Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Foster Boy
Država: Švica
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 108', Imdb
Režija: Markus Imboden
Scenarij: Jasmine Hoch, Plinio Bachmann
Igrajo: Max Hubacher, Lisa Brand, Katja Riemann, Stefan Kurt, Maximilian Simonischek
Danes predstavljam celovečerec, ki pripoveduje eno izmed neštetih zgodb o švicarskih sirotah, ki so bile, vse tja do leta 1960, mimo vsakega nadzora poslane v rejo, k zainteresiranim švicarskim družinam. Te otroke so najpogosteje uporabljali kot poceni delovno silo, nenadzorovano rejniško okolje pa je omogočalo najrazličnejše oblike zlorab. Ena izmed teh sirot je tudi 15-letni Max, ki ga pošljejo na kmetijo v švicarskih gorah, k njegovi novi rejniški družini. Nesrečni fant že od prvega dne trdno dela in brezpogojno uboga večino časa pijanega gospodarja in njegovo zagrenjeno ženo. Ne pritožuje se in je celo vesel, ko pred spanjem dobi priložnost zaigrati na svojo dragoceno harmoniko, njegovo edino lastnino in darilo pokojne matere. Maxov bivanje na kmetiji bi kljub težaškemu delu in popolni odsotnosti vsakršne topline vseeno bilo znosno, če mu življenja ne bi grenil gospodarjev edinec, ki se je pravkar vrnil domov, po odsluženem vojaškem roku. Že nekaj skopih pohval na Maxov račun je pri prestolonasledniku zbudilo ljubosumje in občutke ogroženosti in ta je potem izkoristil vsako priložnost, za Maxovo poniževanje in trpinčenje. Čez nekaj časa je župnik na željo gospodarice pripeljal še enega otroka, 15-letno dekle Berteli. Max je do punce sprva hladen in zadržan, vendar siroti kmalu zbliža skupno trpljenje in nesrečna usoda.
Izkušeni švicarski filmar Markus Imboden je večji del kariere ustvarjal televizijske filme in serije in se občasno preizkušal v projektih, ki so namenjeni prikazovanju na velikem platnu. Eden izmed teh projektov je tudi The Foster Boy, film s katerim je Imboden dosegel največji uspeh v njegovi dosedanji karieri. Celovečerec je najverjetnejši švicarski kandidat za tujejezičnega oskarja in obenem najbolj gledan švicarski film v zadnjih petih letih, ki je na domačih kino blagajnah zasluži skoraj štiri milijone dolarjev. Ne glede na izjemen uspeh na domači sceni, se filmu, z izjemo Nemčije, ni uspelo prebiti v evropske kino dvorane. Švicarska kinematografija je enostavno premajhna, da bi lahko resneje konkurirala velikim evropskim kinematografijam. Denimo francoski, ki vsako leto na evropski in ostale svetovne trge, pošlje lepo število filmov. Nekateri izmed teh celo postanejo velike komercialne uspešnice - na primer komična drama Prijatelja (Intouchables, Olivier Nakache in Eric Toledano, 2011), ki trenutno stoji na vrhu večne lestvice največjih zaslužkarjev, med tujejezičnimi filmi.
Vedno z veseljem promoviram filmske biserčke manjših evropskih kinematografij in Der Verdingbub zagotovo sodi med pozornosti vredne naslove. Markus Imboden nas pelje v petdeseta leta prejšnjega stoletja, nam razkrije napol-pozabljeno preteklost in se kritično ozire na enega izmed temnejših madežev v novejši švicarski zgodovini. V filmih, ki s časovne distance obravnavajo določeno zgodovinsko obdobje, avtorji skoraj praviloma posegajo po romantiziranju in olepševanju preteklosti in pogosto pozabijo na prepotrebno kritičnost. So stvari, o katerih mnogi najraje molčijo in zato je toliko bolj pomembno, da imamo avtorje, ki so o teh zadevah pripravljeni odkrito spregovoriti. Avtorje, ki nas bodo brez zadržkov spomnili na malodane barbarske okoliščine, v kakršnih smo živeli dobrega pol stoletja nazaj. Tako so v Švici skoraj celo stoletje uveljavljali prakso pogodbenega rejništva, zakon je celo dovoljeval ukrep, s katerim so revnim družinam odvzeli otroke in jih nato, po principu pogodbenega rejništva, ponujali zainteresiranim družinam. Ko človek danes dobi priložnost spoznati odraščanje otrok v takih okoliščinah in ga zaradi surovosti videnega stisne okoli srca, je razmišljanje o preteklosti in prednikih, nekakšna samoumevna reakcija. Švicarski film tako lahko razumemo tudi kot nekakšno analizo evolucije človeške zavesti; drsenje v preteklost in postanek na točki, ki izpostavi vso moralno in duhovno bedo časa, v katerem so družinski temelji (pre)pogosto počivali na napačnih temeljih in vrednotah. Markus Imboden je zgradil kompaktno celoto, ob kateri je praktično nemogoče ostati hladen. Med premlevanjem izrazito pozitivnih vtisov velja izpostaviti kakovostno produkcijo, prepričljivo časovno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in zelo dobre igralske nastope, med katerimi še posebej izstopa mladi, v času snemanja komaj osemnajstletni Max Hubacher. Skratka, odličen evropski film, ki ga toplo priporočam.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar