sreda, 28. februar 2018

Happy End (2017)

Foto: Filmladen.at



Slo naslov: Srečen konec
Država: Francija, Avstrija, Nemčija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 107' ,  Imdb
Žanri: drama
Režija: Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo: Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Toby Jones, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Laura Verlinden




Če Michael Haneke za prizorišče svojega najnovejšega filma izbere francoski Calais, že imamo dober namig, kaj nas čaka. Govorimo o tistem Calaisu, v katerem se zbirajo tisoče prebežnikov iz vsega sveta, ki se poskušajo pretihotapiti v Veliko Britanijo. Tam domuje družina Laurent, ki v lasti ima veliko gradbeno podjetje s pomembno vlogo na  nepremičninskem trgu. Podjetje je zgradil družinski patriarh George, danes senilni starec brez volje do življenja. Vajeti družinskega biznisa v svojih rokah drži hčerka Anne, ki v posel poskuša vpeljati sina edinca Pierra, vendar ta očitno ni kos nalogi. Ko se na enemu izmed gradbišč podre podporni zid in pride do delovne nesreče s fatalnimi posledicami, je Anne prisiljena prevzeti popolno kontrolo, saj Pierre s svojim nastopom pred inšpektorji (ti preiskujejo okoliščine nesreče), podjetju ne dela nobene usluge.

V družinski posel ni vključen njen brat Thomas, zdravnik z mlado soprogo in komaj rojenim potomcem. Ta je nepričakovano prisiljen prevzeti odgovornost in skrbeti še za 13-letno Eve, hčerko iz njegovega prvega propadlega zakona. Bivša žena je namreč zaužila prevelik odmerek zdravil in končala na oddelku za intenzivno nego lokalne bolnišnice. Haneke že v uvodu namigne, da bi Eve lahko imela prste vmes pri materini zastrupitvi, ter tako skicira prvi pomemben detajl nastajajočega portreta družinske disfunkcije. Eve je odraščala ob depresivni materi, ki se ni znala sprijazniti s tragičnim dogodkom iz preteklosti in nato še z ločitvijo, po kateri oče stari družini ni namenjal nobene pozornosti. V takšnih okoliščinah ni presenetljivo, da najstnica že v rosnih letih kaže znamenja resne psihične motnje in čustvene pohabljenosti.

Foto: Filmladen.at

Ko Eve na očetovem računalniku odkrije skrivna opolzka sporočila, ki jih ta izmenjuje s svojo novo ljubico, za njo ni več dvoma: njen oče je pokvarjeni egocentrik, ki zavoljo družbenih norm hlini skrb in ljubezen do Eve, svoje nove žene in komaj rojenega otroka. Odkritje pojasni, zakaj v filmu sploh ni kadra, v katerem na obrazu njegove žene lahko zasledimo srečo ali zadovoljstvo. Srečen ni niti Pierre, ki se po nesreči na gradbišču ne more znebiti občutkov krivde in pod vplivom le-teh preobrazi v kritika družbene neenakosti in ignorance premožnih elit. In srečen ni niti njegov stari oče George, ki lahko premišljuje o tem, kako najhitreje končati svojo zgodbo na Zemlji. Rezultat neuspešnega poskusa samomora z avtom se je končal z zlomi in drugimi poškodbami, zato 84-letnik poskuša najti boljšo rešitev. Razmišlja, da bi morda lep kupček denarja lahko prepričal njegovega dolgoletnega frizerja, naj mu asistira v njegovi nameri. Ko ga ta zavrne, poskusi na ulici prepričati skupino črnih emigrantov. Kar tam, na ulici, ponudi zlato uro, ki jo sname z zapestja. Prizor je tragikomičen, tudi zato, ker ga Haneke posname z distance in nam ne dovoli, da bi slišali dialoga.

Prizor razkriva stisko dementnega starca, vendar v navezi s pogovorom, ki ga je George prej imel s frizerjem, subtilno razkrije še nekaj drugega. Belemu frizerju je za asistenco pri samomoru bila ponujena količina denarja, s katero bi ta bil finančno priskrbljen do konca svojih dni. Temnopoltemu emigrantu (ali kar celotni skupini) pa je ponujena zlata ura, kar zgolj razkriva v podzavesti bele buržoazije zakoreninjeno prepričanje o manjvrednosti temnopoltega človeka.

Film premore kar nekaj podobno subtilne sporočilnosti, ki jo denimo najdemo v odnosu družine Laurent do maročanske družine, ki živi z njimi in servisira njihove dnevne potrebe. Ali tistih bolj očitnih, v katerih družinski odvetniki najprej dosežejo ugodno mnenje inšpekcijskih služb glede odgovornosti podjetja in nato družino umrlega delavca v izvensodni poravnavi odslovijo s simbolično kompenzacijo. Film odprejo in zaprejo kadri posneti z mobilnim telefonom, pa tudi vmes je kar nekaj posnetkov računalniškega zaslona, v katerih Thomas izmenjuje perverzna sporočila s svojo novo ljubico. S tem Haneke v zgodbo vključi neizogibno tehnološko komponento sodobnega življenja, kar film le še dodatno aktualizira. Glede na sporočilno širino Srečen konec doživljam kot odkrito kritiko brezbrižnosti in egocentričnosti premožne bele Evrope, njenega brezsrčnega odnosa do šibkejših, pa tudi svojevrstno svarilo pred posledicami – vedno večjo odtujenostjo in razčlovečenjem, ki ga takšna miselnost neizogibno prinaša.


Ocena


Ni komentarjev:

Objava komentarja