21 Jump Street

Slovenski naslov: 21 Jump Street: Mladenič v modrem
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi
Dolžina 109' ,  Imdb
Režija: Phil Lord, Chris Miller
Scenarij: Michael Bacall, Jonah Hill
Igrajo: Jonah Hill, Channing Tatum, Ice Cube, Dave Franco, Rob Riggle, Brie Larson

Najprej je bila tv serija, ki se je odvrtela med leti 1987-1991. Pogled s časovne distance je še najbolj zanimiv zaradi sodelovanja Johnnyja Deppa, ki je v tistem času za sabo imel že nekaj zanimivih nastopov (A Nightmare on Elm Street, Platoon, Cry-Baby). Johnny menda ni bil pretirano navdušen nad serijo in je nekoč celo izjavil, da je pogodbo za več sezon podpisal zgolj zato, ker je menil, da bo serija, po prvi sezoni, zagotovo ukinjena. Toda to se ni zgodilo, serija je živela celih pet sezon, od 103 predvajana dela, je Depp zabeležil nastope v osemdesetih epizodah. Skoraj dve desetletji kasneje je Stephen J. Cannell, eden od avtorjev serije, iniciral nastanek celovečerca, v katerem bi znova uporabili isto idejo. Depp je privolil v cameo nastop, prvotni scenarij sta prepisala in predelala Jonah Hill in Michael Bacall (Scott Pilgrim vs. the World). Po prvotnih načrtih so želeli posneti akcijsko kriminalko, toda Hillova prisotnost je kar klicala po spremembi. Akcijska kriminalka je prekvalificirana v akcijsko komedijo in snemanje se je lahko začelo. V zgodbo vstopimo v letu 2005, ko je bil Slim Shady styling pri mladostnikih izjemno popularen. V trendu je bil tudi Morton Schmidt (močno shujšani Hill), toda to sramežljivem piflarju, kakršen je bil Morton, ni pomagalo do popularnosti. Na drugi strani Greg Jenko (Tatum) ni imel takšnih težav. Atletska postava in športni uspehi so mu prinesli popularnost in obenem zameglili njegove precej skromne učne sposobnosti. Nekaj let kasneje se Jenko in Schmidt srečata na policijski akademiji in nepričakovano postaneta prijatelja. Drug drugemu pomagata, na koncu diplomirata in postaneta policijska partnerja. Toda, pot do uspeha v policijskih vrstah je trnova in novopečena policista se zavedata, da za napredovanje nujno potrebujeta kakšno aretacijo. Kmalu tudi dobita prvo priložnost, a jo zaradi neizkušenosti zapravita. Z akcijo v resnici povzročita veliko več škode, kakor koristi, zato sta kazensko dodeljena tajni policijski enoti, ki se ukvarja s kriminalom med mladostniki.  Njuna naloga – infiltracija v srednjo šolo, na kateri se je pojavila nova, izjemno nevarna sintetična droga.

21 Jump Street: Mladenič v modrem, je povsem solidna filmska stvaritev, ki bo ugajala večini. Še več, če bi se pri ocenjevanju omejeval na učinek, ki ga film doseže pri ciljni (beri: mlajši) publiki, bi ta vtis lahko bil še nekoliko boljši. Hill, ki je pri filmu prevzel tudi scenaristično in producentsko vlogo, je baje želel na režiserski stolček inštalirati  Roba Zombija, a so se stvari na koncu obrnile drugače in priložnost je dobil tandem Phil Lord - Chris Miller, ki je leta 2009 podpisal razmeroma  uspešno animacijo, Oblačno z mesnimi kroglicami (Cloudy with a Chance of Meatballs). Ta podatek se mi zdi zanimiv predvsem zaradi kontrasta, ki ga sproža omemba teh imen v istem kontekstu. Kakorkoli, Lord in Miller sta svoje delo opravila solidno in tako nadaljevala trend angažiranja režiserjev, ki so si ime ustvarili z režijo animiranih filmov in se nato presedlali na neanimirane filme. Brad Bird - Neverjetni, Ratatouille, se je tako lotil nove Misije: Nemogoče, Andrew Stanton - Finding Nemo, Wall-E, pa je podpisal blockbuster John Carter. Vloga režiserja je vedno pomembna, a je najbrž jasno, da pri podobnih filmih vseeno več štejejo drugi momenti (scenaristične rešitve, igralci, producenti …). Kakorkoli, 21 Jump Street resda ne izstopa po kakšnih posebej izvirnih scenarističnih rešitvah, nalezljivi atmosferi, nadpovprečni komičnosti in igri. Njegova prepričljivost temelji predvsem na dejstvu, da se ustvarjalci ves čas zelo dobro zavedajo teh resnic in jih nato spretno obračajo v lastno korist. Ko snemajo napet akcijski pregon, se duhovito ponorčujejo iz prenapihnjenih akcijskih sekvenc, a jih nato vseeno posnamejo. Ko vpeljujejo stranske like, iz ust glavnih protagonistov slišimo celo pripombe na račun stereotipnega, klišejskega seciranja šolskega okolja, a nato vseeno gledamo prav to – stereotipno zastavljene like, ki se znajdejo v klišejskih vlogah. Torej, poštena doza samoparodiranja, dobra kemija tandema Hill - Tatum in všečni stranski liki, vključujoč negativce, plus zelo zanimiv cameo Johnnyja Deppa, so poglavitne točke, s pomočjo katerih se film dvigne nad sivo žanrsko povprečje.  (+3)    

Ocena: