Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Combat Girls
Država: Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: David Wnendt
Scenarij: David Wnendt
Igrajo: Alina Levshin, Jella Haase, Sayed Ahmad, Gerdy Zint, Lukas Steltner, Najebullah Ahmadi
Če ste videli ameriško Generacijo X (American History X, Tony Kaye, 1998), ali podobno britansko variacijo z naslovom, To je Anglija (This Is England, Shane Meadows, 2006), in oba uvrščate med zelo pozitivne filmske izkušnje, potem obstaja velika verjetnost, da se vam prikupi tudi nemška obravnava enakih motivov. Kriegerin (Bojevnica) je debitantska dolgometražna stvaritev nemškega režiserja in scenarista Davida Wnendta. Film je prejel številne nagrade na različnih festivalih v domovini, a mu kljub temu ni uspelo pretirano zaintrigirati mednarodne filmske javnosti. Tako na portalu IMDB najdemo izključno kritiške odzive iz Nemčije in nič odzivov v angleščini, ali kakem drugem jeziku. Bojevnica si vsekakor zasluži nekaj več pozornosti, najprej zavoljo kakovosti in nato tudi zaradi obravnavane teme. Upoštevajoč nemško preteklost ne preseneča, da je nacizem, bolj ko ne, filmsko marginalizirana tema, ki se ji večina najraje izogne. Zato je toliko pomembnejše izreči pohvale na račun mladega filmarja, ker se je lotil teme, ki med njegovimi sodržavljani še vedno sproža precejšnje nelagodje. V središču zgodbe je 20-letna Marisa, mlada Nemka, ki sovraži Žide, črnce in ostale priseljence. Pravzaprav jo iritira vsakršna drugačnost, pa tudi vsi, ki želijo braniti drugačnost in etnično raznovrstnost. Torej, najprej državniški aparat, oz. policija in nato vsi ostali »neozaveščeni« Nemci, ki ne želijo videti poglavitnega razloga, za propadanje nemške države. Svojo jezo je pripravljena kaj hitro stresti na nedolžnem Azijcu, čigar edina napaka je dejstvo, da se je našel na poti divji neonacistični skupini, ki jo vodi Marisin ljubimec Sandro. Po eni takih razbijaških akcij, policija Sandra za nekaj časa spravi na hladno, kar še bolj poglobi Marisino sovražno držo. Skupaj s pajdaši se spravi na mlada afganistanska azilanta, ki po njeni zaslugi, skupaj z mopedom, pri polni hitrosti, končata v obcestnem jarku. Šele kasneje, ko se umiri, mladenka dojame, kaj je storila. In začne prevpraševati lastno početje. Vzporedno z njeno zgodbo spremljamo »infekcijo« 15-letne Svenje, ki jo vedno bolj privabljajo nacistične ideje. Punca za vsako ceno želi postati prava nacistka, njena zgodba pa Mariso v marsičem spominja na pot, ki jo je sama že prevalila.
Pri ustvarjanju filma o nacističnih zablodah mladih ljudi, se morajo avtorji že vnaprej sprijazniti z določeno dozo predvidljivosti, ki jo takšne teme povlečejo s seboj. Antijunak v začetku še ne dojema svojih zablod, a se njegova percepcija sorazmerno s preteklim časom spreminja. Ta nato uvideva zgrešenost lastnih načel in počasi prisvaja novo logiko. Transformacija je povezana z dogodki, ki na novo vrednotijo njegovo (njeno) realnost in nezadržno kristalizirajo resnične vrednosti. Oba filma, omenjena v uvodu, tako kot Bojevnica, koristijo enak obrazec - mladega človeka, ki že v najstniških letih posvoji radikalno ideologijo. Vzporednic je veliko, toda vsi trije s seboj prinašajo nekaj geografsko pogojevanih razlik in kar je še pomembneje, delujejo povsem avtentično v svojem okolju. Tako je Bojevnica inštalirana v vzhodni del danes združene Nemčije, ki se ji še kako poznajo desetletja življenja za železno zaveso. Bivši DDR se je na povsem drugačen način spopadal z nacistično preteklostjo, zato je pri »vzhodnjakih« občutek krivde za nacistične zločine med drugo svetovno vojno, pošteno omehčan s komunistično terapijo. Po združitvi je gospodarska superiornost zahodnih kapitalističnih bratov poskrbela za občutek manjvrednosti pri vzhodnjakih, ki so po začetni evforiji, v zadnjem desetletju najbolje občutili pomen besede recesija. Takšna klima je kakopak idealen inkubator za ekspanzijo nacistične ideologije, sploh če upoštevamo dejstvo, da se vzhodnjaki v komunizmu niso ravno pogosto srečevali z emigranti. Radikali vedno iščejo krivce v drugih in drugačnih, zato so priseljenci samoumevna tarča. Glavna (anti)junakinja je od malih nog podvržena ustrezni »terapiji,« kar pojasni njeno predanost nacističnim idejam, ki je neomajana vse do trenutka, ko njena žrtev dobi ime in obraz. Nekako istočasno jo dohitevajo zrelejša leta in dekle naenkrat vidi svet in vse kar se dogaja okoli nje, iz povsem drugačne perspektive. Mlada Alina Levshin je izjemno prepričljiva in pogumna v naslovni vlogi, dobre ocene si zaslužijo tudi ostali nastopajoči. Wnendt vseskozi ohranja dober ritem in kompaktnost naracije, zato gledalec enostavno nima prostora, za padec koncentracije. Mladi režiser predstavi zgodbo, ki je glede na poročila, ki v zadnjih letih prihajajo iz Nemčije, še kako pomembna. In tudi to je tehten razlog, zaradi katerega je potrebno o podobnih filmih govoriti in jih tudi ustrezno promovirati. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar