torek, 14. februar 2012

A Better Life



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Chris Weitz
Scenarij: Eric Eason, Roger L. Simon
Igrajo:  Demián Bichir, José Julián, Joaquín Cosio, Gabriel Chavarria, Chelsea Rendon, Carlos Linares

Boljše življenje je film, ki bi zagotovo zdrsnil mimo nas veliko bolj neopazno, če se Demian Bichir nebi znašel med petimi oskarjevskimi nominiranci za najboljšo moško vlogo. Zame osebno največje presenečenje letošnjih oskarjev, saj gre za film, ki v marsikakšnem pogledu ne izstopa iz povprečja. Priznati je treba, da Bichir opravi dobro delo in v tem segmentu težko oporekam njegovi nominaciji, ali jo označim za neutemeljeno, toda vseeno se ne morem znebiti občutka, da so nekateri igralci opravili še boljše delo in kar je še pomembneje, so to počeli v bistveno boljših filmih. Sicer je Demian Bichir zelo izkušen igralec, seznam filmov in serij, v katerih je sodeloval, je zelo dolg. Tisti z boljšim spominom mogoče veste, da je igral Fidela Castra v Soderberghovem Cheju, ljubitelji tv serije Gandža (Weeds, 2005-) so ga verjetno opazili v čevljih šefa mehiškega narko kartela. Nazadnje sem ga gledal v simpatični irski komični drami The Runway, o kateri sem že pisal tukaj. Film je režiral Američan Chris Weitz (About a Boy, The Golden Compass, New Moon), ki se je po Mladi luni lotil povsem drugačnega projekta in posnel nizkobudžetni, socialno angažiran film. 
V središče je postavljena mehiška skupnost v Los Angelesu in okolici in vedno aktualno vprašanje ilegalnih ekonomskih emigrantov, ki v mestu angelov opravljajo najbolj umazana in najslabše plačana dela. Med njimi najdemo tudi Carlosa Galinda (Bichir), ki s svojim mehiškim znancem, ponosnim lastnikom solidnega poltovornjaka, opravlja različna priložnostna dela, večinoma na vrtovih in razkošnih dvoriščih premožnih družin. Delo poteka od jutra do večera, zato je Carlosov 15-letni sin Luis večino časa prepuščen samemu sebi. Luis očetovega garanja ne ceni preveč, še več, na očetovo življenje gleda s kančkom prezira. Vedno bolj ga mika, da bi se pridružil lokalni tolpi, saj si ne predstavlja, da bi živel življenje, kakršno živi njegov oče in tisoče njemu podobnih. Vseeno mladeniča na očeta še vedno veže sinovska ljubezen in nekakšna čudna oblika hvaležnosti. Namreč, za razliko od matere, ki je odšla pred mnogimi leti, je oče svojo starševsko vlogo sprejel resno in je po ženinem odhodu sam skrbel za Luisa. Ko Carlos od znanca kupi poltovornjak in prevzame njegov stranke, njegovi sreči ni konca. A le nekaj dni zatem, mu vozilo, po lastni neprevidnosti, ukrade njegov mehiški pomočnik. Obubožani Carlos se odpravi iskati kradljivca in kamionet, očetovo stisko prepozna tudi Luis, ki se mu pridruži v iskanju. 
Ko ameriški ustvarjalci snemajo film o tegobah mehiških (latinoameriških) emigrantov, potem kaj drugega, kot enostranskega črno-belega slikanja emigrantskega sveta ne gre niti ne gre pričakovati. Tako kot vsi prišleki, se tudi Carlos podi za ameriškimi sanjami, ki se v njegovem primeru začenjajo z nakupom kamioneta. Denar je, seveda, sposojen,  kar deluje kot priročen utež okoli vratu glavnega junaka, zato ga izguba štirikolesnika še bolj prizadene. Priročno je tudi, če je prišlek po devetih letih mukotrpnega dela, še vedno brez ficka in še vedno živi v slabi četrti, ki ogroža bodočnost edinega potomca. In teh  in podobnih izhodišč je v Boljšem življenju enostavno preveč. Tisto kar pogrešam je manj svetniški portret očeta, mogoče neko senco preteklosti, stari greh, ki mu še danes ne da miru. Nekaj kar ga sili v iskanje odpuščanja, sinovega  priznanja in sprejetja. Film se enostavno obnaša preveč ziheraško, ne prevzame tveganja, ne zareže v meso glavnih protagonistov.  Ne me narobe razumeti, film ima srce na pravem mestu, težava je predvsem v tem, da nas od začetka do konca pelje preveč rutinirano, po poti, ki so jo prehodili mnogi. Demian Bichir je zelo dober v vlogi skrbnega očeta, njegov odnos z najstniškim sinom je prepričljiv, filmsko užiten, skupni prizori pristni in zanimivo zasnovani. Pohvaliti velja celotno galerijo igralcev v stranskih vlogah, ki ustvarijo prepričljivo sliko priseljenske skupnosti. Živopisno zanimive delujejo tudi snemalne lokacije, ki nam pokažejo neko drugo plat,  nasprotno od običajno filmsko bleščečega Los Angelesa. Seštevek vseh lastnosti tvori gledljivo celoto, ki ne razočara, a tudi navduši ne. 


Ocena:


2 komentarja:

  1. Moderna verzija Tatovov koles ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Tako je. Samo da več koles na prevoznem sredstvu, ne pomeni boljšega filma ;)

    OdgovoriIzbriši