Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Hara-Kiri: Death of a Samurai
Država: Japonska, VB
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 126' , Imdb
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Kikumi Yamagishi, Yasuhiko Takiguchi (knjiga)
Igrajo: Ebizô Ichikawa, Eita, Hikari Mitsushima, Koji Yakusho, Munetaka Aoki
Takashi Miike je zagotovo eden izmed najproduktivnejši japonskih režiserjev. Če spremljamo njegovo poklicno pot dobimo občutek, da Miike živi film, 365 dni na leto. Pregled njegovega dosedanjega ustvarjanja razkriva neverjetnih osem filmov, dokončanih v letu 2002. Verjamem, da so nekateri še bolj produktivni, vendar dvomim, da jim uspeva ohraniti takšno reven kvalitete, ki nam jo že vrsto let ponuja Miike. V zadnjih letih se je Japonec nekoliko »umiril,« saj je v lanskem letu je dokončal »zgolj« dva filma, leto 2012 pa bo zaključil s tremi celovečerci. S Hara-Kirijem Miike nadgrajuje svoj ustvarjalni opus s še enim filmom s samurajsko tematiko, potem, ko je pred dvema letoma predstavil 13 morilcev (Jûsan-nin no shikaku / 13 Assassins). Hara-Kiri: Death of a Samurai, rimejk kultnega izvirnika Seppuku (Masaki Kobayashi, 1962), je premierno predvajan na predlanskem canskem festivalu v 3D tehnologiji, kot prvi 3D film v glavni tekmovalni sekciji.
Miike se dokaj zvesto drži Kobayashijevega izvirnika, vsaj če upoštevamo osnovni zaplet, medtem ko največ razlik najdemo v nekaterih vsebinskih rešitvah in poudarkih. Pripoved postavljena v 17. stoletje se začne s prihodom revnega samuraja Hanshira Tsuguma (Ebizo Ichikawa) na posest premožnega in vplivnega fevdalnega lorda Kageyuja ( Koji Yakusho). Hanshiro zahteva sprejem pri vodji klana in ta se odloči, da mu bo prisluhnil. Hanshiro razloži, kako je ostal brez službe in kako že mesece tava okoli, brez hrane in denarja. Na koncu je spoznal, da je edina častna rešitev zanj, ritualni samomor seppuku. Za dejanje potrebuje primeren prostor, zato vodjo klana prosi, naj mu dovoli uporabo njegovega dvorišča. Ta mu med odločanjem o tem, ali naj ugodi njegovi prošnji, začne pripovedovati zgodbo o mladem samuraju, ki je pred nekaj meseci prišel na njegova vrata s popolnoma enako zahtevo. Sledi prvi daljši flashback, ki pojasni usodo mladega samuraja in potrdi domneve, da se za neobičajno prošnjo skriva nekaj več.
Hara-Kiri: Death of a Samurai je eden izmed tistih filmov, pri katerem je doživljanje videnega še kako odvisno od gledalčevega predznanja. Niti malo ne dvomim, da bi moja končna ocena filma bila višja, če bi se ga lotil brez poznavanja izvirnika. A ko enkrat poznaš zamolčane dele, potem te tisto kar gledaš vseeno ne udari tako močno, kot če bi se filma lotil v popolni nevednosti. Razmišljal sem, kako se je tudi Miike odlično zavedal tega dejstva in se mogoče prav zato odločil, da gledalca ne bo predolgo držal v temi. Kobayashijev izvirnik je osrednjo skrivnost ohranjal dlje in prav skrivnost je bila eno izmed glavnih gonil suspenza, oziroma celotne pripovedi. Pri Miikovi različici (pre)hitro postane jasno, kam pas moli taco, saj sosledje dogodkov ne dopušča dolgega ohranjanja skrivnosti. Zato se Miike z veliko več detajli posveti samemu ozadju zgodbe in tistemu, kar je Hanshira pripeljalo pred fevdalnega lorda. V tem pojasnjevalnem delu Miike ponudi zelo natančno in podrobno analizo okoliščin, pri tem pa, v zanj povsem netipični maniri, vztraja na poudarjanju sentimenta. Načeloma nikoli nisem navdušen nad filmi, ki želijo upravljati z gledalčevimi čustvi in mu želijo sugerirati, kaj naj čuti. Kot bi Japonec želel dokazati, da tudi on zna posneti povsem klasično filmsko pripoved. To so, več ali manj, tiste pomembnejše pomanjkljivosti, ki so na srečo le moteči faktor, brez katerega bi verjetno dobili boljšo celoto. Režiser že z uvodnimi kadri pove, da ne želi skrivati rodovnika svojega izdelka in nam ponudi kar nekaj kadrov, ki jih najdemo tudi v izvirniku. Po izvirniku je tudi naslovni kos celuloida podedoval izjemno dodelano mizansceno. Veliko pozornosti je namenjeno kompoziciji kadrov, simetriji znotraj kadra, posebej v prizorih v katerih so v kadru izključno samuraji. Takšno strogo kadriranje je nekakšna prispodoba železne discipline, hierarhije in samega samurajskega kodeksa.
Zgodbe samurajev, ki postanejo nekakšen tehnološki višek in so tako znajdejo pred resnimi eksistencialnimi vprašanji, zlahka preslikamo v današnji recesijski čas, ko se številni presežni delavci soočajo z identičnimi težavami, občutki manjvrednosti in obupa. Ali drugače, odprta kritika fevdalne družbene ureditve, ki se zlahka aplicira na našo recesijsko realnost. Miike je ustvaril pravo vizualno poslastico, film, ki bi ga z užitkom gledal tudi, če bi bil popolnoma brez zgodbe. Ciljna atmosfera je v številnih prizorih zahtevala temen film in tukaj do izraza pride mojsterska uporaba svetlobe in izjemna jasnost podobe v temnih prizorih. Relativno neznani Ebizo Ichikawa je odličen v glavni vlogi, dobre nastope pa zabeležijo tudi ostali člani igralskega ansambla, med katerimi velja izpostaviti legendo japonskega filma Kojija Yakusha. Nekateri pravijo, da je 3D film bil povsem nepotreben za zgodbo, ki jo pripoveduje Hara-Kiri. Mogoče se tudi sam v določeni meri strinjam s temi ugotovitvami in se obenem sprašujem (film se videl v klasični obliki), kako zelo dobro je na velikem platnu moralo delovati 3-D sneženje v velikem finalu? (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar