Undskyld jeg forstyrrer

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Excuse Me
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Henrik Ruben Genz
Scenarij: Maja Jul Larsen, Henrik Ruben Genz
Igrajo: Sara Hjort Ditlevsen, Nicolas Bro, Lotte Andersen, Stine Stengade, Søren Østergaard

Ko zasledim kakšen nov film, je prva postavka, ki jo preverim, ime človeka na režiserskem stolčku. In če tam piše Henrik Ruben Genz, potem je vseh dvomov konec. Zame je že ta podatek dovolj, da film razvrstim v predal, na katerem stoji etiketa, ki pravi – obvezen ogled. Genz mi je ogrel srce s Kitajcem (Kinamand, 2005) in me dokončno očaral s coenovsko komično dramo Grozljivo srečen (Frygtelig lykkelig, 2008), ki je bila razglašena za najboljši danski film, v Karlovih Varih so mu istega leta podelili še kristalni globus. Grozljivo srečen je črpal navdih iz knjižne predloge Erlinga Jepsena in tudi pri svojem najnovejšem projektu je za izhodišče uporabljen Jepsenov roman Birollen, ki ga je Genz, s pomočjo ko-scenaristke Maje Jul Larsen, priredil v scenarij. V epicenter pripovedi je postavljena Helena, mlada, prikupna in nekoliko zmedena mladenka, ki že dolgo poskuša odkriti, kdo je njen oče. Življenje ni enostavno, ko te mati večkrat brezčutno opomni, da je tvoj obstoj le »tehnična napaka,« ki se nebi smela zgoditi in obenem vztrajno zavrača vsakršen razgovor na temo očetovstva. V normalni družini bi socialna hierarhija bila mama-hčerka-pes, toda nesrečna Helena že celo življenje živi v senci družinskega psa, ki je vedno bil materina prva izbira. Ko mati omeni časopisni članek, v katerem predstavijo nekoč slavno, danes propadajoče lokalno gledališče in človeka, ki ga vodi, Helena posumi, da bi direktor gledališča lahko bil njen oče. Zato se pod prevtezo sprehajanja materinega štirinožnega ljubljenca odpravi proti gledališču. Malce kasneje se po spletu okoliščin znajde na vajah gledališke skupine, njen pes pa konča v soju žarometov in tako očara direktorja gledališča, da ta takoj začne prepričevati režiserja, naj najde kakšno vlogo za simpatično živalco. Zadeva je hitro urejena in Helena se obveže, da bo psa vsakodnevno vodila na vaje. Tako se tudi začne njena interakcija z vodjo gledališča in pisano skupino, ki ji poveljuje fobični režiser/scenarist, ki nikakor ne najde ustreznega zaključka za igro, od katere je odvisna prihodnost gledališča in celotne gledališke skupine. 

Iskanje lastne identitete in vloge v disfunkcionalni družini, in skorajda nič manj disfunkcionalni družbi, so osrednja vprašanja, ki jih v svojem petem celovečercu premleva Henrik Ruben Genz. Tako kot pri Grozljivo srečen, kjer je zgodba inštalirana v mestece z maloštevilnimi prebivalci, Genz ustvari mikrokozmos skozi prikaz zaprte gledališke skupine, v katero pride outsider (Helena) in stvari se začnejo spreminjati. Naivno dekle brez veliko zaupanja v lastne zmožnosti kmalu začne spoznavati, da so člani gledališke skupine mogoče še bolj zmedeni in negotovi kakor ona sama. Vzporedno z ugotavljanjem nepopolnosti svojih novih znancev, Helena pridobiva na samozavesti in odkriva lastne potenciale, prvič v življenju čuti, da njeno življenje dobiva smiselne konture. Mladenka v očeh svojih novih prijateljev hitro dobiva na veljavi, ona je tista, ki v kritičnih situacijah vidi rešitev, ki jo drugi ne opazijo. Preživetje gledališča je odvisno od sodelovanja članov skupine, ki kljub enakim interesom ne morejo doseči soglasja, kako uresničiti ta cilj. Takšne motive, med ostalim, lahko razumemo kot odmeve naše skupne realnosti, v kateri je identifikacija posameznega problema relativno enostavna, reševanje težave pa povsem druga pesem. Takrat v ospredje pririnejo različna mnenja in interesi, vplivi različnih skupin, egoizem in koristoljubje posameznikov in danes bi sila težko izpostavil katerokoli družbeno pereče vprašanje, pri katerem je doseženo nekakšno širše soglasje.  Excuse Me (angleški naslov) portretira skupino, v katero vsak posameznik prinaša svoj delež čudnosti in nenavadnosti, lastnih strahov in negotovosti in prav na njihovih hibah režiser gradi všečno črnohumorno komponento filma. Glavni igralec je perverznež in seksualni odvisnež, glavna igralka je zagrenjena diva s samomorilskimi nagnjenji, režiser pa čustvena razvalina, ki rešitev vidi v pogostem kajenju marihuane. V spominu bodo ostali dobri igralski prispevki in navdihnjen nastop mlade, perspektivne Sare Hjort Ditlevsen. Kljub vizualni dodelanosti in feelgood občutku, se Genzu tokrat ni uspelo kakovostno približati svojim najboljšim izdelkom. Undskyld jeg forstyrrer je film, ki bo pritegnil predvsem tiste, ki režiserja že poznajo in večina bo najverjetneje sklenila, da je Genz ostal na pravem kurzu, a vseeno nekoliko stagniral. Nič hudega, podobno pot so prehodili številni mojstri sedme umetnosti, a so se potem vrnili v velikem slogu, še boljši in še močnejši. 

Ocena: