Detectorists (2014– )

Foto: BBC4

Slo naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2014, 2016, 2017 

Dolžina: 3 Sezone x 6 x 30',  Imdb

Žanri: komedija

Režija: Mackenzie Crook

Scenarij: Mackenzie Crook

Igrajo: Mackenzie Crook, Toby Jones, Rachael Stirling, Lucy Benjamin, Gerard Horan, Aimee-Ffion Edwards, Simon Farnaby 

Sprva nisem načrtoval pisanja tega prispevka, saj sem Detectorists na blogu s kratkim povzetkom vsebine v angleščini omenil lani, toda po treh sezonah so mi junaki tako prirasli k srcu, da sem se vseeno odločil zapisati nekaj stavkov na to temo. Do danes smo dobili tri sezone (s po šestimi 30-minutnimi epizodami) in en božični special. Serija, ki jo od leta 2015 predvaja BBC, je postavljena v izmišljeno mestece Danebury, v angleški pokrajini Essex. Glavna junaka sta najboljša prijatelja Andy Stone (igra ga idejni tvorec serije Mackenzie Crook, ki podpisuje še režijo in scenarij) in Lance Stater (Toby Jones). Lance in Andy sta detektorista (in ne detektorja, kot jih nekateri zmotno kličejo) aktivna člana lokalnega kluba za detektiranje kovin, v katerem poleg njiju sodeluje še nekaj lokalnih navdušencev nad iskanjem davno izgubljenih zakladov. Opremljena s profesionalno opremo za iskanje kovin Andy in Lance skoraj vsakodnevno pohajkujeta po lokalnih poljih in gričih v upanju, da bosta našla nekaj velikega in pomembnega. Po nekaj urah na zraku se skupaj z ostalimi člani dobijo v lokalni pivnici in ob vrčku piva pokomentirajo aktualne najdbe, enkrat tedensko pa se v prostorih kluba na ogled vse najdbe preteklega tedna. Tako kot vsaka druga interesna dejavnost, je tudi detektiranje dober "izgovor" za druženje in pripovedni okvir znotraj katerega spoznavamo življenja glavnih protagonistov. 

Foto: BBC4

V fokusu se znajde Andyjevo razmerje z dolgoletno punco, osnovnošolsko učiteljico Becky, njegov strah pred zakonom, očetovstvom in še čem. Lancovo zasebno življenje se v večjem delu prve sezone vrti okoli njegove obsedenosti z bivšo ženo, ki zdaj živi z drugim moškim, v novejših sezonah pa se Lance na svoj način spopada z izzivi nove ljubezni in izboljšanjem odnosov z že odraslo hčerko Kate, ki se nepričakovano vrne v njegovo življenje. Osrednja antagonista (če ju lahko tako označim) sta rivalska detektorista Simon in Garfunkel – tako ju v prvi sezoni zaradi podobnosti s slavnim glasbenim duom poimenujeta Andy in Lance – s katerima glavna junaka ves čas vodita boj za parcele, na katerih izvajata iskanja. Detectorists bi težko označil za klasično humoristično serijo, ki gledalca preko natempiranih komičnih vrhuncev, skozi dialog in situacijsko komiko, spravlja v smeh. Recept serije ne sledi klasičnem "sitcom" vzorcu – namesto pokanja instant šal se ustvarjalci raje posvečajo karakternim študijam protagonistov iz katerih potem izhaja večina komičnih situacij in utrinkov. Ali povedano drugače, Detectorists je serija, ki ne stavi na nizanje kratkih, ponavljajočih se duhovitih domislic in situacijskih dovtipov, ampak se raje osredotoča na grajenje "feel-good," počutja. Pozitiven vpliv na razpoloženje gledalca je najmočnejši adut serije, svoj delež pa prispevajo tudi všečnimi liki, ki jih hitro vzamemo za svoje, za njih navijamo in jih v maniri zaskrbljenih prijateljev obsojamo, ko počnejo neumnosti. Všečnost likov med drugim izhaja tudi iz premišljene selekcije igralskega kadra in skupinskega napora vseh članov igralske zasedbe. Ključna dejavnika v tej enačbi sta Mackenzie Crook  in Toby Jones, ki skupaj ustvarita enega najbolj simpatičnih prijateljskih duetov zadnjih nekaj let.

Ocena

Roman J. Israel, Esq. (2017)

Foto: Sony Pictures

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 122' ,  Imdb

Žanri: drama, krimi

Režija: Dan Gilroy

Scenarij: Dan Gilroy

Igrajo: Denzel Washington, Colin Farrell, Carmen Ejogo, Amanda Warren, DeRon Horton

Oskarji so v teh dneh v fokusu ljubiteljev filma in morda je zato primerno ta zapis začeti s podatkom, da je Denzel Washington edini temnopolti igralec z dvema oskarjema, ki je obenem zbral tudi največ nominacij (šest). Poleg Washingtona sta oskarja za glavno moško vlogo prejela le še tri temnopolta igralca. Led je davnega leta 1963 prebil Sidney Poitier, z oskarjem za nastop v komični drami Lilije na polju, nato pa je Akademija skoraj štiri desetletja ignorirala prispevke črnih igralcev. Vse do Dneva za trening (2001), v katerem je svojega drugega oskarja (prvega za glavno vlogo) prejel Denzel Washington. Dva preostala dobitnika sta Jamie Foxx (Ray, 2004) in Forest Whitaker (The Last king of Scotland, 2006).

Foto: Sony Pictures

Najnovejšo nominacijo si je Washington prislužil za nastop v celovečercu Roman J.Israel,Esq., drami z elementi kriminalke, v katerem igra odvetnika v zgodnjih šestdesetih, ki se po smrti dolgoletnega partnerja težko prilagaja na samostojno odvetniško kariero. Roman je večino le-te preživel v pisarni, skrbel za pripravo dokumentacije in ostale logistične podrobnosti, njegov pokojni partner pa je primere vodil pred sodišči. Zdaj Roman mora vse postoriti sam in svoje izjemno poznavanje zakona in zakonitosti odvetniškega posla uporabiti v praksi. Izkaže se, da je pomanjkanje prakse vendarle hendikep, ki ga močni teoretik ne bo tako hitro premostil. V pomoč mu nista niti staromodnost, niti nenavadni vedenjski vzorci (zdi se, da boleha za blažjo obliko aspergerjeve motnje) in ko se dediči pokojnega partnerja odločijo podjetje prodati veliki odvetniški pisarni, Roman nima druge možnosti, kakor da sprejme službo pri novih lastnikih.

Uspešni scenarist Dan Gilroy je po odličnem režiserskem debiju (Nightcrawler, 2014), za svoj drugi celovečerec izbral karakterno dramo, v kateri Denzelu Washingtonu uspe še en vrhunski igralski dosežek. Njegova odlična igra je obenem tudi največja vrednost naslovnega, saj Gilroy tokrat ni našel formule, kako iz zanimive karakterne študije sestaviti dober film. Ne glede na kakovost Washingonovega nastopa in nekaj zanimivih stranskih likov (Colin Farrell, Carmen Ejogo), film v nekaterih pomembnih segmentih ostane nedorečen. Rekel bi, da je Gilroyju zmanjkalo idej za kvalitetno, preciznejšo kritiko ameriškega pravosodnega sistema, drugo šibko točko filma pa vidim v ne najbolj prepričljivi preobrazbi protagonista, ki ob možnosti dobrega zaslužka prelahko in prehitro potepta lastna načela. S tem film sicer pridobi na zanimivosti in nekoliko dvigne tempo, toda občutek je, da ta slabo utemeljen karakterni zasuk pride pol ure prepozno. Konec stvari sicer postavi na svoje mesto, toda Roman J.Israel,Esq. je pod črto film, od katerega nisem odnesel prav veliko.

Ocena

The Shape of Water (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Oblika vode

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 123',  Imdb

Žanri: avantura, fantazijski, drama

Režija: Guillermo del Toro

Scenarij: Guillermo del Toro, Vanessa Taylor

Igrajo: Sally Hawkins, Octavia Spencer, Michael Shannon, Doug Jones, Richard Jenkins, Michael Stuhlbarg, David Hewlett

O Del Torovi Obliki vode se je vse od mednarodne premiere v Benetkah veliko govorilo in pisalo. Eden najodmevnejših filmov lanskega leta je svojo zmagoslavno pot začel z zlatim levom za najboljši film in hitro postal ljubljenec kritikov in glavni favorit številnih združenj, ki na prehodu iz starega v novo leto podeljujejo filmske nagrade. Po dveh zlatih globusih (režija, glasba) in malce presenetljivih trinajstih nominacijah ameriške Akademije je jasno, da naslovna stvaritev, vsaj iz perspektive večine, sodi v sam vrh lanskoletne filmske ponudbe. Z Obliko vode se Guillermo del Toro po snemanju blockbuster neumnosti tipa Ognjeni obroč (Pacific Rim, 2013) vrača k standardom zastavljenim v zgodnji fazi kariere, ko je posnel svoj verjetno najboljši film Hudičeva hrbtenica (El espinazo del diablo, 2001) in za moj okus malce slabši, a še vedno odlični Favnov Labirint (El laberinto del fauno, 2006). To je Del Toro, ki ga cenim in spoštujem – režiser, ki svoje filme ustvarja kot umetniška dela in ne zapravlja časa in talenta na ničvredne puhaste akcijske spektakle. Oblika vode je po vseh merilih umetniško delo, saj že od uvodnih kadrov v potopljenem stanovanju glavne protagonistke lahko uživamo v njegovi dovršeni vizualnosti.

Foto: Kolosej

Elisa Esposito je nema, osamljena ženska, ki kot snažilka dela nočne izmene v skritem laboratorijih ameriške vlade. Njena edina prijatelja sta temnopolta sodelavka Zelda in njen osamljeni sosed Giles. Njena vsakdanja rutina se spremeni, ko v laboratorij iz Južne Amerike pripeljejo skrivnostno humnoidno bitje. Luskavo bitje sicer živi v vodi, vendar je sposobno nekaj časa preživeti tudi na suhem. Vodja projekta je sadistični agent Strickland, ki nima veliko posluha za prizadevanja znanstvenikov in je prepričan, da je usmrtitev in seciranje bitja edina prava pot. Tisto kar ne uspe znanstvenikom uspe Elisi, ki med nočnim delom v laboratoriju naveže stik z nenavadnim bitjem. S pomočjo trdo kuhanih jajc in glasbe pridobi njegovo zaupanje, nakar njun odnos začne dobivati obrise romance. A ko postane jasno, da so njenem novem prijatelju šteti dnevi, Elisa skuje načrt, kako bitje rešiti iz laboratorija in ga spraviti na varno.

Del Toro je zgodbo umestil v zgodnja 60-ta, v čas hladne vojne in nekakšne vsesplošne paranoje, s katero so je takratna družba odzivala na vsako obliko drugačnosti. S tem je ustvaril plodna tla za učinkovito mešanje žanrov: fantazije, grozljivke, vohunskega trilerja in romantične drame s ščepcem erotičnega naboja, vse ti elementi pa so efektno združeni v nekakšno pravljico za odrasle. Skoraj vsi ključni liki so v večji ali manjši meri družbeni odpadniki, ki trpijo zaradi svoje drugačnosti. Najbolj radikalna je grožnja s katero se sooča bitje iz vode, vendar film jasno izpostavi tudi druge oblike sovraštva in nestrpnosti. Oblika vode premore kar nekaj komičnega potenciala, za katerega sta najbolj zaslužna Octavia Spencer in, presenetljivo, prepričljivi glavni zlobnež Michael Shannon. V Obliki vode lahko prepoznamo vpliv številnih filmov o nenavadnih, tujih bitjih, najbolj očiten vir inspiracije pa je gotovo bila klasika Creature from the Black Lagoon (1954). Tudi zato zgodba po vsebinski plat ne prinaša nič pretirano izvirnega. Večine scenarističnih zasukov ni težko predvideti, malce zmotijo tudi nekatere nelogičnosti, vendar te na koncu ne preglasijo drugih kvalitet filma. Odličnih nastopov večine igralcev na čelu z simpatično Sally Hawkins in izvrstne vizualne plati filma. Čudovite, v številne odtenke zelene odete rekonstrukcije časovnega obdobja, hipnotičnih vodnih prizorov in domiselnosti, s katero Del Toro in ekipa v zgodbo vpletajo različne oblike vode. V kozarcih, kadeh, bazenih, rekah, morjih, dežju... ena najbolj mogočnih sil na Zemlji v stiku z različnimi elementi spreminja obliko – podobno kot čustva, ki se lahko pojavijo tudi v najbolj nenavadnih okoliščinah in jim ni mar za spol, poreklo, barvo... Oblika vode je film, ki ga lahko doživimo na več načinov, vendar najbolj jasno in močno, kot film o ljubezni.

Ocena

I, Tonya (2017)

Foto: Official Site

Slo naslov: Jaz, Tonya

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 120',  Imdb

Žanri: biografija, drama, komedija 

Režija: Craig Gillespie

Scenarij: Steven Rogers

Igrajo:  Margot Robbie, Sebastian Stan, Mckenna Grace, Allison Janney, Bojana Novakovic, Julianne Nicholson, Paul Walter Hauser

Avstralsko-ameriški režiser Craig Gillespie je nase opozoril s komično dramo Lars ima punco (Lars and the Real Girl, 2007) in nato posnel nekaj povprečnih filmov. V letu 2016 je dokončal solidno dramo Ure preizkušenj (The Finest Hours), a šele njegov najnovejši film Jaz, Tonya, ki že ima zlati globus za najboljšo žensko stransko vlogo in tri oskarjevske nominacije, mu je prinesel pravo afirmacijo. Nekaj podobnega bi lahko zatrdil tudi za njegovo rojakinjo Margot Robbie, ki je po preboju v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta zabeležila nekaj opaženih vlog (Z for Zacariah, Craig Zobel, 2015), toda šele vloga Tonye Harding ji je prinesla oskarjevsko nominacijo za glavno vlogo in jo promovirala v  igralko za velike stvari.

Jaz, Tonya je biografska zgodba ameriške drsalke Tonye Harding, ki je v prvi polovici devetdesetih bila vpletena v enega največjih športnih škandalov v zgodovini ameriškega športa. Hardingova je bila prvo ime afere  "Skategate," ki je zgodbam o rivalstvu v športu dala novo dimenzijo. Napad na Nancy Karrigan, dolgoletno tekmico in največjo konkurentko za mesto v ameriškem olimpijskem timu, v katerem je napadalec poškodoval Karriganovo, je še danes najbolj razvpit  dogodek v svetu umetnostnega drsanja.

Foto: Official Site

Film spremlja Tonyino zgodbo od trenutka, ko kot komaj štiri leta stara deklica stopi na drsalke in začne z aktivno vadbo v domačem Portlandu. Pobudnica začetka njene drsalne kariere je nič kaj ljubeča mati, ki je hčerkino ljubezen do drsanja že v zgodnjem otroštvu usmerila v tekmovalne vode. Družina Harding  je bila revna (mati je delala kot natakarica) in ko je družino na cedilu pustil še Tonyin oče, se je materialni položaj še bolj poslabšal. Tonya je kljub oviram trdno delala in z leti postala še bolj odločna v nameri, da uspe u športu, v katerem dekleta njenega socialnega statusa nimajo veliko šans za uspeh. Tradicionalistični aristokrati v vodstvu zveze in vzvišeni sodniki na tekmovanjih so vedno znali najti način, da Tonyi sporočijo, da ji ni mesto na ledu. Slabše ocene je dobivala zaradi izbire glasbene spremljave, doma sešitih drsalnih oblačil in ne nazadnje svoje "white trash" pripadnosti. Umetnostno drsanje je športna panoga, v kateri so možnosti za uspeh močno pogojevane z razredno pripadnostjo in mislim, da Jaz, Tonya precizno artikulira kritiko elitizma v športu. Kljub vsem oviram je Tonya postal prva drsalka, ki je na ameriškem prvenstvu uspešno izvedla trojni aksel, tehnično najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju.

Drugi nosilni steber zgodbe je portret disfunkcionalne družine, ki v tem primeru botruje nastanku novih problematičnih razmerij in problematičnih odraslih ljudi. Film v fokus postavi Tonyin težaven odnos z materjo in nič manj zapleteno razmerje z možem, ki ga je spoznala pri rosnih 15-ih. Gillespie klasično naracijo večkrat prekine s prvoosebnimi izpovedmi treh ključnih protagonistov v kamero: v ozkem izrezu slike in v dokumentarnem stilu posnetimi izjavami zoperstavi nasprotujoče si trditve sprtih strani. Presoja je prepuščena gledalcu in mislim, da je tudi tokrat najbližje realnosti trditev, da resnico najdemo nekje vmes, v neizrečenih stavkih.

In potem imamo še tretjo, ključno sestavino filma, brez katere Tonyina zgodba najbrž ne bi zaživela na velikem platnu. Gillespie se sicer trudi ohraniti nevtralnost, vendar v odnosu do likov ni povsem dosleden – imam občutek, da film vseeno poskuša relativizirati Tonyino vlogo v napadu na Karriganovo in tako osrednjo protagonistko prikazati v lepši luči. Pomanjkljivost  večine biografskih zgodb je poudarjanje pozitivnih in ignoriranje negativnih lastnosti portretiranca, kar neizogibno vodi v spodkopavanje avtentičnosti. Jaz, Tonya je soliden dosežek, ob katerem se nisem dolgočasil – film ponudi dve odlični igralski kreaciji (Margot Robbie, Allison Janney), zanimiv in kritičen vpogledom v zakulisje umetnostnega drsanja in zadovoljivo realiziran portret disfunkcionalne družine – segment v katerem bi se je po moji oceni dalo storiti več, oziroma v njem najti dodano vrednost, ki bi celoto lahko dvignila na še višji kakovostni nivo.

Ocena

Red Sparrow (2018)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Rdeči vrabec

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 139',  Imdb

Žanri: misterij, triler

Režija: Francis Lawrence

Scenarij: Justin Haythe, Jason Matthews, Eric Warren Singer

Igrajo: Jennifer Lawrence, Mary-Louise Parker, Joel Edgerton, Ciarán Hinds, Jeremy Irons, Matthias Schoenaerts, Joely Richardson, Charlotte Rampling

Šola za "vrabce" je pogruntavščina ruske varnostne službe – poseben oddelek na katerem mlade in lepe agente poleg klasičnih vohunskih veščin učijo, kako v operativnih nalogah koristiti um in predvsem telo. Uporabljati seksualnost kot sredstvo manipulacije in orožje je vloga, na katero se pod budnim očesom brezkompromisne inštruktorice (Charlotte Rampling) pripravljajo bodoči agentje te posebne enote. Med njimi se znajde tudi primabalerina Dominika Egorova (Jennifer Lawrence), za katero po hudi poškodbi ni več prostora na odru, med člani ruske elitne baletne skupine. V praksi to ne pomeni zgolj konca njene baletne kariere, temveč tudi preklic privilegijev, ki jih uživajo vrhunski umetniki. Ali drugače: Dominika in njena hudo bolna mati bodo kmalu morale zapustiti meščansko stanovanje, namenjeno zaslužnim kulturnikom. Temu bo gotovo sledil še preklic posebne zdravstvene oskrbe za  bolno mamo in to je scenarij, ki se mu Dominika želi na vsak način izogniti. Njeno stisko izkoristi Vanya Egorov (Matthias Schoenaerts), pomemben mož v hierarhiji ruske obveščevalne službe in balerinin stric, ki dobro pozna njeno situacijo. Prepriča jo, da um in telo posoditi domovini z obljubo, da si ji bo domovina ustrezno oddolžila.

Foto: Kolosej

To so torej okoliščine, v katerih je lepa balerina končala v trenažnem procesu "šole za vrabce." Vohunski šoli, na kateri so zadeve kot so uporaba različnih orožij, tehnologije, borilnih veščin in podobnih vohunskih pripomočkov sekundarnega pomena. Ob opazovanju metod glavne inštruktorice spoznamo, da je ključna spretnost, ki jo morajo obvladati bodoči agenti, in predvsem agentke, brezkompromisna pripravljenost na seks  v vsakem trenutku in situaciji. Felacija na ukaz ali pripravljenost za fuk pred očmi ostalih kadetov so menda ključnega pomena za kasnejšo uspešnost v opravljanju operativnih nalog. Toda naši junakinji  uspe učne standarde doseči tudi brez sodelovanja v praktičnem delu pouka, predvsem na račun iznajdljivosti v kočljivih situacijah. To je, v grobem, glavna razlika med naslovno produkcijo in neštetimi vohunskimi trilerji, saj Rdeči vrabec v vseh ostalih elementih koristi ustaljene scenaristične rešitve. Pisci scenarija (adaptacija knjižne uspešnice Jasona Matthewsa), so očitno ocenili, da vohunskega trilerja ne moreš posneti brez napetega razkrivanja identitete dvojnega agenta in heteroseksualne romance med agenti nasprotnih strani. In ko sem že pri osrednji romanci ne morem mimo dokaj šibke kemije med "rdečim vrabčkom" in ameriškim agentom z integriteto (Joel Edgerton), ki je sicer prepričljiv v aspektih vloge, ki dokazujejo njegove človeške kvalitete, vendar ta prepričljivost izhlapi v skupnih prizorih z njegovo seksapilno soigralko. Glede na poreklo filma je pričakovano, da so Rusi še enkrat več prikazani kot fanatični praktikanti skrajnjih idej, ter da so Američani slikani kot pravični in napredni ljudje, ki Ruse navkljub njihovi fanatični predanosti višjim ciljem, na koncu vseeno premagajo. Rdeči vrabec ne glede na klišeje ni negledljiv. Režiser Francis Lawrence, najbolj znan po režiji franšize Igre lakote (46-letni Američan ni rodbinsko povezan z glavno igralko) je soliden režiser, ki se dobro znajde v postavljanju akcijskih sekvenc in stopnjevanju tempa, nekoliko manj pa je dober v kreaciji prizorov, ki odsevajo čustvena stanja protagonistov. Tokrat je na voljo imel respektabilno igralsko zasedbo, ki mu je izdatno pomagala tehtnico prevesiti na pozitivno stran. Največ zaslug pripisujem Jennifer Lawrence, ki je še enkrat dokazala, da ji vloge močnih žensk dobro "ležijo" in v svoj opus dodala še eno vlogo, s katero bo še bolj utrdila svoj status v Hollywoodu.

Ocena

Happy End (2017)

Foto: Filmladen.at

Slo naslov: Srečen konec

Država: Francija, Avstrija, Nemčija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 107' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Michael Haneke

Scenarij: Michael Haneke

Igrajo: Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Toby Jones, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Laura Verlinden

Če Michael Haneke za prizorišče svojega najnovejšega filma izbere francoski Calais, že imamo dober namig, kaj nas čaka. Govorimo o tistem Calaisu, v katerem se zbirajo tisoče prebežnikov iz vsega sveta, ki se poskušajo pretihotapiti v Veliko Britanijo. Tam domuje družina Laurent, ki v lasti ima veliko gradbeno podjetje s pomembno vlogo na  nepremičninskem trgu. Podjetje je zgradil družinski patriarh George, danes senilni starec brez volje do življenja. Vajeti družinskega biznisa v svojih rokah drži hčerka Anne, ki v posel poskuša vpeljati sina edinca Pierra, vendar ta očitno ni kos nalogi. Ko se na enemu izmed gradbišč podre podporni zid in pride do delovne nesreče s fatalnimi posledicami, je Anne prisiljena prevzeti popolno kontrolo, saj Pierre s svojim nastopom pred inšpektorji (ti preiskujejo okoliščine nesreče), podjetju ne dela nobene usluge.

V družinski posel ni vključen njen brat Thomas, zdravnik z mlado soprogo in komaj rojenim potomcem. Ta je nepričakovano prisiljen prevzeti odgovornost in skrbeti še za 13-letno Eve, hčerko iz njegovega prvega propadlega zakona. Bivša žena je namreč zaužila prevelik odmerek zdravil in končala na oddelku za intenzivno nego lokalne bolnišnice. Haneke že v uvodu namigne, da bi Eve lahko imela prste vmes pri materini zastrupitvi, ter tako skicira prvi pomemben detajl nastajajočega portreta družinske disfunkcije. Eve je odraščala ob depresivni materi, ki se ni znala sprijazniti s tragičnim dogodkom iz preteklosti in nato še z ločitvijo, po kateri oče stari družini ni namenjal nobene pozornosti. V takšnih okoliščinah ni presenetljivo, da najstnica že v rosnih letih kaže znamenja resne psihične motnje in čustvene pohabljenosti.

Foto: Filmladen.at

Ko Eve na očetovem računalniku odkrije skrivna opolzka sporočila, ki jih ta izmenjuje s svojo novo ljubico, za njo ni več dvoma: njen oče je pokvarjeni egocentrik, ki zavoljo družbenih norm hlini skrb in ljubezen do Eve, svoje nove žene in komaj rojenega otroka. Odkritje pojasni, zakaj v filmu sploh ni kadra, v katerem na obrazu njegove žene lahko zasledimo srečo ali zadovoljstvo. Srečen ni niti Pierre, ki se po nesreči na gradbišču ne more znebiti občutkov krivde in pod vplivom le-teh preobrazi v kritika družbene neenakosti in ignorance premožnih elit. In srečen ni niti njegov stari oče George, ki lahko premišljuje o tem, kako najhitreje končati svojo zgodbo na Zemlji. Rezultat neuspešnega poskusa samomora z avtom se je končal z zlomi in drugimi poškodbami, zato 84-letnik poskuša najti boljšo rešitev. Razmišlja, da bi morda lep kupček denarja lahko prepričal njegovega dolgoletnega frizerja, naj mu asistira v njegovi nameri. Ko ga ta zavrne, poskusi na ulici prepričati skupino črnih emigrantov. Kar tam, na ulici, ponudi zlato uro, ki jo sname z zapestja. Prizor je tragikomičen, tudi zato, ker ga Haneke posname z distance in nam ne dovoli, da bi slišali dialoga.

Prizor razkriva stisko dementnega starca, vendar v navezi s pogovorom, ki ga je George prej imel s frizerjem, subtilno razkrije še nekaj drugega. Belemu frizerju je za asistenco pri samomoru bila ponujena količina denarja, s katero bi ta bil finančno priskrbljen do konca svojih dni. Temnopoltemu emigrantu (ali kar celotni skupini) pa je ponujena zlata ura, kar zgolj razkriva v podzavesti bele buržoazije zakoreninjeno prepričanje o manjvrednosti temnopoltega človeka.

Film premore kar nekaj podobno subtilne sporočilnosti, ki jo denimo najdemo v odnosu družine Laurent do maročanske družine, ki živi z njimi in servisira njihove dnevne potrebe. Ali tistih bolj očitnih, v katerih družinski odvetniki najprej dosežejo ugodno mnenje inšpekcijskih služb glede odgovornosti podjetja in nato družino umrlega delavca v izvensodni poravnavi odslovijo s simbolično kompenzacijo. Film odprejo in zaprejo kadri posneti z mobilnim telefonom, pa tudi vmes je kar nekaj posnetkov računalniškega zaslona, v katerih Thomas izmenjuje perverzna sporočila s svojo novo ljubico. S tem Haneke v zgodbo vključi neizogibno tehnološko komponento sodobnega življenja, kar film le še dodatno aktualizira. Glede na sporočilno širino Srečen konec doživljam kot odkrito kritiko brezbrižnosti in egocentričnosti premožne bele Evrope, njenega brezsrčnega odnosa do šibkejših, pa tudi svojevrstno svarilo pred posledicami – vedno večjo odtujenostjo in razčlovečenjem, ki ga takšna miselnost neizogibno prinaša.

Ocena

L'amant d'un jour (2017)

aka Lover for a Day 

Foto: Mubi

Slo naslov: -

Angleški naslov: Lover for a Day 

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 76',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Philippe Garrel

Scenarij: Philippe Garrel, Jean-Claude Carrière, Caroline Deruas

Igrajo: Eric Caravaca, Esther Garrel, Louise Chevillotte, Paul Toucang

Philippe Garrel je s producentom Saidom Ben Saidom (Elle, Maps to the Star, Carnage) pred časom sklenil dogovor o snemanju treh filmov, ko bodo tvorili nekakšno ohlapno trilogijo – filmi bojo posneti v črno-beli tehniki, z le nekaj ključnih protagonistov, zapakirani v produkcijsko prijazno dolžino slabih 80 minut. Prvi naslov v tej trilogiji je Ljubosumnost (La Jalousie, 2013), drugi film nosi naslov V deželi žensk ( L'Ombre des femmes, 2015), lani pa smo dobili še naslovni Lover for a Day (L'amant d'un jour, 2017). Prvi in drugi film sta našla svoje mesto v programski ponudbi domačega Liffa in kasneje še na sporedih prikazovalcev v sklopu slovenske Art kino mreže. Le Ljubimec za en dan (zaenkrat) ni našel poti do slovenskih kinodvoran in tako bo najverjetneje tudi ostalo.

Garrel zgodbo postavi v današnji Pariz. Uvod postreže z vročim prizorom seksa med Gillesom, profesorjem filozofije v srednjih letih in Ariano, mlado žensko, ki bi glede na mesto, ki sta ga izbrala za intimnost, lahko bila njegova študentka. Malce kasneje opazujemo objokano mlado žensko, ki v poznih nočnih urah za sabo vleče potovalni kovček. Pot jo pripelje do vrat nekega stanovanja in vrata ji odpre Gilles. Izkaže se, da je Jeanne Gillesova hčerka, ki je zapustila dolgoletnega fanta/zaročenca. Zatočišče je poiskala pri očetu ne vedoč, da je ta vmes na skrivaj začel živeti z veliko mlajšo žensko, ki smo jo že spoznali v tistem vročem prizoru. Ariene je torej študentka in ljubica njenega očeta in novonastali položaj je zaradi očitnih razlogov malce kočljiv. Po začetnih napetostih na relaciji ljubica-hčerka se ozračje v tej nenavadni skupnosti začne izboljševati in Ariane počasi postane Jeannina prijateljica in zaupnica. Ta nenavadni trikotnik nekaj časa funkcionira dobro, a nato se razmerje med Gillesom in Ariane začne spreminjati. Sprememba na prvi pogled ni povezana s hčerkinim prihodom, toda...

Foto: Mubi

Ljubimec za en dan je film, v katerem se iz vidika zapleta in razvoja zgodbe ne zgodi veliko. Ljubezensko razmerje dveh ljudi uzurpira prihod tretje osebe, ki postane moteči faktor. Odnosi se po kratki fazi prilagajanja dokaj hitro normalizirajo – zdi se, da sta oče in njegova mlada partnerka ponovno srečna, Ariane in Jeannine se dobro razumeta. V tem smislu lahko rečemo, da je Garrelova stvaritev opazovalna študija funkcioniranja dveh razmerij v posebnih okoliščinah, z enim skupnim imenovalcem. Zanimivost opazovanja teh relacij izvira iz dobrih nastopov treh osrednjih protagonistov – pohvala za obe mladi igralki, debitantko Louise Chevillotte, ki igra Ariane in režiserjevo hčerko Esther Garrel, ki je upodobila Jeanne. Drugi, še bolj odločilen dejavnik je Garrelovo mojstrstvo subtilnega doziranju drobnih detajlov, v katerih lahko prepoznamo namige za dešifriranje dejanj in dogodkov, ki nas pripeljejo do končnih resolucij. Všeč mi je kako Garrel v postopkih in besedah kreira zavestne in, kar je še bolj pomembno, nezavestne odzive protagonistov. Ko enkrat začnemo povezovati te namige, dejanja postavimo v drugačen, bolj smiseln kontekst, v njih prepoznamo prikrite namene in (pod)zavestne odzive. To likom da kredibilnost in globino, jih naredi življenjske in to je po moji oceni največja vrednost naslovne stvaritve.

Ocena

Ne gledaj mi u pijat (2016)

aka Quit Staring at My Plate

Foto: Kinorama

Slo naslov: Ne glej mi v krožnik

Angleški naslov: Quit Staring at My Plate

Država: Hrvaška, Danska

Jezik: hrvaščina

Leto: 2016

Dolžina: 105',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Hana Jušić

Scenarij: Hana Jušić

Igrajo: Mia Petričević, Nikša Butijer, Arijana Čulina, Zlatko Burić, Karla Brbić

Ne glej mi v krožnik je v hrvaško-danski koprodukciji posneta črnohumorna drama mlade hrvaške režiserke Hane Jušić, ki je po nizu  uspešnih kratkih filmov posnela prvenec s katerim se ji je uspelo prebiti na Beneške dneve (Venice Days), eno izmed stranskih sekcij Mostre. Film, ki smo ga med ostalim lahko videli tudi na predzadnjem Liffu, je prejel nagrade na številnih mednarodnih festivalih (Benetke, Tokyo, Crossing Europe) in več zlatih aren na festivalu hrvaškega filma v Pulju.

Jušićeva, ki je spisala tudi scenarij, je glavne junake našla v štiričlanski družni, nastanjeni v neugledni delavski četrti v Šibeniku. V majhnem stanovanju, ki se v vročih poletnih dneh zdi še manjše, se stiskajo oče Lazo (legendarni Zlatko Burić, ki ga poznamo iz Refnove trilogije Pusher), mama Vera (Arijana Čulina), njuna hčerka in glavna junakinja Marijana ( ) in njen "počasni" brat Zoran (Nikša Butijer). Le Marijana hodi v službo (zaposlena je laboratoriju lokalne bolnišnice), zato največji del družinskega proračuna zapolni njena plača, toda denarni prispevek se niti malo ne reflektira na njenem statusu znotraj družine. Ob trdosrčni, nerazumevajoči, na lenarjenje vajeni materi in starokopitnem očetu, ki družino vodi s trdo roko, brez kančka posluha za želje in potrebe mlajših generacij, več pravic in pozornosti uživa njen počasni brat Zoran. Ko možganska kap prizadene očeta in ga priklene na posteljo se zdi logično, da Marijana prevzame njegovo vlogo.

Foto: Kinorama

A po dogodku je edina sprememba, da Marijana poleg službe začne za dodaten zaslužek čistiti hiše premožnih družin. Izdatki so zaradi očetove bolezni višji, zato mati, ki je dočakala svojih pet minut in prigrabila očetovo vlogo, od hčerke pričakuje več denarja. Marijanin slaboten poskus upora je omejen na sugestijo, da bi tudi mati lahko čistila za denar in prispevala svoj delež. Predlog je gladko zavrnjen, saj je se mati egoistično izmika vsakršni odgovornosti. Odločnost pokaže le takrat, ko komandira sina in hčerko, zagovarja nakup zmrznjene hrane, ali izlet na mestno plažo. Vrhunec družinske disfunkcije je groba, pogosto žaljiva in ponižujoča komunikacija. Nejasno je, zakaj za vraga Marijana prenaša vse to, zakaj ne zapusti družinsko gnezdo in začne živeti samostojno. Dejstvo je, da se punca vedno znova vrača domov, na kraj čustvenega pohabljanja, iz česa najbrž izvira njena asocialnost, slaba komunikativnost in prikrita zloba v odnosu do drugih ljudi. V luči vseh teh spoznanj ne presenetijo niti načini, na katere punca odkriva svojo seksualnost. Tudi ta moment sledi estetiko grdega realizma, ki ga Jušičeva zvesto uveljavlja od prvega kadra. Nisem prepričan, ali se režiserka namenoma ni želela spuščati v poglobljeno analizo družinske disfunkcije, ki bi bolje pojasnila družinsko dinamiko. Namesto tega nas raje sooča z dejanji, ki like sicer opišejo, vendar jih ne pojasnijo. Ta ugotovitev je morda nekoliko zgrešena le v primeru glavne junakinje, saj njena dejanja vendarle imajo določen kontekst, so nekako motivirana. Nekaj je gotovo: Ne glej mi v krožnik je film, ob katerem je težko ostati ravnodušen, tudi za voljo zelo dobrih igralskih kreacij vseh pomembnejših akterjev na čelu s talentirano debitantko Mio Petričević.

Ocena

The Nile Hilton Incident (2017)

Foto: Atmo Production

Slo naslov: -

Država: Švedska, Danska, Nemčija

Jezik: arabščina

Leto: 2017

Dolžina: 111',  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: Tarik Saleh

Scenarij: Tarik Saleh

Igrajo: Fares Fares, Mari Malek, Yasser Ali Maher, Slimane Daze, Ahmed Seleem, Mohamed Yousry, Hichem Yacoubi, Hania Amar

Na zadnji podelitvi zlatih hroščev (guldbagge awards je švedska različica oskarjev) je nagrado za najboljši film prejel The Nile Hilton Incident, tretji igrani celovečerec Tarika Saleha, švedskega režiserja egiptovskih korenin, ki je slavil v kar petih kategorijah in premagal največja konkurenta, Kvadrat (The Squre) Rubena Östlunda, ki je nedavno prejel nominacijo za oskarja in Nečisto kri (Sami Blood) Amande Kernelln. Med petimi zlatimi hrošči je enega domov odnesel tudi glavni igralec Fares Fares, znani švedski igralec libanonskih korenin, ki se je na veliko sceno prebil v filmih njegovega mlajšega brata Josefa Faresa (Jalla! Jalla!, Kifeljci) in po katerih je začel dobivati manjše vloge tudi v odmevnih ameriških filmih (00:30 – Tajna Operacija, Varna hiša, Rogue One: zgodba vojne zvezd).

The Nile Hilton Incident je torej pretežno švedsko produkcija, vendar se zgodba odvija v egiptovski prestolnici Kairo, na začetku leta 2011. Pripoved se začne nekaj tednov pred egiptovsko vstajo, po kateri se je po treh desetletjih končala vladavina predsednika Hosnija Mubaraka. Ena izmed sobaric v uglednem hotelu Nile Hilton sliši prepir, po katerem nek moški zapusti sobo. V isto sobo se nedolgo za tem vrne drugi moški in nekaj ur kasneje v njej najdejo truplo lokalne pevke (zaplet nekoliko spominja na Frearsove Umazane lepe stvari). Vodenje preiskave prevzame Noredin Mostafa (Fares), prodorni šef detektivskega oddelka, ki ga sled hitro pripelje do državnega poslanca in  nepremičninskega mogotca Hatema Shafiqa. Noredin dobro ve, kako stvari funkcionirajo v primerih, v katere so tako ali drugače vpleteni vplivni ljudje. Okrožni tožilec zapre preiskavo in smrt mlade pevke/prostitutke označi za samomor, toda Noredin ne misli tako enostavno odnehati. Odloči se, da bo malo pritisnil na Shafiqa, saj ima v posesti fotografije, ki so verjeten motiv za umor. Toda okoliščine primera so bolj zapletene, kot se da naslutiti na prvi pogled, saj se primer kmalu najde pod drobnogledom državne varnostne službe.

Foto: Atmo Production

Na ulicah egiptovske prestolnice počasi narašča napetost in manjši protesti bodo kmalu prerasli v množično vstajo. The Nile Hilton Incident v naelektrenih okoliščinah bližajočih se sprememb najde ustrezno vzdušje za postavitev pesimistične noirovske kriminalke, v kateri preiskava umora mlade pevke in prostitutke, ki je v sodelovanju s svojim izmuzljivim zvodnikom najprej obdelovala, nato pa s fotografijami izsiljevala premožno klijentelo, prestavlja le okvir za seciranje funkcioniranja družbe, ki je na praktično vseh nivojih okužena s korupcijo in nepoštenjem. Salehov temačni portret gledalcu ne ponudi enega samega moralno neoporečnega protagonista in s tem možnost identifikacije z liki zreducira na minimum. Tako na prizorišču umora gledamo glavnega tožilca, ki zraven trupla mlade ženske brez kančka slabe vesti žre specialitete iz hotelske ponudbe in nato osebju naroči, naj naročeno hrano dajo na "sobo." Detektiva Noredina smo že pred prihodom na kraj zločina opazovali med pobiranjem "prispevkov" za nemoteno poslovanje od lokalnih obrtnikov, ki jih potem na postaji "pravično" razdelijo z načelnikom policije (ki je, mimogrede, njegov stric) in sodelavci. V luči tega, kar smo videli dotlej ni presenečenje, da Noredin na prizorišču zločina vsebino denarnice nesrečne prostitutke pospravi v žep in tako nehote odkrije papir, ki je njegova ključna sled. Kljub temu je Noredin za gledalca v tej zgodbi protagonist najbližje moralnemu centru (poleg manj pomembnega lika sobarice), saj poskuša narediti nekaj spodobnega in za zapahe spraviti človeka, ki je umoril nesrečno mladenko. Saleh v teh temnejših in svetlejših odtenkih sivine za vodnika izbere človeka, ki je v stiku s pokvarjeno okolico preprosto sprejel pravila igre. Človeka, ki bi v drugačnih okoliščinah verjetno bil mož z moralno integriteto. Obenem je jasno, da naš (anti)junak v tej enačbi vrednost, ki ne more imeti bistvenega vpliva na končni izid. The Nile Hilton Incident nam pokaže, kako zelo močna in nevarna je lahko korupcija in na kakšen nivo toleriranje le-te lahko spravi celotno družbo. Poudaril bi, da pripovedi v določenih odsekih ni najlažje spremljati in morda prav zato film kot celota ne naredi vtisa, ki bi glede na kvaliteto posameznih elementov lahko pričakovali.  

Ocena

Mr. Roosevelt (2017)

Foto: SXSW

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 90' ,  Imdb

Žanri: komedija

Režija: Noël Wells

Scenarij: Noël Wells

Igrajo: Noël Wells, Nick Thune, Britt Lower, Daniella Pineda 

Mr. Roosevelt je celovečerni režiserski prvenec ameriške igralke in komedijantke Noël Wells, znane po nastopih v ameriškem komično-satiričnem šovu Saturday Night Live in Netflixovi uspešnici Master of None. Noël je poleg scenarija in režije odigrala tudi glavno vlogo. Njena Emily Martin je na neki točki sklenila, da bo poskušala uresničiti svoje sanje o karieri komedijantke – zato je zapustila domači Austin in se preselila v Los Angelesu, za seboj pa je  pustila fanta Erica in svojega mucka, Mr Roosevelta. Na koncu se je, kot tolikokrat doslej izkazalo, da razmerja na daljavo enostavno ne funkcionirajo. Emily nikoli ni prišla po Mr. Roosevelta, za katerega je do njegove smrti, še dve leti po njenem odhodu skrbel Eric. V tem času ji kljub youtube uspešnici z več milijonov ogledov ni uspel preboj na veliko sceno in komedijantka se dve leti kasneje prvič vrne v rojstni Austin, da bi se poslovila od Mr. Roosevelta. Ob prihodu spozna, da se življenje po njenem odhodu ni ustavilo, Eric je našel novo ljubezen in si z njeno pomočjo povsem uredi življenje. S tem Wellsova zgodbo popelje na klasični "hočem bivšega nazaj" teritorij in poskuša pripraviti svojo nezrelo filmsko persono do tega, da obrne novi list in dokončno odraste. Noël Wells iz te premise iztisne bore malo – na film sem, kolikor se spomnim, odzval z nekaj kislih nasmehov, nekaj začudenja in bolj ko ne nerazumevanja za punco v poznih dvajsetih, ki se večino časa obnaša kot muhasta 13-letnica. Mlačen in nezanimiv je tudi njen bivši, za njegovo novo izbranko in njene prijatelje pa bi se dalo uporabiti še kakšno manj prijazno besedo. Nekaj življenja filmu vdahne le skupina Emilyjinih novih prijateljev na čelu s simpatično Daniella Pineda, kar je preslaba kompenzacija za uro in pol pred televizijo.     

Ocena