Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Where Do We Go Now?
Država: Libanon, Francija, Egipt
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Nadine Labaki
Scenarij: Nadine Labaki, Thomas Bidegain, Jihad Hojeily
Igrajo: Nadine Labaki,Yvonne Maalouf, Claude Baz Moussawbaa, Leyla Hakim, Antoinette Noufaily
V celi libanonski filmski zgodovini najdemo le devet filmov, ki so bili uvrščeni na seznam kandidatov za tujejezičnega oskarja in Nadine Labaki je edino ime, ki se na tem seznamu pojavi dvakrat. Najbolj znana libanonska režiserka je pred petimi predstavila svojo debitantsko stvaritev, komično dramo Sukkar banat (Caramel), ki je širnemu svetu predstavila libanonsko prestolnico v nekoliko drugačni luči in nam pokazala, da v Bejrut ni zgolj središče dolgotrajnega konflikta, ampak mesto, v katerem rožljanje orožja vseeno ni ustavilo življenja. V prvencu je Labakijeva za svoje primarno prizorišče izbrala bejrutski lepotni salon in vsakdanje življenje petih Libanonk, ki med urejanjem pričesk debatirajo o svojih življenjih, ljubezni , religiji, seksu … Caramel je postal ljubljenec občinstva na več festivalih in mnogi ljubitelji filma so v svojih knjigah podčrtali ime Nadine Labaki. Tudi sam sem storil enako in z zanimanjem čakal na naslednji korak prikupne Libanonke. Where Do We Go Now? je premierno predvajan v sklopu canske sekcije Poseben pogled, na festivalih v San Sebastianu in Torontu pa je prejel nagrado občinstva.
Zgodba je postavljena v odročno libanonsko vasico, kjer v mirnem sožitju in medsebojnem spoštovanju skupaj živijo kristjani in muslimani. Po zaslugi lokalnega imama in njegovega katoliškega prijatelja sta cerkev in mošeja božje hiše, kjer se promovirajo toleranca, medsebojno spoštovanje in vrednost človeškega življenja. Nekaj zaslug za mirno sožitje lahko pripišemo tudi medijski izolaciji, saj je pokritost območja z radijskim in televizijskim signalom obupno slaba. In prav ta odrezanost od sveta je najbrž obvarovala vas pred zunanjimi dejavniki, ki bi lahko bili iskra, ki zaneti požar. In mogoče prav zato projekt župana, ki želi na vaškem trgu organizirati skupno gledanje televizije, ni prav posrečena ideja. Kakorkoli, z ojačevalci signala, antenami na bližnjem hribu in dolgim antenskim kablom, se vaškim televizijcem posreči ujeti signal. Gibljive slike so, kakopak, prava atrakcija in vsi so zadovoljni z novo pridobitvijo. Zadeve so idilične med predvajanjem igranega filma, a nato na vrsto pridejo poročila in prvi vročekrvneži že obtožujoče komentirajo in s prstom kažejo na drugo stran. Večer, ki se je začel obetavno je končan v napetem ozračju in matere in soproge vedo, da naelektreno vzdušje ne prinaša nič dobrega. Zato združijo moči in se domislijo zvitega načrta, s katerim želijo pomirili strasti in pozornost moškega dela populacije preusmeriti drugam.
Ko sem v uvodu opazoval prizor posnet na prašnem makadamu, v katerem skupina v črnino oblečenih žensk uprizori vizualno hipnotično otvoritveno plesno točko, sem pomislil, da je Labakijeva tokrat šla korak dlje in posnela film, ki bo kakovostno prekosil njen odmevni prvenec. Upanje je tinjalo še nekaj časa, vendar sem že po prvi tretjini filma opazili nekaj znamenj, ki so govorila drugače. Malce kasneje, ko so razkrite podrobnosti skrivnostnega načrta, ki naj bi rešil vnetljivo situacijo in življenje vaščanov vrnil v ustaljene tirnice, sem že bil rahlo razočaran. Ena napaka je navadno magnet za drugo in režiserka v nadaljevanju še nekajkrat zgodbo pelje v slepo ulico in se na pravo pot vrne šele s sklepnim dejanjem. Mogoče sem nekoliko pretirano kritičen, a kaj ko si ne morem zatiskati oči pred slabimi rešitvami petčlanske scenaristične ekipe. Veliko babic - kilavi otrok, in zdi se, da je tukaj ta izrek povsem na mestu. Nadine Labaki nam poskuša ponuditi film za dobro počutje in pri podobnih je vedno izjemno težko zložiti vse elemente pripovedi v funkcionalno feelgood celoto. Režiserka je povedala, da se je zamisel za film porodila ob njeni prvi nosečnosti, ko je začela razmišljati o potomstvu in številnih libanonskih materah, ki so v vojnem viharju izgubile svoje otroke. Where Do We Go Now? je film s srcem na pravem mestu. Tako vsebinsko, kot sporočilno režiserka igra na prave strune, vendar pripoved izgubi preveč ostrine na račun vprašljivih vsebinskih rešitev, pretirane melodramatičnosti in humorja, ki (pre)pogosto ne učinkuje tako, kot bi moral. (-3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar