Prometheus

Slovenski naslov: Prometej
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Grozljivka, ZF
Dolžina: 124' ,  Imdb
Režija: Ridley Scott
Scenarij: Jon Spaihts, Damon Lindelof
Igrajo: Noomi Rapace, Charlize Theron, Michael Fassbender, Idris Elba, Guy Pearce, Sean Harris

Te dni smo tudi slovenski ljubitelji gibljivih slik dočakali premiero jubilejnega dvajsetega celovečerca Ridleyja Scotta. Seveda, govorim o Prometeju, enemu izmed filmskih vrhuncev tekočega leta, ki je na sončno stran Alp prišel dan pred ameriško in sedem dni za britansko premiero. Če tega po kakšnem čudnem naključju še ne veste, naj omenim, da je Prometej predzgodba kultnega Osmega potnika (Alien, 1979). Stvaritve, ki je v filmsko umetnost inštalirala dotlej neuveljavljen hibrid - znanstvenofantastično grozljivko in obenem znanstveno fantastiko ponesla na pozicije, ki ji dotlej nikoli niso pripadale. Filmski začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je tako močno zaznamovan z Alienom - pošastjo, ki jo je omislil švicarski slikar in oblikovalec H.R.Giger, da ta še danes, več kot trideset let kasneje, velja za eno najprepričljivejših filmskih pošasti. Verjamem, da je malo takih, ki se ne spomnijo prizora, v katerem ljubka  živalca šepeta  uspavanko poročnici Ripley. Scott sodi v ozek krog  »avtorjev,« ki so svoje filme vedno snemali po tujih scenarijih, a jim je vseeno uspeli izgraditi prepoznaven filmski izraz (tako kot veliki Hitchcock, denimo).Tudi zato, ker je vedno menil, da je dober scenarij pomemben, a nikakor odločilen, za kakovost samega  filma. Režiser je tisti, ki drži škarje in platno v rokah, tisti, ki bi moral imeti zadnjo besedo. Scenarij sta spisala Damon Lindelof, producent in scenarist popularne serije Skrivnostni otok (Lost, 2004-2010) in neznani Jon Spaihts, ki je scenaristično opremil The Darkest Hour (Chris Gorak, 2011), enega največjih filmskih znanstvenofantastičnih flopov iz bližnje preteklosti. 

Znanstvenika Elizabeth Shaw in Charlie Holloway nekje na Irskem odkrijeta dokaze o obisku nezemljanov, ki se v pomembnih podrobnostih prekrivajo z ostalimi najdbami, odkritimi na različnih koncih sveta. Na vseh starodavnih risbah  je prisoten vzorec, ki simbolizira planetarni sistem, oziroma nekakšno zvezdno mapo. Elizabeth verjame, da je človeški rod nastal s posredovanjem t.i.  Inženirjev - visokonaprednih bitij iz vesolja, ki so na Zemljo prinesli življenje in se nato umaknili. Najdene risbe so po njenem mnenju nekakšno povabilo, ki človeka poziva, naj obišče svoje stvarnike. In zdaj so končno izpolnjeni tudi tehnološki pogoji, (nahajamo se v letu 2089), za sprejem povabila. Štiri leta kasneje, leta 2093, znanstveno plovilo Prometej pristane na planetarni luni LV-223. Odpravo financira korporacija nesramno bogatega Petera Weylanda, ki je vsa pooblastila prenesel na neizprosno Meredith Vickers, ki ji asistira android David. Ta je nadzoroval vitalne funkcije celotne posadke in članov ekspedicije med triletno hibernacijo. Na krovu ladje sta tudi Elizabeth in Charlie, ki stojita na čelu znanstvenega dela odprave. Prometej pristane v bližini nenavadne strukture, ki očitno ni del naravnih geoloških procesov, ampak je bila zgrajena. Kmalu po pristanku se prva ekipa že odpravi na prvi raziskovalni sprehod.

Opozorilo!-Spoiler-Spoiler-Spoiler-Opozorilo! 

Prometej je vreden denarja, odštetega za nakup kino vstopnice. Le v kinu lahko doživimo vso vizualno razkošje najnovejše pogruntavščine Ridleyja Scotta. Film je kratkočasen, dinamičen in mestoma angažirajoč in verjamem, da je malo takih, ki bodo kino dvorano zapustili nezadovoljni. A vseeno, Prometej ni tisto, kar so pričakovali številni fani franšize Osmi potnik. Prometej je zgolj povprečen, obrtno dobro narejen film, ki si ne bo prislužil mesta v almanahih o filmskih presežkih tekočega desetletja. Še več, redko kdo ga bo uvrstil na seznam najboljših filmov tekočega leta (izjema bo zagotovo Roger Ebert, ki je filmu prisodil maksimalno oceno). Kaj me je najbolj zmotilo pri filmu? Veliko tega, a ker se zadnje čase trudim čimbolj skrajševati svoje natolcevanje, bom poskušal izpostaviti zgolj najočitnejše minuse in pluse. Ne morem se znebiti občutka, da Prometej deluje kot nekakšna pilot epizoda, ki le napoveduje tisto, kar bomo gledali v prihodnjih delih. In to je zelo moteče, kajti predzgodba kultnega filma nebi smela ostati zreducirana na takšno nezaokroženo in marsičem nedorečeno celoto. Izpod peresa  ustvarjalca Skrivnostnega otoka smo dobili še eno štorijo, ki bi po izračunih producentov morala narajcati širše mase in celo armado spoštovalcev franšize, ki bodo tudi v prihodnjih letih množično polnili kino dvorane. Vseeno bo treba počakati na zaključno finančno poročilo, ki bo odredilo nadaljnjo tržno strategijo. Takšen koncept, ki je že v startu zasnovan kot nova franšiza je prinesel zaplet, ki sproža številna vprašanja, a obenem pušča preveč pomembnih postavk odprtih in nedorečenih. Še bolj je moteče obnašanje večine likov, ki se obnašajo povsem neracionalno, njihova dejanja so v nekaterih situacijah povsem izven konteksta. Dalje, moti nepripravljenost ekspedicije na srečanje z neznanim. Oborožitev ekspedicije je takšna, kot da se odpravljajo na kakšen družinski piknik in ne na srečanje z novimi, neznanimi in potencialno nevarnimi svetovi. Neprepričljivo je tudi dejstvo, da se ekspedicija sooča s tako neadekvatno in povsem nedelujočo komandno linijo, v kateri se pravzaprav ne ve, kdo je šef in kdo vleče glavne poteze. Tako se dva znanstvenika sredi misije, v kupoli, ki jo očitno ni zgradila človeška roka, odločita, da imata dovolj. In se samoiniciativno odpravita nazaj proti ladji. Z butastimi »znanstvenimi« komentarji tipa: »Joj,  kolk je luškan!« ko se znajdeta oči v oči, z kačjeliko kreaturo, sta scenarista prestopila mejo dobrega okusa. Prav hecno je, kako hitro Noomi Rapace v sklepnih minutah prepriča kapetana ladje in njegovo osebje, naj se žrtvujejo za človeštvo. Prav  ta sklepni del je tudi najslabši del filma. O različnih pomanjkljivostih bi lahko pisal v nedogled, a se za konec bom ozrl na motivacijo glavnega finančnika celotne misije. V tem aspektu zgodbe, ko bi v ospredje moralo stopiti korporativno zlo in skriti megalomanski načrti, ustvarjalci pustijo zgolj željo zgubanega starčka po večnem življenju. Najsvetlejša točka filma je zagotovo replikant David (Michael Fassbender) in prav njegova vloga v celi zgodbi je najbolj intrigantna. Njegova bistroumna opažanja spremljajo še bolj skrivnostna dejanja in prav v tem segmentu so koncentrirana najzanimivejša vprašanja, na katera bi rad dobil odgovor. Zanima me predvsem, po kakšnem programu funkcionira David? So njegove postopke programirali Weylandovi programerji, ali je vendarle android ukrepal na lastno pest in sledil neki lastni skriti agendi? Ali se je pri replikantu formirala nekakšna zavest, ki motivira njegova dejanja?  V nekaj dialoških odsekih so ustvarjalci namignili na takšno možnost, a je na koncu vse ostalo nejasno in nedorečeno. In evo, tukaj že imam zadosten razlog za ogled nadaljevanja, ki bo, upam, bolj scenaristično zatesnjeno in dodelano, z manj butastih likov in patetičnih vložkov.  

Ocena: