Simon Werner a disparu...

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Lights Out 
Država: Francija 
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 87', Imdb
Režija: Fabrice Gobert 
Scenarij: Fabrice Gobert 
Igrajo: Jules Pélissier, Ana Girardot, Jean-Philippe Goudroye, Serge Riaboukine

Ko neafirmirani filmski ustvarjalec dobi priložnost predstaviti svojo debitantsko stvaritev na tako prestižnem festivalu kot je canski, potem že sama uvrstitev v eno izmed tekmovalnih sekcij, predstavlja ogromen uspeh. Zanimivo, po premieri nisem zasledil veliko odzivov na prvenec Fabrica Goberta, a tistih nekaj, ki sem jih prebral po premieri, film predstavijo v pozitivni luči. Potem je trajalo celo večnost, da smo dobili angleške podnapise, a nič hudega, za dober film ni nikoli prepozno. Fabrice Gobert se ni ustrašil svoje majhnosti in neprepoznavnosti, ko je na naslov odličnih Sonic Youth naslovil e-pošto in skupino prosil, naj glasbeno opremi njegov projekt v nastajanju. Pogum je nagrajen s pozitivnim odgovorom in sodelovanjem skupne, ki je s svojo prepoznavnostjo projektu prinesla nekaj dobrodošle reklame. Gobert sicer filma ne odpre z Sonic Youth, samozavestno hojo lepe Alice Cartier, v minici in nizkih škornjih, spremlja električni pop-rock Love Like Blood (Killing Joke), ki adekvatno napove začetek devetdesetih, kamor je Gober umestil svojo pripoved.  Torej, Alice, najbolj zaželeno dekle na srednji šoli, se odpravlja na zabavo, ki jo organizira eden izmed sošolcev. Saj veste, starši so odpotovali na kratek oddih, hiša je prazna. Situacija, ki jo nogometni up Jeremie mora izkoristiti. Kljub temu, da ima nogo v gipsu. Že dejstvo, da na zabavo pride tudi Alice, je zadosten razlog. Tisto kar sledi je tipična najstniška zabava. Glasna glasba, alkohol, nekaj parov, ki so svojo vezo pripravljeni popeljati na višji nivo, na katerem med obvezno opremo sodijo kondomi. Seveda, so tudi takšni pari, ki jasno noč izkoristijo za krajši sprehod. Preveč hmeljnega napitka zahteva olajšanje v bližnjem grmovju, v katerem eno izmed deklet opazi nekaj, kar bi lahko bilo truplo. Prestrašena ženska pohiti nazaj v hišo, brez da bi preverila, kdo je oseba v grmovju in ali je zares mrtva. Rez. Sledi desetdnevni skok v preteklost. Zgodbo začnemo tisti dan, ko je Simon Werner izginil neznano kam in se začnemo spraševati, ali je truplo v grmovju njegovo.    

Misterijozno izginotje zapakirano v najstniški film, je obenem tudi triler, ki se na zelo zanimiv način loti raziskovanja izginotja, potem ko že v uvodnih minutah namigne, da bi zgodba utegnila imeti tragičen konec. Po desetdnevnem skoku v preteklost, Gobert film razdeli v štiri časovno približno enaka poglavja, v katerih iz perspektiv štirih različnih protagonistov opazujemo, kaj se je v resnici zgodilo. V zaključnem poglavju spremljamo Simonovo zgodbo, ki smiselno zaključi 'kdo je storilec' uganko. V maniri izkušenih mojstrov nam nadarjeni Francoz, ki je sam spisal tudi scenarij, štirikrat odvrti isto zgodbo, vsakič obogateno za novo perspektivo. Vsako novo poglavje na dogodek meče drugačno luč, z vsakim poglavjem režiser svoje like bolj niansira, jim dodaja večplastnost, ki jo gledalec z zanimanjem požira. Rdeča nit vseh poglavij je Simonovo izginotje, toda vsako poglavje nudi tudi samostojno zgodbo, ki v fokus postavi drugo osebo, njene probleme in dileme, ki niso nič manj zanimive od centralne teme.  Vsako poglavje se nekoliko razlikuje od prejšnjega tudi v načinu kako je posneto, opazne so spremembe vzdušja, ki dopolnjujejo značaj protagonista, postavljenega v fokus posameznega poglavja. Pretežno neznani in neuveljavljeni igralci sestavljajo prepričljivo igralsko zasedbo. Običajnost snemalnih lokacij v neimenovanem pariškem predmestju in časovna umestitev v obdobje, ko še nismo poznali interneta in mobilnih telefonov je premišljena poteza, s katero se Gobert spretno izogne tehnološkim novotarijam, ki bi pripoved le po nepotrebnem zakomplicirale. Scenarij je spisan kakovostno, tako, da drži vodo, dialogi med liki na pomembnih točkah, pa tudi v vsakdanji komunikaciji so naravni in verjetni. Manjše razočaranje je le finale, kjer bi se avtor lahko domislil kakšne bolj kompleksne rešitve, ki bi bolj efektno zaokrožila užitno celoto. Dobra glasbena podlaga, dovolj svež in nekonvencionalen pristop pri podajanju zgodbe, režija, ki se ji niti malo ne opazi pomanjkanje kilometrine, v seštevku tvorijo zelo zanimiv film, ki v mojih očeh velja za enega najkvalitetnejših debijev preteklega filmskega leta. (-4)

Ocena: