The Fighter (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: David O. Russell
Scenarij: Scott Silver, Paul Tamasy
Igrajo: Mark Wahlberg, Christian Bale,  Amy Adams, Melissa Leo, Mickey O'Keefe, Jack McGee

Preden sem začel s pisanjem tega prispevka, sem naredil manjšo raziskavo o filmih z boksarsko tematiko. Med ljubitelji filma se je razvnela debata o tem, kateri film si sploh zasluži naslov najboljšega boksarskega filma. Ob pogledu na številne lestvice lahko razberemo, da so filmi s takšno tematiko stalnica skozi celotno filmsko zgodovino. Še več, lepo število boksarskih filmov si je prislužilo številne filmske nagrade, če se pa omejimo le na tisto najprestižnejšo pridemo do zanimivih podatkov. Devet različnih filmov je prejelo vsaj en zlati kipec. Največ oskarjev je prejel Kazanov On the Waterfront in sicer osem, drugo mesto pripada Eastwoodovem Million Dollar Baby, ki je prejel štiri kipce, veliko trojko pa zaokrožuje s tremi oskarji nagrajeni Rocky. Nominacij in nominirancev je seveda bilo še veliko več, kar nas nekako pripelje do zaključka, da so boksarski obračuni sila hvaležno filmsko gradivo in verjetno ni športa, ki bi ga tolikokrat uporabili za filmsko snov. Zadnji v nizu je The Fighter, ki si je prislužil 7 oskarjevskih nominacij in že po zakonu verjetnosti lahko pričakujemo, da bo kakšen izmed zlatih kipcev končal na njegovem kontu.

Micky Ward je obetaven boksar, ki je vodenje kariere zaupal mami Alice, vlogo trenerja je prevzel polbrat Dicky. Toda družinska naveza ne deluje najbolje,  saj je Micky vedno bolj nezadovoljen z materinim načinom vodenja njegove kariere. Še manj mu je v pomoč Dicky, ki je tako kot mlajši brat pokazal veliko talenta in v boljših časih doživel nekaj zvezdnih trenutkov. Nekoč je na tla spravil celo velikega Sugar Raya. Danes je Dicky le bleda senca uspešnega boksarja, njegove težave z mamili so sčasoma prerasle v hudo odvisnost. Zaradi tega trpi Mickyjeva pripravljenost, treningi so pomanjkljivi, pripravljenost na dvoboje površna. Ko ga Alice in Dicky spravita v ring z neprimernim nasprotnikom in tako v ospredje postavita kratkoročno finančno korist, je to za Mickyja kaplja čez rob. Odloči se pretrgati sodelovanje z družino, odločitev podpira tudi njegova punca Charlene. Prav Charlene je po mnenju družine glavni razlog za Mickeyevo »obračanje hrbta« družini. Med tem Dicky tone vedno globlje. Nepremišljena (nezakonita) dejanja se vrstijo, njegova aretacija in odhod za zapahe je le logičen sled dogodkov. V tistih dneh, ob vsej medijski izpostavljenosti celotne družine je malokdo verjel v Mickeyevo vrnitev v ring.

Na režiserskem stolčku je David O. Russell (Flirting with Disaster, Three Kings, I Heart Huckabees), ki je tako že tretjič združil moči z Markom  Wahlbergom, ki se je znašel v dvojni vlogi, saj njegovo ime najdemo tudi med producenti. Wahlberg je kar aktiven  in dokaj uspešen producent, saj je med drugim produciral zelo uspešni tv seriji Entourage in In Treatment, kot producent je sodeloval tudi pri trenutno aktualni Boardwalk Empire, ki jo pravkar predvajajo na regionalnem HBO-ju. Kakor sem razbral iz različnih člankov o nastanku naslovnega filma, je prav Wahlberg bil eden od najpomembnejših ljudi v ozadju celotnega projekta.  Film bi morali posneti že nekaj let nazaj, a je snemanje večkrat prestavljeno zaradi različnih vzrokov.  Čeprav je v filmu v ospredju Mickyjeva zgodba, le za odtenek manj prostora je namenjeno usodi njegovega polbrata Dickyja Eklunda, v podobi izjemnega Christiana Balea. Bale je znova manifestiral skoraj fanatično predanost vlogi, v želji po čim pristnejši upodobitvi resničnega Eklunda je znova  izgubil veliko kilogramov,  a to je le tisto kar je najbolj opazno. Njegova priprava na vlogo vključuje še veliko manjših »eksperimentov,« ki jih igralec opravi  na lastno pest, njegovo poglabljanje v karakterne značilnosti in življenjske navade lika zagotovo igra pomembno vlogo v kasnejši interpretaciji le tega. Skoraj vsi se strinjajo, da je prav Bale najsvetlejša zvezda v sicer odličnem igralskem kadru. Tudi  Wahlberg je prispeval svoj delež, s svojo vlogo je opravil konkretno, odlično podporo mu ponujajo stranski liki, med katerimi poleg Bale še najbolj izstopata Amy Adams in Melissa Leo. Russell je dogajanje v ringu snemal z televizijskimi kamerami za prenose boksarskih dvobojev, ter tako pri gledalcu poskušal doseči efekt spremljanja čisto pravega boks meča. The Fighter je zelo dober film, a me vseeno ni tako močno prepričal, kot sem pred ogledom pričakoval. Režiser je sicer odlično ujel družinski konflikt, karakterizacija obeh glavnih likov je dobra, a se ne morem znebiti občutka, da je film po nepotrebnem razdeljen na dve vzporedni zgodbi. Prav zaradi tega, Mickyjeva zgodba ne zadiha s polni pljuči in ne doseže polnega potenciala. Največji krivec  je zagotovo Dickyjeva usoda, ki kljub svoji zanimivosti nebi dosegla takšnega efekta, če v tej vlogi nebi gledali Balea. Kot da bi šel na rock koncert in bi na odru skoraj polovico koncerta gledal predskupino, ki je vsaj toliko zanimiva kot glavna skupina in se na koncu nebi mogel odločiti, kdo je bil zvezda večera. Vem, da je to kar sem napisal svojevrsten paradoks, saj več kvalitetnih sestavin načeloma pomeni večjo kakovost, a tukaj vseeno čutim določen kontraučinek. Mislim, da je režiser odšel preveč v širino in tako izgubil na ostrini same pripovedi. A to je le moje amatersko mnenje, film mi je kljub temu bil všeč in se ga definitivno izplača videti.

Ocena: 7.5/10