Das Lied in mir (The Day I Was Not Born)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Day I Was Not Born
Država: Nemčija, Argentina
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Florian Micoud Cossen
Scenarij: Florian Micoud Cossen, Elena von Saucken
Igrajo: Jessica Schwarz, Michael Gwisdek, Raphael Ferro, Beatriz Spelzini

Živeti v nevednosti. Kakih trideset let, recimo. In nato spoznati, da je dobršen del tvojega življenja in identitete pravzaprav ponaredek. Kako se počuti človek, ko spozna nova, pomembna dejstva, ki v hipu postavijo na glavo vse, v kar je dotlej verjel? Nekaj podobnega se zgodi Marii Falkenmayer (Jessica Schwarz), 30-letni poklicni plavalki, ki na poti v čilsko glavno mesto, naredi krajši postanek v Buenos Airesu. Med čakanjem na let Maria sliši pesem v španščini, ki pritegne njeno pozornost. Mati otroku poje uspavanko in čeprav ne govori špansko, Maria po nekaj verzih ujame ritem pesmi in jo začne po tihem tudi sama peti. Naenkrat iz njenih ust prihajajo besede v španščini in Maria ne najde nobene logične razlage, za takšen odziv. In dokler zmedeno poskuša dojeti kaj se dogaja, jo počasi prevzemajo tesnobni občutki. V napadu panike poišče osvežitev na stranišču. Ko se vrne v čakalnico, je njen let odpovedan, nato se ji pogled ustavi na promocijskem plakatu, ki pravi - Buenos Aires te čaka. Za Mario je to dovolj jasen signal. Zato zapusti mednarodni terminal in se odpravi v mesto. Med sprehodom po mestnih ulicah, megleno razpoznava detajle, ki so nekako povezani z njeno preteklostjo, a je občutek preveč nedefiniran, da bi iz teh majhnih fragmentov lahko razbrala kakšno jasnejšo sliko. Nato ugotovi, da so ji nepridipravi vmes izmaknili potni list, kar posledično pomeni, da bo njeno bivanje v argentinski prestolnici nepričakovano podaljšano. Najprej prijava kraje na policiji, nato obisk nemškega veleposlaništva in nekajdnevno čakanje na novi potni list. O svoji zagati obvesti očeta v Nemčiji, ki se že naslednje jutro nenapovedano prikaže v njenem hotelu. Za nekaj turističnih dni v Buenos Airesu odrasla ženska ne potrebuje starševskega varstva in tudi Marii je jasno, da se za očetovim prihodom skrivajo drugačni motivi. V odprti konfrontaciji z očetom, Maria želi priti zadevi do dna. Želi izvedeti, od kod spomini na mesto, v katerem ni nikoli živela.  

32-letni nemški režiser Florian Micoud Cossen je potomec nemškega diplomata. Rodil se je v Izraelu, odraščal v Montrealu in Barceloni in se nato, kot 15-letni fant, vrnil v Nemčijo. Das Lied in mir je njegov režiserski prvenec, pri katerem je prevzel tudi del scenarističnih nalog. Pogoste selitve in odraščanje na različnih koncih sveta, lahko sproži razmišljanja o identiteti posameznika in verjamem, da je Cossen v scenarij vključil tudi nekaj osebnih izkušenj. Osnovno narativno gonilo je izguba identitete glavne protagonistke, ki se ji ob spoznanju o lažni družinski zgodovini, podre svet. Resnica jo je ranila, a ji obenem tudi odprla nova obzorja in ji dala energijo za revizijo lastne preteklosti. Zgodbe o posvojenih otrocih, ki poskušajo priti v stik s svojo biološko družino, so razmeroma pogoste in tudi fabula naslovnega, v grobih črtah, paše v ta kalup. Na srečo sta režiser in njegova scenaristična sodelavka Elena von Saucken, zgodbi vdahnila nekaj zanimivih detajlov, ki povprečno zgodbo dvignejo nad povprečje. V mislih imam fino prepletanje usode posameznika s pomembnimi momenti iz argentinske zgodovine (diktatura), pa tudi  prepričljivo refleksijo teh dogodkov v sedanjosti, v čas, v katerem teče naša zgodba. Cossen je spreten režiser, ki v bližnjih kadrih zna lepo ujeti čustva svojih likov. Seveda, to ne bi mogel storiti, če pred kamero ne bi imel kakovostnih igralcev, ki so zmožni adekvatno odgovoriti na izzive, ki so pred njih postavljeni. Jessica Schwarz je odlična v naslovni vlogi, kreacije ostalih sodelujočih so prav tako na visokem nivoju. Kljub zajetni čustveni prtljagi, ki jo film prinaša s seboj, režiser nikoli ne dovoli pretirane melodramatičnosti. Namesto dialoškega naslajanja v čustveno nabitih prizorih, se režiser raje odloči za redkobesednost in molk. Brez preveč pojasnjevanja in razlaganja. Tako, kot v resničnem življenju. Dopade se mi tudi kamera, subtilna v prikazu likov, naturalistična v zajemanju obrisov argentinske prestolnice. V 90-ih minutah je Cossen povedal veliko o medčloveških odnosih, zamerah in odpuščanju, ter spotoma razrešil tri desetletja star misterij. Vredno ogleda.  (+3)

Ocena: