Tokyo! (2008)

Slovenski naslov: Tokyo!
Država: Francija, Japonska, Nemčija, J. Koreja
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 112 minut,  Imdb 
Režija:  Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho
Scenarij: Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho, Gabrielle Bell   
Igrajo: Ayako Fujitani, Ryo Kase, Ayume Ito, Denis Levant, Jean-François Balmer, Renji Ishibashi, Teruyuki Kagawa, Yu Aoi, Naoto Takenaka

Tokyo! je film, ki se ukvarja z glavnim japonskim mestom, prestolnica je tista rdeča nit, ki povezuje zgodbe med seboj. Tokyo igra pomembno vlogo v življenjih tamkajšnjih prebivalcev in akterjev dogodkov, ki ji uprizarja film.  Pri filmu sta sodelovala tri režiserja, njihova skupna lastnost je, da nihče med njimi ni Japonec. Film je torej nekakšna predstavitev Tokia skozi oči tujcev, treh filmskih ustvarjalcev, ki japonsko prestolnico predstavljajo gledalcem z nekoliko surelističnim pridihom.  Film razdeljen na tri segmente so režirali Michel Gondry, Leos Carax in Joon-ho Bong. Vrstni red segmentov je identičen vrstnemu redu režiserjev.

Segment - Interior Design (Michel Gondry)

Akira in Hiroko sta mlad par, ki je pravkar prispel v Tokio. Akira je mlad režiser, ki želi predstaviti svoj art-house film v majhnemu gledališču. Hirokina prijateljica paru ponudi prenočišče v svojem miniaturnem stanovanju, dokler si Akira in Hiroko ne najdeta primernega stanovanja. Na njihovo žalost, tudi najslabša stanovanja presegajo njihove plačilne zmožnosti. Zato potrebujeta službo, ki jo Akira tudi dobi. Hiroko pri iskanju službe nima srečne roke, zato jo vedno bolj obdajajo občutki nesposobnost, nekoristnosti, manjvrednosti. Včasih pomisli, da bi bolje bilo, če nebi bila človek, temveč navaden stol. Tako bi se nekdo nanj vsaj usedel, počutila bi se koristno …

Segment – Merde (Leos Carax)

Drugo poglavje govori o čudaškem človeku iz kanalizacije, bosonogemu nasilnežu v zeleni obleki, ki se vsake toliko časa prikaže iz tokijskega podzemlja in terorizira naključne mimoidoče. Nenavadna rdeča brada in stekleno oko ne zbujata ravno prijetnih občutkov, njegov sprehod po ulicah je podoben uničevalnem pohodu. Naključnemu mimoidočemu bo vzel mobitel, ženski iztrgal šopek rož iz rok, pljunil v otroški voziček ... Preden se presenečene žrtve zavedo kaj se je zgodilo, je napadalec že izginil v kanalizaciji. Še preden je zakrivil svoj najhujši zločin se ga je prejelo ime - Pošast iz kanalizacije. In kaj je storil. V podzemlju je našel ročne bombe, še iz časov druge sv. vojne in se odpravil na ulico.

Segment - Shaking Japan (Bong Joon-ho)

Zadnji segment nam predstavi hikikomorija. Ta termin opisuje človeka izoliranega od ostalega sveta, samotarja, ki se izogiba stiku z ljudmi, na svoji koži ne prenese sončnih žarkov. Naslovni lik zgodbe že deset let ni zapustil svojega stanovanja. Ob vsakomesečnih denarnih prilivih bogatega očeta in telefonskem priključku možakar kar od doma opravlja vse potrebno. Dobava hrane, plačilo položnic. Njegovo dojemanje življenja se spremeni, ko mlada punca ki mu je dostavila hrano izgubi zavest in brez besed pade čez prag njegovega stanovanja. Za izgubo zavesti je kriv potres, zaradi katerega je punca omedlela od strahu. Tako je samotar prisiljen v prvi »človeški stik« po toliko letih. Prav ta »stik« bo hikikomorija pripravil do tega, da po tolikih letih stopi ven na ulico, začuti sonce na obrazu.

Nezmožnost prilagoditve, oz shajanja s družbo v kateri živimo je skupni imenovalec vseh treh zgodb, ki se razlikujejo predvsem v načinih, kako se ta odtujenost manifestira na posameznika. V prvi zgodbi je Hiroko tista, ki nikakor ne najde načina, kako bi počela kaj koristnega, prav nič ji ne gre od rok. Njen defekt tako vpliva na njeno samozavest in integracijo v družbo, zaradi tega je tudi osebna sreča ogrožena. Razlogi za Merdejevo sovražnost do družbe v drugi zgodbi so mi ostali neznani, toda kljub nerazumevanju njegovega početja, je zgodba izjemno zanimiva in nam ponuja najizrazitejši prikaz sovražnosti do družbe kot celote. Tretjo zgodbo najbolje definira nekaj prizorov med potresom v katerih Joon-ho Boong najprej pokaže prazno ulico, nato je ista ulica za nekaj trenutkov polna ljudi (med potresom), nato pa življenje znova zamre, ko se ljudi vrnejo notranjost v svojih domovanj. Tri kratke zgodbe so vsaka po svoje nekaj posebnega, drugačnega, nekonvencionalnega, kar je dandanes zelo redka lastnost v svetu filma.

Ocena:7.5/10