Slovenski naslov: Ljudožerec vegetarijanec
Drugi naslovi: Cannibal Vegetarian
Država: Hrvaška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 85' , Imdb
Režija: Branko Schmidt
Scenarij: Branko Schmidt, Ivo Balenović (knjiga)
Igrajo: Rene Bitorajac, Zrinka Cvitešić, Nataša Janjić, Leon Lučev, Mustafa Nadarević, Slaven Knezović, Darija Lorenci, Ksenija Pajić
55-letni Branko Schmidt zagotovo sodi med vidnejše mojstre svojega poklica pri naših južnih sosedih. Hrvaški režiser je po različnih tv projektih konec osemdesetih debitiral v celovečernem formatu, z dramo Sokol ga ni maral (Sokol ga nije volio, 1988) in nato v naslednjih letih posnel kar nekaj filmov, ki so kakovostno močno šepali za solidnim prvencem. Njegovo filmsko - umetniško životarjenje se je nadaljevalo vse tja do leta 2006, ko je Schmidt z dramo Pot lubenic (Put lubenica) zastavil nove smernice, na katerih je potem razvijal svojo kariero. Socialni rob, družbena kritičnost in seciranje tem, ki se jim drugi najraje izognejo, je postal njegov zaščitni znak. Najboljše stvari so se Schmidtu zgodile potem, ko je začel sodelovati s hrvaškim pisateljem Ivom Balenovićem, saj je Belanovičev roman Metastaze bil podlaga za istoimenski celovečerec, s katerim je Schmidt leta 2009 pobral nekaj nagrad na domačem puljskem festivalu. Tudi Ljudožerec vegetarijanec je nastal po knjižni predlogi Iva Belanovića, ki tematizira problematiko korupcije v hrvaškem zdravstvu. Vendar ne izključno, saj je film, tako kot knjiga, zastavljen v nekoliko širših okvirjih in se hrvaške družbene realnosti loteva večnivojsko.
Naš osrednji antagonist je Danko Babić (Rene Bitorajac), specialist za ginekologijo na največji zagrebški kliniki, spoštovano ime v zdravniških krogih, mož s svetlo prihodnostjo. Samski. Vegetarijanec. Dober prijatelj z vodjo kriminalističnega oddelka zagrebške policije (Leon Lučev). Tako na hitro bi rekli, da govorimo o uglajenem gospodu, ki bi ga vsak rade volje imel za soseda. Toda podrobnejša analiza razkrije cel kup nečednosti, ki opravičujejo negativno kvalifikacijo. Danko brez pomisleka ponareja uradno medicinsko dokumentacijo, sprejema podkupnino za ustrezno urejanje čakalnih seznamov, spletkari in podtika vsem, v katerih vidi grožnjo njegovim ambicijam, šikanira in ponižuje podrejene kolegice, ki niso pripravljene izpolniti njegovih skritih fantazij. A to so zgolj nečednosti, ki jih dohtar izvaja na delovnem mestu. Podobno sliko ponuja tudi pogled v njegovo zasebno življenje. Dr. Babić je preko svojih policijskih prijateljev povezan z zagrebškim podzemljem, vpleten v nameščanje športnih izidov, s katerimi obira lokalne stavnice. Na obisku pri lokalnem mafijskem šefu (Emir Hadžihafizbegović), čigar spekter dejavnosti obsega vse od prostitucije, do razpečevanja mamil, dr. Babić sklene dogovor o »servisiranju« njegovih deklet. Ko kontracepcija zataji, na sceno stopi ugledni ginekolog in na državne stroške prekine nezaželeno nosečnost. Denarja, mamil in nezaželenih nosečnosti je vedno več in dr. Babić vedno težje zakriva sledi in svoje pravo lice.
V prejšnjem filmu Branka Schmidta je režiser v fokus vzel ljudi s socialnega roba, ki v nekem širšem družbenem kontekstu zapolnjujejo vloge brezimenih nepomembnežev. Z Ljudožercem je Schmidt storil ravno nasprotno, saj je pod drobnogled vzel ljudi, ki na svojih položajih in funkcijah odločajo o usodah drugih ljudi, svojevrstne stebre družbe. Hrvaški kandidat za oskarja torej ni film o marginalcih, ki v krvni sliki družbe ne igrajo kakšne pomembnejše vloge, temveč zgodba o nosilcih družbenega krvotoka, med katerimi režiser identificira maligne celice, ki lahko povzročijo kolaps celotnega sistema. Ironično, dr. Babić ne je mesa, vendar je kanibalska kvalifikacija mogoče še preblag izraz za človeški iztrebek, ki ga pooseblja ta cenjeni strokovnjak. Funkcioniranje zdravstvenih ustanov je predstavljeno skozi prizmo pokvarjenega zdravnika, ki odlično pozna vse zakonitosti posla ki ga opravlja in se odlično zaveda, na kaj mora biti pozoren. Deluje zelo premišljeno in odlično ocenjuje kdaj mora kuverto z denarjem izročiti in kdaj zavrniti. Če dr. Babića označimo za maligno celico, potem je zelo zanimivo spremljati njegovo interakcijo z ostalimi, pogojno povedano zdravimi celicami v njegovi bližini, saj je večina teh celic prešibka, da bi se uprla dominantni maligni celici. Bodisi takrat, ko sprejema kuverto in se slepi, da to počne iz kolegialnosti (patolog), bodisi, ko po začetnem uporu spoznava, da je napredek najlažje doseči s posteljno aktivnostjo v spalnici dr. Babića. Seciranje teh relacij razkriva vso škodljivost maligne celice in zelo jasno ilustrira formiranje rakaste tvorbe. Omenil sem že, da Ljudožerec obravnava tudi druge družbene sfere in tukaj velja izpostaviti prepričljivo konstrukcijo povezav in odnosov, ki povezujejo protagoniste iz različnih družbenih krogov in razkrivajo zelo pesimistično sliko družbe, v kateri na istem vagonu najdemo zdravnike, policiste, mafijce in ministre. Mogoče je še najbolj zaskrbljujoč podatek dejstvo, da je avtor knjižne predloge v resnici zdravnik – ginekolog, ki je po nekajletnem službovanju opustil zdravniški poklic. Ivo Belanović je v več intervjujih poudaril, da se je za ta korak odločil iz razlogov, ki so v marsikakšni podrobnosti podobni situacijam, ki jih najdemo v knjigi in filmu. Schmidtov film je vizualnem smislu najbližje doku drami, saj režiser preferira ročno kamero, ki svoje like opazuje povsem nepristransko, hladno, skorajda brezčutno, končno sodbo pa prepušča gledalcu. V hrvaških filmih sem nemalokrat tarnal nad teatralno igro, vendar je tokrat igra večine protagonistov na visokem kakovostnem nivoju, še posebej pa velja izpostaviti navdihnjen nastop Reneja Bitorajaca. Zaključil bom z resnim opozorilom, ki ga na nek način napove že promocijski plakat - filma ne priporočam nosečnicam, saj vsebuje nekaj zares neprijetnih prizorov, ki lahko povzročijo resne duševne pretrese. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar