Take This Waltz

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Sarah Polley
Scenarij: Sarah Polley
Igrajo: Michelle Williams, Seth Rogen, Luke Kirby, Sarah Silverman, Aaron Abrams

Kanadčanka Sarah Polley je igralka, ki občasno režira, za dva od treh doslej posnetih celovečercev, je spisala tudi scenarij. Sarah igralka je nase opozorila v kritiško hvaljenem The Sweet Hereafter (1997) Atoma Egoyana, ki so mu sledili nastopi v odmevnih naslovih, kot so: Go (Doug Liman, 1999), My Life Without Me (Isabel Coixet, 2003), Dawn of the Dead (Zack Snyder, 2004), The Secret Life of Words (2005, Isabel Coixet) in Mr. Nobody (Jaco Van Dormael, 2009), če izpostavim zgolj tiste najbolj znane. Tudi ko stoji za kamero, Sarah ustvarja zanimive filme. Julie Christie je za nastop v njenem drugem filmu Daleč od nje (Away from Her, 2006), prejela oskarja za najboljšo žensko vlogo, Polleyjeva pa je bila nominirana za najboljši prirejeni scenarij. Daleč od nje secira odnos ostarelih zakoncev po petdesetih letih zakona, ki je z napredovanjem Alzheimerjeve bolezni pri soprogi, postavljen na resno preizkušnjo.

Tudi Take This Waltz v epicenter postavlja zakonca, 28-letno pisateljico Margot (Williams) in njenega dobročudnega moža Louja (Rogen), ki za sabo imata pet let skupnega življenja. Lou je kuhar in pisec kuharskih knjig v eni osebi, ki največ časa preživi za štedilnikom, v pripravi zanimivih jedi za njegovo knjigo v nastajanju. Lahko bi rekli, da je Margot padla sekira v med, saj ji ob kuharju v hiši ni treba skrbeti za zajtrke, kosila in večerje. Še preden Margot v oči pade novi sosed Daniel (Kirby), je med zakoncema čutiti določeno napetost. Atmosfera za zidovi družinske hiše je prijetna, tolerantna, tako kot vsak par, tudi Margot in Lou imata svoje nenavadno-zabavne rituale in igrice. Ampak, tudi v tistih spontanih trenutkih, ko se zbližata in je konzumacija zakona nekakšno naravno nadaljevanje, se atmosfera poruši, kakor hiša iz kart. Margot vedno bolj privlači Daniel, ki se ji že od prvega srečanja poskuša približati. In če tisti, ki ji je všeč, živi v hiši čez cesto, potem je jasno, da bo njena zvestoba na resni preizkušnji.

Po petih letih zakona se marsikakšen par znajde v slepi ulici. Telesna privlačnost upada, partnerjeve napake in moteče navade so bolj opazne, kot kdajkoli prej. Nekaj podobnega prestajata tudi Margot in Lou. Pravzaprav je Margot tista, ki se zbuja z občutki nezadovoljstva in ujetosti. Ona je tista ki premleva svoj položaj in poskuša ugotoviti, kaj storiti. In privlačen moški v neposredni bližini, je recept za še večjo negotovost. Tako kot v režiserkinem prejšnjem filmu, osrednja protagonistka obrne hrbet svojem partnerju in poišče srečo drugje. Večino časa Polley ohranja fokus na Margot, pozornost je usmerjena na stopnjevanje njenega strastnega poželenja po novem, neraziskanem. Margot je ženska, ki pri 28-ih dosega polno zrelost in naenkrat več ni prepričana, da so njene mladostniške izbire bile pravilne. Zgodba se odvija v barvitem torontskem predmestju, sredi vročega poletja in Loujevo kuhanje Margot pogosto izžene iz hiše. Na svež zrak in dolge sprehode v Danielovi družbi.  Režiserka se osredotoča na Margotin mikrokozmos in pri tem kaže malo zanimanja za Loujevo perspektivo, še manj jo zanima Daniel. Njegova vloga je zreducirana na moškega, ki vztrajno poskuša zlesti v sosedine hlačke. Michelle Williams se, tako kot vedno, zelo prepričljivo transformira v žensko polno dvomov, s svojo kreacijo lepo ujame vso konfliktnost njenega početja in enigmatično muhavost lika, ki ne išče opravičila pri gledalcu, temveč poskuša stvari najprej razčistiti sama s seboj. In če je dober nastop Williamsove pričakovan, potem bo za marsikoga pravo presenečenje odličen nastop Steha Rogena, ki iz filma v film dokazuje vsestranskost in se počasi uveljavlja tudi v bolj resnih vlogah.  Sarah Polley je spet posnela zanimiv film o medčloveških odnosih in zakonskih zagatah, ki bo všeč vsem, ki jim je podobna tematika blizu. V primerjavi z režiserkinim prejšnjim filmom je atmosfera veliko lahkotnejša, prisotnost zvezdniških imen, pa bo zagotovo pritegnila nekaj gledalcev, ki prisegajo na mainstream. In če ste, tako kot moja malenkost, ob pogledu na naslov pomislili na Leonarda Cohena, se niste zmotili, saj je naslov filma navdihnila prav Cohenova uspešnica Take This Waltz.

Ocena: