Jagten [The Hunt] (2012)

Slovenski naslov: Lov
Drugi naslovi: The Hunt 
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 115' , Imdb
Režija: Thomas Vinterberg
Scenarij: Thomas Vinterberg, Tobias Lindholm
Igrajo: Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Annika Wedderkopp, Lasse Fogelstrøm, Susse Wold, Anne Louise Hassing, Lars Ranthe, Alexandra Rapaport

Thomasa Vinterberga so na Dansko filmsko akademijo sprejeli pri rosnih 19-ih, s tem pa je bodoči režiser postal najmlajši študent v zgodovini akademije. Štiri leta kasneje je Thomas diplomiral s polurnim kratkim filmom Sidste omgang (Last Round), ki je naletel na topel sprejem pri domačih kritikih in potrdil mladeničevo nadarjenost. Kot enega izmed ustanovitvenih članov slovitega danskega filmskega pravilnika Dogme 95 ga je širni svet spoznal leta 1998, ko so v Cannesu premierno predvajali njegovo drama Praznovanje (Festen), ki je na koncu prejela nagrado žirije. Vinterberg je s Praznovanjem pošteno zavaloval mednarodno filmsko javnost in vsi so nestrpno pričakovali njegov naslednji projekt, upajoč na novo mojstrovino. Leta so minevala, veliki up danske kinematografije pa nikakor ni mogel najti forme, s kakršno je tako silovito začel svojo ustvarjalno pot. In ravno ko smo mislili, da bomo v prihodnosti Danca omenjali v rubriki one-hit-wonder je prišla drama Submarino (2010), s katero se je režiser kakovostno približal prvencu in obenem napovedal, da ga še ne smemo odpisati. In res, lansko leto se je Thomas vrnil v Cannes z Lovom, ki je poleg dveh manjših nagrad prejel tudi eno pomembnejšo - nagrado namenjeno najboljšemu igralcu, legendi evropskega filma Madsu Mikkelsenu. 

Vinterberg je zgodbo inštaliral v majhno dansko mestece, eden tistih krajev kjer vsak pozna vsakogar in kjer se vsaka informacija s svetlobno hitrostjo razprši po domovih majhne skupnosti. Lucas (Mikkelsen) je 40-letni vzgojitelj v lokalnem vrtcu, ki se je nedavno tega razšel s soprogo. Z bivšo ženo je odšel tudi njegov 17-letni sin, zato Lucas čuti  še večjo navezanost na svoje otroke v vrtcu. Poleg druženja s starimi znanci v lokalnem lovskem društvu Lucas občasno spije pivo z najboljšim prijateljem Theom (Bo Larsen), ki zaradi napetosti v zakonu (pre)pogosto posega po pijači. Med otroci v Lucasovi skupini v vrtcu je tudi Theova hčerka Klara, ki zaradi neurejenih razmer v domačem okolju poišče alternativno starševsko figuro. V takšnih okoliščinah je za zmedenega otroka očetov prijatelj v podobi prijaznega vrtčevskega vzgojitelja povsem logična izbira. Ko punčka Lucasu na neprimeren način izkaže svojo naklonjenost, ji ta poskuša karseda prijazno pojasniti, da je podobno izkazovanje čustev med otrokom in vzgojiteljem neprimerno. Punčko zavrnitev prizadene, zato v afektu vodji enote pove, da se je Lucas do nje neprimerno vedel. Predstojnica v otrokovi izjavi prepozna znake spolne zlorabe, zato z zadevo seznani višje institucije. Lucasovo življenje je naenkrat obrnjeno na glavo, lažna obtožba, ki visi nad njegovo glavo, pa je tako močna in neustavljiva, da se v tesno povezani skupnosti razširi kakor gozdni požar. Nesrečni vzgojitelj ekspresno postane persona non grata, popolni  izobčenec, ki bo zelo težko dokazal svojo nedolžnost.    

V odzivih na Vinterbergovo najnovejšo stvaritev se najpogosteje omenja analiziranje stanja danske družbe, kar zagotovo ni napačna interpretacija, a v tej smeri lahko razmišljamo ob vsakem filmu, ki v precep vzame dinamiko odnosov znotraj neke skupnosti. Problematika ki jo obravnava Lov, je v luči časa v katerem živimo veliko bolj univerzalna in bi se brez težav lahko aplicirala na številne države po vsem svetu. Nazadnje se je s sorodno zgodbo dokaj prepričljivo ukvarjala francoska drama Presume coupable (Guilty, Vincent Garenq, 2011), vendar je pri francoskem filmu bilo veliko lažje zavzeti stališče in prepoznati krivce. Po tej plati je Lov veliko bolj kompleksna pripoved, pri kateri gledalec zlahka stopi v čevlje večine sodelujočih; iz istega razloga so njihova dejanja razumljiva in se z njimi zlahka poistovetimo. Lucasova perspektiva je primarna, vendar se Vinterberg spretno izogne enodimenzionalnosti tistih, ki mu stojijo nasproti, četudi včasih nekoliko pretirava s potenciranjem negativnega odziva okolice. V tem segmentu konstruiranja odnosov med posamezniki, prepletanju značajev in usod, ki mu lahko rečemo tudi karakterno profiliranje tesno povezane skupnosti, Vinterberg naravnost blesti. Iz vseh omenjenih razlogov je pri naslovnem kosu celuloida praktično nemogoče identificirati krivce za Lucasovo trpljenje. Tisto, kar se mu dogaja nosi tipičen predznak lova na čarovnice in dejstvo, da je glavni junak član lovskega društva s seboj prinaša nekakšno čudno, a iz vidika globlje analize, zelo zanimivo ironijo. Mogoče razmišljam v tej smeri zato, ker lov v današnjem času doživljam kot skrajnje negativno obliko potešitve meni nerazumljivih nagonov (izvzeti moram plemena, ki svojo hrano še danes lovijo). Mogoče sem tukaj na povsem napačni sledi, ker v dejstvu, da je Lucas lovec, iščem povezavo in določeno simboliko. A vendarle, ko sam postane lovina, je glavni junak enako nedolžen, kot tisti nič hudega sluteči srnjak, čigar rogovje postane trofeja na stenah njegovega krvnika. Vinterberg nam celo ponudi nekaj kadrov, v katerih Lucas med lovom omahuje; ne želi stisniti petelina in prav tukaj prepoznamo moralno dvojbo in notranje prevpraševanje pravilnosti takšnega početja. 

Še globlje v subtekstu je zakopana odvisnost sodobne družbe od tehnoloških priboljškov, ki našim mladincem nudijo popačeno in škodljivo predstavo o človekovi seksualnosti. Kontakt z eksplicitno seksualnostjo ni nikoli bil tako preprosto dosegljiv, stranski učinki takega stanja pa se zrcalijo v vztrajnem zniževanju starostne meje, na kateri se otroci prvič srečajo z neprimerno vsebino. Film dobi še zanimivejši kontekst, če poznamo avtorjev ustvarjalni opus, saj potem Lov lahko doživimo kot nekakšno antitezo vsega, kar je režiser povedal s Praznovanjem. Primerjava med filmoma izpostavi vso širino Viterbergovege percepcije skorajda istega vprašanja. Malo me je zaneslo v analiziranju, zato bom tukaj potegnil črto in za konec, še enkrat več pohvalil izjemnega Madsa Mikkelsena, ki sem ga že velikokrat hvalil, a recimo, da nam je tokrat pokazal novo dimenzijo odličnosti. Greh bi bil ne omeniti igralski prispevek režiserjevega stalnega sodelavca Thomasa Boja Larsena in zelo prepričljiv nastop mlade debitantke Annike Wedderkopp. Ob vseh pohvalah, ki sem jih izrekel na račun filma, sem najbrž dolžen pojasnilo, zakaj ga nisem ocenil s čisto petico. Nekaj vrstic višje sem že omenil pretirano sovražno držo skupnosti, ki v nekem trenutku preraste v fizično nasilje. Ti prizori s seboj nosijo močen čustveni naboj, a bi vseeno raje videl, če bi stvari ostale v psiholoških okvirih. Druga zadevica je manipulacija z usodo hišnega ljubljenca, za katero sem upal, da se ne bo zgodila. A to sem le jaz, kajti prav ob teh prizorih je kinodvorana najbolj vzdihovala, tudi solze so orosile kakšen obraz. Kakorkoli, sijajen film, ki ga brez zadržkov uvrščam med najboljše izdelke z lansko letnico.      (-5)

Ocena: