četrtek, 24. maj 2012

Un cuento chino (Chinese Take-Away)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Chinese Take-Away
Država: Argentina, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Sebastián Borensztein
Scenarij: Sebastián Borensztein
Igrajo: Ricardo Darín, Ignacio Huang, Muriel Santa Ana, Iván Romanelli

Argentinski režiser, scenarist in igralec Sebastián Borensztein je za svoj tretji celovečerec, Un cuento chino (Kitajska zgodba), prejel nagrado za najboljši argentinski film v letu 2011. Na podelitvi argentinskih oskarjev so nagradili še člane igralske zasedbe, letos pa so se ustvarjalci veselili še nagrade na španskih goyah, namenjene najboljšem tujem španskogovorečem filmu. Omenjena priznanja in resnobni obraz Ricarda Darina, zaščitnega znaka argentinske kinematografije, ki nas v družbi krave pozdravlja s promocijskega plakata, so zame vsekakor dovolj tehtni razlogi za ogled. In če ste na podlagi plakata pomislili, da senor Darin tokrat igra veterinarja, ali živinorejca, ste na napačni sledi. Krava na plakatu je zraven iz povsem drugačnih razlogov. Borensztein film odpre na drugem koncu sveta, natančneje na Kitajskem. Mladi Kitajec Jun odpelje dekle na vožnjo s čolnom. Ko se ustavijo sredi jezera, iz predala potegne prstan in se pripravlja na romantično snubitev. Toda, načrte mu prekriža bizarna nesreča, ki njegovo ljubezen za vedno pošlje na dno jezera. Od tukaj naprej nam je jasna vloga krave na promocijskem posterju. V naslednjem prizoru smo v Argentini, v družbi nejevoljnega, do ostanka sveta sovražno nastrojenega Roberta, ki že vrsto let vodi trgovinico z vijaki, žeblji, barvami in laki, ter ostalimi drobnimi artikli, za manjša hišna popravila. Roberto ne mara družbe, zavrača interakcijo z okolico in iz dneva v dan neutrudno prešteva zalogo in ureja evidence. Včasih svojo jezo strese na dobavitelju, zaradi  nespoštovanja količin zapisanih na embalaži, včasih se spravi na stranko, ki po njegovem mnenju, precenjuje svojo potrošniško vlogo. Njegove odbojnosti ne omehča niti prijetna Mari, ki mu je že večkrat izkazala svojo naklonjenost. Pravzaprav je njegova edina strast zbiranje časopisnih člankov o nenavadnih, čudaških in bizarnih prigodah in nesrečah. Zato prebira različne časopise in vneto išče saj-ni-res prispevke. Nekega dne ga pri opazovanju letal na lokalnem letališču zmoti nenavaden prizor. Jezni taksist iz avta grobo vrže nekega Azijca in Roberto mu instinktivno pomaga vstati. Ubogi emigrant brezuspešno poskuša nekaj razložiti in mu par minut kasneje kaže roko, z vtetovirano adreso. Roberto sklene, da se bo Azijca najhitreje znebil, če ga odpelje na omenjeni naslov. Na tej točki se dve zgodbi združita v eno, saj je moški, ki se pelje na sovoznikovem sedežu, nesrečnik iz začetka zgodbe, ki je na tako bizaren način izgubil nesojeno ženo.
Ricardo Darin je vedno odličen. Tudi ko igra mizantropa, ga enostavno moramo ljubiti. Verjamem, da je dolg seznam tistih, ki so ga poskušali in še vedno poskušajo poriniti v kakšen hollywoodski megaspektakel, v katerem bi Ricardo, za desetkratnik njegovega običajnega plačila, odigral kakšno butasto stransko vlogo. Na našo in njegovo srečo, je Darin takšne ponudbe brez pomisleka zavračal in si raje vzel čas za vse odlične filme, ki nam jih je podaril v svoji, več kot štiri desetletja trajajoči karieri. Un cuento chino po pripovedni plati ne prinaša nič revolucionarnega, saj preigrava motive, ki so jih pred njim obravnavali mnogi. Denimo, romunski Morgen (Marian Crisan, 2010), v katerem se v podobni situaciji najdeta domačin v podobi romunskega varnostnika in turški imigrant, ki je na svoji poti proti zahodu, nekoliko izgubil orientacijo. Čeprav žanrska značka pravi drama, lahko pričakujete kar pošteno dozo humorja. Sicer ne takega, da bi vas po ogledu bolele trebušne mišice, ampak takšnega, ki gledalca konstantno ohranja v dobrem razpoloženju. Nekajkrat film nadene povsem resen obraz in konkretno okrca birokratko-državotvorno mašinerijo obeh vpletenih držav, toda pripoved vseeno bolje funkcionira, ko se osredotoča na psihološko seciranje glavnih likov, torej na človeka. Upoštevajoč  osnovni zaplet, Borensztein komične elemente pričakovano gradi na jezikovni  barieri in kulturno-rasnih razlikah. Presenečenj ni. Zgodba se odvija v smeri, ki jo lahko hitro predvidimo, a to vseeno ne pomeni, da v njej ne uživamo. Nekaj takega, kot potovanje, pri katerem je najpomembnejši del samo potovanje, končni cilj, pa zgolj razlog za odhod. Verjamem, da se boste odlično zabavljali ob Robertovi interpretaciji bizarnih novičk in Junovih gestikulacijah med komunikacijo s svojim gostiteljem. Borensztein režira konkretno, z lepim in natančnim kadriranjem, med ogledom ni čutiti nobenega praznega teka, ali prizorov, ki bi ji označil za odvečne. Kitajska zgodba je eden tistih filmov za dobro voljo, izdelek, ki iz svojih likov in gledalcev pred malimi ekrani izvabi tisto najboljše. (-4)

Ocena:


2 komentarja:

  1. Je "Chinese Take-Away" angleška različica naslova ali kako? Zakaj pa ne "Chinese Story" ali nekako tako?

    Poznam ga (zardevam) pa zgolj iz Rebelde in El secreto de sus ojos, na žalost. Bom skušal to popraviti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sprva so ga promovirali pod naslovom Chinese Tale, a je kasneje obveljal mednarodni ang. naslov Chinese Take-Away.

    Drugače pa, če se boš našel čas priporočam še:

    Nueve reinas
    Kamchatka
    El aura
    XXY
    Carancho ...

    OdgovoriIzbriši