Play

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Švedska, Danska, Finska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund, Erik Hemmendorff
Igrajo: Kevin Vaz, Yannick Diakité, Anas Abdirahman, Nana Manu, John Ortiz, Sebastian Blyckert, Abdiaziz Hilowle, Sebastian Hegmar

Ustrahovanje, psihično in fizično nasilje, razredne delitve, rasne razlike, migracije... To so tisti najbolj izpostavljeni aspekti tretjega dolgometražnega filma švedskega režiserja Rubena Östlunda. Ime spoštovanega gospoda je končalo v moji beležnici že pred leti, ko sem videl njegov odlični drugi celovečerec, nekakšen omnibus petih zgodb, naslovljen z De ofrivilliga (Involuntary, 2008). Že takrat je Östlund s svojimi snemalnimi prijemi v gledalcu zbujal voajerja, vztrajal na statičnih kadrih in oddaljenih posnetkih. Tokrat je Šved to tehniko še nadgradil in izpopolnil, a o tem nekaj več v nadaljevanju. In če sem že naštel dva od tri Östlundova celovečerca, potem je prav, da omenim še prvenec Gitarrmongot (The Guitar Mongoloid, 2004) in njegov kratki film Händelse vid bank (Incident by a Bank, 2009), ki je v Berlinu nagrajen z zlatim medvedom za najboljši kratki film. Zgodbo začnemo v nakupovalnem središču, kjer se tri mlada fanta potepajo po trgovinah in iščejo nove čevlje. Dva belopolta fanta in njun azijski prijatelj so že na poti domov, ko jim pristopita mlajša temnopolta najstnika in vprašata po točnem času. Sredi nakupovalnega središča, z urami na vsakem vogalu. Ko eden izmed prijateljev iz žepa potegne mobitel in pokuka na uro, se igra lahko začne. Temnopoltemu neznancu se mobitel zdi znan. Prav takšnega so nekaj dni nazaj ukradli njegovemu bratu. Telefon je sumljiv, saj ima iste praske, kot tisti, ki je bil ukraden. Kmalu prestrašene dečke obkroži peterica starejših fantov in zahtevajo, naj pojdejo z njimi. K tistemu, ki so mu ukradli telefon. Ta bo povedal, ali je telefon, ki ga prestrašeni fantič stiska v roki, njegov. Govorica telesa in grozeči pogledi so dovolj. Mladci hitro dojamejo, da v resnici nimajo izbire. Toda njihov najhujši sovražnik niso fantje, ki jih imajo za talce, temveč strah, ki jim megli razum in paralizira noge ob pomisli na pobeg. Tako se vsi skupaj odpravijo proti naselju, v katerem naj bi živel »oškodovanec.« 

Kako izkoristiti klasične stereotipe, splošno razširjene domneve in jih prepričljivo uporabiti v želenem kontekstu?  Östlund očitno zna kako, ko nad tri urejena fantiča, tipična predstavnika švedskega srednjega razreda, pošlje skupino temnopoltih mladcev, v katerih vidimo tipične predstavnike göteborškega geta. Film, ki scenaristični navdih črpa iz serija resničnih incidentov, načenja številna kočljiva vprašanja. O teh vprašanjih ne podaja mnenja, temveč jih zgolj dokumentira in nato pušča gledalcu v presojo. Nekateri bodo ugovarjali, da je že izbira določene teme, v resnici, komentar. Drži, a to vseeno ne pomeni, da je o teh stvareh ne smemo govoriti, oziroma jih zamolčati.  Nekateri bodo filmu prišili rasistično etiketo. Pri nekaterih bo prebudil rasistična nagnjenja. A ne glede na širok spekter občutij, ki jih ta kos celuloida sproža, gre za vsebino, ki jo odlikuje izjemno avtentičen prikaz realnosti. Obrazec, ki se zlahka preslika v vsa okolja. Ustrahovanja in izsiljevanja so del človeške nravi, nekaj, kar se dogaja tudi tam, kjer etnična slika ni zaznamovana z masovnimi migracijami. Zato v oči bode človeška indiferentnost in egoizem. Namreč, so situacije, v katerih odrasli opazijo otroke v stiski, a raje obrnejo glavo stran in se ne vmešavajo. 

S statično kamero, opazovanjem z distance in dolgimi kadri se režiser izogiba kakšni bolj globinski karakterizaciji, ali opredelitvi za to, ali ono stran. V številnih situacijah se dogajanja odvija izven kadra, liki hodijo v kader in ven, toda kamera ostaja nepremična. Takšni prejemi pri gledalcu zbujajo občutek ujetosti v kadru/situaciji in nanj prenašajo počutje fantov, ki postanejo talci mladostniške tolpe. Režiser se načrtno izogne bolj osebni karakterizaciji in se raje odloči za nekakšno psihologije skupine. Prvo skupino predstavljajo žrtve, druga je sestavljena iz članov mladostniške tolpe. V tretjo skupino lahko uvrstimo naključne priče, oziroma, v širšem pomenu, družbo. Pri prvi skupini je zadeva bolj ali manj jasna. Torej, fantje upajo, da se bo največja nočna mora v njihovih mladih življenjih čimprej končala. Odzive okolice najbolj opišeta besedi pasivno in ravnodušno in na to temo bi se dalo zelo na široko debatirati. Toda, v resnici se mi še najbolj zanimiva zdi psihologija skupine malopridnežev, ki kljub vsej moralni izkrivljenosti njihovega početja, vseeno želijo zadovoljiti nekakšne lastne zamaknjene občutke za moralno in pravično. Kako drugače razložiti, zakaj niso mladiče že prej oklofutali in pobrali dragocenosti? Priložnosti je bilo kar nekaj. Čemu vso pretvarjanje, čemu uprizarjati tek, v katerem zmagovalec za nagrado pobere vse dragocenosti obeh skupin?  Mislim, da nam Östlund želi povedati, da za te fante še ni prepozno in obenem pokaže, da so mehanizmi sodobne družbe povsem zatajili. Nenazadnje lahko povlečemo zelo zanimivo vzporednico z »edukativnim« nastopom enega izmed staršev v zaključku in podobno »edukativnim« nastopom kontrolorja vozovnic, nekaj minut prej. Play je zelo zanimiva stvaritev, ki nam nudi veliko kosti za glodanje in ena najzanimivejših skandinavskih filmskih razglednic v zadnjem času. Za konec bi še pohvalil celotno igralsko ekipo, sestavljeno iz samih naturščkov, ki se je odlično vklopila v režiserjevo realistično vizijo. 

Ocena: