Silver Linings Playbook (2012)

Slovenski naslov: Za dežjem posije sonce
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: David O. Russell
Scenarij: David O. Russell, Matthew Quick (knjiga)
Igrajo: Bradley Cooper, Jennifer Lawrence, Robert De Niro, Jacki Weaver, Chris Tucker, John Ortiz, Shea Whigham

Silver lininig je fraza, ki  jo v angleškem jeziku uporabljajo v trenutkih, ko želijo v poudariti pozitivno plat slabe situacije, položaja ali dogodka. Podobni filozofiji sledi tudi Pat Solitano (Bradley Cooper), ko se po osemmesečnem bivanju v psihiatrični ustanovi vrne v hišo svojih staršev in poskuša iz svoje neprijetne izkušnje izvleči nekaj pozitivnega.  A krenimo iz začetka. Večina romantičnih zgodb deluje po naslednjem vzorcu: fant spozna dekle, fant izgubi dekle, fant pridobi dekle nazaj. Pat je srečal Nikki, zaljubila sta se in poročila. Skupaj sta poučevala na lokalni šoli in Pat je bil srečen, dokler nekega dne ni prišel prezgodaj domov in zalotil ženo z enim izmed sodelavcev. Sodelavec je potem potreboval nuno medicinsko pomoč, on pa je končal na psihiatriji. Osem mesecev kasneje je manično-depresivni Pat prepričan, da še vedno obstaja možnost, da skupaj z ženo začneta znova. Kljub dejstvu, da je Nikki prodala hišo in se odselila, sodišče pa izdalo odločbo, s katero mu je prepovedalo približevanje bivši ženi. Na tej točki klasičnega romantičnega vzorca O. Russell ubere drugačno strategijo, vsaj kar zadeva tisti del, v katerem fant pridobi dekle nazaj, saj Pat med obupnimi poskusi navezovanje stikov z Nikki spozna drugo žensko. Tiffany (Jennifer Lawrence) je dekle iz njegove soseske, zdravljena nimfomanka in vdova, ki ji je pred kratkim umrl mož. Na pobudo najboljšega prijatelja in njegove soproge se srečata na skupni večerji. In medtem ko je Tiffany na čistem s svojo disfunkcijo in poskuša začeti znova, je Patov glavni motiv njena pripravljenost na vlogo posrednice, pri njegovi misiji ponovne osvojitve ženinega srca.

Neutrudno ponavljanje vzorcev z vedno enakim zapletom in razpletom v ameriških romantičnih komedijah je v zadnjih letih postalo tako zelo utrujajoče, da se le redko kdaj odločim za ogled kakšnega tipičnega predstavnika žanra. Vendar se vsake toliko časa pojavi kakšen izdelek, ki premore dovolj svežine in drugačnosti, da se ga vseeno izplača vzeti v obravnavo. Sploh če se realizacije tovrstnega projekta loti David O. Russell, režiser, ki je v svoji režiserski karieri posnel kar nekaj zanimivih filmov. S filmoma Nesreča ne počiva (Flirting with Disaster,1996) in Odbeetki (I Heart Huckabees, 2004) je že dokazal, da zna komično obravnavati družinsko disfunkcijo, več kot bežne omembe pa je vredna tudi komedija Trije kralji (Three Kings, 1999) in njegov doslej najuspešnejši film, športna drama Borec (The Fighter, 2010). Upoštevajoč število nominacij je zelo verjetno, da bo to titulo odslej nosil Silver Lininig Playbook, s katerim se O. Russell vrača k filmom, kakršne je ustvarjal na začetku kariere. 

Silver Lininig… je v osnovi klasična romantična zgodba, ki se klasično tudi izteče, a se v njenem tkivu vseeno skriva dovolj zanimivih in neobičajnih stvari, ki celotno izkušnjo dvignejo nad sivo žanrsko povprečje. Za začetek sta tu disfunkcionalna centralna protagonista, ki s svojo čudaškostjo in razpoloženjskimi nihanji brez težav pritegneta našo pozornost. In ker dva čudaka nista dovolj, sta glavna junaka postavljena v okolje, v katerem je večina vpletenih na nek način čudaška. Tu je posesivni, s stavami zasvojeni oče (Robert De Niro), pa nesrečno poročeni najboljši prijatelj – copatar, Patov kolega s psihiatričnega oddelka (prva vloga Chrisa Tuckerja po petletnem premoru) ..., in vsak izmed njiju k celoti prispeva delček svoje norosti. Ena od boljših stvari je način, na kateri so vsi ti liki in njihove podzgodbe vključeni v tisto centralno razmerje med Patom in Tiffany. Dovolj aktivno, da iz teh stranskih sestavin nekaj odnesemo  in dovolj diskretno, da ne zasenčijo glavno pripovedno linijo. Zgodba se večino časa uspešno sprehaja po tanki črti med farso in družinsko dramo, ob dobri dinamiki in fluidni montaži nimam posebnih pripomb na tehnično plat filma. S prav dobro oceno vrednotim tudi igralske nastope, vendar bi nekako po občutku rekel, da iz svoje vloge največ izvleče Jennifer Lawrence, upoštevajoč dokaj enodimenzionalno naravo njenega lika. Sploh ko začnem razmišljati o Tiffany in njeni motivaciji, najdem zelo malo opravičil za njeno ravnanje. Če Silver Lininig… ne bi bil to kar je (8-kratni nominiranec za oskarja), bi verjetno nekoliko drugače gledal nanj. Rekel bi, simpatičen filmček in to je to. Vendar ob tako zelo naklonjenih kritiških odzivih in vseh nagradah in nominacijah ne morem skriti svojega začudenja. Po mojem prepričanju je to film, ki ne prinaša prav nobenega presežka in film, ki se po obetavno odbitem začetku pogrezne v ustaljene žanrske konvencije, ki nas potem rutinsko usmerijo proti zelo predvidljivem koncu.  (+3)

Ocena: