La nostra vita

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Our Life
Država: Italija; Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 98',  Imdb
Režija: Daniele Luchetti
Scenarij: Sandro Petraglia, Stefano Rulli, Daniele Luchetti
Igrajo: Elio Germano, Isabella Ragonese, Raoul Bova, Marius Ignat

La nostra vita verjetno nikoli nebi končal na seznamu filmov ki jih želim videti, če v rokah glavnega igralca Elia Germana, nebi končala nagrada za najboljšega igralca na predzadnjem canskem festivalu. Leta 2010 smo dobili kar dva nagrajenca v tej kategoriji, saj je poleg Germana nagrajen tudi Javier Bardem. Tudi sicer je umotvor italijanskega režiserja Danieleja Luchettija živel kar uspešno festivalsko življenje in na koncu zbral osem nagrad in petnajst nominacij, ter tako postal njegov najuspešnejši film doslej. Claudio je mladi gradbeni delovodja, srečno poročen, oče dveh predšolskih fantov. Njegova boljša polovica je že tretjič noseča in čez nekaj tednov bosta znova zibala. Nekega dne na gradbišču, v jašku predvidenem za dvigalo, po naključju najde truplo nočnega čuvaja gradbišča. Tako kot večina zaposlenih na gradbišču, je tudi čuvaj delal na črno, zato Claudijev nadrejeni želi vso zadevo zamolčati. Če bi poklicali policijo, bi imeli veliko nevšečnosti z raznimi inšpekcijami in uradom za priseljence, ki bi gradbišče zagotovo zaprli. Zato šef naroči, naj truplo v jašku zasujejo z materialom, Claudio obljubi, da bo molčal. In ker nesreča nikoli ne pride sama, Claudia kmalu doleti še družinska tragedija. Nekaj dni za nesrečo na gradbišču, Claudio odpelje soprogo  v porodnišnico. Med porodom pride do komplikacij, ki so za nosečnico usodne. Claudio se naenkrat znajde v zelo težkem položaju; izgubil je ljubezen svojega življenja, odslej bo moral sam skrbeti za starejša sinova in pravkar rojenega dojenčka. 

Čeprav La nostra vita ne ponuja nobenega očitnega presežka in je verjetno še najkakovostnejša komponenta zelo dobra igra Elia Germana, vseeno gre za film, ki kot celota premore kar nekaj zanimivih aspektov. Daniele Luchetti je zgodbo umestil v rimska predmestja in jo opremil s social-realističnimi motivi. Na eni strani imamo domačine, italijanske družine, ki živijo življenja zaznamovana s potrošniško miselnostjo in željo po posedovanju karseda več materialnih dobrot. Luchetti v središče ne postavi premožnih družin, ampak pripadnike srednjega sloja, ki kljub temu živijo dokaj kvalitetno življenje. Na drugi strani, na socialnem robu, najdemo priseljence in ilegalne imigrante, ki so v tem primeru gonilna sila italijanskega gradbenega sektorja.  Claudio je tisti vezni element med domačini in prišleki, on in njemu podobni so rokavice na rokah velikih gradbenih konzorcijev, ki si zavoljo maksimiranja dobička zatiskajo oči pred delom na črno, neplačanimi delavci, izkoriščevalskimi kooperanti … Podobe, ki ji še predobro poznamo iz zgodb, ki so se v zadnjih letih (pre)pogosto vrtele tudi na naših malih zaslonih. Ta dimenzija filma je še kar prepričljiva in tudi zanimiva. Ljudi, ki obkrožajo glavnega protagonista (družina in prijatelji) ponujajo veliko možnosti za lepo grajenje zgodbe in do tragičnega dogodka je pripoved na pravem kurzu. Težave nastopijo potem, ko se pretirano ambiciozni Claudio začne obnašati v neskladju s svojim značajem. Režiser ne njem, ne otrokom ne nameni odziva, kakršen bi bil samoumeven v podobnih situacijah. On bo poskušal bolečo izgubo blažiti z denarjem in romunsko prijateljico, otroci pa z igranjem najnovejših igric. Saj razumem, režiser je ciljal na izpostavljanje tistih stvari, ki najbolj štejejo v življenju. A kaj ko je za demonstracije le-teh, izbral napačno pot. Enačba se na koncu izide, rezultat je pravilen, a že v šoli smo se naučili, da pomembno vlogo igra tudi način, s katerim pridemo do končne rešitve.   

Ocena: