal eden izmed zadnjih reproduktivno sposobnih moških na svetu, v katerem 99 % populacije predstavljajo ženske? Ne dvomim, da bi se našlo kar nekaj »pravih junakov,« ki bi kar tako, na prvo žogo, sprejeli takšno razmerje moči, zaslepljeni z lastno pomembnostjo in enormnim številom potencialnih partnerk. Kanadčan Mark Sawers je v formo lažnega dokumentarca zapakirano komedijo zgradil na podobni ideji, a z eno pomembno razliko. V njegovem, recimo temu, alternativnem svetu, se je število moških zmanjševalo postopoma, saj so ženske rojevale vedno več deklic, število fantkov je konstantno upadalo in v nekem trenutku se je rodil zadnji moški potomec. 

Ta fantek je danes 37-letni Andrew Myers, ki kot hišni pomočnik dela pri zakoncema Terri in Iris. V hiši polni odraščajočih deklet dela nikoli ne zmanjka, toda Andrew se ne pritožuje. Z veseljem opravlja svoje naloge, saj je tako lahko ves čas v bližini Iris, ki se počasi ogreva zanj. Obojestranska naklonjenost se počasi razvija v ljubezen, kar v našem svetu ne bi bilo nič nenavadnega. A v tej alternativni resničnosti sta v zakonski zvezi lahko le dve ženski, reprodukcija poteka aseksualno, seks in samozadovoljevanja pa so prepovedani z zakonom.  

Ni prostora za moške podpisuje kanadski režiser in scenarist Mark Sawers (gre za njegov drugi celovečerec), ki je za svoj kratki film Shoes Off! Iz leta 1998 prejel nagrado na Mednarodnem tednu kritike v Cannesu, celovečerni prvenec Camera Shy (2012) pa je odmeval predvsem v njegovi domovini.

Kanadčan je svojo drugo dolgometražo zgradil na eni sami vznemirljivi ideji. Ideji o svetu, katerem vladajo ženske, moški pa so se znašli na robu izumrtja. Pri tovrstnih projektih je najbolj pomembna sposobnost avtorja, da iz ene same zabavne predpostavke razvije zgodbo in na njej zgradi celovečerni film. Filmska zgodovina beleži veliko idejno zanimivih  filmov, v katerih avtorji dobro osnovno premiso niso znali ustrezno nadgraditi in jo na zanimiv način predstaviti gledalcu. Naslovno satiro uvrščam med uspešnejše poskuse v tem segmentu, med ostalim tudi zato, ker avtor pametno oceni, da je takšno zgodbo najbolje povedati v formi lažnega dokumentarca. Opazovanje govorečih glav, ki naravnost v kamero izražajo svoja mnenja in občutke, ima izrazito pozitiven vpliv na komični moment zgodbe. 

Film dopadljivo rekonstruira preteklost, nam pokaže alternativno zgodovino z ženskami v vodilnih vlogah, preko številnih domiselnih situacij in informacij pa kreira hudomušno skico razmerij med spoloma v tej alternativni realnosti. Tu so še znanstvene utemeljitve evolucijske smeri, v kateri mati narava pošlje človeški rod, cerkveni odzivi na brezmadežna spočetja, ukinitev vesoljskega programa in še in še. Vse te bombončke je najbolje odkriti iz prve roke, z lastnimi čutili, zato se v detajle ne bom spuščal. Ni prostora za moške je predvsem lahkotna komedija, od katere ne smemo pričakovati sporočilne globine in podobnih reči, zato pa ne bi imel nič proti, če bi se Sawers odločil za nekoliko drznejši in provokativnejši pristop. Njegov recept deluje zelo dobro v prvi polovici filma, nakar stvari v drugem delu na račun ponavljanja vzorcev počasi postajajo manj zanimive in bolj predvidljive. Kljub temu govorimo o filmu, ki je odlična priložnost za izboljšanje razpoloženja in to je vrednost, ki jo nikakor ne smemo zanemariti.

Ocena:

Dheepan (2015)

Slovenski naslov: Dheepan
Država: Francija
Leto: 2015 
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 109' ,  Imdb 
Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain, Noé Debré
Igrajo: Jesuthasan Antonythasan, Kalieaswari Srinivasan, Claudine Vinasithamby, Vincent Rottiers, Faouzi Bensaïdi, Marc Zinga

Državljanska vojna na Šrilanki se bliža koncu, vladne sile bodo vsak čas dokončno porazile uporniške tamilske tigre. Tamilci so izgubili boj za neodvisnost, veliko  pripadnikov te največje etnične manjšine želi zapustiti domovino in srečo poiskati drugje, predvsem v Evropi. Begunska taborišča so polna vojnih sirot, ovdovelih žensk in bivših pripadnikov tamilskih tigrov, ki pod lažno identiteto poskušajo zapustiti državo. Na letalu za Evropo sedež veliko lažje dobijo družine, zato nekateri prevzemajo lažne identitete in se združujejo v lažne družine. 

Med njimi je tudi Sivadhasan (Antonythasan Jesuthasan), ki prevzame identiteto mrtvega soborca Dheepana. Poveže se z Yalini, ki v taborišču najde osirotelo deklico, ki je pripravljena igrati njuno hčerko in navidezna družina je ustvarjena. Ne mine veliko in vsi skupaj že sedijo na letalu, ki begunce pelje v Francijo. Po prihodu v Evropo »družina« konča v prehodnem domu za azilante, po uspešno zaključeni sprejemni proceduri in odobritvi bivanja v Franciji napoči čas za integracijo v novo okolje.  Preselijo se v blokovsko naselje v predmestju, kjer Dheepan prevzame delo hišnika. Integracija na prvi pogled poteka odlično, a že po nekaj urah v novem okolju je jasno, da je »družina« končala v zanikrnem predmestnem getu, v katerem življenja prebivalcev krojijo mamilarske tolpe.

Najodmevnejši film Jacquesa Audiarda  je čistokrvna mafijska drama Prerok (Un prophète, 2009), v njegovem ustvarjalnem opusa pa najdemo še več zanimivih naslovov,  v katerih Francoz na zanimiv način meša kriminalko z drugimi žanri. Omeniti velja predvsem dramo Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s'est arrêté, 2005), zgodbo o kriminalcu, ki se poskuša uveljaviti kot pianist in  krimi romanco Read My Lips (Sur mes lèvres, 2001), v kateri sta Vincent Cassel in Emmanuelle Devos ljubimca in neobičajna roparska partnerja.

S prakso prepletanja različnih žanrov Francoz nadaljuje tudi v pričujočem primeru. Dheepan nam v embalaži drame o zagatah emigrantov prinaša zgodbo o zbliževanju treh neznancev, ki po spletu okoliščin postanejo začasna družina. »Hčerka« v čustveno otopelem glavnem junaka počasi prebuja zaščitniški starševski gen in občutek odgovornosti, njuna interakcija je iz dneva v dan toplejša in iskrenejša. Čeprav Dheepan in njegova »papirnata žena« ves čas ohranjata distanco in se poskušata držati formalnega dogovora, igranje vlog zakoncev v obeh počasi prebuja občutke bližine in naklonjenosti. V rokah manj izkušenega avtorja bi iz podobne materije hitro dobili osladno melodramo, toda Audiard  s spremembo fokusa in okoliščin ne dovoli, da bi film zdrsnil v sentimentalnost.

Razvoj romantičnega zapleta ves čas zavira Yalinino nezadovoljstvo z življenjem v Franciji in grožnja z odhodom v Anglijo, kjer živijo njeni sorodniki. Spoznanje, da se bo iluzija o srečni družinici razblinila v trenutku, ko jim oblasti podelijo ustrezna bivalna dovoljenja, ohranja občutek krhkosti trenutnega stanja. Čutimo, da bi takšen scenarij bolj prizadel Dheepana, ki se je navezal na svojo navidezno družinico. Nato v getu pride do streljanja, krogle začnejo švigati na vse strani in to je dogodek, ko sodu izbije dno. Yalini želi pobegniti v Anglijo, kar Dheepana motivira, da se vmeša v spopad med tolpama. Audiard tako ustvari klimo podobno tisti v Slamnatih psih (Straw Dogs, 1971, Sam Peckinpah), a z eno razliko: njegov glavni protagonist je veliko nevarnejši in sposobnejši, kot se to na prvi pogled zdi. Film je zdaj že globoko na ozemlju klasične kriminalke, Audiard  pa nas z zares impresivno akcijsko sekvenco spomni, kako mojstrsko obvlada režijo tovrstnih prizorov. Film s svojo kriminalno komponento izpostavi rak rano francoske družbe: položaj v urbanih predmestjih, teh sodobnih getih, v katerih razredne (in vse druge) razlike najbolj pridejo do izraza. Nezainteresiranost policije za dogajanje v predmestjih je zgolj tista najbolj očitna postavka, s pomočjo katere film vzpostavlja svojo družbenokritično noto. Dheepan se dokaj spretno sprehaja med žanri in obenem prevprašuje več pomembnih vprašanj. A morda je prav to glavni razlog, da film ne učinkuje tako močno kot bi moral in se na nek način izgubi v širini številnih motivov in vprašanj.   

Ocena:

The Diary of a Teenage Girl (2015)

Slovenski naslov: Kako sem izgubila nedolžnost
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 102' ,  Imdb 
Režija: Marielle Heller
Scenarij: Marielle Heller, Phoebe Gloeckner (grafični roman)
Igrajo: Bel Powley, Alexander Skarsgård, Kristen Wiig, Abby Wait, Madeleine Waters, Christopher Meloni

Seksualnost in prve seksualne izkušnje so standardni teritorij večine najstniških komedij. Tovrstne zgodbe se praviloma osredotočajo na prizadevanja enega fanta, ali skupine fantov, ki si na začetku filma zastavi(jo) cilj — seksati s punco, do takrat in takrat. Postavitev skrajnjega roka je navadno povezana s kakšnim mejnikom (konec počitnic, matura, polnoletnost), ki protagonista ves čas opominja, da mora okrepiti svoja prizadevanja, če želi pravočasno uresničiti veliki cilj. Bolj romantična različica bi najbrž  vključevala v istega protagonista na skrivaj zaljubljeno punco, ki svoja čustva, in predvsem lepoto, skriva za velikimi, neprimernimi očali in nevpadljivimi, vrečastimi oblačili.

Kako sem izgubila nedolžnost ne  stori nič od tega, ampak izbere povsem drugačen pristop. Namesto fanta v vlogo glavne protagonistke postavi 15-letno punco Minnie, pravo nasprotje konservativne, prijetne najstnice, ki je na g. Pravega pripravljena čakati kolikor je pač potrebno. Minnie želi seksati takoj, le še ustreznega kandidata je treba najti. In ker nismo v filmu v katerem je na veliki dogodek potrebno čakati do samega konca, nam Minnie že v prvem prizoru vsa nasmejana in razigrana razloži, da je pravkar izgubila nedolžnost. Nato skočimo nekaj dni v preteklost in izvemo o njenem avdio dnevniku (punca dogodke in čustva vsakodnevno beleži z magnetofonom), ki je naša vstopnica v zgodbo o njeni prvi seksualni izkušnji. Mogoče bi bolje bilo reči »izkušnjah,« saj Minnie preprosto ne želi izpustiti moškega, ki jo je popeljal v svet spolne naslade. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako sporno, če ta moški ne bil tridesetletni fante njene mame.

Eno izmed najprijetnejših presenečenj ameriške neodvisne scene podpisuje 36-letna Marielle Heller, ki je pred vstopom v režiserske vode nastopala v gledališču in na televiziji, na velikem platnu pa smo jo lahko opazili v manjših stranskih vlogah (Sprehod med nagrobniki, MacGruber). Kako sem izgubila nedolžnost je njen prvenec, posnet po grafičnem romanu Phoebe Gloeckner, ki je najprej zaživel na gledaliških deskah. Hellerjeva je v odmevni, dobro sprejeti predstavi odigrala glavno vlogo, odlična gledališka adaptacija pa je avtorico romana dokončno prepričala, da pravice za filmsko adaptacijo odstopi prav Hellerjevi, ki je nato poleg režije prevzela tudi scenaristični del posla in zgodbo ustrezno prilagodila filmskemu jeziku. 

Ena izmed delikatnejših odločitev je gotovo bila izbira glavne igralke in na tem mestu želim podariti, da so ustvarjalci z izbiro mlade britanske igralke Bel Powley opravili odličen posel. Pri tem ni pomembno samo to, da se je 23-letna Bel potem odlično znašla v dokaj zahtevni vlogi; njena izbira je istočasno odlično usklajena s filozofijo filma, ki je želel iz drugačne perspektive in na drugačen, bolj odkrit način spregovoriti o odraščanju in seksualnosti. Prepričan sem, da bi vse skupaj delovalo manj pristno in prepričljivo, če bi v njeno vlogo postavili kakšno izmed ameriških najstniških zvezdnic.

Marielle Heller in sodelavci so se dobro zavedali, da se v takšni zgodbi preprosto ne smeš ozirati na to, kakšno oznako ti bo dodelilo Ameriško filmsko združenje (MPAA).  Tudi to je bil eden izmed predpogojev za film, ki se učinkovito loteva dokonstrukcije dveh velikih tabujev: seksualnosti pri mladih dekletih in seksualnega razmerja med starejšim moškim in mladoletno punco. Večni problem sorodnih filmov je bodisi prikrito obsojanje ženske seksualnosti v tem življenjskem obdobju (in tudi sicer), bodisi nepotrebno pretiravanje s sentimentalnostjo. Kako sem izgubila nedolžnost je v tem smislu pogumen in odkrit film, ki se odraščanja in spolnega dozorevanja loti brez zadržkov in restrikcij. Nekaj podobnega lahko zatrdim za razmerje med starejšim moškim in mladoletnico, ki za spremembo ni prikazano kot grdo, umazano in abnormalno. Alexander Skarsgård je ravno prav »goofy,« nikoli zares odrasel moški, da v njegovih dejanjih preprosto ne prepoznamo potez seksualnega predatorja. Zgodba je lepo podložena z protagonistkinimi artističnimi vzgibi, ki v ozadju izrisujejo  preboj stripa iz kulturnega podzemlja, saj 70-ta nenazadnje niso bila samo čas seksualne revolucije, drog in rock'n'rolla, ampak tudi obdobje razcveta novih oblik umetniškega izražanja.     

  

Ocena:

The Lobster (2015)

Slovenski naslov: Jastog
Država: Irska, VB, Grčija
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Romantični, ZF 
Dolžina: 118',  Imdb 
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthymis Filippou
Igrajo: Colin Farrell, Rachel Weisz, Lea Seydoux, John C. Reilly, Olivia Colman, Ben Whishaw, Ariane Labed, Angeliki Papoulia, Ashley Jensen, Michael Smiley, Jessica Barden

Kakšno bi bilo naše življenje, če bi ga živeli kot žival? Ideja, o kateri je nekoč verjetno razmišljal vsak izmed nas, sploh v času odraščanja. Otrok, ki želi biti pes ali muca, ni nič nenavadnega. Kaj pa se zgodi, če v takšno situacijo postavimo odraslega človeka? Kako bi se odločili vi, če bi živeli v neki alternativni realnosti, v kateri zakon določa, da se vsi tisti, ki ne uspejo najti partnerja, za kazen spremenijo v žival po njihovi izbiri. In če malo bolje pomislimo, izbira živali niti ni tako nepomembna, saj so možnosti za preživetje večje, če izberemo žival, z malo naravnih sovražnikov. Lev ali zajec? Slon ali miš? Pri odločitvi smo lahko tudi bolj analitični in izbiro prilagodimo našim preferencam. Recimo, da smo ljubitelji vode in bi radi živeli dolgo življenje. Odlična izbira bi v tem primeru bila preobrazba v jastoga, ki domuje v morjih in po nekaterih ocenah lahko doživi starost 100 let.

V tej smeri je razmišljal tudi David (Colin Farrell), ko je prišel v hotel, v katerem bo preživel naslednjih 45 dni. David dejansko živi v distopični prihodnosti, ki je na las podobna naši sedanjosti, a z eno  esencialno razliko: samsko življenje je prepovedano z zakonom. Celo tiste, ki so izgubili partnerje zaradi bolezni ali nesreč že po nekaj dneh pripeljejo v hotel in jim dajo 45 dni časa, da najdejo ustrezno partnerko (partnerja). Pri izbiri imajo proste roke, pomembno je le, da se z izbranko/izbrancem dobro ujamejo in ustvarijo pogoje za bodoče skupno življenje. Vse tiste, ki v tem času ne uspejo najti primerno partijo, čaka preobrazba v žival, ki so jo ob prihodu v hotel navedli na sprejemnem formularju. A tako kot vsak režim, tudi ta ima svoje nasprotnike, upornike pravzaprav, ki so borijo proti aktualni oblasti. Ti se skrivajo po gozdovih, od kod poskušajo z gverilskimi napadi zamajati stabilnost sistema. V teh gverilskih skupinah, ki prakticirajo življenje brez partnerjev, je vsakršna oblika intimnosti prepovedana.

Yorgos Lanthimos je s Podočnikom raziskoval dinamiko družine, ki svoje tri otroke vzgaja v popolni izolaciji, z naslednjim filmom, Alpe, pa je v središče postavil nenavadno skupino ljudi, ki svojcem umrlih z igranjem vnaprej določene vloge ponuja storitev nadomeščanja mrtvih družinskih članov. Jastog je njegov prvi film v angleškem jeziku, pri katerem je imel na voljo mednarodno zvezdniško zasedbo. Ta prehod iz prijetnega zavetja domače kinematografije na veliko mednarodno sceno je v preteklosti znal biti problematičen za mnoge avtorje, ki so med prilagajanjem na nove okoliščine nekako izgubili svoj značilni avtorski pristop in podlegli različnim interesom in pritiskom, ki pogosto spremljajo takšne projekte. 

Jastog je v tem smislu film bolj prilagojen okusu širokih množic, saj avtor tokrat nekoliko omili absurd in črni humor, a kljub temu je to še vedno tipični Lanthimos, človek, ki zna svoje nenavadne ideje razviti v neslutene, nepredvidljive smeri. Izhodiščna točka je tokrat bilo prevladujoče mnenje, da »normalni« ljudje moramo nujno živeti v takšni ali drugačni obliki partnerske skupnosti in razmislek o tem, kako družba gleda na tiste posameznike, ki se z drugimi ljudmi ne uspejo povezati v kakšna globlja razmerja. Tako je inovativni Grk znova začel s povsem običajno idejo, ji z zakonskim določilom o obvezi življenja v dvoje vbrizgal pošten odmerek absurda in voila… , dobili smo Jastoga.

Stvari seveda niso tako preproste; vse skupaj je potrebno povezati s privlačno zgodbo in zanimivim liki in tu Lanthimos v sodelovanju s stalnim ko-scenaristom Efthymisom Filippoujem znova ustvari kopico zabavnih situacij, ki jih odlično podpirajo izjemno duhovitimi dialogi. Pri vsem tem je posebej zanimiva enostavnost, s katero režiser utemeljuje vzgibe in dejanja svojih protagonistov, oziroma sposobnost filma, da v tako čudaških pogojih deluje povsem razumljivo in logično. Jastog ves čas hodi po tenki črti med komedijo in nelagodjem, izziva naše predstave o tem, kaj je normalno in kaj čudaško, izpostavlja absurdnost družbenih norm enega sistema in nato ponovi vajo s podobno absurdno ureditvijo alternativne skupnosti. Mogoče se ravno tu skriva nekoliko globlja sporočilna nota o pomenu individualizma in drugačnosti, ter o nujnosti prevpraševanja obče sprejetih družbenih konvencij. Lanthimos te ideje podloži z izvrstnim humorjem, ki Jastog promovira v največji komični dosežek tekočega leta. In če bi moral svoje zadovoljstvo izraziti na lestvici od 1 do 15, potem mu brez zadržkov dodelim čisto štirinajstico. 

Ocena:

A Bigger Splash (2015)

Slovenski naslov: Nemirna obala
Država: Italija, Francija
Leto: 2015 
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Luca Guadagnino 
Scenarij: Alain Page, David Kajganich
Igrajo: Tilda Swinton, Mathias Schoenaerts, Ralph Fiennes, Dakota Johnson, Aurore Clement, Lily McMenamy

Italijanski režiser Luca Guadagnino je nase prvič resneje opozoril z romantično dramo Jaz sem ljubezen (Io sono l'amore, 2009), s Tildo Swinton v glavni vlogi. Sodelovanje z odlično angleško igralko je ena izmed stalnic njegove kariere: Swintonova igrala že v avtorjevem celovečernem prvencu The Protagonists (1999), dokaj neodmevna drama Melisa P (2005) pa je njegov edini igrani celovečerec, v katerem Tilda ni stala red kamero. To pot ji je Guadagnino namenil vlogo slavne rokerice Marianne Lane, ki po prestani operaciji glasilk v družbi svojega nekoliko mlajšega ljubimca Paula (Matthias Schoenaerts) okreva na idiličnem italijanskem otoku Pantelleria, s katerega v lepem vremenu lahko vidiš kakih 60 kilometrov oddaljeno tunizijsko obalo. Njun prijetni oddih nenadoma skali prihod starega prijatelja Harryja (Ralph Fiennes), ki se v družbi svoje mlade hčerke Penelope (Dakota Johnson) nenapovedano pojavi na otoku. Harry je glasbeni producent, ki je sodeloval z velikimi glasbenimi imeni in odigral pomembno vlogo pri Marianninem preboju na glasbeno sceno in človek, s katerim je pevka nekaj let delila posteljo. Pred leti sta se razšla zaradi njegovih nenehnih skokov čez plot, odnos z Marianne in njenim novim partnerjem pa je toliko bolj zapleten, ker sta tudi Paul in Harry stara znanca. Pravzaprav je Harry bil ta, ki je Paula predstavil svoji bivši ljubezni. Zdaj so to le še oddaljeni spomini na skupno preteklost, ki bi tam tudi ostali, če Harry ob dobri kapljici ne bi čutil neutolažljive želje po obujanju spominov. Skupaj s spomini na plano privrejo stara čustva, na katerih se počasi formirajo obrisi ljubezenskega trikotnika. In ker je del te zgodbe tudi ena zdolgočasena mladenka, je le še vprašanje časa, kdaj se bo vse skupaj spremenilo v štirikotnik.

Nemirna obala je nekoliko posodobljeni rimejk francoskega trilerja La Piscine (Jacques Deray, 1969). Izvirnik se tako kot nova verzija lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedo (Alain Delon, Romy Schneider, Maurice Ronet, Jane Birkin), v novi verziji je zgodba iz St.-Tropeza prestavljena na mediteranski otok Pantelleria. S spremembo kraja dogajanja je Guadagnino odprl prostor za posodobitev zgodbe z vročim vprašanjem ilegalnih emigracij, vendar mu ta poskus aktualizacije ni prinesla veliko koristi. Razen všečne metafore s kačami, ki vsakodnevno vznemirjajo dopustnike na posesti, režiserju iz tega vprašanja ne uspe iztisniti nobene dodane vrednosti. Hrbtenica filma so še vedno odnosi osrednjih protagonistov in Nemirna obala na srečo v tem segmentu funkcionira veliko bolje. Pot do uspeha in zadovoljnega gledalca je tlakovana z odličnima nastopoma starejšega dela igralske zasedbe. Tilda Swinton je že v odlični Julii (Erick Zonca, 2008) in Jarmuschevih Večnih ljubimcih dokazala, da se dobro znajde v vlogah, ki zahtevajo določeno stopnjo seksapílnosti. In tudi ob tej priložnosti brez zadržkov posvojimo idejo, da je prav ona ženska, ki s svojimi čari lahko pritegne oba glavna moška lika. Nekaj več zaslug bi vseeno prepisal tokrat zares impresivnemu Ralphu Fiennesu, ki v vlogo razuzdanega moškega sredi krize srednjih let vnese fino mešanico humorja, čustveno motivirane preračunljivosti in negotovosti. Manj uspešen je Matthias Schoenaerts (Volovska glava, Rja in kost), saj njegov lik ostane nekoliko nedorečen, med tem ko mlada Dakota Johnson v scenaristično najbolj podhranjeni roli »Lolite,« niti ni imela preveč priložnosti za dokazovanje. Guadagnino se izkaže predvsem kot režiser, ki odlično lovi čustva likov v tistih drobnih trenutkih brez dialoga, ko komaj opazne reakcije povedo več kakor tisoč besed, režiser, ki izvrstno stopnjuje napetost in dinamiko odnosov med liki. Pod črto je z videnim težko biti nezadovoljen, čeprav je na koncu jasno, da film ne nudi kakšne silne globine in sporočilnosti.

Ocena: