Le vendeur

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Salesman
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Sébastien Pilote
Scenarij: Sébastien Pilote
Igrajo: Gilbert Sicotte, Nathalie Cavezzali, Jeremy Tessier, Pierre Leblanc

Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012) so prav te dni postavili novi filmski mejnik. Film je postal prvi blocbuster, ki mu je v enem filmskem vikendu, le v ameriških kinodvoranah, uspelo zaslužiti 200 milijonov dolarjev. Če k temu dodamo še 440 milijonov iz ostanka sveta, potem je jasno, da Avatar in Titanik ne bosta več dolgo stala na zaslužkarskem Olimpu. In kakšna je povezava med Maščevalci in malim quebeškim filmom, ki ga predstavljam danes? Nobene. Pravzaprav sem z uvodno konstatacijo želel izpostaviti aktualni trenutek svetovne kinematografije, v kateri je vedno manj prostora za male filme in male projekte. Te so Maščevalci in podobni povsem izrinili iz kino dvoran in le še majhna art-kina, filmski festivali in internet skrbijo za potešitev tistih, ki vrhunec filmske umetnosti ne vidijo v akcijskih spektaklih. Nekako v skladu z aktualnim trenutkom upada produkcija filmov, ki pripovedujejo resnične zgodbe, o resničnih ljudeh, ki živijo v resničnem svetu. Ta trend je opazen tudi v nacionalnih kinematografijah in Quebec je ena izmed redkih pozitivnih izjem, saj nam quebeški filmarji praviloma ponujajo filme, ki v epicenter postavijo navadnega človeka. Človeka, kot je Marcel Lévesque, 67-letni prodajalec v trgovini z avtomobili. Možakarja, ki je že zelo dolgo najuspešnejši trgovec pri lokalnem distributerju jeklenih konjičkov in zaenkrat nič ne kaže, da bi se kaj lahko spremenilo. Kljub dejstvu, da izpolnjuje vse pogoje za upokojitev, Marcel želi delati še naprej. Hčerka Maryse pritiska nanj, naj se vendarle upokoji, a jo ta vsakič zavrne z obrazložitvijo, da bo delal, dokler mu bo to dopuščalo telo. Maryse je ločenka in poleg nje in vnuka Antoina, Marcel nima bližnjih sorodnikov. Žena je umrla dolgo nazaj in Marcel je po njeni smrti smisel življenja našel v prodaji sijoče pločevine. Marcel nikoli ne pozabi obraza stranke, ki ji je prodal vozilo, ne vozila, s katerim je ta zapustila prodajni salon. Oseben in nevsiljiv nastop in izjemen občutek pri izbiri pravih besed so skrivnosti njegovega uspeha. Toda zaloga vozil na dvorišču se v zadnjih mesecih topi zelo počasi. Dejstvo , da je mesto že nekaj časa okovano s snegom in ledom, je manjši problem. Veliko večjo težavo predstavlja napovedano zaprtje največje tovarne v mestu, v kateri je kruh služilo veliko Marcelovih someščanov. Pogled na stavkajoče delavce iz perspektive izkušenega prodajalca avtomobilov, ne ponuja veliko razlogov za optimizem. 

Debitantska stvaritev Sébastiena Piloteja funkcionira na dveh nivojih. Na osebnem, ki v epicenter postavi izkušenega trgovca, ki v svojem delu vidi smisel lastnega obstoja in globalnem, ki upošteva nekoliko širšo perspektivo. Zgodba je postavljena v majhno, zasneženo mesto, v katerem snežni viharji in mraz še bolj poudarjajo občutek izoliranosti in odrezanosti od sveta. Zaradi majhnosti in ekstremnih vremenskih razmer se zdi, da je mesto osamljena enklava, kar režiserju/scenaristu pomaga vzpostaviti svojevrsten mikrokozmos, v katerega potem zelo jasno implementira depresivno sliko aktualnega trenutka v svetovnem gospodarstvu. Sedma umetnost pogosto zrcali aktualno problematiko, zato ne preseneča nastanek filmov kot sta Margin Call (J.C. Chandor, 2011), ali denimo The Company Men (John Wells, 2010), ki gospodarsko recesijo in finančne zlome velikih korporacij predstavljata iz perspektive vodstvenih struktur.  Le vendeur enako problematiko zrcali iz perspektive malega človeka in prav tukaj so posledice gospodarskega zatona najbolj uničevalne. Pri omenjenem ameriškem dvojcu se je gledalec težko identificiral in simpatiziral z izvršnimi direktorji in vodstvenimi strukturami. V Pilotejevem filmu je na kocki eksistenca delavskega razreda, s katerim se večina zlahka enači, tukaj smo daleč stran od bleščečih luči velikih mest, v katerih propad enega podjetja mine malodane neopaženo. Tukaj propad največjega delodajalca prinaša ekonomske migracije in zapuščene domove, s tem dejanjem je mesto praktično obsojeno na počasno, boleče umiranje. Vse to nam Pilote predstavi iz perspektive trgovca - veterana, ki ga z izjemno prepričljivostjo in neverjetno ostrino upodobi odlični Gilbert Sicotte. Znotraj nekega širšega konteksta tako imamo osebno dramo, predstavljeno skozi zelo natančen portret človeka, pri katerem poklic na neki točki njegovega življenja postane gonilo, tisto kar ga definira in žene naprej. Pilote zelo inteligentno podaja ključne informacije, zato ni težko razbrati resnične vzroke, ki so Marcelu »pomagali« doseči  impresivne prodajne rezultate. Njegova pot navzgor je očitno povezana z ženino smrtjo, delovna vnema je njegov način spopadanja z bolečino. In tam v drugi polovici filma, ko se spomnimo detajla iz uvoda in nam postane jasno, kam pas moli taco, nam je Marcel že tako zelo prirasel k srcu, da z njim resnično sočustvujemo. In to je nekaj, kar ni enostavno doseči. Prodajalec je primer odličnega sodelovanja na relaciji režiser - igralec, zelo dobre režije in premišljene časovno - lokacijske strategije, ki v seštevku prinaša film, ki sodi med najzanimivejše debitantske stvaritve preteklega leta. 

Ocena: