četrtek, 04. december 2014

The Look of Silence (2014)


Slovenski naslov: Pogled tišine
Država: Danska, Indonezija, Norveška
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Joshua Oppenheimer
Scenarij: Joshua Oppenheimer
Sodelujejo: Adi Rukun, izvršilci indonezijskega genocida in njihove družine

»Pili smo kri, da ne bi znoreli!« Izjava je plod kdove kakšnega vraževerja, ki jo v Pogledu tišine večkrat slišimo iz ust ljudi, ki so aktivno sodelovali v indonezijskem genocidu, v katerem je umrlo več kot milijon ljudi (ta številka naj bi po nekaterih ocenah bila veliko višja). Vsi ki ste že videli Teater ubijanja in poznate pravo resnico o grozodejstvih, ki so se zgodila v Indoneziji med letoma 1965 in 1966, boste hitro ujeli korak z novim dokumentarcem dansko-ameriškega dokumentarista Joshue Oppenheimerja. Vsem, ki njegovega odmevnega prvenca še niste videli predlagam, da čim prej popravijo napako, čeprav za spremljanje in razumevanje zgodbe predznanja, ki ga dobimo s prvim filmom, ne potrebujemo. Teater je predstavil najbolj neslavno obdobje indonezijske zgodovine iz perspektive morilcev, ki so prevzeli glavne vloge v mestoma nadrealistični pripovedi, pri svojem drugem filmu z enako tematiko pa se Oppenheimer odloči za bolj konvencionalen dokumentarec, ki isto obdobje obravnava iz perspektive žrtve, oziroma njihovih svojcev. 
Adi Rukun. Družinski človek, okulist in eden tistih, ki se je rodil po koncu krvavega divjanja po njegovem rojstnem mestu. Njegova družina je ena izmed mnogih, ki je v 60-ih letih prejšnjega stoletja izgubila kakšnega izmed najožjih članov. Adi tako ni nikoli spoznal starejšega brata, ki je pod obtožbo, da je komunist, umrl v težkih mukah, njegovo truplo pa je skupaj s tisočimi drugih odnesla reka, ki teče v neposredni bližini mesta. »Tistega leta nihče ni kupoval rib in školjk,« se spominja eden izmed krvnikov. Vsi so namreč vedeli, da so se vodne živali hranile z razpadajočimi človeškimi trupli. S pomočjo posnetkov, ki jih je Oppenheimer naredil še v času zbiranja video materiala za Teater ubijanja, je Adi izsledil tiste, ki so posredno in neposredno sodelovali v eksekucijah.  Po več kot štirih desetletjih od grozljivih dogodkov se odpravi na turnejo po rojstnem mestu in bližnji okolici in pod krinko terenskega okulista poišče zdaj že ostarele morilce, ter se z njimi zaplete v pogovor o njihovih vlogah v množičnih pobojih.

Svojcem žrtev zagotovo ni enostavno živeti v državi, ki v uradnih šolskih učbenikih največjo morijo v indonezijski zgodovini opisuje kot slavno obdobje, v katerem je bil premagan komunizem in uničeni državi sovražniki. Še težje jim je, ker že skoraj pol stoletja srečujejo ugledne člane skupnosti, ki so za grozodejstva iz preteklosti nagrajeni s političnimi funkcijami in drugimi pomembnimi položaji v javni upravi. Adi živi v državi, v kateri rablji tiskajo slikanice, ki prikazujejo njihove krvave podvige in se potem s svojimi književnimi dosežki hvalijo v javnosti. Živi v mestu, v kateri ga lokalni politik, ki ne želi odgovarjati na vprašanja o množičnih pobojih opomni, da bi se zgodovina lahko ponovila. Živi v družbi, ki otroke že od malih nog uči, da je uboj zaradi drugačnih ideoloških prepričanj povsem legitimen, sprejemljiv, zaželen. Zato se je kljub zaskrbljenosti za svojo varnost in varnost družine odločil prekiniti tišino in na glas spregovoriti o dogodkih, ki ne smejo potoniti v pozabo. O stvareh, ki se lažno interpretirajo že desetletja. Nekateri pravijo, da stokrat ponovljena laž na koncu postane resnica, zato Adijevo akcijo lahko razumemo tudi kot boj zoper takšno logiko, oziroma boj za resnico. 
Dostojanstvenega glavnega protagonista od samega začetka vodi ideja o odpuščanju in spravi, vendar sta to cilja, ki jih je nemogoče graditi na lažeh. Zato v zločincih obupno poskuša najti sledi obžalovanja, ali vsaj razumevanja, da je to kar so storili narobe, sramotno, nečloveško. A vse kar dobi nazaj so sprenevedanja, žaljivke in grožnje. Le v enem primeru mu uspe sprožiti pozitivno reakcijo in najti razumevanje – v trenutkih ko solze oblijejo obraz hčerke ostarelega morilca, njegovo srce začuti olajšanje. Ne zato, ker bi mu ugajala žalost nič krive ženske, ampak zato, ker je končno našel nekoga, ki mu ni vseeno. Oppenheimer kar nekaj prostora nameni prikazu vsakdana Adijevih staršev. Oče, ki šteje že 103 pomladi, je slep in nepokreten, vendar kakih dvajset let mlajša soproga in sin lepo skrbijo zanj: ga hranita, umivata in se z njim pogovarjata, čeprav je starček že povsem senilen. S toplino ki jo izžareva ta odnos režiser vzpostavi kontrapunkt vsem grozotam; kot bi nam želel sporočiti, da upanje za človeštvo še obstaja. Tako kot v Teatru režiser z arhivskimi posnetki poročil o dogajanju v Indoneziji na ameriških televizijah ne pozabi na odgovornost poklicati svetovnega policaja, ki je z naklonjenostjo opazoval potoke rdeče krvi. In med tem ko Adi preizkuša menja šipice v okvirju in ugotavlja dioptrijo ostarelih morilcev, je bolj ko ne očitno, da s tem poskuša spremeniti njihovo percepcijo preteklosti (in sedanjosti), a na koncu v skoraj vseh primerih žalostno ugotovi, da je okvara tako huda, da je nobena leča ne more popraviti.


Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar