Absentia

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Mike Flanagan
Scenarij: Mike Flanagan
Igrajo:  Katie Parker, Courtney Bell, Dave Levine, Morgan Peter Brown, Justin Gordon

Tricia je sedem dolgih let čakala na Danielovo vrnitev. Ko jo prvič srečamo, se še zadnjič odpravi oblepiti sosesko s slikami pogrešanega moža. Zadnjič zato, ker je napočil čas za odpiranje novega poglavja v njenem življenju.  Tricia je v visoki nosečnosti, oče otroka je detektiv, ki je preiskoval Danielovo izginotje. Do poroda jo loči le nekaj tednov, izpolnjeni so tudi zakonski predpogoji in oblasti Daniela lahko razglasijo za mrtvega. Vse kar potrebujejo je vloga, ki jo mora oddati njegova soproga. Toda Tricia še vedno ni razčistila sama s seboj, kaj želi storiti. Po petih letih odsotnosti, težavah z odvisnostjo in prebivanja v različnih rehabilitacijskih ustanovah, se k njej vseli mlajša sestra Callie, ki naj bi ji pomagala pri težki odločitvi in tudi kasneje, ko na svet prijoka novorojenček. Pogovor s sestro in njena bližina pomagata in Tricia se odloči, da bo oddala vlogo, s katero bo Daniel razglašen za mrtvega. Njeno odločitev pospremijo nočne more z Danielom v glavni vlogi, zaradi katerih celo poišče pomoč psihiatra, ki jo pomiri in ji razloži, da gre za povsem naraven podzavestni odziv na trenutno situacijo. Istočasno tudi Callie začnejo spremljati nenavadni dogodki. Med tekom skozi podhod v neposredni bližini stanovanja sreča izmučenega moškega, ki  jo prosi za pomoč. Moški ji pove svoje ime in Callie iz čiste radovednosti odkrije, da se tudi on nahaja na seznamu pogrešanih oseb. Nadaljnja preiskava razkrije nenavadno visoko število pogrešanih oseb, ki so skozi daljše časovno obdobje izginile v soseski.

Med poplavo filmov znotraj horor žanra je sila težko izbrati naslov, ki je dovolj zanimiv, da nam ponudi kakršnokoli obliko zadoščanja. Na eni strani imamo spolirane, a sterilne, klišejske, kronično dolgočasne hollywoodske projekte, na drugi nepregledno gmoto nizkoproračunskih, na pol amaterskih izdelkov, ki ne dosežejo niti minimuma gledljivosti. In prav med temi majhnimi, neodvisnimi, najdemo tudi tiste, ki se dvigujejo nad sivim povprečjem. Nenazadnje, prava grozljivka nikoli ni sodila v mainstream, ikone horor žanra izvirajo iz B produkcije, nizkoproračunskega in no-budget filma. Tisto, kar najbolj šteje znotraj žanra sta izvirna ideja in kakovost realizacije le-te. In  Mike Flanagan je tokrat imel idejo in dovolj smisla za njeno pretočitev v zanimivo vizualno doživetje. Že plakat za Absentio nakazuje, od kod preži nevarnost, saj se temne sile manifestirajo v podobi dolgega temnega podhoda, v neposredni bližini stanovanjske hiše, kjer se odvije večina zgodbe. S Flanaganovim filmom utegnejo imeti težave tisti, ki prisegajo na nazoren prikaz in manifestacijo hororja skozi šok terapije z glasbo, grozljivimi bitji in strašnimi podobami. Tukaj se stvari streže drugače, saj Abnsentia prisega na moč tistega kar ostane nevidno, kar preži v temi in se učinkovito oklepa filozofije - manj je več.  V resnici je film nekakšna mešanica nadnaravnega in grozljivega, v katerem ne najdemo izrazitih suspenz vrhuncev. Flanagan bolj prisega na konstanten suspenz, podkrepljen z dobrim temačnim vzdušjem in karakterizacijo likov. Prav skozi seciranje glavnih oseb režiser  všečno vstavlja morasto-nadnaravne motive v psiho glavnih oseb in nas s takšnim pristopom uspešno drži v negotovosti. Obe sestri se morata ukvarjati z lastnimi demoni in gledalec se med ogledom večkrat nagiba na to ali ono stran. Enkrat se zdi, da nič od videnega ni resnično, da je za vse kriva psiha, drugič nas spet napeljuje na zaključek, da je za vse kriva predatorska alternativna dimenzija. Če sodite med tiste, ki od filma pričakujejo jasne odgovore in razrešitev vseh nejasnosti, potem Absentia verjetno ni ustrezno gradivo za vas. Namreč, kar nekaj aspektov zgodbe ostane odprtih, toda zame osebno je prav takšna postavitev zanimiva, saj zahteva gledalčev angažma in možgančakanje o možnih scenarijih. Flanagan zgodbi spretno dodaja nove okoliščine, njegovi liki sorazmerno s preteklim časom dobivajo na večplastnosti, ki je potem učinkovito  izrabljena za odpiranje novih aspektov in namigovanj. Za velik plus štejem, da ta namigovanja niso prozorna, tako kot pri večini sorodnih izdelkov, temveč utemeljena in povsem na mestu.  Dobra glasbena podlaga kakovostno vzdržuje konstantno napetost in ko ta doseže vrhunec – tišina, s katero ustvarjalci pokažejo, da se tudi z brezzvočjem da doseči strašljiv učinek. Absentia prinaša nekaj svežega vetra v vedno bolj enoobrazno ponudbo filmov z grozljivim predznakom in že to je dovolj dober razlog, da mu ponudite priložnost. (+3)      

Ocena: