Pasuggun (Bleak Night)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Bleak Night
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Sung-Hyun Yoon
Scenarij: Sung-Hyun Yoon
Igrajo: Je-hoon Lee, Jung-Min Park, Jun-Young Seo, Jung-woo Ha, Je-Ki Bae

Že angleški naslov (Bleak Night) nam da slutiti, da materija, ki nas čaka, najbrž ne bo pretirano razvedrilne narave. V poplavi različnih akcijsko-komično-romantičnih mainstream izdelkov v novejši eri južnokorejske kinematografije, so podobni filmi, skoraj praviloma, produkt neodvisne produkcije. Pasuggun je v resnici akademijski diplomski film 30-letnega Sung-Hyun Yoona (ob izidu filma je štel 29 let), ki je na festivalu v Pusanu prejel nagrado New Currents, veliko dobrega je bilo slišati tudi po mednarodni premieri, na 40. Rotterdamskem filmskem festivalu. Brez skrbi, Bleak Night produkcijsko ne deluje ničkaj študentsko-eksperimentalno, temveč povsem zrelo, produkcijsko dodelano in dejansko se mu niti malo ne pozna tehnična, ali kakršnakoli druga podhranjenost. Sung-Hyun Yoon je ime, ki ga že po prvem druženju dvojno podčrtavam v moji beležnici in verjamem, da gre za ustvarjalca, ki nam bo v prihodnosti ponudil še veliko več. Zelo mi je všeč, ko me režiser spelje na napačno sled. Sploh ko po nekaj minutah že ves pameten in ugotavljam, v kateri smeri bo šla zgodba, a nato spoznam, da ugibanje vendarle ne bo tako preprosto. Kajti, po nekaj uvodnih minutah sem bil prepričan, da bom gledal preiskavo, v kateri bo nosilno vlogo igral uveljavljeni Jung-woo Ha (The Chaser, The Yellow Sea, Time). Gi-Tae je srednješolec, ki stori samomor. Ha igra očeta, ki ga občutki krivde in nerazumevanja takšnega ekstremnega dejanja, silijo v raziskavo ozadja sinove prezgodnje smrti. Sled ga kmalu pripelje do dveh študentov, ki sta, po trditvah nekaterih sošolcev, bila najtesnejša prijatelja njegovega pokojnega sina. Prvega fanta, Baek Hee-Joona, je oče relativno enostavno izsledil in se z njim tudi pogovoril, toda iskanje Dong-Yoona, zadnjega člana prijateljskega tria, je bilo veliko bolj zahtevno. Fant je pustil šolo, izklopil mobitel, pretrgal stike z vsemi znanci in prijatelji, in kar je še najbolj čudno - niti na pogreb ga ni bilo. Veliko več nebi razkrival, povedal bom le, da se dogajanje v nadaljevanju osredotoča na odnos med srednješolskimi prijatelji, medtem ko iz minute v minuto postaja bolj jasno, da očetova detektivska misija vendarle ne tvori bistva pripovedi. 

Filmov za najstnike, o najstnikih, nikoli ni primanjkovalo. Na drugi strani, inteligentne drame, ki v obravnavo jemljejo mlade ljudi, na prehodu iz otroštva v odraslost in utegnejo sprožiti zanimanje širšega kroga gledalcev, so prej izjema, kot pravilo. Yoon svojo pripoved inštalira v srednjo šolo, ki jo obiskujejo izključno moški učenci, zato kakšne medspolne napetosti, ki navadno zaznamuje podobne filme, ni čutiti. Sicer v filmu, v stranski vlogi, nastopi tudi dekle, ki igra punco enega od fantov, a je njena vloga bolj obrobne narave. V osrčju zgodbe stoji prijateljska vez treh najboljših prijateljev in študija medsebojnih relacij, ki so pripeljale do smrti enega izmed njiju. Yoon v svojo enačbo uvršča posameznikovo iskanje identitete in mesta v družbi, najstniško nasilništvo, obup in depresijo, ki obdaja izločence, a obenem pri karakterizaciji likov vztraja na večplastnosti in kompleksnosti vseh. Kolikokrat sem gledal filme, v katerih je v samomor pahnjen izobčenec, tisti, ki je tako ali drugače izoliran in osamljen, ter tako potisnjen čez rob. Yoon stvar zastavi drugače, saj je tisti, ki si vzame življenje pravi alfa samec, tisti, ki stoji na vrhu prehranjevalne verige, tisti, ki izvaja nasilje in ustrahuje, tisti, ki okoli sebe zlahka zbere sovrstnike, jim poveljuje in jih usmerja. Čeprav je oče umrlega uporabljen kot svojevrsten sprožilec, je njegova vloga v drugem delu filma povsem marginalizirana, flashbacki so vedno daljši, seciranje odnosa med prijatelji, pa poglavitni pripovedni motiv. 

Moram priznati, da sem v prve pol ure imel nekaj težav s povezovanjem vseh koncev in likov, saj je v tem delu zgodba tudi najbolj fragmentirana, a potem ko sem se prebil skozi uvod, so je vse lepo usedlo na svoje mesto. Mladi režiser izjemno suvereno pelje zgodbo od začetka do konca, pozna tehnike, ki gledalca konstantno izzivajo in ga spodbujajo k razmišljanju in premlevanju doslej videnega. V prizorih nasilništva, čutimo, da je v ozadju nekaj več, kot pusta zloba, saj po vsakem takšnem izpadu, nasilnež pri žrtvi ponižno išče razumevanje in odpust. Čeprav pripoved teče nelinearno in večkrat skače po časovni premici, so vsi izseki izjemno lepo vkomponirani v trdno celoto. Tisto , kar utegne zmotiti nekatere, je absenca jasnih in konkretnih odgovorov, na najpomembnejša vprašanja. Bleak Night je film, ki tudi po odjavni špici, še vedno aktivno spodbuja možgančkanje, ter nam pušča proste roke, pri sprejemanju zaključkov. Za konec bi še izpostavil odlične igralske kreacije celotne zasedbe, še posebej mladega Lee Je-Hoona, ki je fantastično upodobil nasilnega samomorilca. Potem, ko sem nekoliko razočarano ugotavljal, da korejski film počasi kaže resna znamenja ustvarjale krize, se  je znova pojavil naslov, ki me je prepričal v nasprotno. 

Ocena: