Albert Nobbs

Slovenski naslov: Albert Nobbs
Država: VB, Irska
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Rodrigo García
Scenarij: Glenn Close, John Banville
Igrajo: Glenn Close, Mia Wasikowska, Aaron Johnson, Brendan Gleeson, Janet McTeer, Brenda Fricker

Z oskarjevsko nominacijo za najboljšo žensko vlogo se je Glenn Close že šestič znašla v krogu kandidatk za zlati kipec. Doslej ji ni uspelo najžlahtnejšo filmsko nagrado tudi osvojiti in prav kmalu bomo izvedeli, ali se bo praksa nominacij brez končnega zmagoslavja nadaljevala tudi letos. Ko malo pobrskam po spominu, mi v povezavi z Glenn Close najprej na misel pride Fatalna privlačnost (Fatal Attraction, Adrian Lyne,1987), v spominu sta ostala še Kolo sreče (Reversal of Fortune, Barbet Schroeder, 1990) in Nevarna razmerja (Dangerous Liaisons, Stephen Frears, 1988). Človek na režiserskem stolčku je Rodrigo Garcia (sin slavnega pisatelja Gabriela Garcie Marqueza), ki je najbolj znan po svojem segmentiranem načinu pripovedovanja. Debitiral je z omnibusom Things You Can Tell Just by Looking at Her (1999), pri katerem je prvič sodeloval z Glenn Close, v lepem spominu je ostalo tudi vnovično sodelovanje s Closovo v drami Devet življenj (Nine Lives, 2005), v katerem je Garcia znova uporabil segmentirano pripovedno tehniko. Mati in hči (Mother and Child, 2009), predstavlja moje zadnje druženje z Garcio in če izvzamem zelo slabe Potnike (Passengers, 2008), ugotavljam, da je Garcia režisersko ime, ki dela povsem solidne filme. Tudi tokrat, v svoji tretji kooperaciji z Glen Close (ki je glavno ime celotnega projekta - delala je na scenariju in prevzela producentsko vlogo), je Garcia posnel odmeven film, ki se ponaša s tremi oskarjevskimi nominacijami.  

Pripoved umeščena na konec devetnajstega stoletja začnemo v ekskluzivnem dublinskem hotelu, ki ga s čvrsto roko vodi dolgoletna lastnica, ga. Baker. Hotel in hotelska restavracija so priljubljeno shajališče dublinske družbene smetane, ki zna ceniti dobro hrano, pijačo, diskretnost in strežbo, ki je vedno na visokem nivoju. Eden izkušenejših mož med osebjem je strežnik Albert Nobbs in gostje najraje vidijo, če za njih poskrbi prav on. Albert živi zelo pusto zasebno življenje, brez družine in prijateljev, v komunikaciji s sodelavci je zadržan, v prostem času se najraje zadržuje v privatnosti svoje sobe. Seveda, za takšno držo Albert ima tehten razlog. Nobbs je namreč ženska, ki jo je nuja še v najstniških letih prisila, da se preobleče v fanta in poišče delo. V tistih časih je za mlado žensko bilo sila težko najti delo, zato je punca postala fant in kasneje moški, ki že dolga leta skrbno varuje svojo skrivnost. Ko  ga. Baker najame soboslikarja, da okrasi eno izmed hotelskih sob in se dela nekoliko zavlečejo, ta prisili Alberta, naj v svojo sobo sprejme soboslikarja in z njim podeli svojo posteljo. Albert se znajde v brezizhodnem položaju in s strahom čaka bližajočo se noč, v kateri se bo njegova skrivnost znašla na hudi preizkušnji.

Dolgo nazaj je veliko mlajša Glenn Close nastopila v gledališki predstavi, iz katere je mnogo let kasneje nastal naslovni umotvor, kot nekakšen osebni projekt, pri katerem je igralka sodelovala v številnih segmentih, bila gonilna sila in obenem tudi najzaslužnejša, za realizacijo celotnega projekta. Kljub dejstvu, da je film režiral Garcia, lahko rečemo, da je Glenn Close tista, ki ji lahko pripišemo avtorstvo, Garciino vlogo lahko razumemo kot pomoč stari prijateljici, s katero je že večkrat uspešno sodeloval. Izkušena igralka je posegla po roli, ki jo ne morem označiti za posebej inovativno, saj so se pred njo v podobnih vlogah znašle Hilary Swank (Boys Don't Cry) in Felicity Huffman (Transamerica), če se omejim na novejše naslove, pa tudi  Barbra Streisand (Yentil, prav v času nastanka tega prispevka igra na TV 1000) in Julie Andrews, v televizijsko pošteno obrabljenem Victor Victoria. Zgleda, da so ženske v moških vlogah pravi magnet za oskarje, saj je le Transamerica obtičala z nominacijo, vsi ostali so bili uspešni. A vrnimo se k Albertu Nobbsu, ki ob dobri igri Closove in za moj okus še boljši predstavi Janet McTeer, ki je prav tako prejela oskarjevsko nominacijo za stransko žensko vlogo, ne ponudi nobenega presežka. Še več, gre za sila povprečen izdelek, z nerazumljivo šibkim scenarijem, ki le stežka ponudi legitimnost glavni protagonistki in njenim dejanjem. Ženska sredi petdesetih je vendarle premore dovolj življenjskih izkušenj, da lahko začuti utopičnost ideje o romantičnem razmerju z veliko mlajšo Mio Wasikowski. Zadeva je bila kar gledljiva, dokler se je pripoved osredotočala na Nobbsa, a potem ko ta svojo skrivnost podeli s sebi podobnim in spozna, da obstajajo tudi drugačni recepti za srečno življenje, se zgodba začne podirati. Najprej zaradi načinov, s katerimi Nobbs želi priti do teh ciljev, nato zaradi neprepričljivega ljubezenskega razmerje med Wasikowsko in Johnsonom in nenazadnje tudi zato, ker zgodba ne gre tja, kamor bi morala. Zato, ker se ne želi resno soočiti z vprašanji seksualne identitete glavne protagonistke. Z zanikanjem dejstva, da je lastnik trgovine s tobačnimi izdelki, lahko tudi lastnica. Če bi scenarij konkretnejše zarezal v transseksualno-lezbično tematiko, potem bi lahko govorili o filmu, ki ima kaj za povedati. Takšen kot je, Albert Nobbs zagotovo ne bo ostal v trajnejšem spominu. Kljub talentirani igralski zasedbi bo v spominu najdlje ostalo fenomenalno oprsje Janet McTeer.

Ocena: