petek, 01. junij 2012

Hearat Shulayim (Footnote)



Slovenski naslov: Opomba pod črto
Drugi naslovi: Footnote
Država: Izrael 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb
Režija: Joseph Cedar
Scenarij: Joseph Cedar
Igrajo: Shlomo Bar-Aba, Lior Ashkenazi, Aliza Rosen, Micah Lewensohn, Alma Zack

Zdaj, ko sem videl še Opombo pod črto, izraelskega kandidata za oskarja, mi od peterice finalistov na čakalni listi ostaja le še poljska vojna drama, W ciemności (In Darkness, 2011). Že vemo, da je tujejezičnega oskarja prejela odlična iranska drama Ločitev, a tudi izraelski film je leto končal z lepim številom različnih nagrad. Poleg neuspešne oskarjevske nominacije, je zagotovo najbolj bleščeča canska nagrada za najboljši scenarij, istega so nagradili tudi na manj odmevnem dublinskem filmskem festivalu. Verjetno ni odveč če povem, da je film na izraelskih oskarjih pobral vse najpomembnejše nagrade. Opombo je režiral Joseph Cedar, Američan židovskega porekla, ki v svojih vitrinah že ima srebrnega berlinskega medveda za vojno dramo Beaufort (2007), ki je, tako kot njegova najnovejša stvaritev, bil nominiran za tujejezičnega oskarja. 
Eliezer in Uriel Shkolnik sta oče in sin, oba sta akademika, oba profesorja, oba resna in cenjena preučevalca Talmuda. Eliezer je nekomunikativen, egoističen in vase zagledan starec, ki je življenje posvetil filološkim raziskavam in iskanju izvirnih talmudskih zapisov. Prepričan je, da se je originalna izdaja skozi stoletja večkrat nadgrajevala in spreminjala. In ravno ko je bil zelo blizu znanstvenih dokazov, ki bi dokazali njegove trditve, ga je prehitel osovraženi kolega Grossman, ki je po »naključju« odkril izvirnik Talmuda. Grossman je, seveda, pobral vso slavo in se zavihtel na čelo Izraelske akademije. Vse, kar je Eliezerju ostalo, je opomba pod črto. Razlaga - Eliezer Shkolnik je poimensko omenjen v neki pomembni knjigi, njegovo ime je navedeno v opombi pod črto.  Na drugi strani se njegov sin Uriel raziskovanja Talmuda in talmudske kulture loteva, na bolj splošnem nivoju. Sin je z leti postal vešč retorik, človek z veliko splošnega znanja, njegova komunikativnost in odprtost do ljudi mu je v akademskih krogih prinesla popularnost, ki jo oče ni nikoli imel. Za zagrenjenega očeta je sinovo udejstvovanje ničvredno početje, podobno ničvredno, kot tisto, kar počne večina drugih raziskovalcev Talmuda. Bliža se datum podelitve najpomembnejšega izraelskega nagrade za znanstvene dosežke in Eliezer še vedno ni izgubil upanja, da je njegovo življenjsko delo opazila tudi pristojna komisija. Vseeno se zaveda, da so njegove možnosti pičle, saj komisiji predseduje osovraženi rival Grossman.  Življenja vseh vpletenih se še dodatno zakomplicirajo, ko ministrstvo za kulturo naredi nedopustno napako. Eliezera Shkolnika pokličejo in mu sporočijo, da je prejel nagrado. Napako zato, ker dobitnik nagrade ni Eliezera, temveč njegov sin Uriel. 
Brezobzirna  tekmovalnost je prisotna povsod. Tudi v tistih najvišjih, najbolj izobraženih, akademskih krogih. Željo po prepoznavnosti in slavi v sebi nosi vsak človek, a je ta pri nekomu bistveno močnejša, bolj izražena. Pri Eliezerju je ta potreba tako močna, da ga že pošteno ovira v racionalnem odločanju in razmišljanju. Pretirana subjektivnost ga je oddaljila od ostalih profesorjev, družinski krog je edina oaza, v kateri je Eliezer spoštovan in ljubljen. Uriel je od otroštva poskušal pritegniti očetovo pozornost, iskal njegovo naklonjenost in ljubezen. A tistega prirojenega očetovskega nagona Eliezer ni nikoli imel. Ne, ko je edinec odraščal, ne kasneje, ko je postal njegov kolega, spoštovan akademik, avtor več objavljenih knjig. Še več, oče je v sinu videl le manjvredno konkurenco. In zdaj, ko je prišlo do neljube napake, očetovemu neskončno velikemu egu preti zelo boleč, mogoče celo usoden udarec. In Uriel se tega odlično zaveda. Joseph Cedar v svojem četrtem dolgometražnem filmu stavi na kombinacijo drame in fine satire, z veliko občutka meša črni humor in patos, inštaliran v  dinamiko odnosov družine Shkolnik. Gonilna sila je konflikten odnos očeta in sina, ki se, z zvitimi besedami, oporečnimi mnenji in podcenjevalnimi besedami (predvsem iz očetovih ust), prenese v akademsko okolje. Skozi leta se je sin naučil živeti z očetovo samozadostnostjo, ko je to bilo potrebno, je bil slep in gluh, ljubezen do očeta je bila močnejša. Staršev ne izbiramo, so enostavno takšni kot so in takšne jih moramo sprejeti. Scenarij Josepha Cedarja postavi potomčevo ljubezen pred ultimativen test, kreira direkten konflikt interesov, ko se sin mora odločati med lastnimi ambicijami in očetovimi čustvi. Iz tega odlično pripravljenega in nato prepričljivo konstruiranega zapleta nas režiser pelje proti razpletu, v katerem zgodba dobi obrise detektivke. Takrat vso veljavo dobita očetova analitičnost in pretkanost njegovega najhujšega nasprotnika, ki v maniri šahovskega mojstra, izrabi Urielovo pripravljenost na žrtvovanje.    

Ocena: 


Ni komentarjev:

Objavite komentar