Paradise Lost 3: Purgatory (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Joe Berlinger, Bruce Sinofsky
Scenarij: Joe Berlinger, Bruce Sinofsky
Igrajo: Jason Baldwin, Damien Echols, Gary Gitchell, Jessie Misskelley, Terry Hobbs

Tretji dokumentarec iz serije Paradise Lost bi verjetno šel neopaženo mimo mene, če se ne bi znašel na seznamu oskarjevskih nominirancev. Že vemo, oskarja je odnesel Undefeated (Daniel Lindsay, T.J. Martin, 2011) in moram priznati, da mi prav zmagovalni film še najmanj diši (verjetno zaradi tematike - ameriški nogomet), med vsemi petimi nominiranci. Čeprav dokumentarec ameriškega tandema Joe Berlinger - Bruce Sinofsky ni prejel zlatega kipca govorimo o filmu, ki je zagotovo najbolj odmeval v ameriški javnosti. Zgodbo začnemo v Zahodnem Memphisu leta 1993, ko zaskrbljeni očim John Mark Byers prijavi izginotje svojega 8-letnega pastorka Christopherja Byersa. Skupaj z njim sta izginila še Stevie Edward Branch in Michael Moore, njegova sošolca in najboljša prijatelja. Še isti večer je bila sprožena iskalna akcija, ki ni obrodila sadov. Z iskanjem so nadaljevali naslednje jutro in še istih dan v  bližnjih hribih, ob strugi nekega potoka, odkrili trupla treh dečkov. Otroci so bili nagi, zvezani z vezicami njihovih čevljev, enemu izmed fantov je bilo odstranjeno spolovilo. V naslednjih urah se je grozljiva novica bliskovito razširila skozi medijski prostor in dobesedno vsi pripadniki lokalne policije so tako ali drugače bili vključeni v iskanje storilca (storilcev). Policija je nekaj dni kasneje z zbiranjem obvestil imela nekaj osumljencev, med ostalimi tudi t.i. Trojico iz Zahodnega Memphisa. 16-letnega Jasona Baldwina, 17-letnega Jessieja Misskelleyja in 18-letnega Damiena Echolsa. Po mukotrpnem 17-urnem zasliševanju je Jessie Misskelley Jr. priznal krivdo in imenoval Damiena Echolsa in Jasona Baldwina za sostorilca. Prav priznanje 17-letnega Misskelleyja je najmočnejši argument v rokah tožilca. Kljub dejstvu, da tistega usodnega dne nihče ni videl nikogar izmed žrtev v družbi osumljencev in odsotnosti fizičnih dokazov, so osumljenci spoznani za krive. Damien Echols je bil obsojen na smrt,  Jessie Misskelley Jr. je prejel doživljenjski zapor in dve dvajsetletni zaporni kazni, Jason Baldwin je bil obsojen na doživljenjsko zaporno kazen. To so gola dejstva, zato bi tukaj opozoril vse tiste, ki filma še niso videli, naj raje ne berejo naprej. Kakšnega večjega spojlerja v nadaljevanju sicer ni, a vseeno mislim, da bo učinek boljši, če se filma lotite z minimalnim predznanjem. 

Joe Berlinger in Bruce Sinofsky sta se odmevnega primera sprva lotila s povsem drugačnimi načrti. Želela sta zgolj posneti dokumentarec o treh mladoletnih zločincih, a je do spremembe načrta prišlo že med snemanjem prvega filma, saj je površna raziskava okoliščin grozljivega zločina razkrila številne nepravilnosti in nelogičnosti, ki so zahtevale drugačen pristop. Tri leta po umorih sta filmarja predstavila prvi dokumentarec Paradise Lost: The Child Murders at Robin Hood Hills  in potem, leta 2000, še Paradise Lost 2: Revelations. Moram povedati, da prvih dveh filmov nisem videl, čeprav je prvi film našel mesto v dokumentarnem delu programa festivala Sundance, istega leta se je znašel tudi v sekciji Panorama, berlinskega filmskega festivala. Kakorkoli, zadnji del trilogije je nekakšno sklepno dejanje, ki zaključi zgodbo t.i. Zahodnomemphiške trojice in obenem kronološko povzame vse pomembne detajle, s katerimi sta se ukvarjala prejšnja filma. Torej, za ogled zadnjega dela trilogije ne potrebujete »predznanje,« ogled prvega in drugega filma ni nujen, za jasno spremljanje pripovedi. Film pokriva 18-letno obdobje in prizadevanja obsojencev za novo sojenje z novimi dokazi. V tem času so najstniki postali zreli možje, Jessie Misskelley pa je povlekel svoje priznanje in pred kamerami pojasnil, kako so detektivi izkoristili njegovo zmedenost in »počasnost,« ter tako dobili tisto, kar so potrebovali. Avtorji gledalcu zelo prepričljivo približajo čas in okoliščine tragičnega dogodka in satanistično paranojo, ki je spremljala prvo sojenje in v njem igrala zelo pomembno vlogo. Številna poročila so omenjala satanistične obrede, ki so v tistih krajih nekakšna javna skrivnost in Damien Echols je s svojimi  darkerskim stilom, heavy metal glasbo in zvezki počečkanimi s pentagrami, bil idealen osumljenec, oseba, ki jo ni bilo težko demonizirati. Paradise Lost  se bere kot zelo napeta detektivka, v kateri avtorji namenoma zamolčijo nekatera  pomembna dejstvih in jih nato, v pravem trenutku, spretno in efektno vključijo v zgodbo. Paradise Lost obračunava s človeškim strahom pred neznanim, z našimi predsodki in zmotnimi prepričanji, ter pojasni, kako zelo enostavno je prirejati resnico. A saj vemo, resnica je lahko samo ena in tisti, ki so jo pripravljeni dovolj dolgo in vztrajno iskati, jo bojo tudi našli. (+4)

Ocena: