Upstream Color (2013)

Slovenski naslov: Laboratorij groze
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Shane Carruth
Scenarij: Shane Carruth
Igrajo: Amy Seimetz, Shane Carruth, Andrew Sensenig, Thiago Martins 

Shane Carruth, ki se je v mojo zavest trajno vtisnil po zaslugi odličnega prvenca Primer (2004), je potreboval skoraj celo desetletje za dokončanje svojega naslednjega filma. Ko nekdo debitira s tako zanimivim prvim filmom, potem se upravičeno sprašujemo, ali nam avtor lahko tudi v drugo lahko ponudi podobno zanimiv in izviren film. Čeprav smo na odgovor morali čakati zelo dolgo, smo ga na koncu vendarle dobili. Z naslovnim filmom Carruth ni le znova ustvaril unikaten filmski izdelek, ampak mu je v nekaterih točkah celo uspelo izboljšati dobre občutke, ki jih je pri meni (in verjamem, še kom), sprožil njegov prvenec. Upstream Color je tako kot Primer film, pri katerem ni enostavno na zadovoljiv način predstaviti zgodbo in strniti vtise, zato se bom potrudil čim bolj enostavno predstaviti osnovni zaplet.

V uvodu spremljamo neznanca, ki se posveča rastlinam v rastlinjaku, pregleduje listje in zbira vzorce. Naposled se odloči za nakup več istovrstnih lončkov, v katerih rastejo enake rastline. Malce kasneje uvidimo, da neznanca ne zanimajo rože, temveč prst v lončkih, oziroma mali beli črvi, ki so v teh lončkih našli svoj dom. Po previdnem in natančnem odstranjevanju črvov iz prsti, se zdravi primerki znajdejo v pijači, ki jo kasneje spijejo mladostniki, ki jih neznanec(?) uporabi kot nekakšne testne subjekte. Njihova reakcija na pijačo je nenavadna, v njihovem obnašanju pa je moč zaznati telepatske sposobnosti. Malce kasneje se taisti neznanec z nekaj črvičkov v žepu odpravi v mesto. Na parkirišču ugrabi Kris (Amy Seimetz) in jo prisili pogoltniti tekočino, v kateri plava eden izmed njegovih malih prijateljev. Malce kasneje smo že v stanovanju nesrečne ženske, ki se očitno nahaja pod nerazložljivo hipnotično kontrolo svojega ugrabitelja. Ta žrtvi lahko zgolj z besedami vsiljuje svojo voljo, manipulira z njenim spominom, upravlja z njenimi telesnimi funkcijami in ji celo sugerira, kako naj se počuti (lačno, žejno, zaspano, utrujeno, energično). Malce kasneje postane jasno, kaj ugrabitelj sploh želi doseči, ko hipnotizirana žrtev začne prazniti svoje bančne račune … Nekaj dni kasneje je Kris končno svobodna, a finančno uničena ženska, v kateri še vedno živi vsiljivec, ki ga je morala pogoltniti.

Zavedam se, kako zelo nenavadno zveni ta povzetek vsebine, ki v resnici predstavlja zgolj 15-minutni uvod v kasnejše dogajanje. A to še ni vse, kajti nadaljevanje prinaša še več čudaških in težko razumljivih dogodkov in dejanj. Vse te informacije vam vseeno ne bodo kaj dosti pomagale pri razumevanju prave narave Carruthovega filma. Zato je najbolje, če se na lastne oči prepričate, zakaj je tako težko opredeliti in razvozlati vse tisto, kar je avtor želel povedati. Prepričan sem, da kaj takega zagotovo niste videli še nikoli, čeprav obstaja dokaj velika možnost, da z videnim ne boste preveč zadovoljni. Iz moje perspektive je že sama inovativnost Carruthovega filmskega izraza dovolj dober razlog za ogled. Upstream Color je zagotovo grenka pilula za mainstream občinstvo, navajeno jasnih resolucij in enostavnih odgovorov. Struktura pripovedi je namreč takšna, da že sami montažni prejemi utegnejo zmotiti marsikoga - naracija je na določenih mestih povsem razdrobljena, kar povzroča dodatno zmedo, vendar se vsi ti na videz nepovezani drobci na koncu zlijejo v skladno celoto. Celoto, ki v svoji esenci ne želi biti pojasnjevalna in nam pusti veliko stvari, ki potem še lep čas okupirajo naše misli. Po premlevanju videnega nam ostane konstatacija, da si zgodbo lahko razlagamo na veliko različnih načinov in nobena izmed teh interpretacij se ne zdi zgrešena. Lahko rečemo, da film raziskuje načine, s katerimi je človek povezan z  naravo, s tem povezane nagone, ki človeka silijo v graditev lastne identitete in tisto univerzalno potrebo, po iskanjem smisla v naših življenjih. Dopade se mi tudi ideja, o ljubezni, tej neustavljivi sili, ki človeku daje moč za premagovanje največjih ovir. Ljubezen kot univerzalno zdravilo, protistrup za človekovo zlobo in istočasno zavedanje, da je prav pomanjkanje ljubezni generator vseh negativnosti. To je zgolj ena od možnih interpretacij, s katero, upam, nisem udaril povsem mimo. Veliko večino filmov vidim le enkrat. Malo je takih, ki sem jih videl dvakrat in še manj tistih, ki sem jih videl več kot dvakrat. Mislim, da je ponovni ogled pravzaprav največji kompliment, ki ga gledalec lahko nameni avtorju in Upstream Color je eden izmed tistih filmov, ki ga bom zagotovo videl vsaj še enkrat. In povem vam, z ogledom ne bom prav dolgo odlašal. (+4)

Ocena: