Jeff, Who Lives at Home

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 83', Imdb
Režija: Jay Duplass, Mark Duplass
Scenarij: Jay Duplass, Mark Duplass
Igrajo: Jason Segel, Ed Helms, Judy Greer, Susan Sarandon, Rae Dawn Chong, Steve Zissis

Majhne, nizkoleteče komedije ameriške neodvisne produkcije, so zame vedno veliko bolj užitne, od bombastičnih, na veliko reklamiranih, tržno naravnanih blockbusterjev. Sedem let nazaj je s premiero komedije The Puffy Chair  v Park Cityju (Sundance), debitiral še en bratski režiserski dvojec - brata Jay in Mark Duplass. Pet let kasneje sta nam brata ponudila komično dramo Cyrus, s katero sta dosegla nekoliko širši krog gledalcev in celo prepričala nekatere ugledne kritike do te mere, da so film uvrstili med najboljše izdelke z letnico 2010. Tudi sam sem Cyrus doživel pozitivno in prav izhodišče, ki mi ga je ponudil, me je lepo pripravilo na, zdaj že, predzadnji film obetavnega bratskega tandema. 

Brezposelni Jeff (Segel), je 30-letnik, ki še vedno živi v kleti mamine hiše. Kavč, televizija in marihuana so najpomembnejše točke njegovega vsakdana. Njegov najljubši film so Znamenja (Signs, M. Night Shyamalan, 2002)  in Jeff verjame, da je usoda vsakega izmed nas, že zdavnaj zapisana v zvezdah. Vsi imamo začrtano pot, skozi življenje se prebijamo po sledeh znamenj, ki jih po tej poti razporeja neka višja sila. Jeffova ovdovela mama Sharon (Sarandon) upa, da se bo Jeff končno zbral in naredil nekaj s svojim življenjem. Za začetek, odšel v trgovino in kupil lepilo, s katerim po popravil pokvarjeno polkno.  Sharon celo pokliče starejšega sina Pata (Helms) in ga prosi, naj nekako poskuša motivirati Jeffa za bolj odgovorno, odrasli osebi primerno življenje. Kajti, Patovo življenje je zgodbo o uspehu. Vsaj v materinih očeh. Služba, prijetna soproga in načrtovanje nakupa nove hiše so parametri, ki materi ponujajo pomirjujočo sliko. Toda, tudi življenje starejšega sina je zadnje čase nekoliko kaotično. Pavza za kosilo je zanj lepa priložnost za popivanje v Hootersu, namesto podpisovanja formularjev za stanovanjsko posojilo,  Pat svojo boljšo polovico neprijetno preseneti z nakupom novega porscheja. In medtem ko Sharon odkriva, da jo na delovnem mestu opazuje skriti oboževalec, Jeffovo rit s kavča spravi neznanec, ki ga pokliče in zahteva nekoga z imenom Kevin. Ko Jeff na poti v trgovino še drugič, na majici nekega mladeniča, uzre ime Kevin, več ne dvomi, da je prav to znamenje, ki mu mora slediti. 

Pričakovanja gledalca, ki se pripravlja na ogled komedije z Jasonom Segelom (Forgetting Sarah Marshall, I Love You, Man, How I Met Your Mother) in Edom Helmsom (The Hangover, Cedar Rapids) so najbrž bistveno drugačna, od tistega, kar v resnici ponuja naslovni umotvor. Čeprav žanrska značka pravi komedija, se ideja komedije bratov Duplass bistveno razlikuje od konvencionalne predstave večine gledalcev, kaj komedija pravzaprav je. Nenavadno, bi bila neka posplošena formulacija, najbližje resnici pa pridemo, če poznamo like in vzdušje iz že omenjenega Cyrusa. Torej, če vam je bil všeč Cyrus, potem vas tudi naslovni ne bo razočaral, v nasprotnem primeru možnosti za vaše nezadovoljstvo strmo naraščajo. Kakorkoli, Jeff, ki živi doma, iz gledalca ne bo izvabil huronskih izbruhov smeha. Brata Duplass stavita na kombinacijo zabavno-nerodno-čudaškega in nekoliko mističen zaplet, ki se začne razpletati, ko osrednji protagonist prepozna namige, ki ga peljejo proti končni potrditvi pravilnosti njegove življenjske filozofije. Na tej poti se bo Jeff zbližal z odtujenim bratom, mu pomagal razkrinkati ženino (ne)zvestobo in v končnici, prepričal zaskrbljeno mater, da vendarle ni popolna zguba. Ob kratki, kompaktni minutaži zgodba teče lepo, brez praznega teka, dogajanje je vedno dovolj zanimivo in dinamično, kar blagodejno vpliva na zbranost gledalca pred malim zaslonom. Izpostaviti velja dobro kemijo na relaciji Segel – Helms in prepričljivo igro obeh, korektno svoje delo opravita tudi Judy Greer in Susan Sarandon, v glavnih ženskih vlogah. Suma sumarum – četrti celovečerec bratov Duplass me je po ogledu pustil v dobrem razpoloženju, mi ponudil netipičen feelgood in prav zavoljo te netipičnosti, mi se zdi še posebej zanimiv. (+3)    

Ocena: