ponedeljek, 04. junij 2012

Atmen (Breathing)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Breathing
Država: Avstrija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Karl Markovics
Scenarij: Karl Markovics
Igrajo: Thomas Schubert, Karin Lischka, Georg Friedrich, Gerhard Liebmann, Stefan Matousch

Verjetno ste na malih ekranih zasledili kakšno izmed nadaljevanj zelo priljubljene avstrijske nanizanke Komisar Rex (Kommissar Rex, 1994-2004), ki so jo snemali celih 13 sezon in nato, po dveh epizodah 14. sezone, dokončno ukinili. Skozi leta so se menjavali glavni igralci, toda  večini sta v spominu najbolj ostala Tobias Moretti in Karl Markovics. Nas zanima predvsem Markovics, ki mednarodno prepoznavnost dolguje nastopu v Ponarejevalcih (Die  Fälscher, Stefan Ruzowitzky), v katerem je odigral glavno vlogo, film pa je prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Tisti, ki nekoliko bolj vneto spremljate evropsko filmsko produkcijo,  ste ga lahko videli v odlični črni komediji Come Sweet Death (Komm, süsser Tod, Wolfgang Murnberger, 2000).  Po 20-ih letih nastopanja pred kamerami, se je Markovics odločil preizkusiti še za kamero. Dve leti je pisal scenarij za svoj režiserski prvenec, ki je  premierno predvajan v canskih sekciji Directors' Fortnight, istega leta so film nagradili v Sarajevu, kjer so mu podelili nagrado Srce Sarajeva, glavni igralec Thomas Schubert, pa je prejel nagrado za najboljšega igralca.
Markovics zgodbo začne s še enim neuspešnim poskusom rehabilitacije 19-letnega Romana Koglerja (Schubert), ki je od svojega 14-leta zaprt v ustanovi za mladoletne prestopnike. Romana so že večkrat pošiljali v različna podjetja in mu poskušali najti ustrezno službo, a je mladenič vedno zelo hitro obupal in se raje vrnil v svojo zaporniško celico. Redna služba je glavna rehabilitacijska točka, tista postavka, od katere je najbolj odvisen njegov pogojni izpust. Ali želiš ostati za vedno zaprt? ga vpraša socialni delavec.  Vprašanje je na mestu, kajti Roman se vede tako, kot bi zares želel preživeti celo življenje za rešetkami. Bolj iz dolgčasa, kot z resnim namenom iskanja službe, Roman prebira male oglase, ko opazi objavo, ki pritegne njegovo pozornost. Dunajski pogrebni zavod išče sodelavca za terensko delo. Z oglasom se odpravi do socialnega delavca in ta mu, kljub nestrinjanju, uredi enomesečno poskusno delo. Po težavnem začetku in nič kaj toplem sprejemu sodelavcev, Roman počasi začne usvajati delovne navade in se prilagajati na življenje, v katerem vladata določen red in smisel. Mogoče je prav zaradi takšnega občutja tudi dojel, da mora enkrat z vselej razčistiti s preteklostjo in poiskati mater, ki ga je kot dojenčka pustila v sirotišnici. Šele potem se lahko posveti dogodku, ki je najmočneje zaznamoval njegovo življenje, dogodku, zaradi katerega je zadnjih pet let preživel za zapahi. 
Markovicseva debitantska stvaritev ima kar nekaj stičnih točk s filmoma, o katerih sem že pisal na tem blogu. V mislih imam Neljubljeno (The Unloved, Samantha Morton, 2009) in Akvarij (Fish Tank, Andrea Arnold, 2009). Mogoče pa še bolj, s stvaritvami bratov Dardenne, med katerimi bi prvi izbor bil Sin (Le Fils, 2002). Ko Dihanje postavljam ob bok omenjenim filmom,  mu izrekam komplimente, ki si jih Atmen nedvomno zasluži. Del življenjske poti, ko se posameznik znajde na prehodu med adolescenco in zrelostjo, je prelomno obdobje za vsakogar, kaj šele za fanta, ki je otroštvo preživel v sirotišnicah in nato, pri rosnih štirinajstih, zagrešil hud zločin. Roman ni nikoli občutil prave topline domačega okolja, ne starševske ljubezni in takšne okoliščine lahko otroka v puberteti pahnejo v nepričakovana, ekstremna dejanja. Pet let kasneje je Roman brezvoljen, vase zaprt mladenič, ki ga razjedajo občutki krivde, izoliranosti in obče nesprejetosti. Markovics simboliko Romanovih duševnih stanj išče v njegovem zadrževanju pod površjem vode, v plavalnem bazenu. Njegovo odraščanje v različnih inštitucijah je bilo podobno življenju na dnu bazena - življenju, kot ponavljajočem se potapljanju na dih in ponavljajočem se zbiranju poguma, za ponovno zajetje zraka. Podobno simboličen je tudi prizor z vrabčkom, ki po nesreči zaide v Romanov delovni prostor. Njegova gesta, s katero prestrašenem ptiču odpre pot v svobodo in odrešitev, v marsičem simbolizira tisto, kar tudi sam potrebuje. Prepričljivost celote je v veliki meri bila odvisna od preformansa glavnega igralca Thomasa Schuberta in ta v svojem debitantskem nastopu ustvari izjemno prepričljivo kreacijo, ki se je nebi sramovali niti veliki igralski kalibri. Skratka, Markovicsev prefinjen občutek za pripovedovanje in opazovanje (nekateri prizori so naravnost fantastični), podprt z dobro igro in življenjsko temo, s katero se zlahka identificira in jo razume sleherni  posameznik, Atmen uvrščajo v sam vrh lanske nemškogovoreče filmske ponudbe. 

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar