God Bless America

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Bobcat Goldthwait
Scenarij: Bobcat Goldthwait
Igrajo: Joel Murray, Tara Lynne Barr, Melinda Page Hamilton, Mackenzie Brooke Smith

Bobcat Goldthwait? Mogoče ste ujeli njegovo črnohumorno dramo World's Greatest Dad (2009) z Robinom Williamsom, mogoče ste celo videli njegovo rom-kom dramo Stay (2006), toda ime Bobcat Goldthwait najenostavneje identificiramo z njegovim nastopom v treh delih franšize Policijska akademija, v katerih je Bobcat najprej upodobil kričečega nepridiprava Zeda, ki je v novejših delih zamenjal barve in se transformiral v policista. Že z Najboljšim očkom na svetu je Goldthwait pokazal, da mu črni humor ni tuj, z God Bless America pa je naredil še radikalnejši korak naprej. Zna se zgoditi, da že po nekaj uvodnih minutah boste ugotovili, da takšnih smeti ne boste gledali in z gnusom ugasili televizor. Kljub dejstvu, da je moralna izkrivljenost uvodnih prizorov pravzaprav odvija v glavi glavnega protagonista. Frank (Joel Murray) je 45-letni (recimo) ločenec, samski mizantrop, ki mu v nos gre marsikaj. Življenje mu greni preglasna mlada družina v sosednjem stanovanju, njegove težave s sosedi pa se nadaljujejo tudi na poti v službo, ko ga skoraj vsakodnevno pričaka zaparkiran avtomobil. A to je le delček problemov, ki  sprožajo Frankovo nelagodje. Hčerka, ki živi z mamo in njenim novim partnerjem, se ne želi z očetom pogovarjati niti po telefonu in celo zavrača zakonsko odrejene obiske.  Frankova življenjska kalvarija se nadaljuje v službi, ko ga zaradi banalnega nesporazuma odpustijo, isti dan ga čaka še obisk pri zdravniku. Zaradi hudih migren je pred časom opravil preiskave in zdaj mu bo zdravnik specialist sporočil izvide. Ja, uganili ste, migrene so posledice tumorja na možganih. In med tem ko brska po škatli in išče pištolo, s katero bo končal svoje mizerno življenje, se v njegovi glavi porodi zanimiva misel. Zakaj nebi na pot v onstranstvo s seboj vzel še kakšno človeško smet, ki mu je tako vztrajno grenila življenje. Pokončati lastno hčerko je preveč ekstremna ideja, toda najstniška zvezda resničnostnega šova, ki je v vseh značilnostih odrasli ekvivalent njegove potomke, bi lahko bila prava izbira. Že naslednje jutro je Frank na preži, v grmovju, pred šolo. Tu bo Frank začel svoj pohod in srečal neprilagojeno najstnico Roxy, ki enostavno ni mogla skriti navdušenja nad njegovim dejanjem. Na morilski turneji ki sledi v nadaljevanju, Frank in Roxy postaneta nenavadna zaveznika in prijatelja.

Se še spominjate Mickeyja in Mallory Knox? Rojena morilca (1994) Oliverja Stona je ob izidu sprožil kontroverze in marsikdo je zavzel odklonilno držo, do takšnega propagiranja antijunaštva. V nekoliko opravičljivejši , ali recimo temu pravičnejši maščevalni pohod, se je podal tudi Michael Douglas, v Schumacherjevem Prostem padu (1993), prisotnost badass najstnice pa kar kliče po primerjavi z Vaughnovem Kick-Ass (2010), ali mogoče še bolje, z nekoliko manj znanim Super, ki ga je pred dvema letoma podpisal James Gunn. Goldthwaitov film bo zagotovo polariziral občinstvo, na njegov račun bodo letele tako kritike, kot pohvale, pri nagibanju na to ali ono stran, pa bo ključnega pomena percepcija vsakega posameznika. Tolerančni prag za družbeno-politično satiro je zelo variabilna vrednost, ki ni enostavno določljiva, a vseeno velja povedati, da naslovnem umotvoru ne manjka drznosti. Uvodne pol ure Goldthwait porabi za predstavitev zablod in stranpoti ameriške družbe, ko posnetke različnih televizijskih oddaj kombinira z odmevi le-teh, v resničnem življenju. V kratkih izsekih bomo tudi slovenski gledalci zlahka prepoznali marsikakšno »razvedrilno« vsebino, ki jo poznamo z naših domačih zaslonov, kar je vsekakor skrb zbujajoče dejstvo. Amerikanizacija televizijskega prostora nam se je že zgodila in srčno upam, da naša mladina še ni postala klon ameriških sovrstnikov. 

Fantazije našega antijunaka so krvave, toda šele splet nesrečnih naključij ustvari klimo, ki Franka potisne čez rob. God Bless America je eno izmed prijetnejših presenečenj letošnje sezone. Že lep čas nisem videl komedije, ki bi vsebovala toliko finega črnega humorja, zanimivo napisanih dialogov, ter tako všečne in obenem dobro odigrane glavne like. Joel Murray in Tara Lynne Barr se super ujameta, kemija je odlična, zato niti občutek, da je Roxy lik, ki lahko živi samo v podobnem filmu, ne skazi odličnega vtisa. Scenarij z neverjetno učinkovitostjo izkorišča različne filmske reference, življenja vidnih predstavnikov pop-kulture, zagrešene politične ideje … Tako izvemo, zakaj je Alice Cooper največja legenda in zakaj je Diablo Cody, scenaristka velikega filmskega hita Juno, v resnici le pretirano samozavestna striperka. Takih in podobnih bonbončkov je kar nekaj, zato priporočam pozorno poslušanje. Bog blagoslovi Ameriko ni film brez pomanjkljivosti. Pravzaprav bi jih lahko naštel kar nekaj, če bi hotel cepiti dlako. Izpostavil bom le tistega, ki me je najbolj zmotil – nepričakovan padec tempa v drugi tretjini filma. Dobil sem občutek, kot da Goldthwait nebi vedel, v katero smer želi peljati zgodbo. Toda to je le začasni prosti tek, po katerem nas režiser suvereno pelje proti razburljivem finalnem dejanju. Karkoli, zelo zanimiv film, ob katerem lahko reče le eno - še več takih, prosim!

Ocena: