The Future

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Miranda July
Scenarij: Miranda July 
Igrajo:  Miranda July, Hamish Linklater, David Warshofsky, Joe Putterlik

Miranda July brez dvoma sodi med najbolj zanimive filmske ustvarjalce današnjice. Njeni filmi (filma), sta tako drugačna, tako samosvoja, da se ne morem spomniti nikogar, ki bi delal filme na podoben način. Miranda je zelo vsestranska umetnica, ki se je doslej (uspešno) preizkusila na več področjih. Poleg filmskega udejstvovanja se Julyjeva posveča pisanju,  preizkusila se je tudi na glasbenem področju (posnela je dva albuma), omislila in realizirala nekaj predstav, ki se jih ne da umestiti v klasično gledališke okvire. Nas sicer najbolj zanima njena filmografija, v kateri najdemo tri kratke filme in dva celovečerca. July je za svoj dolgometražni prvenec,  Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005), prejela kar nekaj priznanj (Sundance, Cannes) in marsikakšen filmoljub  se je spraševal, če Julyjeva lahko ponovi vajo in nam znova servira nekaj tako simpatično odbitega. Na odgovor smo morali počakati celih šest let, a zdaj ga imamo - seveda, da lahko. Sicer je Prihodnost (če lahko poslovenim), eden izmed tistih filmov, pri katerih povzetek vsebine pove bore malo, a vseeno poglejmo, s čem nas tokrat zabava ga. July.

V pripoved vstopimo s črnim zaslonom in glasom v off-u. Glas pripada potepuški mucki, ki sta jo Sophie in Jason prinesla v kliniko za živali. Muca je imela poškodovano taco in njena rešitelja sta obljubila, da jo bosta odnesla k sebi in ji ponudila dom, ko se poškodovana taca zaceli. Pred nami je par, ki je v svoja trideseta prilezel po liniji manjšega upora. On dela na liniji za tehnično podporo računalniškim telebanom , ona je plesna koreografinja, ki nekajkrat na teden dela s predšolskimi otroci. Živita v majhnem stanovanju, večino časa priklenjena na kavč, s prenosnikom v naročju. Prišla sta do točke v življenju, na kateri se upravičeno sprašujeta, kako in kam naprej. Odločita se, da bosta odprla novo, zrelejše poglavje s posvojitvijo potepuške mucke. Do prihoda novega družinskega člana je ostalo še trideset dni in Sophie in Jason zelo zaskrbljeno pričakujeta dan, ko se bosta morala prevzeti odgovornost za drugo živo bitje.  V njunih življenjih bo zapihal nov veter in prvi korak k novem, popolnejšem življenju,  je sprememba na profesionalnem področju. Zato Jason opusti delo na liniji za tehnično podporo in se odloči da bo začel boj proti globalnemu segrevanju, s prodajo dreves za saditev. Sophie zapusti delo v plesni šoli in se posveti 30-dnevnem plesnem projektu. Vsak dan bo posnela novo plesno točko z unikatno koreografijo in jo objavila na spletu. 

No, če ste v teh vrsticah zasledili obetavno zgodbo, potem ste verjetno dovolj čudaški in naslovni umotvor vam bo verjetno ugajal. A tudi če temu ne bo tako, film bo skoraj zagotovo sprovociral kakšno reakcijo, ravnodušja ne bo. Vsaj jaz tako doživljam pripoved, ki se v mnogočem izogiba ustaljenim pripovednim vijugam in nas večino časa pelje proti neznanem, nepričakovanem, drugačnem. The Future je v resnici filmska adaptacija ene izmed režiserkinih predstav, ki jo je Julyjeva prvič uprizorila leta 2007. Če odmislimo nekonvencionalnost zapletov in glavnih likov, lahko prepoznamo osrednje motive, ki se lepo manifestirajo v samem naslovu filma. Imamo par, ki je po dobrih štirih letih skupnega življenja znašel na cesti, ki ne pelje nikamor. Čeprav tega nihče ne pove na glas, oba premlevata, ali sta dejansko dovolj kompatibilna za nadaljevanje skupne poti. Posvojitev hišnega ljubljenčka razumeta kot nekakšen ultimativni test, ki naj bi ponudil odgovor, ali sta kot par sposobna skrbeti za drugo živo bitje in obenem na novo ovrednotil pripravljenost na žrtvovanje in nenazadnje, dokončno odraščanje obeh. Z dilemami se spopadata vsak na svoj način, ona se spusti v seksualno razmerje z moškim srednjih let, za katerega se zdi, da je »ustrezen« le zato, ker je pripravljen tolerirati njeno ekscentričnost. On se po neuspešnem reševanju problema globalnega segrevanja najbolje počuti v družbi nenavadnega starčka, ki je z njim pripravljen deliti svoje izkušnje in mu razložiti nekaj pomembnih dejstev o življenju v dvoje. Če se vrnem nazaj na nekonvencionalnost, mogoče ni odveč omeniti ostale »znanstveno-fantastične« elemente. Poleg govoreče muce (glas ji je posodila Miranda July), dar govora ima tudi Luna, potem je tu XXL majica, ki se lahko premika in kot ZF vrhunec, Jasonova sposobnost ustavljanja časa. Heh, šel zdaj vam verjetno nič ni jasno. Kakorkoli, zelo izviren filmček, ki je polariziral kritike in publiko in povsem se strinjam s kolegom Cosmopapijem, ki ugotavlja, da gre za specifičen film, pri katerem najpomembnejšo vlogo igra gledalčev smisel za humor. 

Ocena: